Poljske Termopile

259

 

                                                                                                                             Tadeusz Różewicz

 

                                                                                                                             Poljske Termopile

 

 

 

Rešen

 

Štiriindvajset let imam

rešil sem se

ko so me peljali v smrt.

 

To so prazna in enosmiselna imena:

človek in žival

ljubezen in sovraštvo

resnica in laž

lepota in grdota

junaštvo in strahopetnost.

 

Isto težo imata krepost in zločin

videl sem:

človeka ki je bil en sam

dober in slab.

 

Iščem učitelja in mojstra

naj mi vrne vid sluh in govor

naj še enkrat poimenuje stvari in pojme

naj loči svetlobo od teme.

 

Štiriindvajset let imam

rešil sem se

ko so me peljali v smrt.

 

 

 

Ranjenec

 

Gnil sem kot pokvarjen sadež

bela klobka smrdečega perila

ves razsekan v modre proge

in brazgotine.

 

Nad mano so šelestele sestre

in zdravniki so pluli

kot oblaki joda

okrog moje glave

ležal sem v njihovih hrapavih ostrih

dlaneh

slepo ščene

iz čeljusti

se je cedilo cviljenje.

 

Svet

sem čutil

slišal

vohal za njim

 

dokler

nisem v dlani tako jasnovidni

kot prestreljene oči

spet našel izgubljene oblike

oblike plamena

dojko

je izluščila iz te noči

slepa dlan

To si ti sestra

sklonjena nad mano

veja polna sence.

 

 

 

Mati obešencev

 

Drgne se ob raskavo kožo množice.

 

Tod

po ulici hodi

mati obešencev

srebrno glavo nese

v dlaneh

ah kako težka gruda

napolnjena z nočjo

razstreljena od svetlobe

 

nora kroži

in poje

 

v čevljih s krivo peto

z jalovim naročjem

ovenelimi prsmi

nora tuli

v nabreklo luno

 

s svinčenimi stopali stopa

po betonu ulic

mati obešencev

z vrvjo za vratom

gre na dno

 

 

 

Umirali so živi

 

Zazidani so živi umirali

črne muhe so legle jajčeca

v človeškem mesu.

Iz dneva v dan

so tlakovali ulice

z zabuhlimi glavami.

 

Oče Aron

je imel brado iz plesni in mahu

glavo pa iz bele svetlobe

ki je trepetaje ugašala

preden je izdihnil je jedel iz dlani

z venečimi ustnicami

in odpiral turkizne oči.

 

V mali izbi

so otekala telesa.

 

Salča je prodajala jabolka

srebrna dišeča po sadovnjaku

pred zevajočim vhodom

ki je bil ves iz sinjine.

 

Med blebetom

in rjasto slino

med lišajem stene

in truplom mimoidočega

z okrutnim očesom

med kamnom

in tuljenjem zblaznele

je stala Salča v rdeči obleki

barve pa so vpijale strupe

in jabolko je gnilo v dlaneh.

 

Nihče več ni nosil jabolk v geto

nihče ni več v getu kupoval jabolk

Iz dneva v dan

so trupla padala v jamo.

 

 

 

Poljske Termopile

 

Te glave sekane z lopato

kakor meduze s purpurnim strženom

drsijo

v plitvi noči v spominu.

 

Ploski zidovi so se obraščali

z možgani,

kipele so žile rezane od rafalov

v temo preluknjane oči

usta povprek.

 

Obrazi mater so beležili:

mlad obrcan razkoračen

s sinjimi dimljami

kriči

 

partizan nese

modra čreva

ustreljen na polju slave

je padel

 

medenolasi Žid

s šesterokrako zvezdo v očeh

je zabingljal

 

kurirka z zelenim očesom

v trebuhu

je skočila z vlaka

zberite vsako kapljo krvi

ki ne bo prešteta.

 

Ciankalij se sipa na

razpokana usta

beli sladki sneg.

 

 

 

Tožba

 

Govorim vam svečeniki
učitelji sodniki umetniki
čevljarji zdravniki referenti
in tebi moj oče
Prisluhnite mi.

 

Nisem mlad
Naj vas ne zavede
vitkost mojega telesa

niti ganljiva belina vratu
niti jasnost visokega čela
niti puh nad sladko ustnico

niti kerubinski nasmeh
niti prožni korak

 

Nisem mlad
Naj vam ne zbuja ganotja
moja nedolžnost

niti moja čistost

niti moja slabotnost

krhkost in preprostost

 

Imam dvajset let

Morilec sem

Orodje sem

tako slepo kot meč

v rabljevi dlani

Ubil sem človeka
in z rdečimi prsti

gladil bele ženske prsi.

 

Pohabljen nisem videl
niti neba niti vrtnice

ptiča gnezda drevesa

svetega Frančiška
Ahila in Hektorja
Šest let

je iz nosnic buhal sopuh krvi

Ne verjamem v spremembo vode v vino

Ne verjamem v odpuščanje grehov
Ne verjamem v vstajenje mesa

 

 

 

Kamnitna domišljija

 

Leži pri meni

z debelo zlato kito

sanja da je razbila vrč

ali našla ključe

ali raztrgala obleko

 

jaz pa poznam okus cimeta

samo okus cimeta poznam

ampak sanjam o eksotičnih krajih

kjer rasejo cimetovci

kjer rasejo sandali

in tu je že uboga moja glava

uboga glava. Iz dveh filmov

in nekaj knjig

zlagam brezbarvno pokrajino

(ne smejte se tujci

zlasti lepe dame

iz francoskih in ameriških revij):

 

Palma ali dve palmi

in okrogel otoček

ah ni lahko zložiti

lepe nenavadne podobe

zato dodam tigra

ki je podoben mački

in dva ananasa

ananas sem videl pred vojno

v Rozenbergovi trgovini.

 

Rozenberg ne bo nikoli videl

otokov Velikega oceana

v greznici so ga ujeli Ukrajinci

izdihnil je zadušen z blatom

ne morete si predstavljati

Rozenbergove smrti v mestecu

blizu Piotrkowa na Poljskem

lepe tujke z razgaljenimi

belimi nedri

dame z dvora sv. Jakoba

(o tem dvoru sem bral v časopisu).

 

Kakšno skromno podobo vidim

otok palma in tiger

naštejem še preostanek

zame predstavljivih elementov

eksotičnega sveta:

kit biser Zamorec

hobotnica slon podkralj Indij

figovec (ali prej figa)

noj in havajske kitare.

Ja res to bo že vse.

 

Razgledujem se po sobi

na mizi stoji bel vrč

in na lepem pomislim

na luno toda teh misli

ne bom nikomur izdal

pa je vendar minilo že pol življenja

(pri nas je povprečje 50 let)

in ti kraji otoki morja

so kakor majhne lune

neresnični mrtvi.

 

Zato mirno ležim poleg

ženske z debelo zlato kito

jaz ki poznam samo en okus

eksotični okus cimeta

sivi človek z malo

kamnitno in neizprosno domišljijo.

 

 

 

Noč

 

V naraščajoči črnini

v ničnosti

guba

ust

izpljune pečko

prežvečenih

prebavljenih besed

 

ustnice namazane s šminko

šepet

vzemi

vzemi za spanje

vzemi za večno spanje

 

ves svet

se bo stekel

v obraz

izravnal zgladil

gore se bodo ulegle v doline

prekleti problemi

se bodo razvezali

zlahka

kakor modri trak

v Marylinih laseh

 

šepet

greh

velik greh

strah in trepet

kot morje

smrt bo spremenila življenje

v majhen

smešen gumbek

odpadel boš s sveta

kot z obleke

 

na listku

boš preplul ocean

na listku

prilepljenem na šipo

na čolničku

škrat

Haron Hanswurst

s smešno zgubanim obražčkom

Te bo prepeljal na oni breg

 

pluješ stran

 

porogljiv smeh buči nokrog

in smrt umira

od smeha

 

 

 

Na lepem

 

na lepem sem zagledal v časopisu

nekaj kar je spominjalo na pesem

 

črke besede

ki so spominjale

na neke druge besede

podobne tem besedam.

 

neke metafore

papirnata čreva

podobe napaberkovane

na smetišču zgodovine

na smetiščih poezije

 

packe besede

so mrgolele

v časopisnem

papirju

bežale narazen

 

tam sta bila ime in priimek

avtorja ista ime

in priimek

to je on sem pomislil

je on ni on

 

začel sem brati

še enkrat

od začetka

toda nisem razumel

 

nič nisem razumel

tako kot da bi odšel

daleč proč od tega kraja

od te govorice

od sebe

 

 

 

Isti obraz

 

pesnikov obraz

odprt poln tišine

 

isti obraz

in čisto drugačen

 

s stene

me gleda

maska

 

s trdim

praznim

očesom

 

1968

 

 

 

***

 

zakaj pesniki pijejo vodko?

 

pijejo ker vejo

kaj v njih tiči

in kaj še lahko

iz njih skoči

 

pijejo ker ne morejo poslušati

tega kar jim govorijo drugi

in tega kar si govorijo

sami

 

pijejo ker bi radi podstavili nogo

kolegu pesniku

ko so trezni

pa so tako plemeniti

 

pijejo pred ogledalom ker se bojijo

da bodo v njem zagledali tistega drugega

boljšega in »lepšega«

zrcalce zrcalce

na steni povej …

 

pijejo ker vejo kaj so že

napisali

in ne vejo kaj bodo še

napisali

 

1990

 

 

***

na začetku

je beseda

velika radost ustvarjanja

 

po koncu pesmi

se začenja

neskončnost

 

prisluhni ji

 

za pomiloščene

se spreminja

v Boga

 

toda pred pesnikom

zija brezno

 

čez leta

bo odkopan

očiščen blata

zemeljskega prahu

 

kamen z neba

meteor

brez ognja

 

 

 

Pismo ljudožercem

 

Dragi ljudožerci
Ne glejte izpod čela
človeka
ki vas vpraša za prosto mesto
v kupeju na vlaku

Razumite
Tudi drugi ljudje imajo
dve nogi in sedalo

 

Dragi ljudožerci
Počakajte malo
Ne teptajte šibkejših
Ne škrtajte z zobmi

 

Razumite
Ljudi je veliko še več
jih bo zato se malo odmaknite
naredite prostor

 

Dragi ljudožerci
Ne pokupite vseh
sveč vezalk in makaronov
Ne govorite kažoč hrbet:
Jaz meni moj moji
Moj želodec, moj las
moj žulj, moje hlače
moja žena, moji otroci
moje mnenje

 

Dragi ljudožerci
Ne žrimo se Prav
Ker ne bomo vstali od mrtvih
Res ne

 

 

Brez

 

največji dogodek

v življenju človeka

sta rojstvo in smrt

Boga

oče Oče naš
zakaj si
kot slab oče

ponoči

brez znamenja brez sledu
brez besede

zakaj si me zapustil
zakaj sem jaz zapustil
Tebe

življenje brez boga je mogoče
življenje brez boga ni mogoče

saj sem se vendar kot otrok hranil
s Tabo
jedel telo
pil kri

mogoče si me zapustil
ko sem poskušal razširiti
roke
objeti življenje

lahkomiseln
sem razprl roke
in izpustil Tebe

mogoče pa si pobegnil

ker nisi mogel poslušati
mojega smeha

Ti se ne smeješ

mogoče pa si me kaznoval
malega temnega za trmo
za napuh
za to
da sem poskušal ustvariti
novega človeka
nov jezik

zapustil si me brez šelesta
kril brez bliskov
kot poljska miška
kot voda ki je poniknila v pesek

zaposlen raztresen

nisem opazil tvojega pobega

tvoje odsotnosti

v svojem življenju

življenje brez boga je mogoče
življenje brez boga ni mogoče

 

 

Smeh

Kletka je bila tako dolgo zaprta

da se je v njej izvalil ptič

ptič je tako dolgo molčal
da se je kletka odprla

rjaveč v tišino

tišina je trajala tako dolgo
da se je za črnimi drogovi
razlegel smeh

 

prevedla Jana Unuk

 

 

 

Tadeusz Różewicz, eden najbolj znanih, cenjenih in prevajanih poljskih pesnikov 20. stoletja, sicer pa tudi pisatelj, dramatik in scenarist, se je rodil leta 1921 v Radomskem, umrl pa aprila 2014 v Vroclavu. Med drugo svetovno vojno se je boril kot partizan v poljskem narodnoosvobodilnem boju. Za njegov pesniški debut velja pesniška zbirka Nemir iz leta 1947. Vojna ga je močno zaznamovala in njegova avantgardna poezija je v veliki meri poskus odgovora na vprašanje, kako po videnih grozotah sploh še pisati pesmi; premore veliko etičnega posluha, vendar tudi humorja. V dolgoletnem ustvarjanju je pesnik prehodil pot od avantgarde do postmodernizma, njegove pesmi pa se sestavljajo v svojevrstno pesniško avtobiografijo, ki individualnemu in epizodnemu podeljuje občo, trajno vrednost in pomen. Napisal je vrsto pesniških zbirk, od prvih, izdanih v 40. in 50. letih: Nemir (1947), Rdeča rokavica (1948), Ravnina (1954), pa vse do Vedno fragment – Recycling (1998), Mati odhaja (1999), Profesorjev nožek (2001), Siva cona (2002), Izhod (2004), Učenje hoje (2007) in Kupi mačka v žaklju (2008). Zaslovel je tudi kot dramatik, med drugim s Kartoteko (1960). Prejel je številne pomembne literarne nagrade, med zadnjimi evropsko nagrado za literaturo (2008), Silesius (2008) in Griffinovo nagrado za poezijo (2012).