Prisega v prst spomladi

158

 

                                                                                                                     Prisega v prst spomladi

 

                                                                                                                                   Neža Zajc

 

 

Prisežem na dejanja apostolov,

na razočaranja vseh živih dni –

 

nikdar bilo ni zapisano v sinodi:

dejanj ni, le kanček razmerja, in led

v vsem, s čimer vstopaš, se zastrupljaš.

Led med zobmi, led med ustnicami,

v požiralniku, grlu.

 

Bela plamenica gori –

 

trepetali so v nočeh,

podajali so si roké,

in majolke, znamenja križna

padala so v zraku brez sledi,

udarjajoč po smrekovih klopeh.

 

Razodevali so pohode,

se obregnili ob tunike gospodov,

a niso dali priseči na ljudi;

 

izgorevalo je morje,

prikrajšani so bili za oprode,

in vedno so znali samoto

razsekati na tri:

 

na Očeta pregovorov,

na hrbèt, ki cvili od pokončnosti

ter mračno četo pogledov Njegovih oči;

 

na prednika in Sina,

na prerokovalca in usedlino

na brezosebnem dnu kavne zmesi;

 

na učitelja in preroka,

na hladne besede umora

v trenutku prehoda

v notranjost osebne krvi.

 

**

A smehljaja duhovnega

na obrazu, premamljenem, ni

in ni bilo konec,

čeprav si bil zanj kriv

samo TI.