Pretkana modrost ali rentgen kulturnega konformizma

 

S tem esejem spletna revija KDO? pričenja z nizom esejev o pojavu “slovenske kulturne levice”, spodbujenim od doktrinarnega članka gospoda Roka Plavčaka Sedem tez o janšizmu, ki je pred približno mesecem dni izšel v reviji Mladina. V ta namen objavljamo esej, ki sem ga leta 2015 napisal kot odgovor na članek/esej, ki ga je omenjeni avtor pod naslovom Tradicionalizem, fašizem in skrajna desnica objavil v 309. številki revije Literatura. Odgovor sem tedaj kot repliko naslovil na uredništvo revije Literatura, ki je objavo zavrnila brez kakšne posebne utemeljitve, pravzaprav: če me spomin ne vara, mi je tedanji urednik, gospod Primož Čučnik, odgovoril, da je trenutno na morju in se nima časa s tem ukvarjati, nato pa se je na elektronska sporočila nehal javljati. Pričujoči esej/repliko sem pozneje še enkrat objavil na spletni reviji KDO?, a objavo, zaradi ogorčenja gospoda Plavčaka spričo nazaslišane grobosti mojega izrazja, umaknil, saj sem tedaj še verjel, da je mogoče s slovensko “kulturno levico” vzpostaviti vsaj nek minimalen intelektualni dialog. Ta vera se je v zadnjem letu razblinila. Ob branju pisanja gospoda Plavčaka v Mladini sem se odločil za ponovno objavo tega besedila, saj menim, da so v njem vsaj v zarodku nakazani temeljni manipulativni prijemi, demagogija in predvsem namerno izkrivljanje stvarnosti, ki so značilni za militantno “slovensko kulturno levico”. Niz esejev, ki jih ta tekst inavgurira, je zamišljen in zastavljen kot nekakšen revijalni (se pravi: ne do kraja podkrepljeni in poglobljeni, saj bi to bilo mogoče doseči samo v obsežnejši knjižni obliki) rentgen modusa operandi “slovenske kulturne levice”, večina tez, ki jih bom razvijal, pa je potencialno vsebovanih že v tem besedilu. Sporna mesta, ki so ob prvem branju zmotila gospoda Plavčaka, sem odstranil, da ne bi prizadel njegove rahločutnosti. Rad pa bi poudaril še tole: niz esejev, ki bo sledil, ni in noče biti polemika s “slovensko kulturno levico” – sama se je s svojim nasiljem in nestrpnostjo prestavila onkraj meja dialoga (le kako bi se bilo mogoče pogovarjati z ljudmi, ki zahtevajo tvojo smrt?). Namenjen je izključno doktrinarnemu (a vseeno revijalno sproščenemu) detektiranju objektivnega družbenopolitičnega zla in kulturnoumetniške destruktivnosti, ki jo pomeni “kulturna levica” v našem prostoru in kar nas ne le pooblašča, ampak zavezuje, da se proti njej in njenim idejam borimo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, ki nam jih daje na voljo pluralistično razumljena kultura.

 

                                                                                                       

                                                                                    Pretkana modrost ali rentgen kulturnega konformizma

  

                                                                                                                             Andrej Lokar

 

Pred nekaj leti je v tristodeveti številki, to se pravi v tiskani izdaji revije Literatura, ki se navadno posveča kulturniškim besedilom v najširšem obsegu, izšla študija z naslovom Tradicionalizem, fašizem in skrajna desnica izpod peresa filozofa, esejista, polemista in političnega misleca ter raziskovalca naše partikularne sedanje, nekdanje in prihodnje občečloveške stvarnosti, gospoda Roka Plavčaka.  Gre za preudarno pronicljivi prikaz vsebine ter temeljito kritični pretres idejnopolitične razsežnosti knjige Sophia perennis, ki je leta 2015 izšla pri založbi KUD Logos. Besedilo, ki se razraste v daljši esej, prinaša oceno miselne smeri, imenovane »tradicionalizem« ali »tradicionalistična šola«, kateremu je v obliki antologijskega izbora posvečena omenjena knjiga. Ker z razdiralno oceno tradicionalizma gospoda Plavčaka, čeravno kot zapriseženi »ultrakonservativec« (če naj uporabim njegovo terminologijo) in nikakor ne kot njegov somišljenik, v glavnem soglašam, se bom v pričujočem zapisu (ob daljšem poznejšem  izskoku v obravnavano snov) posvetil predvsem kulturološkim, antropološkim, sociološkim ter nenazadnje političnim vidikom tovrstnega pisanja in eklatantno manipulativnega obravnavanja stvarnosti.

Kakšen je torej lik pisca, ki nam ga razkrije kritika knjige o tradicionalizmu in predvsem: zakaj se mi zdi tako pomembno očrtati temeljne poteze avtorja tovrstnega pisanja? Odgovor je preprost in ni preprost obenem: ker se v njem, kot odraz neke bolj ali manj subkulturniške mikroklime, utelešata nek novi nenovi tip slovenskega militantnega intelektualca in ker si oba zaslužita podrobno obravnavo in še temeljitejši pretres. Kakšen se nam torej pokaže gospod Plavčak, če ga sodimo po njegovih lastnih besedah? Če naj začnemo pri njegovem izrazju: gre za dokaj nesamoniklo zmes sarkazma, cinizma in cenene porogljivosti, ki po mojem ni le posledica vihrave samozagledanosti, ampak nekakšne svetovnonazorske hipertrofije in narcisoidne zagledanosti v lastni prav (o tem, kaj je in kaj, po prepričanju gospoda Plavčaka, ni prav, bom spregovoril v nadaljevanju), kar je utečena praksa in splošna značilnost pri zavračanju argumentacije in pri pamfletističnemu pristopu do obravnavane snovi. Ob izrazju je vredno omeniti še trendovsko in enostransko sprejemanje virov ter nekritičen odnos do opisanih tem. Vse skupaj pušča vtis kopičenja nepotrjenih podatkov iz najobskurnejših odlagališč elektronske magmatike. Povsem v skladu s prosvetljenim učbenikovstvom sodobnega (in tiknedavnega, tega vsekakor ne kaže pozabiti) sistema znotrajšolskega indoktrinacijskega izobraževanja so tudi nekatera mnenja gospoda Plavčaka. Denimo teza o ”mračnem” srednjem veku, ko je – ” … inkvizicija sežigala čarovnice in preganjala Jude, prebivalstvo je bilo neuko in nepismeno, filozofijo je izpodrinil dogmatizem teologije, kralji so vladali z božjo pravico, fevdalci so samopašno tlačili ljudstvo ter krvavo zatrli vsak kmečki upor  (o, slovenska mitologija!), morile so velika lakota, črna smrt in stoletna vojna, ljudje so cepali kot muhe in klali drug drugega v imenu vere … ” –, sodbe o obskurantizmu in antiintelektualizmu Cerkve (in, posledično, kajpada tudi krščanstva), taki so denimo nerazumevanje (za filozofa vsekakor presenetljivo in svojevrstno) razlike med umom in razumom, veteromarksistični naivni anahronizmi – ” … filozofija in razum ter njuna logika so pregnali staro praznoverje in vraževerje, odpravili človekovo nevednost in slepo vero v bogove ter v nadnaravne sile – vse, s čimer je svečeništvo lahko nadziralo, zavajalo in izkoriščalo neuko ljudstvo … ”  –  pri interpretaciji zgodovine, naivni miselni konformizem pri razumevanju dosežkov moderne civilizacije, ki  pomeni zmagoslavje – ” … medicine, teorije evolucije, tehnike, demokracije, individualizma, človekovih pravic, humanističnih idealov ter vseh civilizacijskih pridobitev … ” –, taki sta nazadnje nekritični progresizem, neomenjeni, vendar vselej podtalno navzoči idilični optimizem humanističnega izvora. Opraviti imamo torej z razumnikom, ki togo verjame v napredek in v civilizacijske dosežke našega, zahodnega sveta, ki redukcionistično omejuje človekovo izkušnjo na apliciranje racionalnih funkcij, ki s postavkami ideološkega tolmačenja realnosti razume in razlagalno poenostavlja najkompleksnejše pojave otipljivega sveta, ki povsem aprioristično zanika obstoj transcendence, ki s strogim sociologističnim predsodkovnim aparatom razčlenjuje najširšo pojavnost (manifestacija, pozor – tradicionalistični izraz!), ki brezpogojno pristaja na scientistično aksiomatiko izkustvene preverljivosti, ki se nonšalatno odvrača od sleherne ontološke refleksije, ki v revolucionarnem ključu preobraževalno prevzema paradigmatiko razsvetljenske kozmologije in antropologije, ki dojema družbeno vlogo posameznika kot proces postopne individualizacije, ki domnevno razumeva samo družbo kot mehanicistično dialektiko razrednih odnosov, ki znanstveno historicistično interpretira zgodovino kot nujno in edino razodevanje človekovega duha, ki mu je svoboda razmah opcionalnosti znotraj racionalno obvladane kolektivitete, ki mu umetnost in estetika pomenita nadgradnjo odnosov znotraj gole materije, ki se mu družbena razmerja razkrivajo kot dogovorna stališča pogodbenosti, ki razume prisilo in javljanje oblasti kot splet gospodarskih odnosov, ki mu etnična pripadnost in teritorialna zavezanost pomenita razvojno stopnjo v postopnem razodevanju socialne emancipacije, ki mu imanentistični obrat v naši duhovni zgodovini ne predstavlja zasužnjenja slepi stihiji materije, pač pa osvoboditev od hierarhično pogojenih odnosov, ki mu egalitarna logika predstavlja vrhunski dosežek v postopnem osvobajanju človeštva, ki mu tradicija in njena nakopičena epistemološka vrednost pomenita prisilo in navlako, ki mu stvarstvo in človek pomenita poljubni predmet znanstvene analize, ki mu kognitivno skrčenje na razumsko spoznavnost pomeni vir modrosti, ki mu resnica predstavlja predvsem sredstvo za uveljavljanje lastnih ideoloških interesov, ki se mu svet razodeva kot plitka enorazsežnost samookrnjenega uvida, ki mu nenazadnje resničnost predstavlja predvsem sredstvo za instrumentalno manipulativnost z njenimi možnostmi. Z eno besedo: opraviti imamo z intelektualcem in z gnoseološkim ter žal potencialno tudi političnim aparatom, za katerega smo bili prepričani, da ga je za vselej odrinil v pozabo zaton moderne dobe (in kar, nasprotno, dokazuje njeno vztrajnost in preživetje).

Toda kakšna je snov, ki jo kritično obravnava gospod Plavčak? Tradicionalistična (kvazi)filozofija (v tej oceni se z gospodom Plavčakom strinjam) je v njegovem eseju posploševalno prikazana kot neke vrste protofašistična muha polizobraženih obrobnikov, ki jih je obsedel nekakšen zli duh, da ne morejo uvideti in spoznati veličine modernega in posledično tudi sodobnega sveta. Sam menim, da gre pri tradicionalizmu za nekaj drugega, globljega, bolj zavezujočega in usodnega ter kajpada nevarnega hkrati. Gre, če naj se izrazim čim lapidarneje, za neke vrste deviacijo spomina. Tradicionalistična (kvazi)filozofija se poraja zaradi religiozne krize modernega porenesančnega sveta in pomeni po mojem osebnem mnenju zgrešen odgovor na neko pereče in resnično vprašanje. Prvo vpadljivo protislovje tradicionalizma je njegov (kvazi)miselni aparat: na čisto moderen način, s popolnoma modernim spoznavnim pristopom poskuša destabilizirati same temelje modernitete (nasvet za gospoda Plavčaka: če se že proglaša za poznavalca konservativnih protirazsvetljenskih gibanj, bi bilo nemara dobro, če bi se poučil o razliki med modernostjo, modernizmom in moderniteto). Pri tem pa ključno vlogo odigrava ravno njegova perverzija predvsem kolektivnega spomina, ki se v njegovem reakcionarnem retrospektivizmu sprevrže v neko narobe obrnjeno Utopijo. V poskusu zavrnitve napredka ustoličuje nazadek in s tem transhistoričnosti anamneze odvzame njeno metafizično razsežnost ter iz imanentizacije spomina ustvarja sekularizirano antizgodovino. Tako pa tudi pozitivnemu konservativizmu, katerega nekatere prvine so prisotne tudi v tradicionalistični miselni šoli, dela medvedjo uslugo: (človeški) čas ostane čas, ne glede na to, ali ga odvijamo naprej ali ga obračamo nazaj. V tem pogledu je tradicionalistični pogled na svet  nedopovedljivo moderen, romantičen ali celo modernističen, saj tvori svoj svet predvsem iz elementov domišljije. Toda za »ultrakonservativizem« je brez dvoma najbolj nesprejemljiva  teološka plat tradicionalizma. Ta namreč sestoji iz neke vrste neopoganske preobleke »zaratustrovske« perspektive. Prvobitna Modrost, o kateri z nadahom posmehljivosti piše gospod Plavčak, je iz tradicionalističnega vidika namreč popolnoma antropocentrična in nietzschejanska in njen temeljni pomen je, da je človek bog, ampak da ga postopna dekadenca cikličnega porajanja (ali razkrajanja) raznih obdobij (nekakšno presakralizirano večno vračanje) oddaljuje od njegovega »sebstva« ter oddvaja od te vednosti, ki bi jo lahko opredelili kot neke vrste metafizično samozavedanje. Zato pa se tradicionalizem navzlic vsem samomistifikacijam slepo vrti v krogu nietzschejanske postavke mrtvega boga, ki ji dodaja lastno dogmatično doktrino, da ni bog tisti, ki je mrtev, pač pa človekova vednost, da je človek sam bog, nadčlovek-bog, ki, sorodno s heideggerjansko pozabo biti, v teku časa pozablja na lastno božjost. Ta človekova izvorna božjost pa je po mnenju tradicionalistov tudi v času zatona metafizike ponovno vzpostavljiva preko cele vrste najraznorodnejših iniciacijskih, meditativnih, tudi političnoaktivističnih praks, ki so kot dedna koda prisotne v sami tradiciji. Z eno besedo: Prvinska Modrost, ki se gospodu Plavčaku zdi tako vredna ironične obravnave, v očeh pravovernih tradicionalistov ni nič drugega kot človek sam, samoovedeni nadčlovek, ki je sam sebi in vsem drugim bog, onkraj dobrega in zlega, in čigar nadčloveškost sestoji ravno iz umevanja ali vednosti o svoji metafizični naravi. Od tod tudi izrazito protimonoteistična in predvsem protidualistična težnja vseh tradicionalistov, ki razumejo že samo vero v transcendenco oziroma v osebnega Boga, ki je (in ni) drugo od ustvarjenega stvarstva, kot znamenje samoodtujitve in dekadence. V isti sapi pa seveda načelno nasprotovanje tradicionalistične šole judovstvu in krščanstvu kot religijama, ki ravno z uvajanjem izrazito dualističnega razumevanja sveta oddaljujeta človeka od njegove pravednosti o lastni božjosti. Judovsko-krščanska vera je namreč najočitnejši odraz sveta razkroja modernitete, ker se v nji nietzschejevsko suženjski element v človeku prestraši lastne božjosti in si izmisli ne le Boga zunaj sebe, ampak celo zunaj sveta, da bi hkrati osnoval in utemeljil svojo lastno suženjsko naravo. Pri čemer je povsem na dlani, da je tradicionalizem v prvi vrsti poskus revitalizacije poganstva, vendar iz izrazito modernih sekulariziranih izhodišč: poganstva brez bogov oziroma poganstva, v katerem samoovedenim nadljudem v njihovi samooklicani božjosti ni treba verjeti v bogove. Iz teh dveh razlogov: imanentizacije spomina in hibridnega antropocentrizma, ne pa zaradi eklekticizma, zaradi nesistematičnosti, plagiatorstva, filozofske nejasnosti, neosveščene zagledanosti v mračne zatoke naše duhovne zgodovine, ki jih omenja gospod Plavčak, je tradicionalizem ne le toliko filozofsko, kolikor predvsem etično in konfesionalno nesprejemljiv za vsakega klasičnega »ultrakonservativca« in tudi za vsakega kristjana (čeravno tradicionalistična šola dopušča znotraj samega krščanstva, judovstva in predvsem islama – sufizem! – obstoj ali preživetje elementov, ki lahko v posamezniku vzbudijo vednost o lastni božjosti). Iz vsega navedenega verjamem, da tradicionalizem ni, kakor je prepričan gospod Plavčak, zgolj nekakšen filozofski spodrsljaj, nek skupek nejasnosti, ki ga manipulativno za svoje namene izkoriščajo oblastiželjni podli posamezniki, marveč demonično zlo, ki poskuša z zlorabo najplemenitejšega dela njegove narave pervertirati in pohabiti človeka.

Toda za naše konkretne razmere je po mojem mnenju pomembneje od bolj ali manj poglobljene razprave o tradicionalizmu in tradicionalistični šoli analitično spregovoriti o duhovnem miljeju ali ideološki mikroklimi, iz katere se pojavljajo kritike gospoda Plavčaka in sorodni nastopi njegovih somišljenikov. Četudi bo moj poskus orisa tovrstnih subverzivno reakcionarnih rezervatov transgeneracijski in torej zgodovinsko ali vsaj duhovnozgodovinsko pogojen, se bom zaradi večje jasnosti izognil prikazu širših konjunktur in se osredotočil na ožjo miljejsko danost, v kateri se tovrstne ideje kodificirajo in konsolidirajo ter predvsem tvorijo širše mreže konsenza, ki jim omogočijo samoreprodukcijo ter znotrajenklavno rast in razvoj. Čisto evolucijsko gledano gre za kontinuiteto med zdaj bolj, zdaj manj povezanimi elementi pri generacijah iz 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, prek osamosvojitvene generacije ter do tikpoosamosvojitvene in vse do generacije današnjih dni. Čisto paradoksno ima to kulturnozgodovinsko veteromarksistično ali neomarksistično gibanje svoje korenine v družbi in državi realnega socializma, kakršna je bila SFRJ, v kateri je nastopalo predvsem kot oblika »konstruktivnega« disidentstva in reformističnega gibanja znotraj samega sistema, iz katerega je izhajalo. V tem pogledu velja omeniti predvsem intelektualce, ki so se izoblikovali v obdobju tik po nastopu našega povojnega – če se omejim na umetnost – »neorealizma« ali »modernizma«. Domet te generacije, znotraj katere so tudi častne izjeme, je bil dvojnega značaja: prispevala je k razmahu nekega neopredmetenega nezadovoljstva in nasprotovanja sistemu, znotraj katerega je bila primorana životariti, utrdila je povezovanje med sorodnimi okolij v posameznih republikah ali kulturnih središčih bivše države. Nezadovoljstvo s sistemom, ki pa ni bilo sposobno proizvesti učinkovitih teoretično miselnih ali akcijsko praktičnih alternativ, se je na kraju zabubilo v nek brezobličen začaran krog sarkastičnega nihilizma, samomorilskega obuparstva, nasilnega hedonizma, idiosinkratičnega individualizma, ki so vedno bolj postajali temeljna drža in malodane razpoznavni znak, nekakšen identitetni logotip našega razumništva. Če se omejimo na filozofijo, so se na to bazično eksistencialno in teoretično osnovo cepile razne filozofske smeri, ki pa niso nikoli radikalno in nedvoumno postavile pod vprašaj legitimitete obstoječe oblasti in predvsem zgodovinskega dogajanja, ki je privedlo do takratnega stanja. Posledica tega je bilo zakrknjenje in zatem še potlačitev ter seveda frustracija vsakršnega emancipatoričnega miselnega obzorja. Kritiko sistema je bilo mogoče razumeti in izvajati le znotraj sistema samega in predvsem s sredstvi, ki ti jih je sistem omogočal in na katerih je sam utrjeval lastno politično in družbeno premoč (o tem zgovorno priča denimo zgodovina in tudi tedanje in sedanje stanje slovenskega povojnega sindikalizma). To je kajpada pomenilo samookrnitev intelektualnega potenciala in je osvoboditvene težnje zaokrenilo navznoter v introspekcijo ali posredno potrjevanje sistemskih razmerij moči. Prvi dediči te v jedru poškodovane družbene kritičnosti so bili predstavniki neomarksistične smeri na ljubljanski filozofski fakulteti, ki so se znašli v nezavidljivem položaju nujnosti kritike (vsaj deklarativno) staromarksističnega sistema iz novomarksističnih izhodišč (drugih smeri – eksistencializma, strukturalizma, heideggerjanstva namenoma ne omenjam, ker bi bilo tu preobširno). Vse to, tako cinični življenjski nihilizem kakor brezupna centripetalnost družbene kritike, je v naslednji generaciji privedlo do neke transjugoslovanske internacionale radikalno nihilističnega pogleda na svet, ki se je zbirala predvsem okrog vsebin subkulturniške ali alternativarske folklore, in se prek raznih umetniških in podumetniških žanrov ter miselnih vzorcev vzpostavila kot neka paralelna, državi alternativna struktura. Mislece, kakršen je Slavoj Žižek, ustvarjalce, kakršen je bil Marko Švabič, kakršni so Emil Filipčič in Milan Kleč, ki imajo svoje vzporednike v gledališču, glasbi, filmu in likovni umetnosti ter arhitekturi in zgodovinopisju (Božo Repe), je nasledila (in prevzela njihova izhodišča ciničnega nihilizma ter neizpolnjene družbenokritičnosti) še bolj brezidejna in izpraznjena generacija 80ih in 90ih let ter prvega desetletja novega stoletja, ki je poskušala prek uvajanja strogih umetniških razmejitev, prek uveljavljanja totalne filozofske imanentizacije, prek popritlehnjenja kriterijev in prek sociološkega indiferentizma zapolniti lastno praznino. Tu pa tam so se seveda pojavljali poskusi presaditve tujih vzorcev na načeto slovensko miselno tkivo. Ob vsem tem se je do skrajnosti stopnjevala institucionalizacija kulture. Generacija, ki je sledila, predstavlja po eni strani kontinuiteto, po drugi pa prelom s tistimi, ki so jo predhajale. Lahko bi jo sintetično opredelili kot generacijo, ki je zavrnila cinični nihilizem svojih ideoloških prednikov, svoje znanje osvežila s tujimi predlogami, ohranila nekatere elemente duhovnoprostorske pripadnosti, ki so zaznamovali prejšnje generacije: zaradi vpetosti v totalitarizem vseskozi nedorečeno družbeno kritiko, povezanost v skupni jugoslovanski subkulturniški folklori, težnjo po neselektivnem apliciranju nedomačih vzorcev na endemično porajanje naših specifičnih vprašanj, temu pa dodala še obnovljeno revolucionarno mistiko, porajajočo se v širšem sočasnem svetu. Iz tega konglomeratskega stanja izraščajo neomarksistično predelane ali nepredelane ter zgolj privzete razsvetljenske predloge, ki tvorijo osnovo filozofije gospoda Plavčaka ter ožjega ali širšega kroga njegovih somišljenikov.

Vprašanje, ki se tule zastavlja, je kajpada, katere so alternative tej miselni struji, ki vse bolj prežema našo javno sfero. Bržkone v prevzemu ali izoblikovanju neke stroge in suverene ter avtentične miselne discipline, s katero bi se poskušali izogniti prvinam, ki so iz kontinuitetniških razlogov pri tovrstnih mislecih odraz njihove poškodovanosti in nedopolnjenosti njihove neposredne filozofske izkušnje. Najprej bi se morali oddaljiti od doktrinarnega miselnega enačajevstva, ki je tako značilno za ideološko naravnano filozofijo, kakršna je filozofija gospoda Plavčaka. V besedilu, ki ga tule obravnavam, je namreč tega na pretek: od istovetenja vsega, kar ne sodi v ustroj razsvetljenskih vrednot, s »fašizmom« – sem sodijo vse oblike konservativizma in skepticizma do modernitete  ter večina oblik verskega izrazja; nato bi se morali bržkone ograditi od površnega medmrežnega nekritičnega in nepretresenega privzemanja informacij ali navajanja avtorjev, ki ne premorejo nobene avtoritete glede obravnavane snovi (denimo v tem primeru: odstavkov Umberta Eca o fašizmu, kjer navaja lastnosti, okrog katerih »koagulira fašizem«, in kjer trdi, da je že nastop ene izmed njih dovolj za porast fašistične ideologije – glede na širino njihovega razpona pa bi lahko v fašizem strpali domala vse, kar tvori človeško pojavnost); zatem bi bilo nemara zaželjivo najprej poglobljeno poznavanje in ne le površno citiranje nereflektiranih dejstev, nato pa poskus (če smo že tako vneti zagovorniki razsvetljenstva in razuma) objektivnega navajanja (denimo enostranski prikaz italijanskih svinčenih let in političnega nasilja kot izključno fašističnega in zgolj produkta tradicionalistične filozofije); morda tudi zadržanost do absolutne ter brezprizivne politizacije pri preučevanju pojavov, ki so bili v preteklosti že velikokrat predmet obravnave s strani mnogih in raznovrstnih miselnih šol in za katere je zategadelj na voljo bogata bibliografija; nazadnje bi morda verodostojnosti takih posegov in zapisov koristilo tudi neposluževanje retroaktivnega kvazihistoricističnega in povsem neutemeljenega pripisovanja pomena rezultatov poznejših zgodovinskih dogodkov prejšnjim zgodovinskim obdobjem ali osebnostim, ki so se pojavile mnogo pred obravnavanim časom. Tu se izrecno nanašam na povezovanje tradicionalizma ali tradicionalistične šole s celoto konservativne protirazsvetljenske misli, v tem primeru častitljivega in uveljavljenega misleca, kakršen je Joseph De Maistre, in njegovih pogledov na pretežno njemu sodobno dogajanje, z izrastki, ki jih le z miselnimi hokuspokusi, s katerimi se kitijo tovrstne argumentacije, lahko povezujemo v celovito enoto. Po tej logiki so elementi fašizma prisotni lahko tudi v predsokratski ontologiji, v homerski herojski etiki, v Platonovem zavračanju demokratične ureditve, v Pindarjevem estetskem elitizmu, v marsikaterem odlomku Herodotovega zgodovinopisja, v imperializmu Aleksandra Velikega, v sami ustanovitvi Rima (Mussolini je stanoval in vladal v tem mestu, zato so ustanovitelji po svoje sokrivi za njegov režim, če ne bi bilo Rima, bi nemara tudi pohoda na Rim in fašizma ne bilo), v Katonovem idealizmu, v peripetijah rimskega cesarstva, v Ciceronovih retoričnih obratih (leporečje nas odvrača od ciljev razrednega boja in je zato kriptofašistično orodje reakcije), da ne govorimo o Cezarjevih, Avgustovih parafašističnih dejanjih, o okrutni stoični askezi Marka Avrelija, o tipičnem fašističnem združenju mistike in države pod Konstantinom (konkordat!), o celotno fašističnem srednjem veku, tako krščanskem kot arabskem, ki ju tule niti ne omenjam, ker sta tako ali tako z zorišča gospoda Plavčaka irelevantna zaradi prevladovanja fašizma v njiju, o estetizaciji politike Medičejcev v renesančnih Firencah, o nacionalističnem obratu pri Lutrovi teologiji, o celotni zgodbi evropskega kolonializma, o odkritju Amerike, o fašizmu, inherentno prisotnem pri avstralskih domorodcih (verujejo v malike), o neegalitarnem hierarhizmu marsikaterega afriškega plemena, o patriarhalni ureditvi pri severnoameriških in južnoameriških Indijancih, o tipično fašističnem lovu na kite in tjulnje pri Eskimih, nenazadnje, žal, gospod Plavčak, a tako je: o sumljivih pogledih Ernesta Guevare na »bolivarjevsko« obarvano združitev celotne Latinske Amerike.

S sledovi fašizma vsevprek po svetu v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti bi lahko nadaljevali v nedogled, vendar na tem mestu bi rad zaklučil s kulturnosociološko prognozo, na katero me napeljujejo besede in miselni ustroj gospoda Plavčaka: vtis imam, da (če bo pričujoči zapis kdaj zagledal luč javnosti) bom naslednji, ki si bo iz njegovega pisanja ali iz njegovih besed prislužil oznako fašista – jaz sam. Sem namreč prepričan konservativec, kritik enoumnega egalitarizma, skeptičen do radikalne aplikacije razsvetljenskih vrednot, nisem simpatizer ideologije človekovih pravic, zavračam multikulturnost, prepričan sem v vrednost tradicionalne družinske in družbene ureditve, sem neskesani rimokatolik in praktikant, globoko zavračam ekstremizacijo novoveškega individualizma, zagovarjam organsko vraščenost posameznika v izročilo in komunitaristično razumljeno skupnost, rad imam lepoto in prepričan sem, da prevlada in tiranija razuma nista največji pridobitvi človeštva, gojim nezaupanje do intelektualnega sveta, silno me onerazpoložujejo poskusi urbanizacije slovenske kulture in mislim, da je njena agrarna podoba še vedno njen najpristnejši izraz. Skratka – v meni je mnogo več elementov fašizma, kot ji navaja Umberto Eco sam, zato tudi gospodu Plavčaku ne bo težko prepričati svoje bralce in somišljenike, da se uresničujejo njegove kataklizmatične napovedi in da fašizem, v moji osebi, dviga glavo na naših tleh. Vendar bo to pisno ali ustno prepričevanje namenjeno bolj interni porabi in tu se bo hočeš nočeš postavilo vprašanje o intelektualni poštenosti. Kajti če je kaj premore, bo slejkoprej uvidel, da bo moral o mojem domnevnem fašizmu na kraju, če si želi intelektualne konsistentnosti, prepričati mene samega. Za to pa se bo moral s svojim pisanjem ali s svojim argumentiranjem neprimerno bolj zelo potruditi.