Sarajevski zapiski

553

                                  

                                                                                                                    Sarajevski zapiski

                                                                                                                    Muanis Sinanović

 

 

Po celonočni vožnji sem zlomljen. Ni bilo potrebno veliko. Premetavanje po ozkem sedežu v polnem avtobusu, ki ne dovoljuje trenutka udobja, medtem ko sosednjega zaseda tipično velik bosanski moški. Potovanje skozi balkansko deželo somraka, po avtocesti, posuti s črepinjami polomljene modernosti.

 

Jutranja Zenica, mesto, vzniklo v mašinskih podvigih in črnem potu proletariata, betonsko strašilo, posejano s cenenim postjugoslovanskim marketingom. Sivina, prebičana z mokrim snegom. Mesto ljubljanskega prijatelja Gorana, ki je v svojih proznih fragmentih z naslovom Riječ, dvije o Petroniju pisal o železarni, zeniški materi; tem podvigu zarjavelih koridorjev, cevi in alienskih krogel, živem, dotrajanem prizorišču Metropolisa, bivajočega onkraj modernisitčnih utopij, zablodelega v tujem mu času; v slepih ceveh železarne je živel pozabljeni pesnik, izobčen iz Partijske dobrohotnosti, po smrti žene in sina, nekaj mi preprečuje, da bi si zapomnil njegovo ime.

 

Industrijska pošast Bosne, dežele, ki je na svoji zemlji nosila vse mogoče eksperimente človeške zgodovine, nenavadne herezije in derviše, partizane in rudarje, blišč sajastega proletariata in partijske veljake, Nobelovce, vsakovrstne ekscentrike in svetnike.

 

Stalni telesni nemir, ki se seli v izčrpano hrbtenico pod zaprtim sivim nebom. Tujstvo med bosanskim življem, ki na avtobusu iz Dortmunda tvori skupnost, kakršna nikoli ne vznikne iz sumničavih slovenskih potnikov. Geste upoštevanja drugega, umiki, drobne besede ob siceršnjem zaspanem molku. Tu in tam zasledim chat na mobilnem ekranu ženske srednjih let pred menoj, ki se vsakdanje pomenkuje s kakšno sorodnico ali sorodnikom. Na postajališču ob vstopu v Bosno ni važno kdo bo s kom sedel za mizo, kadi se in kafetira, kot da so kava in cigareti le ena od postaj na poti do večnosti. Vsa domačnost me spravlja v spontano nelagodje, nelagodje nevajenosti, ki jo spremlja zavist.

 

Pred sarajevsko postajo me reši angel v podobi prijaznega neprijavljenega taksista, ki me prestreže pri iskanju prevoza na Grbavico. Nenavadno – nobenega namena, da bi me nategnil ne prepoznam. Pogled je topel, besede blage. “Brati, brati, I’m Palestinian, need money, mark, two” me divje poproša neki moški, eratično poskakujoč, podoben osi za zaprto šipo sobe, v ohlapnih, skoraj starinskih hiphoperskih oblačilih, v pogubni ekstatičnosti iskanja fiksa, medtem ko sedam v avto. Izročim mu kovanec za evro. Da se nesrečnik drogira, mi reče voznik, vidim ga, ko odhaja v postajno stranišče.

 

Nato me povpraša, od kod je moja družina. Izkaže se, da sva sandžaška rojaka. Pozoren postanem na njegov neprikriti naglas, za katerega si komaj predstavljam kaj vse je preživel od leta 1983, ko se je priselil. Ko govori o preživljanju, se zavem, da je tu preživljanje zares vredno svojega imena: neprestano bivanje v misli na ekonomski kolaps, na družbeno smrt. Nobene zagrenjenosti ni v njem. Navajeni so na to, mi pove.

 

Na pročelju stadiona Željezničarja razbiram prisege zvestobe temu “ranjenemu mestu”, kakor je pisalo na knjigi fotografij medvojnega Sarajeva, ki sem jo s strahospoštovanjem listal pred mnogimi leti. Sarajevo, mitski kraj katastrofe, ki je preko TV ekranov krojil ozadje mojega napornega otroškega seznanjanja s fenomenalnim svetom reči in besed. Požgan parlament, snajperska avenija, zapuščen rumenorjav hotel Holiday in prizori, ki spominjajo na videoigre.

 

 

***

 

Ko sem na avtobusni postaji opazoval staro Rominjo, ki se smuka med domačini in mladimi turškimi turisti ter v zaklonu pred turobnim vremenom neutrudno in patetično prodaja zavojčke papirnatih robčkov, sem pomislil na Wittgensteina. Njene naricajoče jezikovne igre so mi tuje, ne morem dojeti življenjske oblike, iz katerih vznikajo. Jezik razumem, ne pa tudi jezikovnih iger. Gre za bosanski jezik, ki pa izvira iz druge življenjske oblike, zato so mi njene igre nedostopne; njena patetičnost me odbija, saj ne more prodreti v moj čustveni ustroj, doživljam jo kot silovit pritisk.

Še večjo odtujenost začutim potem, ko me bankomat obvesti, da dvig petdesetih konvertibilnih mark zahteva pet evrov provizije. Koliko zavojev robcev mora starka prodati, preden bo zbrala pet evrov? Pred menoj se zarisuje nekakšna črna luknja, v kateri se zgoščajo kozmične razdalje. Strašljivo sam sem pred obličjem te ženske, ki plove po mojih mislih, pred njenim trpinčenim obrazom, v katerem je nemogoče določiti stopnjo igranja in iskrenosti, pri katerem ti kategoriji morda sploh nimata pomena.

 

Nekateri menijo, da je Wittgenstein uporabljal besedno zvezo življenjske oblike glede na biološke vrste, tako da različnim skupinam pripada različna življenjska oblika – če bi lev znal govoriti, ga ne bi razumeli, ker bi jezik izhajal iz drugačne življenjske oblike. A mislim, da lahko o življenjskih oblikah govorimo tudi, ko razmišljamo o  različnih človeških skupnostih.

 

Iz spontanega nerazumevanja, ki ga občutim ob romski beračici, izhaja zlo, uničevanje ljudi, izključevanje ljudstev iz obče skupnosti; in ne moremo ga zanikati, potlačiti, odmisliti, tujost je del neogibne resničnosti medčloveških odnosov. Morilskost je posledica dolgega zanikanja tujskosti, gre pa za to, da jo pripoznamo z vso rušilno močjo, ki jo ima za našo subjektivnost in se spomnimo, da se bomo srečali na sodnem dnevu, da vsi prihajamo iz istega vira in se k njemu vračamo, da sprejmemo in udomačimo tesnobno skrivnost razhajanj.

 

***

 

Božje besede pravijo, da je razdeljenost človeštva na ljudstva, rase in jezike namenjena medsebojnemu prepoznavanju in prestižni tekmovalnosti v dobrih delih. Le v drugem lahko kot utelešeno bitje zagledam sebe kot nepopolno krhkost, k samopreseganju naravnano bitje. Ljudstva so udejanjenje človeškega izkustva v interpretaciji sveta, debelem sveženju spominov, dejanj in navad, ki osmišljajo in mapirajo bivanje. Ko se predstavnik enega ljudstva odkrito in bogaboječe sooči z drugim skozi prepoznavo obojestranske partikularnosti in v temelj človeškega bivanja vpisane rane, vznikne občečloveška identiteta, vzniknejo tovarištvo, dobrohotnost in napor vzdržati strašno bližino tujosti. Jaz nimam ljudstva. Soočenje s predstavnikom kateregakoli ljudstva je soočenje z Drugim. Le od gole navajenosti na vsakokratno posamično okolje je odvisno, koliko se bom tega zavedal – po mesecih Londona, Berlina, bi se enako kot Bosancem čudil Slovencem, ki sem jim kakopak čudim že sedaj, prav tako kot so mi že sedaj Bosanci domačni, medtem ko v drugih domačinih prepoznavam eksotiko.

 

Srečanje se je v nekem trenutku tega mesta izjalovilo. Postalo je srečanje enih z granatami drugih. Ločile so jih topovske in puškine cevi. Razkosana telesa z anonimnimi jeklenimi podaljški teles drugih. Skrajna intimnost in skrajna prikritost.

 

Oboji so si bili bližje kot sem jaz enim ali drugim. Pa vendarle bi zaradi svojega imena, lahko bil na eni od strani.

 

Vzgojen sem bil v mit Sarajeva, tega mesta, v katerem se vedno znova počutim najbolj tuje. Sarajevo je bilo moja Meka, moj idol. Mesto, v katerem bi si naj oblikoval družino, kjer naj bi študiral, nad katerim sem pri dveh letih  pristajal z letalom, vpil “babo, babo, vid’ Sarajevo” in zato prejel ničkoliko sladkarij sopotnikov – česar se, seveda ne spomnim – kraj, h kateremu gravitirajo muslimani Sandžaka, to po aneksiji izseljeno ljudstvo, sanjajoče o prestolnici, v katero vodijo vse poti. Vic: fant iz Sandžaka na beograjskem letališču odhaja na študij v tujino. Mama joče in oče jo tolaži: ne skrbi, saj se bo vrnil, vendarle gre v New York, ne pa v Sarajevo.

 

Razbil sem lahko idola le zdaj, ko se mi razkriva kodni zapis lastne tesnobe, ki me v mestu vsakokrat preveva. Moral bi biti domač, a nisem in zgodovina kraja vsakokrat znova razodene protislovnost identitete: lahko bi bil žrtev, ta usoda je zapisana v mojem imenu, čeprav so krvniki morda bližje žrtvam; v moje sandžaško poreklo je vpisano stalno tujstvo in obrobnost, ki ga to mesto zahteva v skupnosti muslimanov, na ljudi iz Sandžaka gleda vzvišeno, rednecki so in atavistični čudaki; res je, Sandžak je druga civilizacija, z drugačnim odnosom do kiča, plemenskega združevanja, patriarhata in vloge religije v skupnem življenju. Dediščina se mi ves čas umika, postaja oazni privid, ki se vsakič prestavi za nekaj korakov naprej ter se nato razblini. Sarajevo je živeče protislovje, nezaceljiva rana simbolnega, kjer lahko v skrajni  neidentiteti prepoznam svojo človeško bit.

 

***

 

Toda Sarajevo ni identično niti samo s seboj. Njegovo enotnost ves čas razkrajajo dediščina turške predmoderne ter avstroogrske in socialisitčne modernosti, ki se tolčeta; znamenita delitev na rajo in papke, ki preči vse ostale skupine, ki obstaja prav zato, da ljudem ne bi bilo treba misliti na religijske in nacionalne razlike; na meščane in “seljake”, na stare Sarajevčane in priseljence, na religijo in sekularnost. V sarajevski ožini ves čas vre, molekularne simbolne enote so stisnjene druge ob drugo in stalno grozijo, da bodo eksplodirale. Ob prvem obisku sem bil pretresen, moji vtisi se niso mogli sestaviti in skoznje so zavijali duhovi; ženske v kratkih krilih in rutah druga ob drugi, gostoljublje in nenavadno neposredni poskusi moške dominacije preko grobosti, poskusi, ki se dogajajo že ob spoznavanju: ob prvem obisku se je nek neroden, več kot petdeset let star odvednik hotel pijansko stepsti z menoj. Mož je nekaj mesecev za tem umrl za rakom in tudi o njem razmišljam, se spomnim, da sem s svojim kranjskim avtizmom v njegovem pijanem svetu gotovo povzročil neprijetnosti in vzbudil vtis papka.

 

Kasneje sem srečeval izjemno prijazne ter osorne taksiste in natakarje, ljudi nedoumljive topline in osornosti, ki lahko predre opne tujstva ter žareče, intimno zaboli. Kljub temu, da je bosanski islam sekulariziran, k čemur prispeva odsotnost verskega zakona, zaradi česar povprečnega sarajevskega muslimana ali muslimanko navzven nič ne ločuje od povprečnega Zahodnjaka, pa je njegova vzhodnjaška kulturna poteza prav vsestranska dvoumnost.

 

Thomas Bauer, nemški antropolog, v svoji študiji Kultura dvoumnosti, ugotavlja, da je islamski svet med 9. in 19. stoletjem zaznamovala razsvetljenstvu tuja prisotnost dvoumnosti, želja po obstoju čimvečjega števila pravnih interpretacij, kulturnih tokov, eksegez Korana, po protislovnih družbenih in osebnih praksah, ki soobstajajo, kar je v nasprotju z razsvetljenskim umom, ki alternative eliminira v siloviti volji po odpravljanju nasprotij.

 

***

 

Zvečer se odpravim na sprehod po ožini, katere življenje poteka v dveh smereh. Od vzhoda proti zahodu in obratno – orientacija v mestu je zato zelo lahka. Na razmočenem igrišču ob Željezničarjevem razmajanem stadionu v mrazu trenirajo mladci. V zavetju večera in padavin se naluknjana pročelja železobetonske naselbine Grbavica ne opazijo. Boleče strije na vrhovih stolplnic, nepravilne luknje razčesanih fasad, raztrosene z neusmljeno naključnostjo po ograjah balkonov, pod in med okni. Četrt, ki je utrpela največ – bila je zavzeta in prepuščena svobodni tiraniji okupatorjev, katerih škornji so vedno lahko brcnili v stanovanjska vrata, ne glede na namen in del dneva.

 

Ob prihodu v avstroogrski center, pri sprehajanju ob Miljacki in opazovanju hišnih luči, zvezdic na mestnih hribih, ki so jih tedaj gosto poseljevali topovi in podaljšani, vojaristični pogledi snajperjev, se začnem pomirjati. Podobnosti z Ljubljano so nespregledljive, vztrajnost mestnega življenja po vseh katastrofah – tudi povojnega gospodarstva in politike – me postavi pred skrivnost zgodovine in nezajemljive stvarnosti sploh. Mesto se vedno znova upira padcu, vztraja v svoji dinamiki, inati se vsakokratnim osebnim in neosebnim silam uničenja, vojakom in duhovom, idejam in ekonomski ureditvi. Skoraj se zdi nujno reči, da je Sarajevo oseba, ki transcendira svoje prebivalce, da živi svoje tajno ter obenem očitno življenje velikana, ob katerega vznožju vsakič znova iritantno vznikajo sovragi, da melje tako njih kot svoje prebivalce, tiste, ki ga imajo radi. Kako razumeti pričevanja, po katerih se je najbolje žuralo, po kateri so najmočnejše subkulture delovale prav v vojnem času?

 

Morda od tod nenavadna mešanica silovitih sovraštva in ljubezni do mesta, ki jo tolikokrat zasledim, mešanica, ki lahko obstaja le v odnosu do ljubljene osebe. V Večerovem intervjuju Dževad Karahasan v obraz sodobnosti poudari, da lahko žensko, ki jo ljubim, tudi najbolj sovražim, da tega temelja osebe in demonije medosebnih odnosov, ki jo naš čas vztrajno ignorira, ni moč odpraviti.

 

V podzemnem jazz klubu Pink Houdini blažim ušesa z afroameriškimi ritmi. Skozi glasbo – predvsem jazz in hiphop – začenjam prisluškovati zaokroženi kulturi nesrečnega ljudstva, ki morda v prihodnje postane učitelj zatiranih tudi v Evropi. Afroameričani so narod, poln trpke izkušnje, njihovi manjšinski boji v sodobni zgodovini predhajajo sodobnim bojem manjšin v Evropi. Malcolm X – kar bi se kakšnemu Afroameričanu morda zdelo blasfemično – ni zgolj njihov vodja, temveč tudi svetilnik sodobnim muslimanom Zahoda, ki se prvič v zgodovini množično nahajajo v manjšinskem položaju. Njegova biografija izkazuje jasen boj za integriteto in odkrivanje duhovnega bistva religije, od boja za partikularnost koherentne identitete do očiščujočega poleta k univerzalnosti po romanju v Meko. V zvokih in pomenih jazza ter hiphopa prepoznavam koherenco svetovnega nazora, intimnost izkušnje, ki je ne znam ubesediti.

 

Dobrodušni natakar starčevske hoje, z gubami razbrazdanega obraza in z uhani prebitih ušesih opazuje mojo škatlo snusa s slovenskimi opozorilnimi napisi. Pove mi, da je imel v Ljubljani dekle in da bi morali tudi sarajevski center mesta zapreti za promet.

 

Berem intervju z anonimnim avtorjem strani krščanski memi na facebooku. Mladi kristjan, v katerega razmišljanju odseva postsekularna duhovnost. Ekumenska odprtost do muslimanov, brezverzcev in spolnih manjšin. Če me v sodobnosti kaj navdaja z upanjem, je to prav njena postsekularnost, ki se skozi vero mlajših upira disciplinarni naravi moderne religije in novoveštva, predvsem pa naivnemu modernisitčnemu ateizmu. V postmodernosti vidim možnost preporoda duhovnega življenja, ki je večna potreba človeštva; razkrajanje razsvetljenskega konsenza ob spuščanju demonov prinaša tudi upanje, kjer je nevarnost, tam raste odrešilno.

 

***

 

Na ozkem pločniku ob kotu avstroogrske meščanske stavbe prepustim prostor dekletu s culo ali kovčkom na kolescih. Obstane, grem mimo in se zahvali. Pokliče za menoj. Čisto potiho govori, da se ji moram približati. Ne želi denarja, samo hrano. Zmeden pogledujem za prodajalno. Na drugi strani ceste je. V trgovini pomislim, da gre za trik in tik zatem – da bi bilo to dobro. Dobro bi bilo, da bi mi nekako zmaknila mobitel, denimo. Dobro v primerjavi z resnično lakoto. Toda ne. Tiho in enako osramočeno, a vseeno zavzeto, se zahvaljuje.

 

Zdi se mi, da se bom zlomil. V džamijskem parku sedem.

 

***

 

Malo naprej zageldam nenavaden plakat, ki dodatno zamaje moj čut za resničnost. Poleg smejoče zaobljene maskote na smučeh stoji zapis: Sarajevo & East Sarajevo. Two Cities. One Dream. Mladinski olimpijski festival.

 

***

 

Tri znamenitosti Sarajeva.

 

Izjemno kratko utripanje  mnogih zelenih luči za pešce, ki pogosto preidejo v rdečo približno na sredini prehoda. Ne vem, ali semaforjev ne upoštevajo zaradi njihovega nesmiselnega delovanja ali pa je sama prisotnost zelenih luči zgolj ciničen dodatek, formalnost, ki izhaja iz tega, da te vrste prometnih pravil prebivalci vnaprej ne sprejmejo. Sarajevski prijatelj iz Ljubljane je nekoč izražal čudenje nad navado Ljubljančanov, da čakajo zeleno luč kljub temu, da na spregled ni nobenega vozila. Šala: kako bosanci definirajo sekundo? To je čas, ki preteče med ugasnjenjem zelene luči ter nastopom policije, ki nam piše kazen. A sam se enkrat že samodejno sprehodim preko rdeče, medtem, ko je premec policijskega avtomobila le nekaj metrov oddaljen, vendar me uniformirana voznika ignorirata. Čez nekaj dni nas na vzhodnem bregu mesta ustavita prometnika, voznik se trese in mu dopoveduje: ne boj se, nisi pri zobozdravniku, tudi mi smo ljudje iz mesa in krvi, nimaš se česa bati, mi telesne reakcije opazimo takoj. Svašta. Sarajevsko resničnost prebijajo metanivoji.

 

Potepuški psi. Skuštrana, umazana bitja z žalostjo in željo po predaji v pogledu. Nekoč sem na Ferhadiji zagledal enega od njih, ki je z vlažnim upanjem, premagujočim obup, opazoval množice mimoidočih: kot bi gledal vsakega posebej, kot bi v vsakomer iz množice iskal posameznika. Brezoblično množico je nagovarjal kot osebe. A tudi udomačeni – in večina potepuških so zapuščeni hišni ljubljenčki, ki so jih v zadnjih letih mestne oblasti napadle, kar spomni na Andersonov film Otok psov – so drugačni: če se drugod težko sprehodim mimo psov, ne da bi ti poskušali planiti name, so v Sarajevu naša srečanja mirna, lahko bi rekel tudi – uglajena. Ponoči se lahko srečam s tropi, za katere se mi zdi, da me začenjajo organizirano oblegati, a ne vznikne nikakršna nevarnost. Pred časom se je številčnejši šop razbežal v trenutku, ko so me živali zagledale. Sicer se vzpenjajo na zadnje noge in brskajo po kantah za smeti.

 

Svetloba. Nikjer se sončni žarki ne lomijo tako kot v Sarajevu. Nenavadni odboji od hribov, ki obkrožajo mesto, osvetlijo njegove dele na način, da se sonce nazorno kaže v svoji duhovni emanaciji, kot luč, ki obsije stvarnost. Skoraj oprijemljiva je, razredčena plazma, ki prežari zrak in ga razkrije kot povezovalni člen, materijo, ki si jo delimo in nam omogoča dihanje. Zrak ponudi svetlobi platformo, da izžareva v simbolni sili – a to je mogoče le zaradi silovite materialne moči sonca.

 

Na baščaršiji, nadzgodovinski dediščini otomanov, ki se s čudno močjo upira modernosti, na klop brez naslonjala sedem za nizko mizo starinske bosanske kavarne. V bližini sedijo trije stari ljudje, dve ženski in moški. Slednji v tistem pridušenem glasu tukajšnjih ljudi, ki združuje začudenje, vendar je prost strahu – tega tona nikjer drugje kot pri naših muslimanih nisem zaznal – govori o tem, da ni več naših in njihovih. Prisluškujem in zdi se mi, da pravi, da so v vojni bili sovražniki jasno razpoznavni. Zdaj je vsak dan slabše. Politika je ljudi ponižala. Kar opazim ob vsakem obisku mesta.

 

Toda – ali je vseobsegajoče nezadovoljstvo z njo, ki se odraža v meni nerazumljivih primerjavah z vojno, posledica želje, da bi le-to osmislili, jo naredili manj strahovito? Zasledil sem že opazke, da je vojna v ljudeh prebudila solidarnost, v čemer sem zasledil nostalgijo.

 

Potem ostane samo še stara natakarica. Vstopi nekoliko mlajši moški. Govori ji o tem, kako si je sanje treba deliti. Slabe sanje je treba povedati enim, dobre drugim ljudem. S tem se prečiščujemo. Da nič ne sanja, odvrne starka.

 

***

 

Človek je v temelju simbolno bitje. Marksistična teorija se je morala odpovedati poskusom, da bi v ideologiji videla zgolj odsev materialnih razmer. Na poti in tukaj, v postelji, sem bral Tamaseve analize postfašizma. Navdušujoče so, njihova razlagalna moč je velika. A ko srečam njegove kritike religije, si ne morem kaj, da ne bi uvidel strahotnega brezna materialistične teorije, protislovij, nezaceljenih lis, ki jih poraja. Postfašizem, institucionalna izključevalna sila na podlagi državljanstva, je mogoč le, dokler se ljudje priznavajo kot zgolj ekonomska bitja. Kapitalizem je demonična sila, ki zakriva realnost družbenih odnosov in prebuja pravičniško demonijo ter željo po nasilnem izživetju moraličnih strasti. Toda duhovni preporod bi ljudi povzdignil tudi, če bi vse kapitalistične mistifikacije ostale takšne, kakršne so, če jih ljudje ne bi spregledali. Kajti sama narava pravičništva bi se spremenila, želja bi se revolucionirala. Strast po pravici bi se izkazala v svoji sebični luči, milost bi stopila na njeno mesto. In s tem bi se pojavilo spoštljivo čudenje realnosti, katere moč bi veliko lažje pripeljala do spregleda mastifikacij, kot je možno zdaj, ko teoretska dela prebira neznaten del prebivalstva. Opazil sem, da je Tamas v novejšem intervjuju omenil Boga – z veliko začetnico. V drugem je svojo kritiko krščanstva kot takega spremenil v kritiko psevdo-krščanstva, menda lažnega krščanstva kot reakcionarne sile, kar je še zmeraj posplošujoče in brzčas nenatančno, a kaže na željo po dialogu z religijo.

 

Simbolno očiščevanje človeka se odraža v navidez nesmiselnih telesnih gestah. Brezvercem se obredno umivanje, klečanje, upogibanje morda zdi noro atavistično pogovarjanje z duhovi. A duhovna moč avtentičnih vernikov iz njih dela zaprisežene realiste. V tem je protislovje materialističnega nepriznavanja duhovne razsežnostji človeškega bitja. Materija se jasneje kaže v duhovni luči. Kot vernik moram priznati resničnost nekaterih marksisitčnih analiz zgodovine iz preprostega spoštovanja stvarstva. Skozi stvarnost – in zato tudi skozi materijo, se odrešujem.

 

Prav zato je – morda – vredno pisati tudi po soočenju z lačnim dekletom. Prav v tem se soočam z njo. Le skozi duhovno pozornost lahko ohranjam zanesljiv spomin, svojo prizadetost in upanje, da obstaja način za vsaj delno odpravo lakote. Ta ni v ničemer nižja od duhovnih potreb. Širina njene tragične razsežnosti pa se lahko zame kot opazovalca trajno izkazuje le skozi duhovno delo.

 

***

 

Zrak je tako onesnažen, da med sprehodom začutim pekočo bolečino v grlu. Zdi se mi, da se mi nabira sluz. Praskajoče me draži h kašlju in občutek imam, da se mi temna praškasta snov naseljuje v sinuse, pritiska nanje in iz mojih cevk dela rudniške rove.

 

Zrak pa je na pogled bister, na podoben način, kot je bistra voda. Sarajevo, ki se dviga po gričkih, preseva skozenj. Ob začetku večera so nekateri brezbrižni, drugi pa si s šali in ovratniki zakrivajo usta, ta se v skritosti tu in tam pridružujejo lasem.

 

***

 

Mlad moški, s kreditom, ki ga odplačuje za garsonjero na robu enega od krakov mesta, pod gorami, kjer menda živijo gruče divjih konj, pobeglih med vojno oziroma njihovih potomcev, doživlja stalni mobing na delovnem mestu v javnem sektorju. Ko ne zdrži več, se spusti v razsuli birokratski aparat psihiatrov, pravnikov in vodje svoje institucije.

 

Obupano išče drugo delo. Obrne se na sorodnika, ki je izjemno bogat in ga zaprosi za delo, četudi delo portirja. Bogataš ga prepričuje, da je problem v njem, da odrešitve ne bo našel nikjer drugje kot v sebi. Sam je bil na Rumijevem grobu in ni doživel ničesar, dokler se ni obrnil vase.

 

Tipična sprega religije in ekonomske ter instuticionalne nadvlade, ob kateri bi se moral zdrzniti vsak levičar in tudi vernik.

 

Kaj loči duhovno samoiskateljstvo od ekonomske prednosti, buržujske samovšečnosti? To, da na Rumijevem grobu ni odkril ničesar. Obrnitev vase skorajda ni mogoča brez sočasne obrnitve v skrb za drugega. Kot osebo se lahko odkrijem le, če kot osebo prepoznam drugega ter družbo prepoznam kot sestav oseb; razširitev notranjosti se zgodi sočasno z razširitvijo družbenega življenja, pri čemer se družba v zavesti pretvori v občestvo, torej ne skup individumov, temveč skup oseb. Skrb postane ena od glavnih potez duše. Družbeno-gospodarski red atomiziranih posameznikov poniža ljudi v lužne potapljače. Avtentičen napor duha v samooiskateljstvu je neprimerljivo večji. Bog je večji.

 

Sarajevo izkazuje celovitost svoje izkušnje v tem, da njegovi prebivalci vztrajajo, živijo veselje in žalost ob padcu institucij, ob ekonomskem ponižanju, na laž postavljajo tezo, da je človek samo ekonomsko bitje; tudi medvojna solidarnost, takratne radosti kažejo na zapleteno in presežno naravo človeka. Toda etika se ne ustavlja pri tem, etika deluje na terenu delnega, želi spremembe v brezupnih pristopih k posamičnim problemom, najsi bodo ti ekonomski, politični, osebni; z njo pristopamo k delom drugega bitja, pomagamo drugim, ne da bi nam bil dostopen uvid v njihovo celovitost, a prav v soočenju z omejenostjo nam etika odpira vpogled v širne skrivnosti duše.

 

***

 

Ponočujem z ljudmi iz alternativnih krogov. Med njimi je tudi veliki starejši umetnik; v pijanskem kvantanju, neokusni samohvali in neobvezni ter škodljivi hvali drugih – tudi mene, ki me je komaj spoznal – se kaže revščina subkulturne zasnove osebnega, družbenega udejstvovanja in boemstva v našem času. Umetnost zares postane produkcija, vključena v mednarodne mreže luksuzne prodaje, kritična lucidnost pa v duhovnem smislu kot zadnji cilj prinaša samovšečnost, ustvarjanje “legend” in nostalgično vrtenje v diskurzu anekdot ter vrstenja velikih imen. Toliko bolj nesrečen je položaj, če ga opazujem z vidika dveh zanimivih izjav, ki jih umetnik poda. Všeč mu je moj obraz, zaradi njega ga očaram, v njem razbira mojo osebnost. Ko ga vprašam, kaj točno razbere, pove, da nima pojma in ni važno; pomembno je le-to, kar opazi v trenutku, ta zadošča za ves preostali čas. Dopade se mu tudi moj “nastop”, se pravi karizma, na kar ljudje v Bosni, Črni gori in Sandžaku veliko dajo. A zdi se mi, da “nastop” razumejo esencialistično – sam mislim, da je spreminjav, znatno odvisen od trenutnega notranjega stanja ter zunanjih okoliščin. Prav manko nastopa mi je pred leti v Sarajevu očital in me zaradi njega poniževal nekdo, ki sem ga bil komaj spoznal in sem ga omenil zgoraj.

 

Druga pomembna stvar, ki jo sredi blasfemičnega žvečenja vere – nekoliko spominja na slovenski levičarski antiklerikalizem, a ga presega v nenavadnih trenutkih spoštljive zadržanosti – pove, je, da bi sam rad bil vernik, a da je to priložnost zapravil pred petnajstimi leti. Da je zdravo biti veren, zgolj navidez cinično nadaljuje, morda pa je slabo za umetnost; a da zame vidi, da bom antagonizem presegel in umetnost znal prežeti z duhovnostjo. Razbral je eno velikih tem mojega življenja. Da verujem, izve potem, ko zavrnem ponudbo alkoholne pijače. Sicer pa se moti, da je priložnost zapravil pred petnajstimi leti, vrata ostajajo priprta in tanka špranja svetlobe preseva skoznja vse do nastopa smrti. Generičnost globalne subkulturnosti, ki se napaja v tradiciji rocka, hipijevstva in siromašnega, stereotpinega boemstva, duši lucidnost sicer prodornih ljudi.

 

V družbi je tudi hrvaška gotičarka. Ko me vpraša, zakaj pijem kislo vodo in pri vprašanju še po mojem izogibanju vztraja, ji odgovorim – zato, ker sem vernik. S tem se začne neutrudno zasliševanje o naravi mojega verovanja, ki traja celo noč. Pri hvaških antiklerikalcih vedno znova zasledim mešanico skrajne privlačnosti in groze, ki jo čutijo do religije. Stvarem želijo priti do konca. Izobražen vernik jih spravi ob pamet, naluknja trdnjavo, ki so jo zgradili z neutrudnim zanikovalstvom. Kakšen je proces iskateljstva, ali sem bil ob svojih duhovnih izkušnjah drogiran, kako univerzalno izkustvo utiriti v red konkretne religije … Pesnik Pogačar me je nekoč spraševal, ali zares verjamem v oživljenje po smrti, se neutrudno in krčevito spopadal s svojimi in mojimi protislovji. V svojem radikalnem ateizmu, pri katerem prepoznavam nenavadno poštenost, ni mogel priznati legitimnosti južnoameriškim krščanskim socialistom, a priznati je ne more tudi velikan slovenske filozofije, krščanski realist Milan Komar.

 

Večkrat preverjeno je, da s tem, ko na neki točki pred hrvaškimi antiklerikalci v umetniških krogih priznate svojo vero, za tisti večer izgubite mir; deležni boste nepreštevnih vprašanj, ki so zvečine naivna, a vas izzivajo k prevetritvi vaše dogme in s tega vidika niso škodljiva. V njihovem napornem vztrajanju zavratno preži in vame kuka pristna radovednost.

 

Stari umetnik se ne more načuditi mojemu imenu. Vse omenjeno kljub vsemu potrjuje vtis o opisani generičnosti, splošnosti subkulturne povprečnosti, kakršno najdemo tako v Sarajevu kot v Ljubljani. Brzčas težje v velemestih, kjer je kulturna zgodovina drugače speta z vero in ki jih zaznamuje dolga tradicija večkulturnosti. Vsaj navzven močna, spoštljiva zadržanost ali pietetna indiferentnost omgogočata tudi lažje druženje. Obstaja pa ključna razlika: mladi Hrvati so obremenjeni z nezamisljivimi zločini ustašev, ki jih je podžigal in delno podpiral del duhovščine; etnicistične vojne devetdesetih so bile prežete z verskimi motivi. Njihova skepsa je vseeno globlja, bolj angažirana in prizadeta kot skepsa mladih slovenskih alternativcev.

 

V starem prijatelju Tariku – njegov primer sem v resnici opisoval zgoraj, ko sem govoril o japijevskem samooiskateljstvu, s katerim se je kot žrtev birokracije ter razpadle države soočil – ki se ima za islamofoba ter v njegovi prijateljici Almi, ki živi v medsvetju, prepoznam občutljiva človeka, zmožna vzdrževanja intelektualne pluralnosti.

 

***

 

Ko se vozimo po ljubljansko praznem nočnem mestu, privre močna, globoka ljubezen do Sarajeva. Tihe ulice in temna urbana pročelja pod vzpenjajočimi se lučmi naselij nad dolino me približujejo vesoljstvu. Sarajevske luči ob meni in zvezdno nebo nad menoj. V beton se naselita magija in očarljivost, ki jima ne najdem izvora. Kot bi v mestu živela, se za betonskimi zidovi naselila večna duhovna bitja, ki ga varujejo v teh nespečnih urah. Poznam močno ljubezen do ženske in resnično je mogoče povleči vzporednice. Tujost in skrivnost, približevanje in oddaljevanje, telesna zapeljivost, v kateri se skriva duhovna sila, kakršno lahko odkrijejo le najbolj pogumni ljubimci, pripravljeni žrtvovati svoj mir in sebičnost. Takšna ljubezen mu omogoča preseči romantične sanjarije in se  povzgidniti v dostojanstvo smrtnika, minevati z drugim.

 

Vzpnemo se na ozke uličice nad levim bregom Miljacke. Neurejena zabasanost z avti in na nekem mestu raztresenimi smetmi, z ozkimi in nizkimi pločniki, nedoumljivo organiziranostjo; labirint iz znakov, vogalov, skrivnostnih nizkih pip in z nepredvidljivimi pojavi visokih blokov na poševnem terenu; z uličicami, ki se končajo s stopniščem za pešce, da po njih lahko prebivalci prehajajo med naseljenimi nivoji. Ti prizori me prepričajo v Tarikovo trditev, da Sarajeva resnično ne poznam dobro. Urbanistična zasnova doline je racionalna in omogoča lahko orientacijo, na gričih pa se prične začarano tavanje. Spomnim se pesmi, ki sem jo napisal med rezidenčnim bivanjem v mestu. V njej se ob samotni družbi potepuških psov pojavljajo prizori vedno novih z lučmi posejanih hribov, kot bi bilo Sarajevo mesto, ki se pojavlja z vidnimi in izginja z nevidnimi platmi nepreštevnih gričev, v gigantskih temnih valovih. Je takšen morda Istanbul? Ali je sploh važno – fascinacija je pač že v tem, da mesto na majhnem prostoru sproža vtis nedoumljive veličine.

 

Tarik mi omeni nek esej Dževada Karahasana, v katerem veliki duh pravi, da se zahodna arhitektura upira tlom, orientalska pa se jim prilagaja.

 

Da bi me Alma odložila pred grbaviško hišo, se mora obrniti više v smeri Alipašinega polja. Cesta se dviga vzporedno z distopičnim betonskim organizmom, prazne blokovske avenije razsvetljujejo semaforji. Ozek in dolg otok stolpnic prežema prozoren nočni zrak, v katerem neodločno počivata tako pustost kot prisotnost. Mesto ne ve, kam bi se nagnilo. Je kot dolga novoletna noč za otroka, ki ne ve, kdaj ga bodo starši poslali v posteljo.

 

***

 

Naslednji večer se odpravim prav tja, k Alipašinemu polju. Toda najprej pojem pasulj v majhni stadionski buregdžinici. Lesene mize z znamenitimi zbledelimi kockastimi prti in steklenimi pepelniki, obkrožene s klopmi. Ljudje, ki govorijo o boleznih in vojni – to je tema, ki se ves čas vrača v besede starejše srednje generacije. Kaj so počeli v določenem trenutku vojne ali tik pred njo, denimo dvignili denar z ljubljanske banke, ki si je zatem prisvojila ostanke, kako so z zadnjim predvojnim letalom prileteli v Sarajevo. Ne morem se znebiti občutka, da o vojni govorijo z nerazumljivo sledjo nostalgije, ki seva iz njihovih meni nedostopnih spominov kot ogromna, razžarjena železna krogla.

 

Pasulj, ki sem ga dodobra potresel s poprom in soljo ter vanj namakal lepinjo, počasi zalivam z espressom. Na nekoliko hreščečem radiu naivne poprockerske klasike sarajevskih osemdesetih: ljubezen in raja, iz njih v grbaviško januarsko sivino prodira predvojni mit. Mit za Slovence. Tukaj pa je oni in zdajšnji čas zlit, nobene trpkosti ni, zgolj očitna resničnost in točka v času tega mesta, ki se vije okoli Miljacke, preko mnogih kratkih mostov, med čaršijami in betonskimi kladami, med mešanico arhitektur, naravnega in kulturnega, ki zablisne kot nasmešek na najbolj nepredvidenih krajih, najbolj skritih kotih.

 

Večerno življenje urbanega, modernističnega Sarajeva je živahno, povsod pohajajo drobni ljudje, izgubljeni v blokovskih višavah, medtem, ko se mi oči upirajo v vrhove dvajsetnadstropnic, k helikoptrskemu pristajališču na vrhu nove, postmoderne zgradbe, posejane med ranjene in dotrajane realsocialistične kvadre, ki z naporom, a vztrajno dihajo, gledajoč vame kot dostojanstveni sarajevski potepuški psi.

 

Med avenijo in zavijajočo Miljacko posedam po klopeh sprehajališč; intima za pešce v mraku med dvema zgostitvama življenja, stanovanji, zbasanimi drugo na drugo ter avtomobili, ki tečejo kot reka, med ljudmi, ki minevajo v nikjer skrivajoči se, povsod očitni zgodovini in melanholičnimi širinami cest, po kateri križari dnevna mimobežnost. Različni nivoji časa živijo drug ob drugem.

 

In vmes jaz, ki sedim ob klopeh, gledajoč bloke in reko ali pa cesto, v senci, na privilegirano varnem mestu. Sarajevo teče po žilah z Miljacko in sladkobnimi sapami sparjenega bencina.

 

Med bloki priveje s posvetnimi zvoki spremešan klic mujezina k nočni molitvi, ki jo lahko opravim vse do sončnega vzhoda. Sledim mu, dokler zvok ne postane jasen in zdi se, da je posnet. Pred menoj most, ki prečka reko na ovinku, mošeja in za njo v daljavi vrsta kockastih višav s tesno stisnjenimi rumenimi okni.

 

Na robu ograjenega dvorišča mošeje se polomljen velik pano ziblje z nekaj razcefranimi plakati, pod katerimi se skrivajo palimpsestne plasti papirja. Dnevi preroka, verouk.

 

***

 

Nočne vožnje s taksijem odstirajo sarajevske urbanistične tenčice, nova razžarjena naselja se razkrivajo na hribih, v skritih dolinah, v nejasnem mnoštvu, kjer edino zatočišče nudijo prebliski znanih točk: denimo stolpa olimpijske dvorane Zetra, pokopališče mučenikov, zorano na nogometnih igriščih, saj je produkcija trupel med vojno presegla dostojanstvene zmožnosti mesta, da mrtvim ponudi zemeljsko zatočišče.

 

Z enim od taksistvom se pogovarjava o preživljanju. Pove mi o institucionalnem razpadu, o bedi in jaz njemu o tem, kako mesto ohranja svojo dinamiko, kako se ne pusti utišati in pomiriti; reče mi, da bi kakšen drugi narod ob vsem doživetem morda že pokleknil. Priznam mu, da zaradi tega spoštujem Bošnjake, kot bi sam ne bil eden od njih.

 

***

 

Nad severnem bregu ob fancy turški kavarni poslušam ezane, ki se začnejo ob sončnem zatonu in opazujem ugašajočo, v nenavadnih, skrivnostnih metafizičnih razmerjih razlomljeno luč, deli stvarstva, konkretnega, zidovi, tehnika, avtomobili, drevje, hribi, skupaj z mojimi tresočimi rokami, ki snemajo na mobilniku, iz neznanih globin, v silovitem boju, na tajnih, mikro, nano in makrolokacijah zavzemajo neznanje kotičke vsega stvarstva ter ga spreminjajo v svetega ali zgolj kažejo na njegovo svetost, skozenj in v njegovem imenu pojejo hvalo Bogu.

 

***

 

Zgodovina Bosne je zgodovina prelomov, ki brišejo zgodovino. Prebiram bosansko sufijsko poezijo, pisano med 16. in 18. stoletjem, ki mi daje vtis, da Rumi ni bil savant, popolni presežek sufijske vere, temveč, da je ta osnovala kulturo, ki je omogočala kolektivnega genija. Sicer pa Bosna ni bila provinca, temveč kulturno vpliven del velikega cesarstva; visoka pismenost in omikanost prebivalstva se preseka z avstroogrsko aneksijo, ki prinese pozabo bosančice, stare pisave in arabščine: v času dveh generacij neuki ljudje mečejo dragoceno knjižno dediščino v arabščini v ogenj, ne vedoč, kaj počnejo. Velika poezija bosanskih sufijev – recimo Ahmada Vehdetija Bosnevija ali Fevdije Mostarca – ostaja zapostavljena, ni del bosanskega kanona. Bošnjaki so narod, obsojen na vedno nove pozabe in v tem, se mi zdi, je skrivnost njihove mentalitete, ki se v gibkosti večnosti, med vojnami, pokoli, menjavami oblasti in velikimi selitvami premika na tujcu očitnih arheoloških masivih kot da se nič ni zgodilo. Bošnjaki so zadnje ljudstvo, njihova protislovja so pomirjena v vsakdanjem življenju, od koder vtis, da bi lahko današnje Sarajevčane prestavil v katerokoli dobo, v šestdeseta ali v osemnajsto stoletje in bi bili to ti isti ljudje, s svojim vsega vajenim, nadrealnim humorjem, celim slovarjem vulgarizmov, z vsem tem bogastvom, ki ga imajo za samoumevnega in zato vzbujajo nekakšno občudovanje.

 

O vsem tem govorim s Tarikom, pa o duhovnem iskateljstvu, abstraktnem demonu kapitala, največjem hudičevem triku, ki, ne da bi pokazal trohico zanimanja za človeške zadeve, uperja ene proti drugim, njegove sodelavke proti njemu, nas proti komu drugemu; pa tudi o tem, da popoln, organiziran in nasilen napad na vse institucije sodobnega življenja, ki bi le te popolnoma pokopal, ne bi prinesle odrešitve. Obsojeni smo na nasedanje hudičevim trikom.

 

Modernizem je bil zadnji dostojanstven poskus, da umetnost nadomesti religijo, se strinjava.

 

V njegovi garsonjeri na robu mesta, med glasbo laježa nepreštevnih psov, najdeva v pogovoru o poslednjih stvareh zavetje pred brezbrižnim drdranjem ljudi, ki ne gredo samo do poslednjih stvareh, temveč jih v grozo spravi že pogovor o tekoči literarni proizvodnji.

 

***

 

Po kakšnih dveh urah spontanega spanca se prebudim v sarajevsko noč, naganja me k joku. Kmalu, pojutrišnjem, se odpravljam in preveva me tisto občutje velike ljubezni, v katerem se vsak razhod kaže kot usoden. Nič več nisem tujec, Sarajevo je moje mesto, bolj kot katerokoli drugo, jasno mi je, da mu bom za vedno ostal zavezan, to se je dolgo pripravljalo in zaživelo ob petem obisku, potem, ko sem se odpovedal imanentističnim nazorom in se brezkompromisno prepustil pogovoru s transcedenco. Pozabljena skrivnost etnije se prebuja in pojma nimam, kako je sploh mogoča: po kakšni ironiji usode, spomina se sam sebi zdim Bosanec, nekaj, kar nikoli nisem bil. Ni mogoče odgovoriti na to vprašanje, oporo najdem v besedah prijatelja, ki etnijo povezuje z mistiko. Prečesavam se, razmišljam, če je to v nasprotju z univerzalizmom, levičarska intuicija me postavlja pred vprašanje, kje se začne šovinizem; a niti malo šovinizma ni v meni. Znova prijateljeve neprecenljive besede: etnija je razlaga bivanja, a na osebni ravni ni odrešilna. In tu se začenja nekaj novega, potovanje, ki presega materialne razdalje, težko kot dim Drine, ki jo moram kaditi, ker v mestu ne najdem snusa.

 

Sarajevo, 28. 1. – 5. 2. 2019