Recital alternativne slovenske poezije

    296
    https://www.youtube.com/watch?v=HXuI2xsLu28&feature=youtu.be
    Sodobno umetnost in kulturo zaznamuje značilno novoveška redukcija človeka in sveta na racionalistično/čustveni okvir, ki v kognitivnem ključu poskuša vkleniti svet v lastni zaobseg. Sodobna umetnost in kultura ne razumeta človeka in sveta celostno, pač pa drobita bivanje in njegov smisel ter pospešujeta atomizacijo, ki jo zahteva poljubnost kot nujna posledica samoreferenčnega antropocentrizma. Sodobna umetnost in kultura s poustvarjanjem prividnih umetnih svetov brezobzirno izganjata resnico iz samega osrčja svoje ustvarjalnosti. Sodobna umetnost in kultura zvečine neizvirno životarita v ponavljanju obrabljenih vzorcev, v veliki pozabi neizogibnosti usode, ki nam jo nalaga življenje. Videti je, kot da v njima ni več prostora za rojstvo, za življenje in za smrt. V njima ni več radosti, ni več bolečine, ni več lepote, z eno besedo: v njima ni več človeka kot bitja, v katerem se riše meja med vidnim in nevidnim. Ker ne služita svojemu namenu izpričevanja meje med vidnim in nevidnim, se sodobna umetnost in kultura razblinjata v brezdušnosti najrazličnejših tehnicizmov, v bridkem sarkazmu lažne igrivosti, v epruvetarstvu nedoživetega. Namesto iz živih virov se sodobna umetnost in kultura napajata iz reke pozabe. Predpogoj za preroditev je brezpogojna avtentičnost ustvarjalcev. Njihova predanost resnici in – če gre za poezijo, kot v našem primeru – svetosti pesniške besede. Neža Zajc, Tone Rode, David Bandelj in Brane Senegačnik so žive priče, da pristnost osebne drže in brezkompromisna ustvarjalna integriteta do sebe in do sveta edini zmoreta zagotoviti umetnosti preživetje.