Pred rojstvom

155

 

                                                   Neža Zajc

 

                                         PRED ROJSTVOM

 

V neskončani grozi,

da od solzá ublažen papir

podlaga temne postane volje

in nepričakovan je še mir;

 

dostojanstvo prikrade se znova,

ko načet je šele prepir,

sijanje še zmerom polno

razdivjalo v telesu širno

zaznavo poglobljene nemoči –

ne obstajam vedno na novo

na dan zaobrnjene dlani

a presežek trpljenja mora

kaniti čez prag neprevidnosti,

 

da stara Ana prekolne

vse nehvaležne verze iz soli,

in pretepena žena uboga

pozna vse ukaze nemilosti;

 

vesta, da ne bo bolje

nikdar, ne zdaj ne jutri,

da klavrno človekoljubje

umakne se na stran poti

 

pred strahom, neurjem,

mrazom notranjim v temi,

kjer ničesar razen trenutnosti

doživeti več ni;

 

ne traja, ne šteje, ne hlipa

še glas ne v hipnosti;

le pomladni nemi zvoki

razpadajo v žarku iz prsti,

 

petje, odstranjeno v drobovje

v zadnji kraj neba iz vil,

telesno je postavljanje okov

zdaj ne obrazov ne cvetov

le posamični odtenki Sinov

zlogovani so krvoločni

škrlatni, nedolžni blagoslov.