Številka

209

                                                                                                                               

                                                                                                                                        Številka

 

                                                                                                                                   Anica Perpar

 

 

»Pa se menda ne boste kar vdali? Malo optimizma in zaupanja v zdravnike ne bi škodilo. Premislite še enkrat!« je rekel zdravnik, ko je slišal, da noče na operacijo. Ne, ne bo šel na operacijo. Odločitev je bila dokončna. Naj njegov črevesni rak v miru dokonča svoje razdiralno delo. Ne bo šel pod nož zaradi nekaj mesecev podaljšanega življenja.

»Ne bom šel na operacijo!« je še enkrat zatrdil zdravniku, s katerim sta se poznala že zelo dolgo. Zdravil je njegovo ženo, ki je bila me dvojno v koncentracijskem taborišču in je bila vedno šibkega zdravja.

»Koliko je bila stara vaša žena, ko…?« se  je z nedokončanim vprašanjem zazrl vanj zdravnik.

»Oseminštirideset,« je rekel in dodal: »Jaz grem v triinosemdeseto.«

Zdravnik se je naslonil nazaj in nekaj časa sta se molče gledala.

»Če si premislite, pridite po napotnico!« je rekel zdravnik. »Če pa si ne boste premislili,  pridite čez čas, vam bom dal kaj proti bolečinam,«je dodal tiše. Podala sta si roki.

 

Zunaj je sijalo sonce. Ni hotel takoj domov. Napotil se je proti gostilni in prisluškoval šumenju rečice. Zaslišal je vlak, ki je zapuščal predor in se hrupno bližal postaji. Obrnil se je in svoje korake usmeril proti postaji. V gostilno gre lahko pozneje. Sonce mu je grelo hrbet in toplota je bila blagodejna. Od daleč je videl, kako so z vlaka sestopili domačini, ki so se skozi predor vozili v službo na gorenjsko stran.  Postajno poslopje je bilo deloma že v senci. Kimal je ljudem, ki so ga prijazno pozdravljali in se šalili, češ da je zamudil vlak. Humor ljudi ni zapustil niti v najtežjih časih. In bili so hudi časi. Najprej pod italijansko okupacijo, po vojni pa tudi. Revščina in dvojno garanje, doma na zemlji in v tovarnici, ki jim je dajala nekoliko boljši kruh. Tovarnica je sčasoma postala nerentabilna, šla je v stečaj in začelo se je zadnje dejanje bridke usode malega kraja. Čemu bi podaljševal muke vsakdana, ko gre vse v maloro. Mladi bodo odšli, starci pomrli, je premišljeval med potjo.

»Eh!« je na glas pregnal turobne misli.

Postajno poslopje je bilo veliko,  grajeno v značilnem avstoogrskem slogu. Koliko usod se je začelo in končalo tukaj. Tudi on je s te postaje kot vojak odšel v tujo vojsko. Pri Tobruku so ga zajeli Angleži, nato je štiri leta preživel v ujetništvu v Avstraliji. Če samo pomisli na tisto hrano, zabeljeno z ovčjim lojem, mu gre na bruhanje. Tu ga je na peronu pričakala žena, drobna. bleda, utrujena. Preživela je Dachau. Na roki je imela številko. Napeto je premišljeval, a se ni mogel spomniti te zlohotne številke, niti posameznih številskih znakov si ni mogel priklicati pred oči in spomin. To ga je vznemirilo. Sedel je na klop pred postajo. Moral bi vedeti ženino taboriščno številko! Moral bi jo znati na pamet! Zaradi nje je bila takšna, kakršna je bila. Bolehna in po prvem porodu neplodna. Pripovedovala je, kako so jih pazniki v taborišču neke zimske noči nagnali iz barak in so morale nage ležati v snegu do jutra. Nekatere so zmrznile. Čutila se je krivo, ker ni mogla več rojevati. Kadar sta se prepirala, ji je očital jalovost. Potem je jokala. Jokala je bridko, on pa je odvihral v gostilno in se vrnil pozno ponoči. Mislil je, da spi, a ona ni spala. Ležala je poleg njega in hlipala. Nikoli je ni tolažil, nikoli rekel, da ni kriva, da je to pač njuna usoda ali kaj podobnega. Zakaj je bil tako trd in neusmiljen? Kakšen mož je pravzaprav bil? Kako naj zdaj izve tisto nesrečno številko? Tako se je spraševal, ko je vstal s klopi in je sonce ravnokar zahajalo. Postajno poslopje se je v zadnjih žarkih pozlatilo, da je obstal in opazoval igro senc in svetlobe. Ni se mu ljubilo v gostilno. Zavil je čez most in se napotil proti domu. Skuhal si bo večerjo. Ko je vsipal koruzno moko v zavrelo vodo, je znova premišljeval o ženini taboriščni številki. Zdelo se mu je, da je bila prva cifra tri. Tega seveda ni mogel z gotovostjo trditi. Ženo je preživel za veliko let. Tisto njeno številko bi moral pomniti. Saj so se njegove oči pogosto ustavljale na njenih rokah, ko mu je čez mizo  podajala krožnik ali ko si je pred delom zavihala rokave. Spat je šel vznemirjen in sanjal je o številkah, ki so se mu pred očmi spreminjale v nagnusne črve.

 

Nenehno je tuhtal o številki. Obiskal je Ido, ki je poznala njegovo ženo. Ida se številke ni spominjala. Odšel je k župniku. Pregledala sta podatke v knjigi umrlih, a številke nista našla. Premišljeval je, kako je ta številka pričala o najhujšem, o smrti, o množičnih smrtih. Morda tudi o sprijaznjenosti s smrtjo in pripravljenosti nanjo. Zakaj se z ženo o tem ni nikoli pogovarjal?

Nekega dne se je spomnil Matka. Delal je pri Zvezi borcev. Z Matkom sta se poznala še izpred vojne. Bila sta skupaj v Afriki. Po kapitulaciji Italije se je vrnil domov in odšel v partizane. Matko mu bo pomagal, je bil prepričan. Pobrskal je po telefonskem imeniku, našel pravo številko in poklical. Oglasil se je ženski glas.

»Matka že dolgo ni več, žal. Vam lahko jaz pomagam? «je spraševala ženska.

Premišljeval je, kako naj  razloži, kaj bi rad. Ni znal in je brez pozdrava odložil slušalko. Odkar se je začel mučiti s številko, je pozabil celo na svojo bolezen. Ko je nekoč v postelji bral, ga je prešinilo: »Ivan! Sin bo vedel!« Vrgel je časopis na tla in stopil do telefona.

»Kaj pa je? Je kaj narobe?« je z zaspanim glasom spraševala snaha. Pogledal je na uro. Bila je polnoč.

»Nič ni narobe. Mi lahko poveš, kje je trenutno Ivanova ladja?«

Kaj pa vam je, da me to sprašujete sredi noči?«je bila snaha nejevoljna.

»Kdaj pride domov?  Mi je povedal, pa sem pozabil,« je hitel ne oziraje se na snahin očitajoči glas.

»Pridite jutri na kosilo, vam bom vse pojasnila!«je rekla snaha spravljivo.

»Ne, ne bo me na kosilo. Saj si kuham sam. Naj te ne skrbi zame!« jo je miril.

»Ivanova ladja pluje v Zaliv po nafto, ki jo nato peljejo na Nizozemsko. Od  tam se bo z letalom vrnil domov. Za božične praznike bo doma, «je povedala snaha.

»Hvala in lahko noč!« je naglo odložil slušalko..

Zdaj je oktober. Še slabi trije meseci, pa bo Ivan tu. Kaj pa, če ne bom zdržal do takrat? ga je zaskrbelo. Šel je v posteljo in zaspal šele proti jutru. Sanjal je, da mu je Ivan prinesel zlato uro. Dragocena ura pa je bila brez številk.

Sredi novembra ga je začelo zvijati v trebuhu in pogosto je moral odvajati. Nekega dne je pogledal v školjko in se zdrznil. Na beli keramiki je ugledal kri. Hitro jo je odplaknil. Strmel je v školjko in ko je curljanje v rezervoarju potihnilo, je nastala globoka tišina. Ivan pride čez mesec in pol. Zdržati moram!  On zagotovo pozna številko, si je prigovarjal. Naslednjega dne je v ambulanti potrpežljivo sedel in čakal, da pride na vrsto. Zdravnik se mu je zazrl v utrujeni obraz.

»Ste prišli po napotnico?« je vprašal.

»Po zdravila,« je rekel. Zdravnik je sedel in mu napisal tri recepte. »Dal sem vam nekaj proti bolečinam, nekaj za boljši spanec in vitamine,« mu je pojasnil. Videl je, da se obira.

»Bi radi še kaj?«

»Koliko časa pa še imam? Se bo zgodilo na hitro, zk, zk?« se je skušal pošaliti.

Zdravnik je zavzdihnil: »Tega pa ne znam napovedati. Saj ste gotovo že predali posle?« se je pošalil tudi on.

»No, imam samo sina. Je mornar in pride domov čez poldrugi mesec. Imam še… toliko časa?«

»Bi rekel da. Toliko časa pa mislim, da še imate,« ga je zdravnik potrepljal po rami, preden je zapustil ordinacijo.

Zdaj je odšteval dneve kakor vojak, ko se mu izteka vojaščina. Na koledarju je črtal dneve in poslušal oddajo o pomorščakih  ter sledil sinovi ladji. Sredi decembra je padel v nezavest. Snaha ga je našla v kuhinji na tleh, ko je prišla pogledat, zakaj se ne oglasi na telefon. Odpeljali so ga v bolnišnico. Ko je prišel k sebi, ga je silno zaskrbelo, da Ivan ne bo prišel pravočasno. Umrl bo, ne da bi izvedel tisto zanj in za ženo usodno številko, ki je bremenila njun zakon in njune človeške odnose. Silil se je s hrano, silil pogledati v svetlobo, silil držati odprte veke, ko ga je obhajala slabost in so mu pred očmi migotale rjave pege. Ko je nekega dne odprl oči, je zagledal Ivana.

»Ivan!« je srečno dahnil in iztegnil proti njemu obe roki.

»Kako je s tabo?« je vprašal Ivan.

»Umrl bom,« je rekel mirno.

»Ah, daj no!« je rekel sin in glas se mu je zatresel.

»Poslušaj,« je sina s prstom povabil bliže, da se je ta sklonil nadenj.

»Se ti spomniš mamine številke?«

»Kakšne številke?« se je začudil Ivan.

«Tiste…na roki,« je s težavo dahnil in se čudil, da Ivan ne dojame.

Ivan se je vzravnal in videlo se je, da tuhta. Popraskal se je za ušesi.

»Ne spomnim se je,« je rekel čez čas z obžalovanjem v glasu.

»Vidiš, ne ti ne jaz ne veva mamine številke!« je razočarano zašepetal. Pa tako zelo  je bil prepričan, da bo Ivan vedel. Obrnil je glavo v zid. Upanje je ugasnilo. Obšla ga je vseobsegajoča vseenost.

Začutil je sinovo roko na svoji: »Oče, oče!«

Počasi je obrnil glavo.

»Se spomniš mize, za katero sem pisal domačo nalogo? Na notranji strani predala, na njegovem robu je zapisana mamina številka.«

Gledal je sina in čakal.

»Nekoč je mama sedela poleg mene, ko sem pisal domačo nalogo. Z eno roko si je podpirala glavo in brala, druga ji je počivala na mizi. Gledal sem številko na njeni roki in jo prepisal na rob predala. Še vedno mora biti tam«, je hitel Ivan.

»Domov grem in jo zapišem. Jutri ti jo prinesem. Ostani miren! «je naročal Ivan, ko se je poslavljal.

Strmel je v vrata, ki so se zaprla za Ivanom in začutil globoko olajšanje, skorajda srečo.

Naslednjega dne je sin našel očeta v bolnišnični mrtvašnici. Dolgo je strmel v njegov izžeti obraz in stanjšane ude. Iz žepa je vzel listek s številko, ga prepognil in položil v očetovo dlan.