Polnočni vlak

130

                                                     

                                                                                                                                    Syria Poletti

 

                                                

Pisateljica Syria Poletti se je rodila 10. februarja 1919 v kraju Pieve di Cadore v Benečiji. Njeni starši so odpotovali v Ameriko, ona pa je ostala pri babici in kmalu potem začela živeti v sirotišnici. Ko je končala normalko, je odpotovala v Argentino, tam začela delovati kot učiteljica, nadaljevala študije in postala uspešna pisateljica. Pisala je zgodbe v časopise, izdala več romanov in knjig s kratkimi zgodbami ter se še posebno posvetila otroški književnosti. Prejela je številna priznanja v Španiji, Argentini, Italiji, na Japonskem. Umrla je leta 1991.

 

 

                                                                                                                                   Polnočni vlak

 

 

Snežilo je.

Vas je spala ovita v gibljivo snežno vato. Le iz zvonika so odmevali zaspani udarci zvona.

Tik pred polnočjo sva z babico odhajali od doma. Prečkali sva vas in šli po poti do železniške postaje gledat brzovlak na progi Berlin–Rim, ki je prinašal severni sneg in švignil mimo zasnežene nočne pokrajine.

Hodili sva ob vojaških stavbah. Videti so bile kot pravljične hiške, ker je sneg skrival strašljivost za obzidjem. Vojak v stražnici je stal kot lutkica v karavli. Ko je zaslišal najine korake, je položil roko na puškino kopito in zmedeno gledal skozi lino. Njegove sijoče in vprašujoče oči so strmele v deklico in starko, oviti v debela oblačila, ki sta vsako noč, kot duhova in nič hudega sluteči, hodili sredi žvižgajočega vetra.

V vasi so ju spraševali: »Kam gresta?«

»Na postajo.«

»Zakaj?«

»Greva gledat vlak.«

»Brzovlak? Saj ne ustavlja …«

»Nič hudega.«

Pred zapornicami sva se ustavljali in čakali. Zdaj bova lahko videli ljubljene obraze.

Pošast se je sopihajoče in hrupno približevala. Od daleč sva zagledali njeno žareče oko, ki se je treslo, vrtoglavo rastlo in se na koncu prerilo skozi belo pokrajino. Jeklena strela je premagovala daljave in krutost. Približala se je in nedotaknjena izginila. Nato je spet nastala tišina. Sneg je prekril sledi pojava. Morda vlak sploh ni šel mimo. Nič se ni zgodilo.

Komaj sva zaznali blišč pošasti – noč je prerezala kot rafal. Vse bi si lahko izmislila: da je bil samo privid ali si predstavljala potnike, udobno nameščene na rdečih žametnih sedežih. Pomembni potniki, skrivnostni kot on sam, kot stric Sergej, umetnik, ki je potoval skozi prepovedane svetove razkošnih salonov in vlakov z rdečimi žametnimi sedeži.

Res, s tistim vlakom bi lahko potoval stric Sergej. Zagotovo nisva mogli vedeti, ker naju stric ni obveščal o svojih turnejah in tudi vlak se ni ustavljal. In če bi se vlak ustavil, bi tako pomemben človek, kot je bil stric Sergej, naprej spal ali kadil. Tako je prav, kajti medve bi, robati in resni, otrpli od šalov in misli, vse pokvarili.

Iluzija je izginila in vrnili sva se. Še naprej je žalostno snežilo, zvonik je še naprej spal pod svojo belo kapuco. Lebdeli sva med spomini in slutnjami nesmiselnih bitij.

Brzovlaka si nisem ogledovala, ker bi bila naklonjena stricu Sergeju. Sovražila sem njega in njegovo glasbo. Sama sem imela svoje spomine, ki so mi vsako noč vrtali v srce. Babica je pogrešala sina, polnega glasbe in drugih svetov, jaz pa sem ga izdajala, ko sem se utapljala v grenkobi zamer. Zame, in tudi zanjo, je vlak kazal obsesiven in neoprijemljiv obraz. Krasni mamin obraz.

S pojavom vlaka, tiste amorfne gmote, je zasijal materin nasmeh kot velikanska skrivnost, ki se je, utelešena v praznini, takoj izbrisala z dežjem ali snegom. Tudi njo, s strastjo pogreznjeno v močvaro, je odpeljal vlak, kot glasba strica Sergeja. Bila je moževa last, kot si je violina lastila Sergeja. Njena zloba je bila tako grozljiva kot njegova. Zato sta bila brat in sestra, ne po krvi, ampak po svojem neizprosnem egoizmu; po svoji strasti do vlakov, ki uničujejo svetove.

Bil je večer, rdeče osvetljen, ko se je moja mama, vsa prevzeta in lepa, kot vsaka ženska, ki se bo vrnila k možu in mu prinesla sina, približala vlaku. Ker sem se naredila nedostopno v trdovratni nemosti, je nisem hotela poljubiti. Ona pa, da si je lajšala krivdo, je verjela, da je ne maram.

»Še ne more razumeti …« se je opravičevala strahopetnica.

Povzpela se je na vlak in se ozrla skozi okno. Otrok me je gledal iz svoje domišljave moške varnosti v ženskem naročju. Iz mamine zadržane sreče je kanila solza zame. Solza pa ni objem in sem jo zavrnila.

Pisk lokomotive je razklal čas in prostor. Vlak se je odpeljal in izgubil v daljavi. Pripeta na peron, sem zrla s praznimi očmi. Babica me je trdo prijela v zapestju, da ne bi stekla za vlakom. To pa že ni bilo več mogoče, dopolnila sem neskončno starost. Počasi sem odmaknila roko in jo spravila v žep površnika. Babica je stala ob meni, njene misli in objemi so bili namenjeni Sergeju.

Ko sva se vračali, sva srečali mlad, zgovoren par z juga. On je bil postaven kapitan. »Koga sta pospremili?« je ravnodušno vprašala gospa.

»Dekličino mamo«, je odgovorila babica.

»Ali gre daleč?«

»v Argentino.«

»Sama?«

»Tam jo čaka mož …«

»Zakaj pa ni odpeljala hčerkice?«

»Šla je z najmlajšim.«

»Oh, ljubi bog, jaz se ne bi mogla nikoli ločiti od mojih. Umrla bi,« je bila zgrožena gospa, ne da bi slutila, da nekatere besede grejo naravnost v kri in jo skvarijo.

»Zaradi razmer je bila prisiljena …« jo je zagovarjala babica.

»A kako lahko deklico zapusti?« je vztrajal mladi par. »Jaz ne bi mogla zapustiti niti svojega kužka,« se ni mogla načuditi gospa.

 

Lilo je kot iz škafa. Vojak je pokukal iz stražnice in pokazal od dežja premočen obraz: »Zakaj hodita na postajo v takem vremenu?«

Težko je bilo razložiti, da ne dež ne sneg ne igrata pri tem nobene vloge. Kako razložiti premočenemu vojaku, da še vedno hranim neumno upanje, da se bo vrnila? Kajti to je bilo res: vsako noč, ko je tod mimo odbrzel vlak, sem sanjala, da se bo vrnila. Vrnila naj bi se, nežna in ljubeča, saj moževa ljubezen ni bila tako velika kot moja. Žena ne more ljubiti tujega človeka – moža – bolj kot svojo deklico, tako kot sin ne more ljubiti violine bolj kot svoje matere.

Pred zapornico sem se tudi jaz pognala z vso svojo vnemo na žarečo puščico in hitela v smeri sonca in življenja, za sabo pa puščala noč, mraz, sever. A takoj ko se je brzovlak pogreznil v valovečo snežno gmoto, in je spet nastala tišina, so me grizli spomini na tisti večer, ko je odpotovala. Osuplost je spet zabadala svoje igle. Čutila sem, kako je srce starke, neustrašen jezdec vlaka, zahajalo v deželo, kjer je bil sin, tako kot je tudi moje zgrmevalo v nedosegljivo Ameriko.

Ko je sunek minil, naju je tolažilo najino ponovno srečanje. Pripravljeni sva bili, da se vrneva po poti, po kateri sva prišli, in da spet čakava na jutrišnjo noč in na čudež. Nazaj grede sem zapirala oči in pustila, da me, držeč za roko, vodi. Rada sem si predstavljala potovanja po toplih deželah, ki jih je razsvetljevala ona, ki je bila odsotna. Poslušala sem šelestenje smrek, ki so se upogibale zaradi vetra, in mislila, da tarnajo, ker so lastovke odšle v Ameriko. Nič ne bi pomagalo, če bi si drevesno srce mislilo, da lahko postane gnezdo.

Ko naju je vojak spet gledal in na najina ramena odlagal svoj posmeh nerazumevanja, se nisva menili zanj. Morda sva v tistih nočeh, ona, ker je bila stara, in jaz, ker sem bila še otrok, pospeševali to, kar počnemo vse življenje: živeti vsakdanjost v luči nekega žarečega in minljivega trenutka. Doma sva se ulegli v prostoru, v katerem so še vedno drhteli ugasli glasovi, kot cipresa brez gnezd.

Ob njeni postelji je ležala svetinja – prva Sergejeva violina. Ob moji pa nič. Lutko sem uničila še tisto noč, ko je odšla. Tudi matere uničijo svoje otroke. Zato sem se naučila izumljati igrače z mislimi.

Tedaj me je stvarnost grabila za hrbtom. Zakaj se odsotni niso vračali? Kako lahko živijo odtrgani od nas? Kaj sta lahko violina in mož? Kaj je bilo v njiju tako pomembnega? Pomembni sva medve, tam, na najinih posteljah, premraženi in tresoči se od pričakovanja. Vse drugo je bila laž, tako kot tista o vlaku.

Naenkrat je moj glas pretrgal tišino: »Misliš, da mama hodi na postajo gledat vlak?«

»Skrbeti mora za moža.«

»In stric Sergej?«

»Najbrž pripravlja koncerte.«

»Naj crknejo možje in koncerti …«

»Tiho bodi. Ti ne razumeš …«

»Česa ne razumem?«

»Ljubezni … in umetnosti …«

»Ti pa?«

»Tudi jaz ne. Nihče …«

»Torej naj crknejo!«

Ljubezen je bila tako sprevržena kot glasba. Možje in violine so bili zlovešči, ker so odtujevali srca tistih, ki so hodili za njimi. Res čudno vzmet je moral imeti stric Sergej pod svojo gala obleko, če se naju je sramoval, takrat ko sva šli v mesto na koncert in plačali vstopnici; kot bi se mati sramovala skaženega sina. Vodil naju je do nekega hodnika in prestrašen na hitro opravil z nama. Babica ga je navdušena in omamljena gledala zaradi drznosti, da je sploh tam.

»Šla sem na tržnico prodat račja jajca, da bi kupili vozovnici!« sem povedala. In babica se je dotaknila mojega komolca, da bi umolknila.

»Zakaj sta porabili toliko denarja, ko sem vaju mislil obiskati?« je žalostno zavzdihnil Sergej.

Najini nedeljski obleki sta ga potrli, jaz pa sem opazila, da sva bili smešni.

»Kupila sem svilen šal …, ker praviš, da si plemiškega rodu in da je družina obubožala,« se je nasmehnila babica.

»Jaz pa usnjene čevlje!« sem pripomnila še jaz.

»Zakaj toliko nekoristnega odrekanja?« je poln muk vprašal.

»Prinesli sva ti nekaj fig …« se je opravičevala babica čedalje bolj vase skrčena.

»Jaz sem jih potrgala,« sem neučakano pripomnila in si želela njegove pohvale.

»Fige, mama, lepo te prosim!« se je zgražal. »Pospravita jih,« je zavrnil košaro, ki so mu jo moje roke ponujale.

In se je takoj poslovil. Pobožal me je po laseh z zmedeno živčnostjo rafiniranih ljudi. Z brezbarvnim poljubom je oplazil babičino čelo. Tedaj sem spoznala, da ima babica še vedno žive oči, take, ki so zažarele z enim samim dihom, kot žerjavica pod pepelom.

Val lepih ljudi naju je odtrgal od strica Sergeja. Sredi množice sva ostali osamljeni, ona je v postaranih rokah stiskala šal, jaz pa nisem vedela, kam bi s košaro s figami. Razumela sem, da sva ukradli privilegij, ko sva poslušali glasbo. Kakšno krivdo pa naj bi imele fige, samo zato ker so fige?

»Ti jih pojej …« je rekla babica, ko sva se vračali z vlakom k snegu in ponovnim čakanjem.

»Nisem lačna,« sem odgovorila in res nisem bila.

Fige sva pustili na sedežu, če bi jih kdo z manj žalostnimi mislimi hotel pojesti.

Vojak, ki je nadzoroval samo tisto, kar mu je bilo na dosegu, je rekel: »Sinoči nista šli na postajo.«

»Stricu Sergeju sva nesli fige.«

»Ah,« je bil vesel, »kako lepo bi bilo, če bi mama, s figami ali brez, lahko prišla sem!« In pogledoval je proti postaji z naveličanostjo, s kakršno opazujemo nemogoče.

»Kako pogreša mamo!« je navrgla babica z nasmeškom, za katerega nisi vedel, ali je bil izraz pretekle bolečine ali sanjanega veselja.

Šli sva mimo. K meni so se uganke vračale z zaostreno zamero.

»Sta stric Sergej in mama odšla, ker naju nista imela rada?«

»Naju imata rada, a ti si majhna, jaz sem pa stara …«

»Ali je vojakova mama tudi stara?«

»Ne gre za starost …«

»Zakaj pa te lahko nekdo zapusti?«

Vprašanje je viselo v ozračju kot izgubljena snežna kepa. Med sunki vetra sta se pojavljali in izginjali svetlikajoči se točki: vojakove oči. Ali sem bila premajhna zanj?

 

Sneg ali dež, že nisem več hodila na postajo, da bi obnavljala tisti okrutni večer. Poskusila naj bi z zanesenjaškimi sanjami. Brzovlak ni več odseval podobe moje matere, temveč vrtinec mojih drznih slutenj. Prenasičenost s spomini me je pehala v kakršno koli drznost. Domišljala sem si burna potovanja: nepredvidljiva in bleščeča. Navadno sem bila slepi potnik na ladji, skrita v podpalubju ali kaki kabini, iz katere sem odhajala kot zmagovalka in ranjena prispela v Ameriko. Tudi jaz sem vse zapustila.

Drugikrat sem se odpravljala na pot z vozili, vlaki, letali. Vznemirjala sem pokrajine, presenečala zaspana mesta in pristajala na elegantnih dvoriščih zato, da sem v Ameriko izseljenim materam očitala: »Hinavke! Dolgočasite me s svojimi ljubezenskimi zgodbami in zgodbami prihodnosti. In tistimi o soprogih! Vas sovražim!«

Nenadoma sem se znašla v razkošnih dvoranah, strgala zaveso in osuplega violista pozvala: »Končajte enkrat za vselej z glasbo in umetnostjo, zdolgočasene lutke, ki se sramujete fig in mater! Zaničujem vas!«

Od časa do časa sem odpirala oči in pritajeno opazovala vojaka. Neko noč sem babico naravnost vprašala:

»In če se ne vrneta, kaj bova storili?«

»Čakali …« je zašepetala z enakim tonom, kot je molila križev pot. Jaz sem ji pa rekla:

»Ne morem čakati.«

 

Časopisi so naznanili, da bo imel konec leta stric Sergej koncert v Trstu. Od časa tistih fig ga nisva videli. Za steklom omare v jedilnici so bile razstavljene razglednice, ki jih je pošiljal z gostovanj.

Koliko božičev ga je brezupno čakala, da že ni vedela, ali je njen pravi sin ali samo njene sanje. Tudi jaz sem se starala, naveličana svojih neskončnih petnajstih let.

Imeli sva par pavov in odločili sva se, da ju prodava. To bi navrglo, kolikor bi babica potrebovala za povratno vožnjo v Trst. Šla bi z vlakom, ki odpelje kmalu po brzovlaku, ustavlja na glavnih postajah, in končno bi prišla v Trst. V mesto, kjer so zasidrane barke, ki so plule v Ameriko.

»Škoda, da ne moreš z mano …« je ponavljala.

»Veš, da me glasba dolgočasi,« sem bila nesramno predrzna, da bi se prepričala, da je to res.

»Vse te dolgočasi. Če bi le znala imeti rada ….«

»Koga?« sem vprašala z ostro zaslepljenostjo zagrenjenke.

Zapravljala sem leta in tudi sposobnost svetlih predstav. Sama sebe sem oblikovala.

Že več ur je snežilo. Okoli desetih zvečer sva odšli na postajo. Seznanili naj bi se o potovanju v Trst. Na peronu sva se srečali z mladim parom z juga.

»Gresta na pot,« se je začudila gospa. »V Ameriko?«

»Babica gre v Trst,« sem bila odrezava.

»Na sinov koncert? Vam je všeč glasba, gospa?« je bedasto vprašal kapitan.

»Veste, sem njegova mati …« je povedala babica in ni bilo jasno, ali se opravičuje, ker se ne spozna na glasbo ali ker je njegova mati.

Pes se je približal tirnicam. Gospa je pohitela za njim in ga dvignila v naročje. Mene pa so spet zabolele njene besede: »Jaz še svojega kužka ne bi mogla zapustiti.« Preplavilo me je silno hotenje, da zdrobim laži in ljudi. In sem izzvala: »Če bi lahko odšla, bi zapustila psa in vse.«

»Taka si, kakršna je tvoja mati,« je nepričakovano žalostno pripomnila gospa.

»Ne, nikakor se ne bi pustila, da bi me možje odpeljali.«

»Kakšni možje?«

»Ona misli na ljubezen …« je pojasnila babica.

»Potem pa si taka kot tvoj stric.«

»Ne,« je pomirjevalno posegla babica. »Tako pravi, ker je zelo navezana name. Še ni zaživela, ničesar ne ve ….«

Pomislila sem, da nihče ničesar ne ve, ne glede na to, koliko je preživel. In tisto malo, kar je babica vedela, je vedela, ker je znala odpuščati vse. Zato je tudi bila sama. Jaz pa nisem hotela biti taka.

»Lahko noč,« sem končala besna na gospo, ki je, tako kot vsaka normalna ženska, govorila o resničnih rečeh.

 

Skozi nihajočo snežno zaveso sva zaslišali vojakov glas: »Nocoj ne bosta počakali brzovlaka?«

»Jutri odpotuje babica v Trst … na koncert strica Sergeja.«

»V Trst?« je vprašal vojak. »Imata denar za to?«

»Prodali sva par pavov, ki sva ju gojili za božič.«

»Ah,« je zmedeno zavzdihnil in umolknil. Ko nas je začela tišina ogrožati, je babica vprašala:

»In tvoja mama, sine?«

»Tudi ona je v Trstu,« je bil spodbujen vojak v stražnici. »Prišla je z delodajalcema … je kuharica.«

»Je ne boš videl za božič?« je vprašala babica.

»Ti zabiteži mi ne marajo dati dovoljenja za dopust,« je odgovoril in stresel puško.

»Trst ni daleč,« sem posegla, »lahko greš in se vrneš še isti dan.«

»Seveda bi šel! Prav to sem mislil, da bom storil, zasebno, in se vrnil v vojašnico. A nimam denarja. Ta hudičev denar!«

»Bi šel brez dovoljenja?« sem občudujoče vprašala. »Kaj pa, če bi pozneje odkrili tvoj prekršek?«

»Da bi le videl mamo, potem lahko gladko prečepim teden dni v kehi,« se je zasmejal fant.

Veter mu je upognil kratke lase na čelu. Na trepalnicah mu je visela snežinka. Pogladil je pas orožja in se z otroškim hrepenenjem zazrl na postajo.

»Nikar ne delaj neumnosti!« se je nasmehnila babica in z bolečino rekla: »Pojdiva.«

»Srečno pot,« je rekel vojak in se vrnil v stražnico.

Tiho sva hodili. Naenkrat se nama je najin denar zdel brez smisla.

 

Prijela sem jo za roko in zaprla oči, da bi sanjala o potovanjih. Potovanja z vojakom s snežinkami na obrveh. Babica je naredila nekaj nežnih in natančnih premikov, ki so bili videti, kot da izvirajo iz globin njenega bitja. Potem se je zavila v šal, kot da bi želela zaščititi svojo krhkost ali sprostiti napetost. Začutila sem, da mi je nekaj potisnila v roko. Bil je tisti kupček denarja.

»Vrni se in daj to vojaku. Reci mu, naj gre on v Trst. Vesel bo matere … saj je božič.«

»Kako?« sem se uprla in ustavila korak.

»Jaz bi lahko bila mati tistega fanta … pojdi k njemu.«

Nisem vztrajala, ker bolečine, ki mučijo, so vedno neme. Poleg tega pa je njen glas zvenel zaupno kot sneg, ki pada na grobove.

»Grem,« sem sklenila. Preden sem se obrnila, sem videla, kako je babica pokrila lice s šalom. Vračala sem se na postajo. Počutila sem se zrelo in vedela, zakaj jo lahko razumem.

 

Pred stražnico sem se skrivnostno in smeje ustavila. Zaganjanje vetra mi je meglilo pogled.

»Kaj hočeš?« je vprašal vojak, prihajajoč iz stražnice.

»Ničesar. Babica se je premislila.«

»Kako?«

»Ugani.«

»Ne vem … vedno sem mislil, da boš kdaj prišla k meni … sama. Kako ti je uspelo?« se je zlonamerno nasmehnil in se mi približal. Poskusil me je objeti okoli pasu.

»Zmotil si se,« sem mu rekla in se grobo premikala nazaj. »Babica ti je mislila podariti denar, da bi šel obiskat mamo …«

»Misliš resno?« je nezaupljivo vprašal. »Si nisi zdaj tega izmislila? Drobno laž …« mi je pomežiknil in vztrajal: »Saj veš, da si mi všeč? Kako si to spoznala?«

Otrpnila sem v obraz in ga razkrila vetru. Potem sem počasi spravila denar v žep. Začutila sem, kot da sem daleč, kot da ne živim tega trenutka, ampak da se ga spominjam. Zato sem lahko mirno in jasno govorila: »Ona je na to pomislila. Pomislila je, da bi ti bilo všeč obiskat mamo … ker jo imaš rad.«

»Seveda bi jo rad obiskal. Toda ali ti je res dala denar? Ga imaš?«

»Da. Bil je za tvojo povratno karto.«

»Bil …?« se je nasmehnil. »Zdaj pa bi ga rada z mano porabila!«

»Bil je, ker zdaj ni več,« sem rekla in ga gledala z razdalje, ki so mi jo dala leta premišljevanja. Tudi meni bi lahko bil sin, kakor bi lahko bila mama moja hči in tudi širni svet. Nič mi ni bilo novo.

Snel je puško, jo naslonil k stražnici in vztrajal pri svoji mladosti in nespodobnosti: »Ti ne bi bilo všeč, da bi oba odpotovala? Samo za en dan … z vlakom … ali na deželo … greva in se vrneva … za babico pa najdeš primeren izgovor …«

»Kaj pa tvoja mati?« sem mu zabrusila v obraz.

»Bo že počakala … tako kot čaka tvoja babica … Smo mladi!«

»Jaz bi lahko bila tvoja mati.«

Zasmejal se je, ker ni razumel razlike med najinima sebičnostma, in me poskusil poljubiti. V meni se je pojavila slabost obotavljanja zaradi tistih trepalnic. Kar naenkrat pa sem zaslišala, kako se polnočni brzovlak približuje kakor divja reka.

»Pusti me,« sem zaukazala s hrapavim, neznanim glasom. Žarela sem v želji, da mu zdrobim mikavni in neumni obraz. Za hip sem ga pogledala in mu zabrusila: »Strašilo!« in stekla v smeri postaje.

 

Zaradi svoje nenadne odločitve sem otrpnila pred železniškimi zapornicami. Pošast se je neizogibno, magnetno približevala. Pred mojimi očmi je šla mimo in se pogreznila v noč. Njen sunek je natančno zaznamoval trenutek neizogibnega preloma. Pristopila sem k blagajni in naročila vozovnico do Trsta.

»Povratno?« je vprašal uslužbenec.

»Samo enosmerno.«

Čakala sem na vlak, napovedan petnajst minut po polnoči, ki naj bi me peljal v Trst, v mesto, kjer so zasidrane barke, ki plujejo v Ameriko. Prihodnjo noč bi se že vkrcala na eno izmed njih.

Bila sem prepričana o svojem prihodu v Ameriko, kajti krivda mi je že zadajala bolečine v srcu.

Ko sem se vkrcala na vlak, je še vedno snežilo.

 

iz španščine prevedel Andrej Rot