Rafael Cadenas – Trinajst pesmi

97

                                                                                     

                                                                                                                              Rafael Cadenas  

                                                                                                 Od notranjega izgnanstva do tišine izgnanstva

                                                                                                                          Alberto Hernández

                                                                                                           iz španščine prevedel Andrej Lokar

 

 

Rafael Cadenas (Barquisimeto, 1930) je pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Na začetku šestdesetih let je bil član skupine ”Tabla redonda” (”Okrogla miza”). Bil je član komunistične partije v Venezueli. V času diktature Marcosa Péreza Jiméneza je bil zaprt in izgnan. Do leta 1957 je kot begunec živel na otoku Trinidad. Izdal je knjige: Zapiski iz izgnanstva (Los quadernos del destierro) (1960), Lažni manevri (Falsas maniobras) (1966), Spominska knjiga (Memorial) (1977), Neurje (Intemperie) (1977), Beležke (Anotaciones) (1983), Ljubimec (Amante) (1983), Izreki (Dichos) (1992), Poslovanja (Gestiones) (1992), Opombe o svetem Janezu od Križa in o mistiki (Apuntes sobre San Juan de la Cruz y la mística) (1995) in O Bašu in druge zadeve (En torno a Basho y otros asuntos) (2016). Leta 1986 je bil prejemnik Guggenheimove štipendije in častnega doktorata na Centralni univerzi v Venezueli (Universidad Central de Venezuela).

Bil je dobitnik mnogih nagrad: Nacionalne nagrade za esej (1984), Nacionalne nagrade za literaturo (1985), Nagrade San Juan de la Cruz (1991) in Mednarodne nagrade za poezijo Ciudad de Granada Federico García Lorca (2016), nazadnje pa Nagrade Kraljice Sofije za latinskoameriško poezijo (2018).

 

 Prostor brez krajine

Razgaliti se, da bi pokazali globino opustošenja, ta izgubljeni pogled, ki si poskuša ponovno prisvojiti glas, zasidran v pristanu še nerazvozlanih odmevov in občutkov – vse to je duh venezuelskega pesnika Rafaela Cadenasa.

Začenši s prvo postajo Začetnih pesmi (Cantos iniciales) so se skozi najpristnejši jaz venezuelske poezije pomikali Zapiski iz izgnanstva (Los quadernos del destierro),vse do Poslovanj (Gestiones ), knjige, ki je leta 1992 prejela mednarodno pesniško nagrado Pérez Bonalde, v tem razvojnem loku pa je Cadenas izgradil svojo poetiko z izstopajočim motivom položaja sodobnega človeka današnje moderne in postmoderne egotistične ter razsrediščene dobe.

Kakor hitro se je oddvojil od svojega jaza in ga zapustil golega, se je Cadenas soočil s praznino. Z besedo mu ni uspelo prodreti le v drugi jaz, v jaz bralca, marveč predvsem v jaz lastne fabulacije. Cadenas je izničil pesniško pokrajino z mnogoznačnim jezikovnim razgaljenjem, s postopki popridevljenja brez natančnih aluzij je povzročil atomizacijo v človeku, ki se zazre v ogledalo in si prigovarja: »Ničesar nimam povedati«, »Bil sem varuh lastne nesreče«, »Sem nekdo«, kot da bi s tovrstnimi izrazi slačil lastni odmev, glas jaza, jaz sam. A s tem, da je postal drugi, se je izročal, zapuščal je telo/dušo, da bi zradiral prostor in prodrl nekam z molkom refleksije:

 

»Vstopil sem v daljno deželo …  Komajda sem slutil, da so bili tam zemlja, luč, voda, zrak, da sem živel, da sem bil primoran prestavljali svoje telo z enega mesta na drugo, ga prehranjevati, ga umivati, ga negovati, da bi se svetil kolikor toliko primerno v živahnem zboru meščanske spodobnosti.«     

 

 Kje kot mišljenje

Ideja je kraj.  Fabulirati ali poustvariti notranjo realnost s prostorom in časom drugega, to posvečuje  izgubo lastnega odseva. Problem v človeku: rilkejevski negativni jaz, notranjost njegove zvočnosti, volja odsotnosti. Vednost, zapuščenost, Heideggrova odmev Schwarzwalda, izguba v Božjem, biti ugrabljen med mlinske kamne oblasti. Sposobnost, da si brez-sebe. Bit kot jezik, zanikanje drugosti, ki dvomi. Nazadnje pa religioznost, pozneje razodeta kot motrenje idej, ki se ponavljajo v najbolj reprezentativnih besedilih tega sodobnega pesnika.

V ta namen je potrebno zatreti jaz in ga spremeniti v občutenje, misel, idejo. Iz teh temeljev Cadenas ustvarja kraj za ponovno razvidnost biti pri tem pa izhaja iz tišine, iz mističnega izkustva.

 

 Glas tistega, kar govorimo

Za Eliota obstaja pesniški glas, katerega usoda je v samem pesniku. Ali v nikomer. Cadenasov jaz, kljub temu, da hoče s svojim rojstvom prežeti tišino in se obenem zanikati, se spremeni v nič v ponavljajočem se namenu izničenja, v edini kraj, kjer bi se lahko (naposled le pogojni glagol) znebil prikazni, ki jih je sam ustvaril. Sindrom eksodusa in izgnanstvo v smeri razdrobljenega dihanja tega pesnika pretvarjata v parabolo, kakor opozarja Ludovico Silva v svojem eseju Rafael Cadenas, parabola izgnanca (Rafael Cadenas, parábola del desterrado). Izgnanec si pridobi novo evidenco, vendar če je pesnik, se mu identiteta nato preobrazi v breme, kar se sicer dogaja vsem človeškim bitjem, toda tistega, v katerem živi in pred komer stoji beseda, vselej kadar je stanovitni opazovalec podob, ki jih zavrača ali sprejema, zamrači tiholazna senca. Jaz, potrdilo ali potni list istovetnosti, ponovno zbere svoje energije, da bi postal ”prvi glas”, na katerega opozarja Eliot. Glas v izgnanstvu. Cadenas se je mistično zaklenil. Pesnikova beseda se od knjige do knjige vedno bolj razgalja, vse dokler se ne vzradosti opustošenega jaza, ki mu je eksistencialno usojeno, da bo ustanovil religijo, domovino, v kateri bi lahko preživetje postalo njegova potrditev, čas in prostor. Od potovanja na Otok do razgaljenja v poslednjih tekstih je Cadenas zasledoval samega sebe, izničujoč ter preusmerjajoč vse svoje neprilike k refleksivni imanenci, ki iniciacijsko poseduje vzhodnjaški, taoistični, spomin: razsežnost, kjer ni jaza: samo zemlja, nebo, božanstva in človek sam. Poslednji kot veliko vprašanje.

 

 Hiša jezika

Ta tišina je hiša. Tam bivajo  vse namere, vse praznine. Tišina je edini glas, v katerega se je mogoče naseliti. Hiša, prenočišče, prebivališče senc. Hiša, kjer je jecljanje znak za začetek pesniškega rituala. Tiho besedilo je uglaševanje, ki vzdrami nedopovedljivo notranjo napetost. Kot prebivališče vseh razodetij, tišina podleže s prvo spregovoritvijo. Od ene govorice do druge. Razslojenost, ki utemeljuje glas, ki se bo pretvoril v pesem. Spet vzemimo v roke Heideggra.

Jezik in tišina se spojita, da bi vzpostavila absolutno navzočnost: pomene – Victor Bravo v svojem eseju Človek in govorica (El hombre y el lenguaje), ki je vsebovan v knjigi Eseji iz strasti (Ensayos desde la pasión) opozarja: »Govorica kakor razodetje: gojiti moramo prepričanje, da je poglavitni ključ za odpiranje prostorov; z njo moramo napredovati kakor s svetilko, ki razblinja mračine in strahove.« Tako je hiša, prostor, prenočišče besed ali govorice, stopnja, na katero vdre razodetje v obliki groze. To je blažen, mističen, vzvišen dogodek. Nekoliko bolj naprej sam Bravo nam ponudi opis: »Ples utripajočih znakov in galerija ogledal. Mar ni ogledalo, strašna borgesovska priča, ki v vsakem bivališču ali ovinku zalezuje tajnega odposlanca gospostva jezika?«

Pri Cadenasu, kakor nam pravi sam pensnik iz Barquisimeta v knjigi Resničnost in literatura (Realidad y literatura): »Če potemtakem ima pesnik pomanjkljiv jaz in če sem v isti sapi jaz pesnik – ne bi bilo nič strašnega, ko bi dejal, da ne morem več pisati? In če bi v natanko tem trenutku jaz bil meditiral o Saturnovem ali Opsovem značaju?«

 

 Izreki ljubimca brez poslovanj

Ljubezen je izum. Žensko telo se giblje, da bi spodbudilo izum, ki se porodi v XI. ali XII. stoletju, pri Platonu kot očitnost pri očiščenju bogov, v krščanskih vrednotah s smrtjo zahodnega Božjega sinu, ki razglasi, da je ljubezen On sam. Ljubezen se rodi z besedo, z glasbo, s poezijo in s smrtjo. Ljubimec in beseda pomenita razhod, ki se pretvori v izrek: »Druga breg obala pripada tistim, ki ljubijo, ti pa ga spreminjajo v to obalo.« Približati se skrivnosti, grabiti dih glede na prostornino lastnih ust. Tako, na najdeni obali človek, ki misli, ki je sprejel poezijo kot mistiko in izgubo, pravi: »Občutja privlačijo telo«. Katero telo? Telo edinega glasu, ki govori njemu samemu, kakor smo dejali na začetku, ali telo drugega, drugega jaza, ki je stal na nasprotni obali? Katero od teh dveh teles se potem ponovno rodi iz besed? Kje je pesnik, ko tuje telo postane on sam? Mar enkratni jaz izgine, da bi se spremenil v telesno semiotično/semantično/orgazmično drugost – ali pa se odloči, da bo zapolnil tišino z motrenjem, ki ima v Bogu svojo ljubezen in smrt?

Cadenasov človek, na samem dnu svoje poetike, na katero pristajajo tudi Woodhouse, Keats, sv. Janez od Križa, Eliot, Lawrence, plove v smeri Poslovanj (Gestiones), proti knjigi, ki se vrača, se omili v Ljubimcu (Amante), da bi kot Spominska knjiga (Memorial) izpričal osamljenost in predanost: »Kdor postavlja pravila,/ noče, da bi spregovorili,/ besede pa/ bi nas rade izgnale razblinile / s strani;/mi pa se pokrižamo./Stari igralci smo.«

Cadenas sprejme tišino in nadaljuje po svoji poti. Vendar se ne vda. Ne pusti se premagati.

 

 

 

                                                                                                                                Trinajst pesmi    

                                                                                                          iz španščine prevedel Andrej Lokar                           

 

 

 

”Otok”  (”Una isla”), 1958

 

 

Si el poema no nace, pero es real tu vida

eres su encarnación.

Habitas

en su sombra inconquistable.

Te acomapaña

diamante incumplido.

 

 

 

Če se pesem ne rodi, ampak je resnično tvoje življenje,

si njeno utelešenje.

Prebivaš

v njeni nezavzetni senci.

Spremlja te

neizbrušeni  diamant.

 

 

 

***

 

 

 

”Zapiski iz izgnanstva” (”Los quadernos del destierro”),1960

 

 

Yo visité la tierra de luz blanda.

Anduve entre melones y hierbas marinas, comí frutas traídas por sacerdotisas adolescentes, palpé

árboles

de savia roja como ladrillo que moraban junto a la tumba de un príncipe, vi viejos catafalcos de

gobernadores

guardados por lentas palmas. Por los contornos había raíces en forma de tazones donde los monos

mitigaban la sed.

Pasé un día cerca del lugar donde duermen los ahorcados.

Era la época en que los brujos habían partido a los campos de arroz destruyendo todos los talismanes.

En las calles vistosas doncellas oscuras danzaban.

Entonces los capitanes bajaban de los ojos para explorar la ciudad.

De este viaje más allá de los presuntos límites sólo conservo alguna que otra estrella de mar, varios

retratos – ella y yo –

y un peregrino cofre que encontré en el barco durante la travesía.

De aquel idioma y de mis pasos por la tierra dicha no existe imagen que esté hoy extinguida. Los

veleros tocan a las puertas

del aire donde persisto. La luz me trae delfines muertos. Tu olor reconquista el estremecimiento.

 

 

***

 

 

He entrado a región delgada.

Todo lo que canta se reúne a mis pies como banderas que el tiempo inclina.

Aquí el mundo es una estación amanecida sobre corales.

Ésta es la morada donde se depositan los signos de las aguas, el légamo de los navíos,

los mendrugos cargados de relámpagos.

Éste es el huerto de las especias clamorosas, la temporada de arcilla que el océano erige.

Ésta es la fruta de un piélago muerto, la columna deseperada del hambre.

Ésta es la salobre campana de verdor que el fuego crucifica, la tierra donde una tribu oscura

embalsama un clavel.

Ésta es la tinta trémula del día, la rosa al rojo vivo inscrita en los anales de la selva.

 

 

***

 

 

Pero el tiempo me había empobrecido.

Mi único caudal eran los botines arrancados al miedo.

De tanto dormir con la muerte sentía mi eternidad. De noche deliraba en las rodillas de la belleza.

Presa de tenaces anillos,

a pesar de mi parsimonioso continente de animal invicto me guardaba de la transitoriedad incita a

mis actos.

Magnificencia de la ignorancia. Brujos solemnes habían auscultado mi cuerpo sin poder arribar a un

dictamen. Solo yo conocía

mi mal. Era – caso no infrecuente en los anales de los falsos desarrollos – la duda.

Yo nunca supe si fui escogido para trasladar revelaciones.

Nunca estuve seguro de mi cuerpo.

Nunca pude precisar si tenía una historia.

Yo ignoraba todo lo concerniente a mí y a mis ancestros.

Nunca creí que mis ojos, orejas, boca, nariz, piel, moviimiientos, gustos, dilecciones, aversiones me

pertenecían enteramente.

Yo apenas sospechaba que había tierra, luz, agua, aire, que vivía y que estaba obligado a llevar mi

cuerpo de un lado a otro, alimentándolo, limpiándolo, cuidándolo para que luciera presentable en el

animado concierto de la honorabilidad ciudadana.

Mi mal era irrescatable.

Me sentía solo. Necesitaba a mi lado una mujer silenciosa, paciente y dúctil que me rodease con una

voz.

Yo era un rey de infranqueable designio, de voluntad educada para la recepción del acatamiento, de

pretensiones que hacían sonreír a los duendes.

Un rey niño.

Cuando advino, inopinadamente, una era de pobreza, perdí mi serenidad.

Mis pasiones absolutas – entre ellas el amor, que para mí era totalidad – fueron barridas.

En suma, yo era una pregunta condenada a no calzar el signo de interrogación. O un navío que se

Transformaba en fosforescente penacho de dragón. O una nube que se demudaba conforme al

movimiento.

Habitaba un lugar indeciso.

Mi historia era un largo recuento de inauditas torpezas, de infértiles averiguaciones, de fabulosas

fábricas.

Un dios cobarde usurpaba mis aras.

Él había degollado el amor frente a una reluciente laguna, en un bosque de caobos. Huía mugiendo

sábanas ensangrentadas. Escapaba del recinto feliz. Las nubes eran símbolos zoológicos de mi

destierro.

El amor me conducía con inociencia hacia la destrucción.

El odio, como a mis mayores, me fortalecía.

Pero yo era generoso y sabía reír.

Como no soportaba la claridad, dispuse entre anaranjados estertores de sol mi regreso hacia el final.

Las aguas me condujeron como el sensitivo lleva la pesadilla. Volví insomne al lugar de la fiiccíon.

 

 

 

Obiskal sem deželo z blago svetlobo.

Šel sem med melonami in morsko travo, jedel  sadje, ki so ga nosile dekliške svečenice, otipaval

drevesa

z rdečim opečnatim sokom, ki so živela ob knežji grobnici, videl sem stare mrtvaške odre guvernerjev,

ki so jih stražile počasne palme. Vse naokrog so stale korenine v obliki umivalnikov, kjer so si  opice

tešile žejo.

Preživel sem dan v bližini kraja, kjer spijo obešenci.

Bil je čas, ko so čarovniki delili riževa polja in tako uničili vse talismane.

Na ulicah so vpadljivo plesale temne dekline.

Zato so kapitani povešali pogled, da bi raziskali mesto.

S tega potovanja mnogo onkraj domnevnih meja hranim le nekaj morskih zvezd, razne

portrete – ona in jaz –

in romarski kovček, ki sem ga našel na ladji med plovbo.

Od tistega jezika in od mojih korakov na tisti zemlji ni podobe, ki ne bi bila danes izumrla. Jadrnice

se dotikajo vrat,

zraka, v katerem vztrajam. Luč mi prinaša mrtve delfine. Tvoj vonj ponovno osvaja osuplost.

 

 

***

 

 

Vstopil sem v daljno deželo.

Vse, kar poje, se zbira ob mojih stopalih kakor prapori, ki jih čas nagiba.

Svet je tu postaja, ki se dani nad koralami.

To je bivališče, kjer se nalagajo znamenja voda, blato ladij,

drobtine, zvrhane bliskov.

To je vrt vpijočih dišav, glinena doba, ki jo dviga ocean.

To so sadovi mrtvega morja, brezupni steber lakote.

To je slani zvon zelenine, ki ga križa ogenj, zemlja, kjer je temno pleme

nagačilo nagelj.

To je trepetajoča barva dne, živa redeča vrtnica, zapisana v analih pragozda.

 

 

***

 

 

Toda čas me je osiromašil.

Moje edino bogastvo je bil plen, iztrgan strahu.

Ker sem toliko spal s smrtjo, sem čutil svojo večnost. Ponoči sem bledel na kolenih lepote.

Ujetnice žilavih prstanov

Me je kljub svoji skopi celini nepremagane živali me je varovala  pred prehodnostjo, spodbujena

od mojih dejanj.

Veličina nevednosti. Svečani čarovniki so prisluškovali mojemu telesu, ne da bi se dokopali do

sodbe. Le jaz sem poznal

svojo bolezen. Šlo je za neredek primer v analih ponarejenih razvojev – dvom.

Nikdar nisem izvedel, ali sem bil izbran, da bi prevajal razodetja.

Nikdar nisem bil prepričan v svoje telo.

Nikdar nisem mogel izvedeti, ali sem imel zgodovino.

Neveden sem bil o vsem glede sebe in svojih prednikov.

Nikdar nisem verjel, da so mi moje oči, ušesa, usta, nozdrv, koža, gibi, okusi, priljubljenosti, odpori

popolnoma pripadali.

Le sumil sem, da posedujem zemljo, luč, vodo, zrak, da sem živel in sem moral prestavljati svoje

telo iz kraja v kraj, ga hraniti, umivati, skrbeti, da bi spodobno blestel na

živahnem koncertu meščanske spoštljivosti.

Moja bolezen je bila neodrešljiva.

Bil sem osamljen. Ob sebi sem potreboval tiho, potrpežljivo in popustljivo žensko, ki bi me objela z

enim glasom.

Bil sem kralj neprehodne namere, volje, privzgojene, da bi zaznala poslušnost,

zahtev, ki so privabljale strašilom nasmeh.

Kralj otrok.

Ko je nepričakovano prišel čas revščine, sem izgubil svojo vedrino.

Moje absolutne strasti – med njimi ljubezen, ki je bila zame totalnost – so postale odpadki.

Kakorkoli že, bil sem vprašanje, obsojeno, da ne bo obulo vprašaja. Ali plovilo, ki se

je spreminjalo v fosforescentno zmajevo perjanico. Ali oblak, ki se je spreminjal v skladu

z gibanjem.

Prebival sem v neodločnem kraju.

Moja zgodba je bila dolga vsota nepojmljivih nerodnosti, brezplodnih preverjanj, čarobnih zgradb.

Nek strahopetni bog si je prilaščal moje oltarje.

Obglavil je bil ljubezen vpričo svetlikajoče se plitvine, v gozdu mahagonijevcev. Bežal sem tuleč

iz okrvavljenih pustinj. Pobegnil iz srečne ograde. Oblaki so bili zoološki simboli mojega

izgnanstva.

Ljubezen me je nedolžno vodila proti uničenju.

Sovraštvo me je, kakor moje predstojnike, krepilo.

A bil sem velikodušen in znal sem se smejati.

Ker nisem prenesel jasnosti, sem uskladil z oranžnim hropenjem sonca svoj končni povratek.

Vode so me vodile, kakor rahločutneža nosi mora. Neprespan sem se vrnil na kraj izmišljije.

 

 

***

 

 

Iz knjige ”Lažni  manevri” (”Falsas maniobras”) (1966)

 

                                                                                                                            El que es

 

 

Si alguien me toca, sólo me toca a mí, a ese mí orgulloso, ese mí que no deja franquear su claustro, y

no a ese otro alguien, informe, vasto, neutro, que hace gestiones en la oscuridad.

Herirás al que podes herir, a que no importa defender, al que no es nada.

No lastimarás a nadie, lastimarás a ese nadie que me cierra el paso.

No temas. Sufre mi guardián. El que debe desprenderse como fruto que he cultivado, usé y

abandono.

El otro, oscuro, humilde y quieto, no necesita protección.

No será tocado ni herido. Ni padece ni se queja.

No será destruido.

 

 

                                                         

                                                                                                                       Tisti, ki je

 

 

Če se me kdo dotakne, se dotakne samo mene, mojega oholega jaza, tega jaza, ki noče odpreti svojo

samico, ne

pa tega drugega jaza, brezobličnega, obsežnega, neopredeljenega, ki upravlja v temi.

Ranil boš, kogar lahko raniš, komur ni do obrambe, kogar ni nič.

Poškodoval ne boš nikogar, poškodoval boš tistega nikogar, ki mi zapira korak.

Ne boj se. Trpi moj paznik. Tisti, ki se mora ločiti kot sadež, ki sem ga gojil, užil in

ki ga zapuščam.

Drugi, mračen, ponižen in spokojen, ne potrebuje zaščite.

Ne moremo se ga dotakniti niti raniti. Ne trpi in ne tarna.

Ne bo uničen.

 

 

***

                                                                                         

 

”Neurje” (”Intemperie”)  (1977)

 

Repetirse, repetirse, repetirse, y vivir ¿donde es?

¿Quién sabe ceder el paso al deslumbramiento como el que se siente incumplido?

Ser a lo vivo, amor real.

 

 

Ponavljati se, ponavljati se, ponavljati se, in živeti – kje je?

Kdo se zna umakniti zaslepljenosti, kot  nekdo, ki se počuti neizpolnjenega?

Biti živ, resnična ljubezen.

 

 

***

 

 

”Ljubimec” (”Amante”) (1983)

 

Eludías

el encuentro

con el tú

magnífico,

el que te toma

y te anula como tempestad

y de ti arranca al que busca.

 

 

 

Izogibal si se

srečanju

s ti-jem

sijajnim,

ki te jemlje

in te izniči kakor neurje

in ti odtrga, kar išče.

 

 

***

 

 

¿Cómo pudiste vivir

de la idea

que la ocultaba,

con un sabor

que no era el de ella,

huyendo

de su aparecer

que era también el tuyo?

 

 

 

Le kako si mogel živeti

od ideje,

prikrite

z okusom,

ki ni bil njen

bežeč

od njenega videza,

ki je bil obenem tvoj?

 

 

***

 

 

Enseñáme,

rehazme

a fondo,

avívame

como quien enciende un fuego.

 

 

 

 

Pouči me,

poustvari me

povsem,

poživi me,

kakor kdor prižge ogenj.

 

 

***

 

 

”Poslovanja” (”Gestiones’‘) (1992)

 

¿Quién es ese que dice yo

usándote

y después te deja solo?

 

No, eres tú,

tú en el fondo no

dices nada.

 

Él es sólo alguien

que te ha quitado la silla,

un advenedizo

que no te deja ver,

un espectro

que dobla tu voz?

 

Míralo

cada vez que asome el rostro.

 

 

 

Kdo je tisti, ki reče jaz

in te uporabi

ter nato pusti samega?

 

Nisi ti,

ti pravzaprav ne rečeš nič.

 

Samo nekdo je,

ki ti je pustil stol,

tujec,

ki ti zastira pogled na

prikazen,

ki oponaša tvoj glas.

 

Poglej ga

vselej, kadar pokaže svoj obraz.

 

 

***

 

 

”O Bashu in druge zadeve”  (”En torno a Basho y otros asuntos”) (2016)

 

 

Lo que no digo me persigue

se instala en el día,

lo corroe.

 

Ácido que iba a ser tinta

me azuza hacia adentro

donde se hastían mudeces.

 

 

 

Kar ne izgovorim, me preganja

umesti se v dan

ga razjeda.

 

Kislina, ki je postajala črnilo,

me ščemi draži navznoter,

kjer se dolgočasijo molčanja.

 

 

***

 

 

El lenguaje del poder.

¿Que hace

aquí colgada

de un fusil

la palabra

amor?

 

 

 

 

Govorica moči.

Kaj počne

tule obešena

na puško

beseda

ljubezen?

 

 

***

 

 

”Druge pesmi” (”Otros poemas”)

 

                                                                                                                              Derrota

 

Yo que no he tenido nunca un oficio

que ante todo competidor me he sentido débil

que perdí los mejores títulos para la vida

que apenas llego a un sitio ya quiero irme (creyendo que mudarme es una solución)

que he sido negado anticipadamente y escarnecido por los más aptos

que me arrimo a las paredes para no caer del todo

que soy objeto de risa para mí mismo

que creí que mi padre era eterno

que he sido humillado por profesores de literatura

que un día pregunté en qué podía ayudar y la respuesta fue una risotada

que no podré nunca formar un hogar, ni ser brillante, ni triunfar en la vida

que he sido abandonado por muchas personas porque casi no hablo

que tengo vergüenza por actos que no he cometido

que poco me ha faltado para echar a correr por la calle

que he perdido un centro que nonca tuve

que me he vuelto el hazmerreír de mucha gente por vivir en el limbo

que no encontré nunca quién me soporte

que fui preterido en aras de personas más miserables que yo

que seguiré toda la vida así y que el año entrante seré muchas veces más burlado en mi ridíicula

ambición

que estoy cansado de recibir consejos de otros más aletargados que yo

(»Ud. Es muy quedado, avíspese despierte«)

que nunca podré viajar a la India

que he recibido favores sin dar nada a cambio

que ando por la ciudad de un lado a otro como una pluma

que me dejo llevar por los otros

que no tengo presonalidad ni quiero tenerla

que todo el día tapo mi rebelión

que no me he ido a las guerrillas

que no he hecho nada por mi pueblo

que no soy de la FALN y me desespero por todas esas cosas y por otras

cuya enumeración sería interminable

que no puedo salir de mi prisón

que he sido dado de baja en todas partes por inútil

que en realidad no he podido casarme ni ir a París ni tener un día sereno

que me niego a reconocer los hechos

que siempre babeo sobre mi historia

que soy imbécil y más que imbécil de nacimiento

que perdí el hilo del discurso que se ejecutaba en mí y no he podido encontrarlo

que no lloro cuando siento deseos de hacerlo

que llego tarde a todo

que he sido arruinado por tantas marchas y contramarchas

que ansío la inmovilidad perfecta y la prisa impecable

que no soy lo que soy ni lo que no soy

que a pesar de todo tengo un orgullo satánico aunque a ciertas horas

haya sido humilde hasta igualarme a las piedras

que he vivido quince años en el mismo círculo

que me creí predestinado para algo fuera de lo común y nada he logrado

que nunca usaré corbata

que no encuentro mi cuerpo

que he percibido por relámpagos mi falsedad y no he podido derribarme,

barrer todo y crear de mi indolencia, mi flotación,

mi extravío una frescura nueva, y obstinadamente

me suicido al alcance de la mano

me levantaré del suelo más ridículo todavía para seguir burlandóme de los otros

y de mí hasta el día del juicio final.

 

 

                                                                                                                                  Poraz

 

Jaz, ki nisem nikoli imel poklica

ki sem se pred vsakim tekmovalcem počutil šibkega

ki sem zapravil najuglednejše življenjske položaje

ki brž ko nekam pridem, hočem oditi (in mislim, da je spreminjanje rešitev)

ki so me vnaprej zanikali in zasramovali spretnejši

ki se naslanjam na steno, da bi ne telebnil

ki sem predmet lastnega posmeha

ki sem mislil, da je moj oče večen

ki so me poniževali profesorji literature

ki sem nekega dne vprašal, v čem lahko pomagam in odgovoril mi je krohot

ki si nikdar ne bom ustvaril doma, blestel ali zmagoval v življenju

ki so me mnogi zapustili, ker skoraj ne govorim

ki me je sram dejanj, ki jih nisem zagrešil

ki sem skoraj začel teči po ulici

ki sem izgubil središče, ki ga nisem nikdar imel

ki sem za mnoge ljudi postal pavliha, da bi lahko živel v limbu

ki nisem nikoli srečal koga, ki bi me prenašal

ki sem bil preziran na oltarjih ljudi, ki so bili bolj bedni od mene

ki bom nadaljeval vse življenje tako in se mi bodo v naslednjem letu še bolj rogali zaradi moje

smešne namere

ki sem se naveličal nasvetov tistih, ki so še bolj omrtvičeni od mene

(”zelo umirjeni ste, zberite se, zbudite se”)

ki nikoli ne bom obiskal Indije

ki so mi storili mnogo uslug, ne da bi jih povrnil

ki tavam od enega konca mesta do drugega kot pero

ki se puščam nositi od drugih

ki nimam svoje osebnosti in je tudi nočem imeti

ki ves dan prikrivam svoj upor

ki nisem postal gverilec

ki nisem storil ničesar za svoje ljudstvo

ki nisem pripadnik FALN (1) in sem obupan zaradi vsega tega in zaradi drugih stvari

katerih naštevanje bi bilo neskončno

ki ne morem izstopiti iz svojega zapora

ki so me povsod izločili kot neuporabnega

ki se v resnici nisem mogel poročiti niti iti v Pariz niti preživeti niti enega srečnega dne

ki ne maram priznati dejstev

ki vselej slinim ob svoji zgodbi

ki sem bedak in več kot bedak od rojstva

ki sem izgubil nit pogovora, ki se je odvijal v meni, in je nisem mogel več izslediti

ki ne jokam, kadar si to želim

ki pri vsem zamujam

ki so me uničili toliki pohodi in protipohodi

ki hlepim po popolni negibnosti in po brezhibni naglici

ki nisem, kar sem, niti, kar nisem

ki sem navzlic vsemu hudičevo ponosen, čeravno sem včasih

bil tako ponižen, da sem se izenačil s kamni

ki sem živel petnajst let v istem krogu

ki sem si domišljal, da mi je namenjeno nekaj izjemnega in nisem ničesar dosegel

ki nisem nikoli nosil kravate

ki ne najdem svojega telesa

ki sem hipoma čutil svojo nepristnost in se nisem mogel zrušiti

pomesti z vsem in ustvarjati iz svoje lenobe, iz svojega lebdenja

ki me je zavedla nova svežina in vztrajno

delam samomor na dosegu roke

vstal bom s tal še smešnejši, a se bom še vedno norčeval iz drugih

in iz sebe vse do dne poslednje sodbe.

 

 

(1) FALN – Vojaške enote narodne osvobodite (Fuerzas armadas de liberación nacional)