Obrat

222

                                                                                            

                                                                                                                                   Obrat

 

                                                                                                                        Muanis Sinanović

 

Na sprehodu skozi mesto poskusim naloviti kar največ zvokov. Namerno s seboj ne vzamem slušalk. Spletajo se, drug mimo drugega tečejo in ubirajo vse mogoče neimenljive sopostavitve in linije: pogovor nekega navidez preprostega para, od katerega odluščim pomen, zablodela glasbena skrinjica v kleti meščanske stavbe, ki se zdi zapečatena, avtomobilsko brnenje in vsi mogoči drugi šumi in hrupi. Kakšen slušni svet obstaja, nikoli zajemljiv v slušateljevi izkušnji, svet, poln stvari brez imen. Nekaj čudežnega je v tem, v tistem smislu, v katerem je Wittgenstein, lovilec šumov v jeziku, svet označil za takšnega.

 

Manj zvokov, ki jih povzočajo ljudje, bi zaznal, če ne bi bil ravno konec decembra, edino obdobje, v katerem lahko na ulicah srečaš ljudi. A prav to je, ne vem, če si jih želim srečati. Grem do industrijske cone, na predel, kjer zdaj samevajo štirje visoki, debeli opečnati dimniki, relikvije obdobja med dvema svetovnima vojnama. Še približno desetletje nazaj je bilo tu prostorno področje zapuščenih starinskih tovarn z mastnimi, motnimi in naluknjanimi okni, v prašni in vlažni notranjosti stavb se je razraščal pepel in bile so prizorišče otroškega nezavednega, v katerega brizgata tako zloba kot tovarištvo. Predvsem zloba. Gospodar muh. Zdaj pa so te bajte podrte, dimniki so v spomeniškem varstvu, med njimi se počasi začenja razraščati urejena travica, v prostor se je zažrla sveža cesta s krožnim prometom. Ali imajo takšni spomeniki sploh kakšen smisel? Če je njihov namen reprezentacija drugih časov – in vsaj deloma se zdi, da je, kajti definicija fizičnega artefakta je, da jih reprezentira – potem ga ni. Ob tem se lahko zamislimo glede nesmiselnosti naših predstav, kadar opazujemo številne druge stare stavbe po svetu. Nekoč sem tu sanjal najhujšo, lynchevsko moro svojega življenja, sanjal tu, bil na tem prostoru, kakor se je  znašel v mojih sanjskih mislih. Pozno popoldne sem se oddaljeval iz ene od hiš, za menoj pa je za oknom opazoval grozljiv satanski obraz. Nobenih drugih sanj si nisem bolj zapomnil. Smo tega hudiča priklicali mi, otroci, ki smo tu dejansko razmeroma nedolžno, a v duhu skrajno perverzno, zarisovali svoje mračne poteze? Albanci, Srbi, Bosanci, Slovenci, vseeno je.

 

Rad bi, ob zatonu dneva, prišel do samostana, ki se dviga nad vzhodno stranjo mesta, kjer sem nekoč posedal s svojim zlobnim prijateljem, že v najstniških letih, morda pa onkraj njih, v času epizode duševne pomračitve, ki se je večkrat javljala v zimskih mesecih. Vendar vsakič znova izgubim nit, izgubim pot. Znajdem se na hrbtni strani mesta, na skritem delu železniške proge, ki jo zastirajo stare stavbe, kjer stojita vlaka – to je torej eno od tistih skrivnostnih mest v življenju lokomotiv in vagonov. Kot da se poševna svetloba v veliki meri ustavi na pročeljih in sem pronica zgolj nek vrh. Nategnjeno – kot da me decembrski sončni stnopi presegajo ali tvorijo nad menoj most. Na nosu enega od vlakov digitalni zapis: Ne vstopaj. Pri drugem pa je elektrika očitno pojemala, zato na mestu za napis zeva prazen ekran, sečišče slutenj o naravi sodobnega sveta. Hribi, ki obrobljajo mesto, zapirajo horizont.

 

Po prej skriti poti se sprehodim do postaje in perona kot nekdo z drugega planeta, ki je od zunaj raziskujoče opazoval potniško omrežje in se zdaj v nenavadnem mimohodu za hip znašel na njem. Jaz, ki neprestano potujem z vlaki. Na obrobju mesta se ustavim pri ograji mostu in gledam nikoli navadno linijo reke. Cesta za menoj zavije za hribi, torej v že zaprto obzorje.

 

Na robu mesta ne morem več naprej, ne gre onkraj.

 

Umikam se pred ljudmi, želim slišati čimveč, kolikor zmorejo moja človeška ušesa – ta, če sledimo teoriji Francisca Varele, zvok tudi sooblikujejo – za kaj takega pa se moram umakniti. Človek je bitje, ki išče odrešitev. Ko odpravi transcedenco, se ozre po tem, kaj je ostalo: po romanci, užitku, politiki. Vse svoje moči vloži v kakšno od teh področij, a tam ne najde dokončne rešitve. Neobstoj rešitve zamenja za neskončnost. Ko nekaj ne uspe, je treba poskusiti znova, saj se za neuspehom skriva nova priložnost. Podoben postane vešči v njeni zaletavajoči zlitosti z vrelo žarnico. To je globalna slika. Vsesplošna politizacija iz ljudi dela fanatike. Gradbeni delavci v Pakistanu, ki jih je pred desetletjem navdajala sufijska mirnost, zdaj obsesirajo s površno politizacijo vere. Boj za ekonomsko osvoboditev ni več sredstvo za osvoboditev človeka, temveč cilj njegovega duševnega zasužnjenja – tudi od tod morda veliki neuspehi socializma v zadnjih desetletjih. Ego, ki išče luč, se v svoji nemoči nepregledno, demonično razširi. Na družbenem omrežju berem, da so vse ženske že imele izkušnje z moškim nasiljem; generični moški je zlodej. Za druge so krivi vsi Arabci, muslimani, kristjani, liberalci, komunisti. Nebogljeno brenčanje svetovnega spleta vrvi od demoničnih množic, v medsebojnem obtoževanju vsaka privzema svoje stereotipne lastnosti, takšne, ki jim jih pripisujejo nasprotniki. Bližamo se westernovskemu prizoru, v katerem ljudje premreženo merijo drug v drugega in se noben ne more umakniti. To je politika skozi imanenco. Šele vprašanje po transcedenci, ki je zdaj že zatajeno – vsakič znova, kajti pokopati ga nikoli ne bo mogoče – bi lahko človeka osvobodilo njegove utrujenosti. Ali se posameznik lahko realizira skozi presežno – če da, potem se bo skozenj prerodil. Če ne, potem bo legel k počitku in pripeljal nihilizem do skrajnih posledic. Tako pa živi v neznosnih vicah.

 

Rad bi slišal čimveč zvokov. Zdi pa se mi, da množice posameznikov nosijo nevidne slušalke, skozi katere poslušajo zgolj to, kar želijo. Toda – sem mar tudi jaz sam prevzel to igro, ko sem ljudi nekritično zajel v idejo množice, ko se jim spontano izogibam?

 

Naslednji dan ponoči tista glasbena skrinjica v zapečateni kleti še vedno igra.