Pred rojstvom

111

 

                                                   Neža Zajc

 

                                         PRED ROJSTVOM

 

V neskončani grozi,

da od solzá ublažen papir

podlaga temne postane volje

in nepričakovan je še mir;

 

dostojanstvo prikrade se znova,

ko načet je šele prepir,

sijanje še zmerom polno

razdivjalo v telesu širno

zaznavo poglobljene nemoči –

ne obstajam vedno na novo

na dan zaobrnjene dlani

a presežek trpljenja mora

kaniti čez prag neprevidnosti,

 

da stara Ana prekolne

vse nehvaležne verze iz soli,

in pretepena žena uboga

pozna vse ukaze nemilosti;

 

vesta, da ne bo bolje

nikdar, ne zdaj ne jutri,

da klavrno človekoljubje

umakne se na stran poti

 

pred strahom, neurjem,

mrazom notranjim v temi,

kjer ničesar razen trenutnosti

doživeti več ni;

 

ne traja, ne šteje, ne hlipa

še glas ne v hipnosti;

le pomladni nemi zvoki

razpadajo v žarku iz prsti,

 

petje, odstranjeno v drobovje

v zadnji kraj neba iz vil,

telesno je postavljanje okov

zdaj ne obrazov ne cvetov

le posamični odtenki Sinov

zlogovani so krvoločni

škrlatni, nedolžni blagoslov.

Oddaj komentar

Potrdite vaš komenar
Vpišite svoje ime