Strah

252

 

                                                                                                                                             Strah

 

                                                                                                                                    David Bandelj

 

 

 

Gostota

 

Travnik je grozljiv prizor

brez strahu se lahko sprehajam

po njem in z nohti grebem

po zemlji da izkopljem

zlato žilo ki jo iščem

že vse življenje

 

v resnici je vse le privid

saj nad mano preži

ptič ki čaka kdaj bo

planil name

to bo prizor za večnost

si že kdaj videl kako se

sokol spusti nad plenom

hip je bistven

če ga ujameš si se dotaknil duše

 

besede ki jih spravljam na varno

da bi bile za ozimnico

udarjajo nazaj

berem Acetov čivk in vidim

kako knjige meljejo vse

kar najdejo pred sabo

škoda da se vse to dogaja

samo ko dežuje

 

razumem šele zdaj da ne morem

več riti po zemlji

zlato je treba iskati v ognju

v gnoju

 

naveličan sem besednih iger

zdaj ni več vprašanje biti

temveč biti zraven

 

spet moram tja

kamor sem bil poklican

da bi trgal obloge s sten

in uspel zadrževati sol

iz neba

kramp klin lopata in vile

niso dovolj

treba je biti preklemano oprezni

ker nadpovprečneži vzbujajo strah

 

 

 

 

Simplicitas sancta

 

Za vsak previs ki ga preplezaš

obstaja pot mimo njega

 

samo kdor opazuje vidi

čez grmenje ki se oglaša od daleč

in včasih namesto dežja

pada krop

 

vsaka kaplja globoko pronica

v obisti

 

ni vsem dano spoznavati

do kod sega njena bližina

 

bolj se opotekam po tirnicah

ki jih riše vsakdan

bolj mi je jasno da ne bom

prišel predaleč

 

ustavili me bodo tam

kjer se bo začel tajati led

ki onemogoča prehod

 

glej kukavico

svojo prihodnost gradi nad nevednimi

 

 

 

 

Dediščine

 

Za mano se je postavil strelski vod

ne morem se obrniti da bi ga videl

zvezal si me ob tla da bi ga lažje vodil

slutim samo kako ti pot curlja za vrat

in sablja ki jo držiš v rokah reže zrak

in seka po vrsti upanje vero in menda

tudi ljubezen

 

preden sprožijo spočenjajo misli

in to je njihov razpoznavni znak

ti mečeš semena da vzklijejo

in ne veš da bo prej ali slej kdo

posekal rastlino morda prav tedaj

ko bo postala drevo

 

od vsakega ki se mi je oddaljil

si se ti najbolj in v vsakem ki se

mi je približal sem te iskal

zapičen nož v hrbet je krilo skozi

vrata in nebo vidiš tam kjer se izgublja vid

ko imaš manj občutka je le znak

da se spreminja sen po vrnitvi kjer

me pričakuješ s pitanim teletom

in tvoja dediščina je težka

tako težka kot svinec ki mi pravkar

hlapi iz hrbta

 

 

 

 

In ne bomo nikoli več

 

Hoja navkreber je hoja navzdol

upogiba me in melje prek svojih kapilar

medtem ko je srčni utrip enkrat enakomeren

potem pa vedno bolj redek

 

vsakič ko se zgodi kaj lepega umre kdo od tistih

ki so stali za mano

 

zakoni

 

kolikor imam milosti

toliko verjamem vanjo

da ni možno ostati ravnodušen

 

vse življenje sem tako težek da vidim

konce na sto načinov

 

pravim ti moj

ničesar pa ni bolj nečastnega

od sužnjelastništva

Chiara je dobro vedela

 

ker te nisem nikoli imel

ti pa si me dobil brez prave vrednosti

 

na vse sem pripravljen

Bog ne izbira

 

samo potrjuje

 

 

 

 

Budnost

              za Andreja Lokarja

 

Sam sebi nisem dovolj

ob tem kar gledamo

stoji še petnajsttisoč drugih

objestnikov ki zdržijo na gladini

samo tam

 

v telo potuje osnovna

homeostaza

izločam lavo in utrip

ki gre čez amigdalo

 

tipalke

tipalke

tipalke

 

burne spremembe se zgodijo

ko se v točki sešijeta

božja nit in človeško meso

v sanjah me obišče Kocbek

in mi pravi da so revolucije

domena angelov

od njih ostane le zasevek

ki se potem usidra v

kepo zemlje

in ga iz nje potegnejo

vsakih 20 let

 

nadzemlje ne kliče

razprtih svetov ki odhajajo

 

vsi primordiji so kaluža

in se stekajo v objemajoč futurizem

a usodo že iz časa

izdavnanih silnic

kroji med nami večnost

 

sila je spomin ki vleče za sabo

vse nas

enega za drugim

spoznanje pride počasi

postopoma

 

samo Bog je

 

 

 

 

Čez skozi vseskozi

 

Mediteran je resničen

voda vedno pronica kjer dobi prostor

um velikih ljudi zaznava da urejenost

ni del človečnosti

fašizem je to dokazal

ko je hotel urejevati

celo število rojstev

 

noč dobro obeta

saj bodo prešli čez

vseskozi jih spremlja sapica

tipična za letoviščarske kraje

topla je

valuje kožo da ni premražena

medtem ko se stiskajo na palubah

krovih podpalubjih

 

zgodovina ima vedno svoj delež

pri transportnih sredstvih

prej so živino zbasali na vlak

danes so čolni cenejši

 

hrup ki ga je videti na obali

naznanja pripravljenost krvnikov

ti nimajo barve

 

mi se kremžimo nad socialo

in gledamo otroke ko se

zabavajo v mestnem parku

 

oni prehajajo vsako noč

skozi dramaturgijo ki jih

postavlja pred izbiro

pravzaprav pa postavlja

vse nas pred ogledalo

 

ni mogoče postajati v tišini

ker voda pronica v pljuča

toda ne utiša glasov

tudi najbolj globokih ne

 

ali v smer

ali v smrt

 

 

 

 

Sama

 

Hodim po robu pogledov

vsak mi v prsi zabada

ostre žeblje

ki začenjajo krvaveti

ko se odmikam

 

ko jih odstranjujem ostanejo luknje

ki jih ne morem zaceliti

vsakič ko naredim to

se zgodovina ponavlja

kot da ne bi vedela

da se ponavlja že 2000 let

obsojali so jo

da je prešuštvovala

koliko pa bi jih prešuštvovalo

z njo

 

ko me zaradi tega duši

rišem nekaj po pesku

in od daleč vidim kamne

ki počasi polzijo iz rok

in puščajo praznino za koraki

 

ostanem in ne morem jokati

čeprav bi rada

a veliki bratje tega ne dovolijo

 

vse spada v načrt

da bi nas prikazali kot žrtve

tako ohranjajo kontrolo

 

naslednjič ko bom šla skozi park

ne bom zapirala

oči