Pisatelj je, kdor zna prisluhniti temu, kar mu narekuje življenje

176

 

                                                                          Pisatelj je, kdor zna prisluhniti temu, kar mu narekuje življenje

 

                                                                                                       María Alejandra Crespín Argañaraz

 

                                                                                                        iz španščine prevedel Andrej Lokar

 

Hugo Mujica (Buenos Aires, 1942) je katoliški duhovnik, esejist in pesnik. Med njegove poglavitne knjige esejev sodijo: Začetna beseda (La palabra inicial), Puščica v meglo (Flecha en la niebla) in Poetike praznine (Poéticas del vacío). Zadnja je Pasijon po Georgeu Traklu (La pasión según Georg Trakl, 2010). Leta 2012 je objavil knjigo pesmi In vselej potem, veter (Y siempre después el viento). Njegove zbrane pesmi je izdala založba Seix Barral v knjigi z naslovom Zbrane pesmi 1983-2004 (Poesía completa 1983-2004). Njegovo delo je bilo objavljeno v Argentini, Španiji, Franciji, Mehiki, Združenih državah Amerike, Čileju, Bolgariji in Sloveniji.

 

Pripoveduj nam o svojem otroštvu

Nimam veliko spominov na svoje otroštvo, še več: nadvse se trudim, da bi jih ne imel. Zdi se mi, da je v njem nekaj silno vitalnega, ki ustvarjalno vznika na površje, vendar ni tam zato, da bi o tem razmišljal racionalno, pač pa da bi tisto poustvarjal z imaginacijo, zakaj v resnici si svoje otroštvo vselej izmislimo. V otroštvu smo brez zavesti; zavest se pojavi pozneje in ustvarjamo jo v skladu s tem, kar doživljamo. Spomin je v resnici zmožnost  invencije, ne pa zmožnost spomina; izmišljamo si to, česar se spominjamo. Jemljemo drobce, jih sestavimo in ter s tem preprečimo  tvorjenje tudi kakšne druge podobe.

 

So v tvoji družini bili kakšni pisatelji?

Ne, moja starša sta bila delavca. Sta pa veliko dala na izobrazbo, kajti čeprav nista brala, sta kupovala knjige, da bi jih brali njuni otroci. Veliko sta dala na izobrazbo, na izobrazbo, ki sta jo razumela kot svobodo.

 

Kako se v tebi rodi pesem?

Sam sem se rodil pesmi, potem ko sem dve ali tri leta preživel v trapistovskem samostanu v tišini. Ostati v samostanu je bila logična odločitev ob koncu 60ih let z vsem, kar je to pomenilo. Zakoreninil sem se v Združenih državah, kjer se je življenje lahko zaključilo ali na urgenci zaradi prekomernega uživanja mamil ali kot povratek v okvir sistema, kateremu nisi nikdar pripadal, ali pa se je odprlo kot duhovna žila, še posebej kot tista, ki je prihajala z Vzhoda.

 

Sedem let, posvečenih tišini in trapistovskem samostanu.

Ne, zame tišina ni estetska izbira, bila je fizični kraj, kjer sem dojel, da če obstajaš v tišini, tišina spregovori. Osrčje meniškega življenja je dekonstrukcija skozi poslušnost. Nisi svoj lastni projekt; skozi tišino nisi z spogledovanje z lastnim jezikom (pomembno je, da tam ni ogledal, zato ne moreš biti svoj lastni odsev). Naenkrat se življenje začne razgaljati. Tedaj prispeš do jedra življenja, ki ga ne živiš, ker ni zagnano v nobeno smer. To sem vselej dojemal kot razgradnjo vseh mask, kot vrnitev h goloti, kot življenje zaradi življenja in ne kot življenje zaradi nečesa.

 

In potem ko se razgradiš, kaj je tisto, kar ostane?

Ostane tisto, v kar si se rodil. Izvor je vir, ki prihaja, do izvora ne prispemo, prispemo na začetek. Izvor je, odkoder prihajaš, ampak tja ne prispeš. Prav tako ne prispemo do esence, kajti esenca predpostavlja nekaj doseženega, kar razvijemo; ostaja prepad, ki ga ne poznaš. Vendar izvor in prepad sta skrivnost. In tedaj živiš s skrivnostjo, namesto da bi jo prikril, saj te navdaja s tesnobo.

 

Skrivnost je tema, ki se ponavlja v tvojem delu.

Da, rad si domišljam, da pišem iz skrivnosti in ne o skrivnosti. Skrivnost je kraj, ki nas poišče, da bi se izrekla.

 

Za kaj se imaš – za pesnika ali za filozofa?

Sam se ne definiram, definirajo me drugi. Jaz »sem jaz« (smeh). Študiral sem sem filozofsko antropologijo, umetnostno zgodovino in teologijo. Študij umetnostne zgodovine me je pripravil do tega, da sem dolga leta slikal. Mislim, da me je slikarstvo poneslo na neko pot v mojem življenju, ki je naposled izčrpala presahnila; ostajala tehnika, vendar mene ni bilo več tam. Odtlej sem se usmeril drugam.

 

Meniš, da je beseda pomembna, ob upoštevanju, da so bili na začetku pesniki in glasba eno?

Na začetku je bilo vse eno. Delitve so nastopile pozneje. Predpostavljamo, da pisati pomeni uskladiti se z nekim tonom. Mislim, da je temelj navdiha v tem, da se uglašujemo na ton, ki ga iščemo. Glasbena muza izhaja iz ideje, da obstaja nek izvorni, prvobitni nezabeleženi napev. Muze so brez ustnic; prišepetavajo tistemu, ki zmore pretvoriti mrmranje v besedo.

 

Misliš, da je vir pisanja navdih ali trdo vsakodnevno delo?

Vir pisanja je oboje. Obstoji navdih, ki je kot nekakšno zaznavanje presežka. V katerem stvari vsakdanjega življenja ne presahnejo. Gre za bivanje vpričo realnosti, bivanje vpričo besed, da bi prisluhnili temu, česar besede niso izrekle. Pisatelj je tisti, ki zna prisluhniti temu, kar mu govori življenje. Osnova pri ustvarjalcu je poslušanje, vendar ne poslušanje besede; beseda nastopi pozneje. Ko sem se rodil, sem poslušal, in ker sem poslušal, mi je skupnost lahko posredovala besedo, govorico, vendar je govorica prišla pozneje. Rodiš se kot poslušalec, ne kot govornik.

 

Potemtakem moramo osvoboditi, kar govori življenje?

Seveda, vrniti se moramo k življenju. Mi že dolgo funkcioniramo, vendar ne živimo. Funkcioniramo v imenu življenja, ki nam ga čedalje bolj posredujejo stvari.

 

In to navdaja sodobnega človeka s tesnobo?

Tesnoba je kakor telo; opozarja nas, da so določeni položaji preozki, da nas utesnjujejo. Kar pa se danes dogaja, je, da smo že obljudili tudi svojo tesnobo. Zatorej ni več glas življenja tisti, ki nas opozarja, da potrebujemo več širine, pač pa simptom, ki ga znamo prikriti. Mašinerija živi nas, namesto da bi bili mi tisti, ki bi oživljali mašinerijo. V tem položaju človek misli vedno manj, človek je mišljen. Ustroj mišljenja določa televizija.

 

Nekoč si na nekem predavanju dejal, da »ponavljati se pomeni izdajati samega sebe«.

Mislim, da ljudje utrpevamo svoje rojstvo. Izvrženi smo v rojstvo in to povzroča tesnobo. Celotni sistem naše vednosti je obrambni sistem  pred neizmernostjo realnosti. Zategadelj proizvajamo sistem ponavljanja, posamostalimo življenje. Ustvarjalec je tisti, ki si drzne pristopiti k temu nivoju, kjer se poraja realnost, in potemtakem govori nekaj, kar ni vstopilo v sistem, ki nas poskuša ubraniti pred razkošjem in podarjenostjo življenja.

 

Kakšen odnos ima navadni človek do realnosti?

Ta odnos je shematiziran. Družba že potrebuje interpretiran svet in rešitev zanj. Poti so vselej bolj začrtane. Mislim, da življenje lahko ponudi več preko svojih razpok kakor prek sistema.

 

Katere pisatelje občuduješ?

Med živečimi, Španca Antonia Gamonedo, med neživečimi Hölderlina.

 

Kako se počuti Hugo Mujica pred belim listom papirja?

Nekaj se v meni pripeti in začnem ga oblikovati. To pa se godi med branjem, med poslušanjem glasbe ali na ulici. Potemtakem ne gre toliko za to, da sedeš pred list papirja, ki ga poskušaš konkretizirati, pač pa da se pozornost ne izčrpa pred tem, kar je treba, treba pa je prisluhniti temu, kar vsebuje celotni položaj.

 

Kaj misliš o stavku »vrtnica je, ker je, in cveti, ker cveti«?

Mnogo sem napisal o tem stavku mojstra Angelusa Silesiusa. Soglašam, saj tu ni nobene logike. V svoji knjigi Začetna beseda (La palabra inicial) sem obravnaval celotno zahodno tradicijo, ki meni, da vse ima svoj razlog za obstoj. Če nekoga vprašaš nekaj, ti bo ponudil odgovor »o zakaju«. Umetniško delo nima logičnega razloga; nima razloga niti racionalnost, nima zakaja, »cveti, ker cveti«.

 

Kako bi opredelil izkušnjo svojih potovanj?

Odpotoval sem v Združene države in tja prispel z 39 dolarji in brez znanja angleščine. Potovanje v nekdanjem pomenu, ne kot turist; potovanje je pomenilo iti nekam, da bi se tam spremenil. Potovanje relativizira celotni scenarij, pomeni izpostaviti se drugačnemu, da bi drugačno postalo lastno. Ljubim državo Maroko, zakaj tam so se ljudje odločili za življenje; pravjio: »vi imate ure, mi imamo čas«.

 

Kdaj si napisal svojo prvo pesem, se tega spominjaš?

»Sonce se postavi med okno in kuhinjo, čaj bo zdaj zdaj pripravljen«. Tedaj sem začutil, da sem se rodil v nov način izražanja.

 

Katera je tvoja najljubša pesem?

Nimam najljubših pesmi, vem, katere so najljubše drugim. Nekoč so mi dejali: »Vi nam pripovedujete življenje, preden ga ugledamo«.

 

Sveti Janez od Križa je zvesti predstavnik španskega baroka. Katera je razlika med mistikom in pesnikom?

Prepričan sem, da, kakor obstajata religija in poezija, tako obstaja tudi absolutna afiniteta med mistikom in pesnikom. Mistik je razgrajevalec religioznega in pesnik je razgrajevalec jezika.

 

Posvečen si bil v duhovnika. Katera je tvoje ideja Boga?

Nimam ideje Boga. Bog obstaja, ampak ne vstopa v besede. Potem vstopi v nek diskurz, da bi se izrazil; toda v moji osebni izkušnji do Boga nikoli ne prispem, vendar se to izplača. Podelijo ti poustvarjenega boga, ki naj bi pomenil jamstvo za racionalnost tega sveta.

 

Soglašaš s prvim verzom evangelija po Janezu, ki pravi, da je »na začetku bila beseda«?

Logos je struktura smisla realnosti. Logos ni beseda, razumeti ga moramo kot filigran smisla in potemtakem obstoja »logizmov«, kar pomeni, da vsaka stvar poseduje izraz. Mislim, da je beseda na začetku bila izraz in da je zaradi tega nastala. Kajti »beseda« za nas pomeni, da nekaj ima začetek in konec in ideja starih Grkov je bila, da je svet izraz, dogodi se, vznikne, je narava, je razcvet, ni kaotično, ampak nosilec smisla. Nenadoma logos postane konkretno življenje. Najbolj poganske religije so domnevale, da je bil kozmos bog. Nato so nastopili Judje in dejali: kozmični bog je tudi zgodovinski bog in nas je rešil iz Egipta. Potem nastopi krščanstvo in nadalje pravi, da je človek partikularen, da je bil najprej kozmičen, potem zgodovinski in zdaj je partikularen. Gre za proces konkretizacije abstrakcije, ki ji pravimo bog.