Pohujšanje pohujšanja

244

                                                                                  

                                                                                                                    

                                                                                                       POHUJŠANJE POHUJŠANJA

 

                                                                                                                          Andrej Lokar

 

V pravkar minulem Cankarjevem letu smo imeli neštetokrat priliko brati ali poslušati bolj ali manj vznesene besede o tem, da je prvenstvena družbena poklicanost slovenskega umetnika vseskozi držati ogledalo pred okoljem, iz katerega (organsko ali neorgansko) izrašča in v katerem mu je ustvarjati. Spričo nedavne kataklizme v Društvu slovenskih pisateljev se samodejno zastavlja vprašanje o aktualnosti tega našega kulturniškega arhetipa in o stanju kritiško hermenevtične lobotomizacije v slovenski kulturi s posebnim poudarkom na atrofizaciji družbenih vidikov v besedni umetnosti. Med nedavnim branjem esejev Denisa Poniža sem naletel na memoaristični zapis, v katerem avtor pripoveduje o pogovoru z neimenovanim etablirancem slovenske literature (bržkone tam nekje v 70ih letih minulega stoletja), ki se je tedaj mlademu avtorju pridušal, da je treba z vsemi sredstvi, ki so na voljo, preprečiti širjenje del (in idej) zamejskih in predvsem zdomskih pisateljev v SFRJ. Da mora torej z vsemi pripomočki, ki jih nudi brutalni represivni aparat policijske države, en del slovenskega naroda utišati, izobčiti, iztrebiti drugi del slovenskega naroda. Ali z drugimi besedami: da mora nek samooklicani pravoverniški konstrukt zanikati sopripadnost skupni biti tistemu delu samega sebe, ki jo domnevno (v njegovi kompulzivni paranoidnosti) ogroža pri ohranjanju položaja moči, pridobljenega ne s častitljivostjo karizmatike, marveč s pragmatizmom grobe sile. Ali še preprosteje: da bi morala uradno paradniška slovenska literatura preprečiti svobodo govora svojim lastnim rojakom. Tako necankarjansko oportunistična prilagodljivost sodobne slovenske literarne srenje kakor poskus restavracije razmer absolutizacije parcialnosti, ki bije iz besed omenjeno neomenjenega literarnega vladike, sta ustrezni iztočnici za razmislek o krizi, ki je v minulih dneh zajela Društvo slovenskih pisateljev, za katero je na dlani, da ni, kakor nam poskušajo nekateri zagotavljati, zgolj trenutno stranpotništvo neke dobronamerne, malodane celo dobrodelniške ustanove, marveč shrljivi škripljaj, ki govori o globoki ter kočljivi pohabljenosti slovenske kulture. Pri tem nas kajpada nikakor ne smejo zavesti dimni manevri, kakršna so neprepričljiva dejstva, navedena kot razlogi za tektonski premik, do katerega je prišlo v samem vodstvu cehovske organizacije slovenskih besednih umetnikov. Izjavam odstopajoče predsednice ter drugega člana Upravnega odbora, ki se omejujeta na zgoljfinančno plat (JAK naj bi Društvu slovenskih pisateljev v zadnjih petih letih namenil samo (sic!) 1.648.500 evrov sredstev, kar, če prištejemo razne donacije in druge vire financiranja, znaša resnično minimalno vsoto za društveno delovanje), je poodmevala protiizjava tretje članice Upravnega odbora, ki s spravljivo pretnjo nedoločno omenja odgovornost, resnost ter laži, ki naj bi jih trosili razni (bržkone?) družbeno nekonstruktivni elementi destabilizacije znotraj Društva slovenskih pisateljev in najbrž tudi znotraj (od establišmenta) nenadzorovane slovenske kulture. Sam menim, da iz omenjenih besed gospe članice Upravnega odbora in (vsaj nekdanje) podpredsednice bije na dan obilo več resnice kot iz zadregarskih poskusov zamegljevanja ostalih dveh članov Upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev. Kriza slovenske literature je namreč po mojem (in prejkone tudi po njenem) mnenju vsestranska in sistemsko konstitutivna, v isti sapi pa neposredno povezana s finančnimi dejavniki, navadno od vseh od kraja navedenimi kot poglavitni problem, ki ga je treba rešiti. V resnici ima državno subvencioniranje kulture mnogo razsežnosti, ki jih je težko opredeliti, kaj šele nadzorovati. Vprašanja o tem, ali je ustrezno, da država subvencionira kulturo in umetnost, se tu ne bom dotikal, saj bi razpredanje o tem predstavljalo prehudo in duhamorno zastranitev. Tu mi gre le za poskus evidentiranja enega od vidikov krize sodobne slovenske literature, ki je neposredno povezan s perverzno izkrivljenostjo mehanizmov subvencioniranja in s tem tudi (glede na razporeditev finančnih sredstev) z institucionalizacijo ustvarjanja, ustvarjalnih postopkov in samih stvaritev. Kajti v tem tiči eden od vzrokov v prvi vrsti moralne krize slovenskega leposlovja, založništva, medijske recepcije in nenazadnje raznorodnih oblik organiziranja kulture, ki nadgrajujejo celotni sistem. Vse omenjeno bom na koncu poskusil povezati z izhodiščno cankarjansko/nomenklaturniško poanto. Garniturniško poltrasparentno vzpostavljanje nadzora nad viri subvencioniranja je v Sloveniji potekalo vzporedno in metodološko povsem sorodno procesu denacionalizacije. Brž ko se en strogo ideološko obarvani del slovenske kulture polasti virov subvencioniranja, umanjka neprizanesljivo kritična drža, ki je pogoj za vitalnost besedne umetnosti. Polastitev in monopol nad financiranjem kulture ustvarjata najraznorodnejše oblike virtualne kritičnosti, ki niso neposredni izraz stanja stvari, pač pa umetno tvorjenje fiktivnih družbenih patologij, ki jih je zmanipulirana in vodena kritičnost primorana stigmatizirati, če si hočejo njeni avtorji zagotoviti vir preživetja. Pri čemer gre mnogokrat za primere neavtentičnega importa nedomačih virov družbenega neskladja (in z njimi povezanih kritiških vzorcev razčlenjevanja in nevtraliziranja), ki jih z umetnim konsenzom medijske demagogije literarna elita prisilno vsaja v naše družbeno tkivo ter s tem umetno ustvarja fiktivne sovražnike, proti katerim naj bi se kritika usmerjala, polprikriti namen tega početja pa je zavajanje, preusmerjanje pozornosti ali zamegljevanje resničnih problemov (kar seveda ne predpostavlja neaktualnosti teh vprašanj, tam, kjer se porajajo). Take so denimo razne spolnostne agende, animalizem, vegetarijanstvo, domnevni nacionalizem ali patriarhalna obremenjenost slovenskega literarnega izročila, katerih cilj je odvračanje neprizanesljivosti kritične ostrine od pristnega soočenja s samopohabljevalnimi pojavi (lahko jih razumemo različno) naše nedavne materialne, predvsem pa duhovne zgodovine. Eno od orožij tovrstne drže je že omenjeno izključevanje, ki temelji na tipično totalitarni absolutizaciji parcialnih (najčešče tudi zunajumetniških) vidikov. V mislih imam nekakšno univerzalizacijo partikularnosti in marginalnosti, ki se ravno zavoljo svoje inherentne nedoslednosti mora neprestano povnanjati ter vzpostavljati sovražnostna razmerja do elementov tradicije (predstavljajoče edino, pa čeravno negativno, oporno točko), če se hoče ohraniti pri življenju. Sam vir financiranja ter njegov proces udejanjanja v fazi podružbljenja postane tako orožje najprej razločevanja, nato pa še diskriminacije, katerega rezultat je povsem perverzna razglasitev dela za celoto, kar je seveda naknadno vir neskončnih dužbeno/kulturnih patologij. Posledice tega stanja so opazne tako na vsebinski kakor na formalni ravni literarnega ustvarjanja in presojanja o literarnih delih. Tovrstne disfunkcionalne in sociološko razkrojevalne prvine slejkoprej ustvarijo tudi svoj poseben tip človeka ter posledično avtorja. Dasiravno so posledice raznovrstne, se bom tule omejil na procese umetniškega ustvarjanja. Avtor, ki se je primoran podrediti fiktivnim ideologijam, saj so le-te v bistvu dejanski lastniki virov subvencioniranja (tako kot Marxovi lastniki proizvodnih sredstev) in brezobzirno diktirajo pisateljem ne le vsebine, pač pa tudi oblikovalne postopke njihovih stvaritev (pri čemer jih bolj ali manj prilagajajo logiki ravno tako perverznih tržnih mehanizmov), postane oseba, ki je zavoljo tematsko/vsebinsko/formalne nesvobode povsem odtujena lastnemu umetniškemu snovanju, literarnemu delu in tudi lastni dokončni stvaritvi, v kateri se lahko prepozna, le če zataji ter izda svoja prepričanja, proda svojo dušo in začne siloma verjeti sistemu lažiresnic, ki pogojujejo sistem subvencioniranja. Avtor postane v bistvu lastna laž, produkt lastne laži, ki perpetuira lažnost sistema ter s tem sklene krog, omogočajoč nadaljevanje subvencioniranja s strani državniških in onkrajdržavniških elit, ki dominirajo sistem. Temu primerne so tudi njegove stvaritve, ki v dinamiki z bralstvom ustvarjajo napetostno strukturo nenehne revitalizacije sistemske fantazmatike. Vse to kajpada ne more ne učinkovati tudi na huxleyevsko podobo sistema, v katerega se umešča ta protiživljenjski krogotok, ki nenehno proizvaja svojo lastno lažnost, da bi jo lahko prezentiral kot golo resnico. Gre za popolno razrahljanost družbenih vezi, ki brez nadaljnjega onemogoča dialog, kroženje idej in medsebojno oplajanje med umetniki. Umetnik znotraj (še enkrat!) pervertiranega sistema subvencioniranja je praviloma atomizirani individuum, neobčestveno naravnan pridobitniški stroj, asocialno prilagodljiva dvoživka brez notranjega osišča, ki z reagiranjem na celotno paleto zunanjih odzivov neprestano poustvarja družbeni (anti)sistem razdrobljenosti, v katerem prevladujejo brezobzirno stremuštvo, dehumanizacija in plitki materialni interes. Ker je njegovo preživetje povsem odvisno od virov, ki omogočajo preživetje samega sistema, je seveda povsem odrezan od notranjih uvidov, ki posameznika spodbujajo k detektiranju družbenih deviacij, sistem sam pa njegovo kritično ost usmerja na cilje, ki so sistemu zunanji in katerih kritika v nobenem primeru ne subvertira njegovih temeljev. V celoti gre torej za neko fatamorgansko virtualno kreacijo, ki ustvarja lastno notranjo dinamiko, kar umetnika odtrga od tradicionalnih virov resničnega navdiha ter omogoča elitam izgradnjo ter vzdrževanje tega izkrivljenega sistema, nenehno črpanje finančnih virov, s tem pa zamegljevanje njihove vseprisotnosti ob samih vzvodih oblasti. Spričo povedanega se kajpada zastavlja vprašanje o možnosti ozdravitve tovrstnega družbeno kulturnega sindroma. Prvi korak v tej smeri bi bila po vsej priliki transparentna pluralizacija družbenih subjektov, ki so aktivno soudeleženi v nastajanju ter v konzumiranju kulture. Pogoj za to je skupno pripoznavanje radikalno eksteriornega izvora agoretičnosti javne sfere. Tovrstna reforma naše javnosti bi onemogočila poskuse restavracije enoumja, ki so na naših tleh vselej zlorabljali kulturo v demagoške namene; to velja predvsem za vse bolj očitno težnjo, da bi se slovenska poosamosvojitvena institucionalnost samooklicala za edino kolektivno pravovernost ter izločila (če že ne fizično iztrebila) vse, kar jo relativizira, iz območja skupnostne sopripadnosti. Neobhodni pluralizaciji bi morala seveda (in v skladu s taisto pluralizacijo) slediti pravična in nemaniupulativna prerazporeditev državnih sredstev za kulturo, saj bi le to omogočalo tisto občestveno raznolikost, ki edina lahko obudi pozitivno dinamiko medsebojnega umetniškega oplajanja ter plodnega dialoga. Le tedaj bo slovenski umetnik (predvsem pisatelj) lahko ponovno podržal zrcalo slovenski družbi, saj le tedaj bosta lahko njegova pozornost ter ustvarjalna energija usmerjeni vanjo in ne v dobrikanje centrom oblasti, ki zaradi svojega parazitstva praviloma učinkujejo razdiralno na družbeni ustroj; le tedaj bo slovenski umetnik (pisatelj) s položaja sopripadnosti resnično kritično pretresal dela drugih umetnikov, saj jih bo lahko vključeval v širše sobesedilo lastnega individualnega ter kolektivnega bivanja.