Tri črtice

267

 

                                                                                                                                       Tri črtice

 

                                                                                                                                    Franz Kafka

 

 

                                                                                                                                    Drevesa (1)

Zares smo kakor debla dreves v snegu. Zdi se, da izraščajo kar iz snega in da bi jih lahko premaknili že z rahlim sunkom. Toda tega ne moremo, saj so trdno zraščena s tlemi. A glej, tudi to se le zdi.

 

                                                                                                                                  Pozejdon (2)

Pozejdon je sedel za svojo delovno mizo in računal. Upravljanje vseh vodovij mu je nalagalo delo brez konca. Lahko bi imel toliko pomočnikov, kolikor bi se mu jih zahotelo, in dejansko jih je tudi imel zelo veliko, toda ker je svojo službo jemal zelo zares, je za njimi vse še enkrat preštel sam, tako da so mu bili pomočniki le v majhno pomoč. Ne moremo reči, da ga je delo veselilo, opravljal ga je le, ker mu je bilo naloženo, pogosto se je bil celo potegoval za, kot se je izrazil, veselejše delo, toda vselej ko so mu ponudili nekaj predlogov, se je izkazalo, da mu nič tako ne ustreza kot njegova dotedanja služba. Zelo težko je bilo najti kaj drugega zanj. Saj mu vendar nikakor niso mogli dodeliti, na primer, le nekega določenega morja – čeprav s tem ne bi imel manj računskega dela, temveč bi bilo delo le bolj malenkostno –, saj je veliki Pozejdon lahko vselej prejel le mesto vodje. Če pa so mu ponudili mesto, nepovezano z vodovji, mu je že ob misli na to postalo slabo, njegovo božansko dihanje je postalo neenakomerno in železni prsni koš se je zazibal. Sicer pa njegovih tegob v resnici niso jemali resno. Če se pritožuje mogočnež, mu je tudi v najbolj brezupnih stvareh treba na videz poizkusiti popustiti. Na to pa, da bi Pozejdona razrešili njegove službe, ni mislil nihče – vse od začetka je bil določen za boga morij in tako je moralo ostati.

Večinoma se je jezil – in to je bil tudi glavni razlog njegovega nezadovoljstva s službo – če je slišal, da si nekateri predstavljajo, da se, na primer, s trizobom v roki ves čas z vozom pelje po valovih, saj je on ta čas sedel tukaj, v globini svetovnega morja, in nenehno računal. Enoličnost so prekinjala le občasna potovanja k Jupitru, s katerih pa se je večinoma vračal besen. Tako je komajda, le bežno pri hitrem vzponu na Olimp, videl morja, nikdar pa se ni zares peljal prek njih. Govoril je, da s tem čaka do poslednjega dne, ko se bo gotovo tik pred koncem sveta pojavil trenutek miru in se bo lahko po pregledu zadnjega računa še odpravil na kratko krožno vožnjo.

 

 

                                                                                                                                Mestni grb (3)

Na začetku je bilo pri gradnji babilonskega stolpa vse v zadovoljivem redu. No, morda je bil red preveč strog, preveč so skrbeli za smerokaze, tolmače, bivališča za delavce in povezovalne poti, prav kakor bi imeli pred seboj še stoletja časa za delo. Tedaj je celo prevladovalo mnenje, da ni mogoče graditi dovolj počasi. S takšnim mnenjem sploh ni bilo treba dosti pretiravati, pa so se že ustrašili polaganja temeljev. Razmišljali so namreč tako: bistvena pri vsem tem podvigu je misel o gradnji stolpa, ki bo segal do neba. Ob tej misli je vse drugo postransko. Misel, razumljena v svoji veličini, ne more več izginiti. Dokler bodo ljudje, bo tudi močna želja, da bi dokončali gradnjo stolpa. Zaradi tega torej skrbi glede prihodnosti niso na mestu, nasprotno, znanje človeštva se povečuje, gradbeništvo napreduje in bo še napredovalo, tako da bodo čez sto let neko delo, za katero mi potrebujemo eno leto, opravili v pol leta in to bolje od nas. Zakaj bi se torej že danes pehali do meja svojih moči? To bi imelo smisel le, če bi lahko upali, da bomo zgradili stolp v času ene generacije. Tega pa ni bilo nikakor mogoče pričakovati – namesto tega so se nagibali k misli, da bo naslednja generacija z bogatejšim znanjem delo prejšnje generacije ocenila kot slabo in podrla tisto, kar je bilo zgrajeno, da bi začeli znova. Ob takšnih mislih so pešale moči, tako da so se bolj kot gradnji stolpa posvečali gradnji mesta za delavce. Vsak rod je hotel bivati v najlepši četrti, kar je porodilo spore, ki so se stopnjevali do krvavih spopadov. Ti boji pa niso več prenehali in so bili nov argument voditeljev za to, da je treba stolp zaradi pomanjkanja potrebne koncentracije graditi zelo počasi ali še raje po sklenitvi miru. A vendar niso vsega časa porabili le za boje, saj so v premorih med njimi krasili mesto, iz česar pa je vzniknila zavist in spet porodila spopade. Tako je preteklo obdobje prve generacije, toda v kasnejših ni bilo nič drugače, le vse bolj spretni so postajali in s tem vse bolj željni bojevanja.

Vrh vsega pa se je zgodilo, da je že druga ali tretja generacija spoznala nesmiselnost gradnje stolpa, ki naj sega do neba, a vendar so bili ljudje že preveč povezani drug z drugim, da bi lahko mesto zapustili. Vse pripovedi in pesmi, ki so nastale v tem mestu, so polne hrepenenja po prerokovanem dnevu, ko bo orjaška pest zdrobila mesto s petimi zaporednimi udarci. Zato ima mesto to pest v svojem grbu.

 

 

(1) Črtica je bila prvič objavljena v zbirki Kafkove kratke proze Betrachtung l. 1912

(2) Črtica je nastala septembra 1920, naslov ji je dal M. Brod.

(3) Črtica je nastala l. 1920, naslov ji je dal M. Brod.

 

prevedel Sergej Valijev