Pokvarjena oblast ni od danes

216

 

                                                                                                            Pokvarjena oblast ni od danes

 

                                                                                                                              Denis Poniž

 

Od racionalizma naprej smo naučeni, da moramo vzroke in posledice pojavov opazovati kot nekaj, kar je v tesni, neločljivi zvezi. Vemo tudi, da iz vzrokov lahko deduciramo posledice na teoretični ravni, torej še pred njihovo fizično uresničitvijo. In prav tako lahko iz posledic rekonstruiramo ves proces, ki se začne z nekim vzrokom. To ne velja samo za fizične pojave, s katerimi se ukvarjajo številne znanosti, ampak tudi za tisto, kar sodi v mentalno sfero, kar je produkt človekovega mišljenja in načrtovanja. Tudi za zgodovinopisje velja, da temelji na enakih premisah in da lahko iz vzrokov za nastanek zgodovinskih dogodkov sklepamo na njihove posledice.

Ta kratki uvod je bil potreben, da bi lahko razumeli, zakaj živimo v družbi, ki se razglaša za demokratično, strpno, solidarno in še bi lahko naštevali lepe besede, s katerimi posebej spretno operirajo slovenski (ultra)levi razumniki, v resnici pa živimo v družbi, ki je utemeljena na sistemskem kriminalu belih ovratnikov. Razkorak med besedami in resničnostjo ne bi mogel biti večji in bolj absurden, kot je. Ampak, ko se vprašamo, zakaj toliko sistemskega kriminala, ki sega v same vrhove vseh treh vej oblasti, moramo odgovor poiskati v preteklosti, ki se je vsaj nekateri spomnimo iz realnega življenja, česar pa ne ohranja živi spomin, je shranjeno v dokumentih. Po razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku prve Jugoslavije, ki se je po drugi svetovni vojni prelevila v drugo Jugoslavijo, smo do leta 1991 živeli v sistemu, katerega temelje je postavilo otomansko cesarstvo in proti kateremu so se južnoslovanski narodi (ne pa tudi Slovenci in Hrvati!) bojevali tako, da so sistem razžirali od znotraj. Skoraj šesto let je vladalo prepričanje raje: »nadmudriti Turćina« (prelisičiti Turka), delovati prikrito, podtalno, sleparsko, v lastno korist, ustvarjati pajdaške združbe in še bi lahko naštevali. Nič čudnega, da je to mogočno cesarstvo, ki je obvladovali dele treh celin, klecnilo prav na Balkanu. Turki so odšli, miselnost pa je ostala: vsaka oblast je zato, da jo poskušamo »nadmudriti« in tudi sama oblast je taka, da skuša »nadmudriti« samo sebe, predvsem pa na vse mogoče načine goljufati in slepariti svoje podložnike In se je naprej sleparilo, goljufalo, kradlo, tudi ubijalo, lagalo, podkupovalo in kar je še načinov, da nelegalno pridobiš zase in za svoje pajdaše, sorodnike in prijatelje kar največ materialnih in finančnih dobrin. In potem so prišli rdeči revolucionarji, ki so pokazali, kako se da vse skupaj postaviti še na višjo kriminalno raven. In so kradli kot srake, goljufali, lagali in sleparili, kar počnejo še danes. Ampak ker so raji pustili, da počne v omejenem obsegu in pod njihovo kontrolo enako, danes tako imenovani jugonostalgiki s solzo v očeh in drhtečim glasom obujajo spomine na čase, ko nam je šlo dobro, ko je bil delavec gospod, vsi smo hodili na počitnice na morje, imeli brezplačno zdravstvo in šolstvo in kar naprej ponavljajo te in podobne floskule.

Nič čudnega, da slaba tri desetletja po osamosvojitvi (ne pa tudi osvoboditvi, kot sem prebral v nekem lucidnem zapisu na twitterju) sleparjenje, goljufanje, prevare, kraje, predvsem pa neizmerna sla po oblasti niso zapustili tistih, ki so menda demokratično izvoljeni in sedijo v parlamentu, vladi, vodijo državne institucije in resorje in nas prepričujejo, kako dobro znajo poskrbeti za dobrobit naroda. Predolg je spisek sleparij, prevar in kraj, ki so prišle tako ali drugače v javnost (in le v redkih primerih doživele medlo pravno ali kakršno koli drugo sankcioniranje tistih, ki so jih storili), da bi ga lahko spravili v pričujoči zapis. In ko raja, ki je vedno bolj raja, vidi, kako se obnašajo predstavniki, ki predstavljajo oblast, kako neženirano stopajo pred kamere in pripovedujejo zgodbice, ki jim ne verjame nihče, kako si kupujejo bedne novinarje, ki na FDV niso slišali enega pametnega predavanja o tem, kaj v resnici je novinarstvo, tudi sami niso prav nič v zadregi, ko je treba goljufati, varati, krasti in lagati, seveda v omejenem obsegu in pod budnim očesom oblasti. Ta balkanski način javnega delovanja je, to pa je verjetno zadnji alarmni zvonec, ki je zazvonil pred popolnim razpadom sistema, zajel tudi sodno vejo oblasti, predvsem njene vrhove in celo sam najvišji vrh, ki ga realno in simbolno predstavlja Ustavno sodišče. Problem ni samo v ravnanju posameznikov (ki pa, na žalost, tvorijo precej veliko množico), problem je v tem, da ni več nikjer Turkov, ki so se jim balkanski narodi tako spretno upirali, smo samo še mi, Slovenci in drugi državljani te države, ki gledamo, kako nam privilegirane, po mafijsko, pajdaško in lopovsko povezane in organizirane skupine znotraj (!) državnih institucij uničujejo državo na realni in simbolni ravni, dan za dnem in vsak dan bolj predrzno, odkrito in cinično. Gledamo lahko tudi, kako se ti sleparski osebki, skupine in organizacije povezujejo s podobnimi osebki iz drugih držav južnega Balkana, kako prinašajo iz teh dežel nova sleparska znanja. Postajamo oaza državno vodenega in načrtovanega kriminala belih ovratnikov, kar se ne nazadnje kaže tudi v tem, da naši najvišji državni predstavniki obiskujejo predvsem balkanske države in da iz teh držav prihajajo k nam državni predstavniki podobnih profilov.Za druge evropske in svetovne države smo postali nekaj nezanimivega in obrobnega, sloves naše sleparske koruptivnosti se je namreč razširil že zelo daleč in zelo hitro. Bojim se, da je taka osamitev del sleparskega načrta, saj je tako marsikdaj dosti lažje opraviti nečedno raboto, daleč stran od pozornih oči in načrtno podprto zgolj z lizunskim pisanjem ter nastopanjem podkupljenih novinarjev in novinark, pisateljev in pisateljic, umetnikov in umetnic, od katerih jih velik del pobožno čaka in upa, da bodo sprejeti v pajdaško druščino in seveda primerno nagrajeni. Kar je poštenih in pokončnih, so glas vpijočega v puščavi, ki je hitro utišan, kot je tudi hitro utišan glas tistega iz politične ali sodne nomenklature, ki si drzne misliti drugače in to tudi naglas povedati. Kajti kriminalna združba in njeni številni poganjki so dobro organizirani in ničesar ne prepustijo naključju.

Kako se ta zgodba lahko konča, si pa mora odgovoriti vsakdo sam zase.