Slepa okna

160

                                                                                                                                 

                                                                                                                                  Slepa okna

 

                                                                                                                           Klarisa Jovanović

 

 

 

V zidani izbici

Vedela sem, in vendar

sem šla s sklonjeno glavo.

Ruto sem si potegnila nad

oči in jo zavezala pod

brado. Zavezala na vozel.

Na gole prsi sem tiščala

otroško plenico.

In ni utegnilo trajati:

nenadoma sem se znašla

pred mostom, ki je

drhtel kot napeta tetiva

pod lovskim rogom,

Svoje vitko belo telo iz

rezanega kamna je usločil

nad črno valovje.

Moja senca je šla pred mano.

Moja senca, moja ljuba

dvojčica je šla pred mano.

Moja enojajčna, moja

siamska dvojčica.

Hej, so vpili z druge strani

mostu, hej, pohiti,

Temelji se že drobijo in

zidana izbica vpije po tebi.

Šla sem, čeprav sem vedela.

Ubogljivo sem stopila v

tisto luknjo, ubogljivo

sem se pustila zazidati.

Samo zato, da bi most

vzdržal. Da bi

vzdržal.

 

 

 

Tihota

Kako gosta je lahko tihota.

Vilice zapičim vanjo, pa

ne omahnejo.

Kako čvrsta je lahko tihota.

Pustim jo ležati na soncu,

pa ne razpade in ne oleseni.

Kako žilava je lahko tihota.

Žilava, žilava, ne prerežeš je

z jeklenim rezilom.

Kako mastna je lahko tihota.

Mastna in spolzka: ne moreš

je zgrabiti, nenehno ti polzi

iz rok, iz ust, izpod pazduh,

iz mednožja, iz medprstja,

iz medrebrja.

Kako mehka je lahko tihota.

Mehka kot pogrezanje

v sen, v blazino z

gosjim puhom.

 

 

 

Slepa okna

Nenehno vas srečujem.

Kamorkoli se odpravim,

mi sledite. Vsa pročelja

so vas polna.

Nenehno se mi nastavljate:

brezsramno in prostaško.

In ne morem umakniti pogleda

z vaše golote. Z vaše brezimnosti.

Z vaših navideznih šip.

Z navideznih zaves, ki,

nepremične, pošumevajo,

ne meneč se za brezvetrje.

Ki leseno premikajo noge in

roke. Tako scela, kot bi

bile v mavcu. Ki šepetajo.

Ki ihtijo. In ti glasovi

za njimi, ki se ne zmorejo

odlepiti z jezika, ki se ne

morejo iztrgati iz prsi,

ki onemevajo od bolečine.

Oj, ta molk, ta svinčeni,

debeli, sluzasti, plesnivi, cvileči

molk, ki rine skozi razpoke

na fasadi. Oj, ta molk, ki

kar mezi in mezi.

To skrhano, topo strmenje

tišine.

 

 

Oda nebesnemu svodu

Kako globoko se pneš,

Kako visoko segaš.

Kako prostorne so tvoje

sobane. Z zlatom obsijane.

S srebrom obšite. S škrlatom

obložene. Z ognjenimi

vozovi preorane. Z bliski

prestreljene.

Kako ravnodušen si v svoji

lepoti. In niti z očesom ne

treneš, ko pod tabo gomazi

človeško mesovje,

Ko se pod tabo odpirajo

brezna človeške bede,

ko se pod tabo osipajo

rože na brezimnih

gomilah.