Singularnost Svetlane Slapšak

548

 

S to repliko zaključujemo polemiko s Svetlano Slapšak, saj uredništvo spletne revije KDO? meni, da je bilo v njej povedano že vse, kar je potrebno za osvetlitev položaja.                                                                                                         

 

                                                                                                             Singularnost Svetlane Slapšak

 

                                                                                                                                Denis Poniž

 

 

 

Kristina: Reakcija…da vsaj te ne bi bilo, vse bi bilo bolje.

Dora: Reakcija so ljudje, ki nočejo, kar mi hočemo. Nočejo, prosto nočejo, ker so pač zaostali.

Mima: Kdo smo mi in kdo so oni?

Dora: Če še ne veš, ker si pač spala: mi – to smo dr. Štrucar in drugi. Vsa dežela jih je polna, za vsakim grmom karabinka, za vsakim zidom strojnica; in tam doli, v Zagorju ali kje, sedi vlada, nova vlada, ki bo prevzela oblast, ko zropota v prah zdajšnja, tuja, kriva in kilava. In ti Mima, si funkcionar te nove vlade.

 

Stanko Majcen, REVOLUCIJA*

 

 

Če odstranim iz druge sramotilne pisarije gospe profesorice Slapšakove vse že zapisane in nekaj novih žalitev ter laži na moj račun, vse izmišljije njenega ne ravno bleščečega uma, potem ostane komaj kaj, o čemer je treba znova izgubljati besede. Ostanek pisarije je neprebavljiva čorba, skuhana iz vse mogoče miselne navlake, začinjena z zlonamernostjo in cenenimi verbalnimi triki, vse pa je napisano po naročilu gospejinih somišljenikov in podpornikov. Gospa je namreč sama prostodušno priznala, da je njen sramotilni spis naročen od vrabčkov in vrabuljčic, ki bi bili radi anarhisti, pa jih še toliko v hlačah in krilih ni, da bi se pošteno spoprijeli z menoj, ki vse, kar napišem, tudi podpišem (citirano po B. Nežmahu), oni pa se skrivajo za skupinskimi zasloni raznih bobnečih peticij, manifestov in imbecilnih »proglasov ljudstva«. In res bi bilo bolje, da gospa profesorica z vso miselno kramo ostane v svojem zapečku in boža, gladi ali čoha svojo muco, kot pa da se repenči nad mojo malenkostjo, kakor se tudi repenči, obdana s postavnimi mladci in mladenkami, skoraj vsak petek na pocestnih »vseljudskih« protestih. Pa večina teh »protestnikov« sploh ne ve, zakaj so tam, morda zato, ker je »kul« in se dobi kaj prepovedanega, ali ker jih vodi , kot spoštovano gospo profesorico, ekstremno bolno sovraštvo do aktualnega predsednika vlade in do nekaterih njegovih ministrov. Sovraštvo do poslancev, ki mislijo svojo glavo. Sovraštvo do medijev, ki niso trobila, kot je trobilo siva hiša na Kolodvorski ulici. Sovraštvo do vseh, ki mislijo drugače in to tudi javno povedo ali napišejo. Sovraštvo do katoliške cerkve in vernikov. Sovraštvo do vsega, kar niso oni in kar je po njihovem revolucionarnem prepričanju treba iztrebiti, kot je že daljnega leta 1952 v samoti svojega pregnanstva ugotovil Stanko Majcen. Tako imenovani protestniki se ne zavedajo, kako perverzno jih manipulira z vsemi balkanoidnimi žavbami namazana in dobro dokupljena skupinica »de luxe protestnikov«. V udarno jedro teh novorevolucionarjev sodi tudi gospa profesorica Slapšak. In preden se lotim nekaterih najbolj grotesknih trditev gospe profesorice, ji moram sporočiti, da se me sploh ni dotaknil njen posmehljivi vzdevek »dedek«, ker sem res ponosen dedek štirih vnukov. Ker me niti najmanj ne zanima privatno življenje gospe profesorice, ne vem, ali jih ima ona kaj; če jih ima, potem srčno upam, da vsaj do njih ni tako zlobna, kot je do vseh tistih, ki ne prepevajo po melodijah njene frulice in ne hopa-cupajo v njenem kolu.

Gospejina folklora je pač taka, kot sem jo opisal v Rekviemu za Ljubljano in odgovoru na njen pamflet. Ne samo, da si jemlje pravico razsojati o stvareh, ki jih slabo pozna ali jih sploh ne pozna, postala je tudi Vrhovna cenzorka progresivnih sil, saj očitno misli, da lahko odloča o tem, kdo bo kaj retvital, kdo bo tudi kaj bral in me seveda poveže s človekom, ki sem ga doslej v živo videl enkrat (1988, Roška ulica) in s katerim nimam nič, vsekakor pa nisem poklican, da sodim, kaj ta gospod bere, piše ali misli. To je sovražnik št. 1 na njenem spisku, drugi je, kdo bi vedel zakaj, dr. Jože Možina, ki tudi misli drugače kot gospa profesorica in njen trop. Upam vsaj, da še veljajo tista določila slovenske ustave, ki dovoljujejo, da vsakdo izraža svobodno svoja prepričanja, če gospa misli drugače, ji je treba (do)povedati, da se strašansko moti in da očitno prihaja iz nekega drugega, minulega časa, ki nas je dolga desetletja dušil s svojo zatohlo plesnivostjo in smrtonosno enoumnostjo. A zdi se, da bi gospa Slapšak&consortes radi znova obudili »zlate čase« komunizma, ko sta se menda cedila med in mleko, če ne drugače, pa z ognjem, žveplom in krvjo, izrabljajoč pri tem zares zapletene čase. Očitno je, da se »zdrave progresivne sile« pripravljajo na krvave pogrome, obračunavanja z drugače mislečimi in za pocestne »revolucije«, ko bodo, po zgledu svojih antifa vzornikov pretepali nasprotnike, uničevali mestno infrastrukturo, zažigali avtomobile in plenili trgovine. Pa ni treba k antifa vzornikom, podobni scenariji so znani iz časov, ko so se, prav tako v kriznih časih, na oblast zavihteli fašisti, nacisti in komunisti. Ne sklicujte se, spoštovana gospa profesorica, na nekakšne demokratične standarde, vrednote in še kaj, ker tega preprosto ni v vaši in vaših somišljenikov »revolucionarno-progresivistični« agendi. In ne obtožujte me brez argumentov, da sem »ksenofob« samo zato, ker sem napisal, da balkanoidnost preplavlja Ljubljano, na srečo ne tako, ko se je ta balkanoidnost izkazala pred ne tako oddaljenim časom na bližnjih geografskih poldnevnikih. Kar se je dogajalo tam v konkretnosti, bi zdaj radi udejanili, vsaj kot verbalno diskvalifikacijo, če ne kar likvidacijo, ne samo v Ljubljani, temveč v vsej Sloveniji. Ob tistih faktotumih, na srečo so redki, a zato bolj huronski, ki so se priselili od drugod, in ki načrtno teptajo pravila »gostinskega prava«, o katerem bom govoril v nadaljevanju, se vam je pridružila še peščica »poštenih« Slovencev in Slovenk, ki so jim domoljubje, tradicija, spoštovanje drugačnega mnenja in druge vrednote, pridobljene od francoske revolucije in razsvetljenstva naprej, nepotrebna in smešna navlaka, njihove zastave pa so popisane z gesli lažnega, za lase privlečenega kozmopolitizma in globalnega multikulturalizma. Ena sama misel vodi vas in vaše pristaše: ne glede na pandemijo ustvariti klimo ustrahovanja, žaljenja in diskvalifikacij vseh, ki mislimo drugače in nas država ne plačuje tako, kot z evri bogato zalaga desetine famoznih NVO-jev z eksotičnimi ali lunatičnimi imeni. Po večini ste di-rektorji teh famoznih inštitutov, akademij, zavodov in tako naprej, in tako naprej. Za razliko od »revolucionarnih« plačancev mi nazadnjaki počnemo, kar počnemo, za svoj denar in iz lastnega prepričanja (lahko se kdaj motimo, a o tem ne boste sodili vi, gospa profesor antropologije). In če sem povzdignil glas, ga zagotovo nisem, da bi se sončil v kakšni ceneni popularnosti, v kakršni se sončite vi, ampak zato, ker mi je res dovolj nasilniške in primitivne balkanoidnosti, o kateri se mora, menda zaradi politične korektnosti, molčati. In zdaj še drugi steber tega neevropskega in nedemokratičnega obnašanja: gospa, ki ni samo svetovno znana antropologinja, ampak se tudi hudo natančno spozna na antiko, zagotovo pozna pojem »gostinsko pravo«. Je eden od temeljev vse kasnejše evropske civilizacije. Bistvo gostinskega prava je preprosto: tujca, popotnika je treba v lastni hiši sprejeti na najboljši možni način, ga napojiti in nasititi z vsem, kar imaš. Da tega pravila Grki niso kršili, je skrbela ena od inkarnacij Zeusa, Zeus Xenios. Ampak tujci, popotniki se morajo obnašati skladno s pravili, zakoni in navadami, ki vladajo v gostiteljevi hiši in deželi. Predvsem pa morajo spoštovati gostitelja. Če postanejo nesramni, objestni, če ga žalijo in se norčujejo iz njegovih navad in običajev ali celo pričnejo odločati o tem, kako bo mislil in kaj bo delal, potem končajo tako, kot so Penelopini snubci, ko se je Odisej vrnil v svojo palačo na rodni Itaki.

Ko sem v osemdesetih letih sodeloval pri vsejugoslovanskem projektu »Književni rodovi i vrste«, ki ga je vodil Institut za književnost i umetnost v Beogradu, sem tudi prvič slišal za gospo profesor Slapšak. Za razliko  od tega, kar prodaja v Sloveniji in s čimer se postavlja v vlogo žrtve ne vem kakšnih zarot, sem slišal na inštitutu malce drugačne zgodbe o tem, zakaj je morala dati slovo. Pa to je njena stvar, ne moja. Ne vem tudi, zakaj je morala gospa profesorica zapustiti univerzo iz Knafljevega prehoda, s katere ni odšla ravno prostovoljno in ob zvokih fanfar. Ampak vse to in še marsikaj je njen problem, moj le v toliko, da pač ne bom molče poslušal, ko se trka po prsih in razlaga, kakšne zasluge ima za…kaj? To ve samo ona in tisti, ki so jo v Sloveniji vzeli v propagandno službo za čim hitrejše in čim bolj množično uveljavljanje balkanoidnega vedênja in mišljenja; zaenkrat je na udaru poleg Ljubljane še nekaj slovenskih mest, povsod drugod na srečo ti  nasilni multikulturalisti nimajo posebnega uspeha, saj ljudje, ki imajo druge težave, a tudi druge vrednostne lestvice, gospo profesor in njej podobne faktotume ignorirajo. To so za gospo profesorico antropologije tisti zagamani in zabiti tradicionalistični ruralci, Majcen bi napisal »zaostali«, v spisih priseljenih ali celo tu rojenih »intelektualcev« lahko najdemo še kopico žaljivih sinonimov. Tudi besednjak gospe profesorice je visoko »znanstven, altruističen, poln prelepih metafor«, ko je treba omalovaževati, ironizirati in podcenjevati tisti ne tako majhen del slovenske kulture, ki ni po njenem okusu. Pamfleti, s katerimi polni teden za tednom, mesec za mesecem in leto za letom sobotno prilogo lokalnega časnika, so eno sámo žaljenje in žuganje, posmehovanje in podtikanje. Ne zanima me, kdo v mraku strahopezdljive anonimnosti komentira njene spise na spletnih portalih in forumih, še enkrat pa ponavljam, da je skrajno nizkotno, ko gospa profesorica, ne samo antropologije, ampak tudi protislovenskega ščuvanja, pripisuje zasluge za takšna anonimna in žaljiva pisanja meni. Zato lahko tudi sam trdim, da je ona tista, ki s svojim pisanjem ščuva nestrpneže, ki o meni ne pišejo prav nič lepše, kot drugi nestrpneži pišejo o njej. Če stopiš v javni prostor, potem moraš vzeti na svoj rovaš tudi takšno pobalinsko pisanje, skrito za tako imenovane nicke, kakor tudi načrtne diskvalifikacije medijev, ki se razglašajo za objektivne, strpne in visoko informativne. Pri tem početju, imenujem ga lahko samo norčevanje iz Slovencev in slovenstva, ni osamljena, še kar nekaj tako imenovanih intelektualcev z raznovrstnimi nacionalnimi koreninami je, ki ji pri tem, kot se reče po kmečko, »držijo štango«, svoje sovraštvo in zaničevanje vsega slovenskega pa širijo vse tja do daljne Švedske. Tja seveda potujejo za davkoplačevalski denar, saj jih diktatorska država in njena fašistična vlada  »kaznujeta« z lukrativnimi podporami, štipendijami in podobnimi vzgojnimi ukrepi. Zato je zdaj zame povsem enoumen sklepni stavek gospejinega prvega sramotilnega spisa na moj rovaš, zapisan v drugi osebi ednine, torej v tipični balkanoidni maniri, ki ne pozna vikanja: In ti si zgodovinska zmota. Ker sem se ukvarjal tudi s hermenevtiko, mi je kristalno jasno, da ta stavek lahko prevedem v: Treba te je likvidirati!. In četa mladcev in mladenk, kaj četa, šturmbataljon! je že pripravljen, saj se vadi že od leta 2012, ko so v Mariboru visele z mosta lutke tistih, ki so po mnenju gospe profesorice in njenih pristašev »zgodovinska zmota«, pred kratkim so pokazali, kaj je cilj njihovega vojaškega eksercirajanja, z »instalacijo« pred ministrstvom za kulturo. Tudi na ministrstvu je, po mnenju neskončno strpne in altruistične Slapšakove in njenih šturmarjev, nekaj ljudi, ki so »zgodovinske zmote«. Zelo nazorno so namreč ti balkanoidni nestrpneži napovedali, kako bo, ko bo tekla prava kri in kdo so tisti, ki jih je treba na koncu likvidirati, sledeč scenosledu vrhovnega Špicparkeljca iz Murgel. Skupaj z njim so »žlahtni nasledniki« klavcev iz totalitarnega časa (naj vsakdo sam premisli, katerega leta je slovenska udba likvidirala zadnje »sovražnike ljudstva« in kdaj so potekali zadnji stalinistični procesi proti Miklavčiču, Blažiču, proti ljudem, ki so postavljali križe na kraje komunističnih morišč), zelo dobro so izučeni, kako se tej reči streže, ko nastopi pravšnji čas za »akcijo«. Gospa profesorica je v tej zgodbi vodja propagandnega oddelka, zato mora nujno in kar se da hitro dobiti Pahorjevo jabolko navdiha, revolucionarna vlada v senci pa ji mora podeliti vsaj čin generalmajorke. In ta signum temporis z mačko v naročju je treba varovati kot punčico očesa, da v nobenem trenutku ne pozabimo, kakšno tragično zmoto so zagrešili naši dedje, ko so leta 1918 srednjo Evropo v mentalnem smislu zamenjali za Balkan. Tisoči mladih slovenskih razumnikov, ki vsako leto za vedno zapustijo domovino, so kronski dokaz za to mojo žalostno ugotovitev. S tem tudi zaključujem polemiko z nestrpno in žaljivo plačanko združenih ornitoloških sil!

 

 

*Odlomek je vzet iz prvega dejanja drame in je pogovor treh služkinj; dve sta »revolucionarni«, tretja pa »reakcionarna«. »Krvava komedija v petih dejanjih«, napisana leta 1952, do danes ni bila uprizorjena.

 

Spletno deljenje tega besedila je mogoče samo po predhodnem dovoljenju avtorja.