O nas

Ko bi bil kdo, ki bi se obračal po vetru in trosil laži: “Tvezil ti bom o vinu in opojni pijači” – takšen bi bil pravi tvezec za to ljudstvo.

Mihej 2, 11

KOZMOLOGIJA – ALI: PODARJENOST SVETA

kar je, ne more po svojem bistvu nastati iz tega, kar ni, in kar je podarjeno, zahteva darovanje; samo nekaj, kar ni in je, je iz nebiti lahko priklicalo bit, iz nebivanja bivanje, iz nebivajočega bivajoče; s tem je nekaj, kar ni in je, postalo Nekdo; kar biva, ne more brez posredovanja nastati iz tega, kar ne biva; in kar je, je edino, kar lahko naše bivanje dojame; ker smo, smo ustvarjeni za to, kar je; kar je ustvarilo, kar je, nas je povzdignilo tako, da nam je podarilo vse; in ker nam je podarilo vse, nimamo ničesar; ostaja le oslepljujoče žarenje daru; s tem je darovanje prešinilo stvarstvo s svojim kristalnim jedrom; in ravno darovanje vseskozi napolnjuje stvarstvo in podeljuje preminevanju neminljivost; zategadelj tudi svet nikdar ni sam svoj, in nikdar ni naš; vsaka stvar, vsak dotik in vzgib, vsaka prisotnost in odsotnost, nas neskončno presegajo in nikdar ne moremo čisto do njih; vse nam je na voljo, a ničesar ne moremo vzeti, ker ničesar ne moremo s čimerkoli početi, če le doumemo red, ki vlada vsemu, kar je; kajti kar nam nekdo podari, lahko samo darujemo; le to nas lahko odreši, ker s tem sprejmemo neogibnost naše bolečine in naše blaženosti; le v ustvarjeni podarjenosti doumemo, kar smo; tedaj svet zablesti v svoji strašni lepoti, ki je lepša od lepote sveta, ker lahko le v svetu obstaja in je; zakaj lepota kljubuje naključju; vse je naše, ko ničesar nimamo; tedaj nas vsrka prepadnost in absolutna navzočnost stvari;

ANTROPOLOGIJA – ALI: MERA IN MISTERIJ

za vsako umetnost, za vsako umetniško delo, smer ali ustvarjalno obdobje je ključnega pomena predvsem njeno razumevanje človeka in smisla njegovega bivanja; toda od vekomaj obstajata dva človeka, človek minevanja in človek večnosti; iz nereduktibilnosti človekovega bistva nastaja edino prava in resnična umetnost; kadarkoli se v človeku poruši ravnovesje, kadarkoli se človek odtuji svojemu nezaobidljivemu bistvu nepoenotljive enotnosti, se oddalji od svoje narave; človekova odtujitev neizbežno učinkuje tudi na njegovo umetnost, ki se ali historicizira v smeri nebistvenosti ali pa estetizira v hiperbistvenost; oboje je umetnosti tuje in vpliva razdiralno na njeno naravo, ki mora biti vselej najbolj pristni odraz izvirne danosti; toda človek ni le soobstoj večnega in minljivega, pač pa tudi bitje, ki je na skrivnosten način zvezano z vsemi ostalimi, s sebstvom in z nebesnim stvarstvom, ter zato, paradoksno, bitje, ki je neavtonomno v svoji popolni svobodi; ker je odraz in odslikava neke višje, njemu presežne in nadrejene Svobode, je človek enost v neenotnosti, kateremu je podarjena absolutna svoboda; obenem pa je človek tudi bitje, čigar celotni ustroj presega njegove spoznavne zmogljivosti; bitje, kateremu je dan domala neskončni razpon duhovnih stanj, ki mu omogočajo najbrezprizivnejše soočenje z lastnim bivanjem; pot, ki vodi do najbolj vsestranskega soočenja s sabo in svetom, pa je umetnost;

POETIKA – ALI: NEAVTONOMNA SVOBODA UMETNOSTI

človekovo ustvarjanje je nerazdružljivo povezano z njegovim bistvom; človek svobodno ustvarja svobodna umetniška dela v mejah, ki so znotraj, a obenem prebijajo okvir človekovega eksistencialnega bistva; zatorej je umetnost ustvarjanje znotraj ustvarjenosti, je ustvarjanje, ki se kot odraz ustvarjanja približuje samemu Počelu ustvarjenega; umetniško delo je izraz temeljne resnice o človeku in o izvoru sveta; kot predmet ustvarjanja, kot stvaritev, je umetnost predvsem podrejena zakonom lepega, ki je najneposrednejša podoba delovanja neminljivega počela sveta; umetnost lahko zanika lepoto, lahko jo razbija in razgrajuje, ne more pa se od nje popolnoma odtujiti; lepota je najbolj svojska, ni pa edina prvina umetnosti; poleg lepote vsebuje umetnost še neko čisto posebno, ”sublimirano” koristnost: če je le iskrena, prava in pristna, sama po sebi in iz sebe služi dobremu, tako da nas sooča in ker nas sooča z resnico; a kljub svoji mnogoobraznosti mora umetnost vselej ostajati enotna; tako lepota kakor dobro in resnica so v isti sapi njeni sestavni deli in njen absolut; resnična umetnost nikoli ne sestoji iz enega od svojih delov, niti ni njihov goli sežetek, ampak vedno tvori dinamično sintezo vseh in jih presega v svoji bistvenosti; umetnost je povsem svobodna in neodvisna znotraj odvisne neodvisnosti človekovega bistva, ki jo pogojuje; kakor hitro se poskuša osamosvojiti od svoje človeške danosti, se umetnost obrne proti človeku in preneha služiti dobremu; umetnost je izraz svobodnega človeka, izraz Svobode v svetu, ki je ustvarjen in podarjen in zato ne more biti avtonomen v svojem izvoru;

KRITIKA – ALI: RAZKRINKAVANJE NIHILIZMA

čeprav sama sebe presegata, sta tako človek kakor umetnost postavljena v prostor in v čas; tudi mi sami in naša umetnost smo postavljeni v naš prostor in v naš čas; toda: kakšna sta naš prostor in naš čas in kakšna je umetnost, ki se je vanju udomila? naš prostor in naš čas sta prostor in čas človeka, ki je popolno nasprotje naše antropologije, in sta zato tudi prostor in  čas umetnosti, ki je prav tako nasprotje naše poetike kot izraza naše antropologije; človek našega časa in prostora je človek, ki priznava samo eno stran svoje narave in je slep za vse ostale ter najčešče celo zanika njihov obstoj; človek našega časa in prostora ni (ali si vsaj utvarja, da ni) nepoenotljiva enost, ampak odraz upora svoje najbolj pritlehne narave zoper ustvarjenost ter vzgojenost za Višje; človek našega časa in prostora je človek zgolj minevanja in smrti, ki je najprej iz napuha, potem pa iz udobnosti, pozabil na minevanje in smrt; je človek, ki je, zaslepljen od privida pokvečene svobode, zanikal svoje nesmrtno jedro; je človek, ki se je iz strahu pred nepoenotljivostjo svoje dvojnosti usodno odtujil svoji naravi; in taka je tudi njegova umetnost, ki ni več odraz avtentične človekove danosti; je človek, ki je zatajil svoje večno počelo in svojo ustvarjenost v podarjenosti ter razglasil svojo popolno svobodo in svobodo lastne umetnosti; zato tudi njegova umetnost ni ustvarjanje, ki bi ga približevalo Počelu ustvarjanja, ampak nekaj drugega: razvezano kombinaranje sredi praznine; njegova dela niso izraz resnice, ampak laži; niso poenotenje lepega, dobrega in resničnega, ampak zdaj zgolj lepota, kdaj pa kdaj dobro, nikdar resnica; človeku je treba najprej vrniti njegovo avtentičnost in s tem tudi umetnosti njeno resnično, nepotvorjeno svobodo;

IZROČILO – ALI: ETNOKENOZA

toda tudi še danes poleg danih obstajata še en prostor in še en čas; nek naš prostor in naš čas, ki nas spajata z vsem nadosebnim in presežnim v naši umetnosti; nek prostor in nek čas, ki sta bolj resnična od našega dejanskega časa in našega dejanskega prostora; nek prostor in nek čas, ki ga tvori vse, kar je, kar je bilo in bo; to sta prostor in čas, ki ju napolnjujemo s svojim duhom in ki povratno napolnjujeta našega duha; to sta prostor in čas, ki sta in nista obenem, skrivnostni kraj in skrivnostno dogajanje, ki nam omogočata, da se lepota, resnica in dobro naselijo v nek naš, od nas samih porojen svet; to sta prostor in čas, ki ju ustvarjamo iz sebe in ki ustvarjata nas, predvsem pa prostor in čas, ki vanju vstopamo in iz njih izstopamo z dušo in srcem; v njima se srečujemo z vsemi kraji in časi, zakaj naš prostor in naš čas vsebujeta vse naše prostore in vse naše čase; to sta naš prostor in naš čas in globoko na njunem dnu leži ogledalo, kjer se zrcali naša najbolj resnična podoba, ki ji ne moremo ubežati; predvsem pa nam skozi lepoto govorita o tisti Lepoti, ki je naše oči ne morejo uzreti; govorita nam o dobrem, ki je med nami in priča o Dobroti, ki je med nami, kadar deležimo v njima; govorita nam o resnici, ki je vselej med nami in je resničnejša od vseh resnic in kaže na Resnico le tako, da deležimo v njima; in ravno za nas bržkone še posebej velja, da sta naš edinstveni prostor in čas odsev našega umetniškega ustvarjanja in naših umetniških del; brez tega našega prostora in brez tega našega časa nas ni; kakor nas ni brez naše umetnosti, ki je naš prostor in naš čas; in naša naloga je, da presežnost našega prostora in našega časa ponovno vnesemo v razdejanje našega neprostora in našega nečasa; rahločutno in izborno, z zanosom in umom ter z vsajanjem naših trenutkov milostne sovpadnosti spet prikličemo v življenje človeka, ki so ga v nas pokopali ljudje.