Obrazloženje žirija za dodelu Nagrade „Miloš N. Đurić“
Brane Senegačnik, Tišina i druge pesme, u prevodu Pavla Raka
Brane Senegačnik, pesnik, prevodilac, publicista i klasični filolog, rođen je 1966. godine u Ljubljani. U svojim proučavanjima bavio se grčkom tragedijom, recepcijom antičkog pesništva u našem vremenu i ontologijom poezije. Do sada je objavio tri knjige eseja i šest pesničkih zbirki, a o zvučnoj i strukturalnoj uglađenosti njegove lirike svedoči i činjenica da su na njegove tekstove komponovali predstavnici različitih generacija slovenačkih kompozitora. Prevodio je dela grčke, rimske i renesansne književnosti, a njegov prevodilački rad nagrađen je 2012. godine Sovreovom nagradom, najznačajnijim priznanjem slovenačkim prevodiocima, za prevod Senekinog Edipa.
Pred nama je izbor pesama iz celokupnog dosadašnjeg stvaralaštva Brana Senegačnika, te ćemo se ovde samo osvrnuti na najosnovnije teme ovog pesnika. Prva se ističe u naslovu zbirke ‒ tišina. Ona tišina, ona tama, što je generacijama pesnika, otkako je pesništva, predstavljala zagonetku i izazov, ali i izvor snage za najparadoksalniji i možda najpoetičniji, pa zašto ne, i najljudskiji pokušaj izricanja neizrecivog. To je tišina što pesnika navodi da peva. U jednoj pesmi Senegačnik ističe: Zbog nerečenog u mom životu ima toliko reči, / da više nisu reči: / zvuci i prividi koji se poriču / u bezbolnom oticanju stvarnosti. // Zbog nerečenog zurim u ovu oštru odsutnost, / u nedohvatna prostranstva u koja je sve vreme otvoren naš život. A u drugoj pesmi pita: Čuješ li ćutanje zvezda / nad svojim prozorom? U tišini se Senegačnikovom lirskom subjektu ukazuje nepojamno sveta, dubina i tama božanskog, pa se može reći da on stoji u tradiciji ‒ dugoj i istrajnoj jer je vanvremenska ‒ čiji bi moto mogle biti reči Majstora Ekharta da samo ruka koja briše može napisati istinu. Ili, kako Senegačnik kaže: Ćutiš. Ćutim. Takvo je životu ime. A tradicija je važan pojam kada razmatramo Senegačnika, koji se i bavi životom antičkog u sadašnjem, no to nije tradicija mrtva i okoštala, posmatrana u sarkofagu istorije kulture, već tradicija koja se nužno mora održavati i koja se sasvim prirodno i održava svežim sokovima poezije, filozofije i duha, u svakom dobu, uprkos modi i prolaznijim težnjama cajtgajsta. Jer ona se odnosi prema nečemu večito prisutnom u trenutku, dokle god bilo šta jeste. U koji čas sam te mogao ostaviti, / jer, u koji čas sam mogao / ostaviti sebe? pita Senegačnik. U vezi sa Senegačnikom govori se o povratku tradicije, „čiste poezije“ i stroge forme, ali ako je to povratak, on nije anahron, jer anahrono ne može biti živo, već je to onaj novalisovski večiti povratak domu, ili platoničarska anamneza, uviđanje onog što je uvek tu.
A susret s tom tišinom, tom tamom, ujedno je i susret s drugim. Liminalni trenutak ushićenja u kojem se naslućuje, misli, sanja, veruje, peva. Kao u sonetu Kraj: O senko konja! O poljupče zora! / U plamu vetra savijen čuješ iznenada / nežni poj skrivenih i daljnih gora // beskonačnih, koje si slutio tek ovlaš nekada. / Hladno je i drhtavica ti telo greje. / Sad jesi i nisi. Istina sad sve je. U tom susretu obrazuje se jedno ja i jedno ti. Nit koja prožima Senegačnikovo stvaralaštvo upravo je taj susret i odnos ja-ti, možda najjasnije izražen u pesmi koja i nosi naslov Ti: Ti ‒ reč koja vazduhom pliva, / daleki zov i prazne ruke (šta da rade?) / zvezde koje krv u sebi skriva / i nosi nad slomljene svodove nade. // Ti ‒ reč koja trne, / i ocrtava prostor-ranu; / u cvet bića se ogrne / i tone u dalj neznanu. U Senegačnikovom stvaralaštu reč ti nosilac je mnogo značenja. Ti je drugost, ti je žena, ti je ljubav, ti je slutnja, ti je božansko, a nekad, ti je ja. Neretko se u njegovoj poeziji sva značenja mnogostrukog ti sliju u samo nekoliko stihova, kao u sonetu Dvostruko dno ljubavi: Ćutljive zvezde tvog srca, / samoća koju kruniše otvoreni cvet: / noć svemu što živi kaže: budi verno.
U slučaju Brana Senegačnika, povratak tradiciji ujedno je i povratak stroge poetske forme, u kojoj ovaj pesnik ne nalazi stegu, već slobodu, ili preciznije rečeno poziv i mogućnost. Navešću reči dr Alena Širce iz pogovora zbirke: „Senegačnikovi soneti, u potpunoj, formalno sadržinskoj slivenosti, vrh (su) savremene slovenačke sonetistike. Ovde nije reč o postmodernom ironiziranju, niti o estetizovanju neke tradicionalne književne vrste, nego o lirskoj sintezi na najvišem nivou. Ovde smo svedoci u muziku pretočenog govora, odnosno u reč pretočene muzike, gde je sama unutrašnja ritmika slika i metafora u nekoj jedva pojmljivoj harmoniji s ritmikom eufoničnih postupaka, kao što su aliteracije, asonance, rime, ponavljanje specifičnih suglasničkih sklopova i tonalnosti samoglasničkih sekvenci.“ Pred prevodiocem se, dakle, našao zaista težak zadatak. Čujmo, a zaista mislim čujmo, na prvo čitanje ne dopuštajući ni značenju reči da nas zavede, njegov prepev soneta Zimska slika:
Talas za talasom tišina se razliva.
Pod belom težinom grad postaje mali.
Snovi krvlju put su oslikali
i daleki cilj i mrak što ga pokriva.
U svetlosti davnoj gube se slike
jer ih zatrpava vreme razdrobljeno:
krajolik, zvezde, u magli selo sneno ‒
nestvarno jasne večnosti oblike.
Ti znaš šta ludi let sećanja otkriva.
Svemu što je svoje vreme i smer promašilo
postao si bolna rana živa,
sebi neshvatljiva poruka ‒ o svemu što se zbilo ‒
ućuti! Gledaj, nebo se razbilo:
u omami belih suza sve se u tišinu sliva.
Pavle Rak, pisac i dugogodišnji prevodilac, posvećen dijalogu filozofije, vere i umetnosti, svesno se i promišljeno uhvatio u koštac s takvim zadatkom, željan, kao i pesnik, da istakne značaj stroge poetske forme u našem dobu. Takvu želju morala je pratiti veština, združena s osećanjem i iskustvom. Njegov prepev Senegačnikove poezije tačan je i zanosno zvučan, verno nam prenoseći harmoniju značenjskog i ritmično-melodičnog u Senegačnikovoj poeziji. Pritom, osećamo da je prevodilac i duboko proživeo pesme izvornika, jer mu duh lirskog subjekta nije stran, jer se i sam našao zadivljen i zamišljen pred jednim mračnim i svetlim ti. Zato nam nije samo uspešno preneo pesnikove reči, već i ono što se iz njih uzdiže, a ujedno i tinja u praznini između stihova. Ukratko, omogućio nam je da čujemo i pevanje i ćutanje zvezda nad našim prozorom. Ovde zaista imamo onaj najlepši susret istovetne namere, velike veštine i srodnosti duha pisca i prevodioca, kada izvanredan rezultat ne može izostati. Zato žiri ima veliku čast i zadovoljstvo da ovogodišnju nagradu Miloš N. Đurić za najbolji prepev dodeli Pavlu Raku.
Radoš Kosović
Utemeljitev žirije pri podelitvi nagrade ”Miloša N. Đurića”
Brane Senegačnik, Tišina i druge pesme, v prevodu Pavleta Raka
Brane Senegačnik, pesnik, prevajalec, publicist in klasični filolog, se je leta 1966 rodil v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se je posvečal predvsem grški tragediji, recepciji antične poezije v našem času ter ontologiji poezije. Doslej je objavil tri knjige esejev in šest pesniških zbirk, o zvočni in strukturalni izpiljenosti njegove lirike priča tudi dejstvo, da so njegova besedila že uglasbili predstavniki več generacij slovenskih skladateljev. Prevedel je dela iz grške, rimske in renesančne književnosti, njegovo delo pa je leta 2012 bilo nagrajeno s Sovretovo nagrado, najvišjim priznanjem slovenskih prevajalcev za prevod Senekovega Ojdipa.
Pred nami je izbor pesmi iz celotnega doslejšnjega ustvarjanja Braneta Senegačnika, zato se bomo tu dotaknili najosnovnejših tem tega pesnika. Prva je poudarjena že v samem naslovu zbirke – tišina. To je tista tišina, tista tema, ki je, odkar obstaja pesništvo, vsem pesniškim rodovom pomenila skrivnost in izziv ali vir moči za najbolj paradoksen in morda najbolj poetični ter – zakaj pa ne? – najbolj ljudsko preprost način izrekanja neizrekljivega. To je tišina, ki pesnika navaja k petju. V eni od svojih pesmi Senegačnik poudarja: zaradi neizrečenega je v mojem življenju toliko besed,/ da niso več besede:/ zvoki in videzi, ki se preklicujejo/ v nebolečem odtekanju resničnosti.// Zaradi neizrečenega zrem v to rezko odsotnost,/ v nedosežne prostore, v katere je ves čas odprto naše življenje. V neki drugi pesmi pa se vprašuje: slišiš molčati zvezde/ nad svojim oknom? V tišini se Senegačnikovemu lirskemu subjektu razodeva nepojmljivost sveta, globina in tema božanskega, toda potrebno je tudi reči, da stoji v tradiciji – dolgi in stanovitni, ker je zunajčasna –, pri čemer bi lahko uporabili besede Mojstra Ekharta, da samo roka, ki briše, lahko napiše resnico. Ali, kakor pravi Senegačnik: Molčiš. Molčim. Tako je ime življenju. Tradicija je pomemben pojem, kadar obravnavamo Senegačnika, ki se ukvarja z življenjem antike v današnjem svetu, saj to ni mrtva in okostenela tradicija, preučevana v sarkofagu zgodovine kulture, pač pa tradicija, ki jo je potrebno nujno ohranjati in ki se povsem naravno tudi ohranja s svežimi vnosi poezije, filozofije in duha, v vseh časih, ne glede na mode in minljive težnje zeitgeista. Kajti tradicija vzpostavlja razmerje do nečesa večno navzočega v trenutku, vse dokler karkoli sploh je. Katero uro sem te mogel odložiti?/ Kajti, katero uro sem mogel/ odložiti sebe? se vprašuje Senegačnik. V zvezi s Senegačnikom je mogoče govoriti o povratku tradicije, ”čiste poezije” in stroge forme, toda če gre za povratek, le-ta nikakor ni anahronističen, saj anahronistično ne more biti živo, pač pa gre za tisto novalisovsko večno vračanje domov ali za Platonovo anamnezo, uzrtje tega, kar je vedno tu.
Srečanje s to tišino, s to temo, pa je obenem tudi srečanje z drugim. Trenutek zanosa na robu, kjer se sluti, misli, sanja, veruje, poje. Kakor v sonetu Konec: O senca konja! O poljub obzorja!/ Zdaj sklonjen v ognju vetra slišiš nežno/ odpevanje nevidnih in pogorja// neskončna, ki si zdaj jih slutil bežno./ Zdaj si in nisi. Mraz je in vročica/ telo ti stresa. Zdaj je vse resnica. V tem srečanju se izoblikujeta neki jaz in neki ti. Nit, ki veže Senegačnikovo ustvarjanje, pomeni ravno to srečanje in odnos jaz-ti. Kar je morda najrazvidneje izraženo v pesmi z naslovom Ti: Ti – beseda, ki lebdi,/ daljni klic in prazne roke (le kaj naj delajo?)/ zvezde, ki jih nosi kri/ nad upa zlomljene oboke.// Ti – beseda, ki zamira,/ in izriše prostor-rano;/ roža bitja se odpira/ in potone v nespoznano. V Senegačnikovi poeziji ima beseda ti mnogo pomenov. Ti je drugost, ti je ženska, ti je ljubezen, ti je slutnja, ti je božansko, včasih pa ti pomeni jaz. Pogosto se v njegovi poeziji vsi pomeni besede ti mnogostransko zlijejo v nekaj verzov, kot na primer v sonetu Dvojno dno ljubezni: Molčeče zvezde tvojega srca,/ z odprto rožo kronana samota:/ k zvestobi kliče noč vse, kar živi.
V primeru Braneta Senegačnika pomeni vrnitev k tradiciji obenem tudi vračanje stroge pesniške forme, v kateri pesnik ne vidi omejitve, ampak svobodo ali natančneje: poziv in možnost. Navedel bom nekaj misli dr. Alena Širce iz spremne besede: »Senegačnikovi soneti so, v svoji popolni formalno vsebinski zlitosti, vrh sodobne slovenske sonetistike. Tu ne gre za postmoderno ironiziranje, niti za estetiziranje neke tradicionalne literarne zvrsti, pač pa za lirsko sintezo na najvišjem nivoju. Tu smo priče v glasbo prelitega govora, pravzaprav v besedo prelite glasbe, kjer je sam notranji ritem slika in metafora v neki komaj pojmljivi harmoniji z ritmiko evfoničnih postopkov, kakršni so aliteracije, asonance, rime, ponavljanje značilnih soglasniških sklopov in tonalnosti samoglasniških sekvenc.« Zatorej je bila pred prevajalcem zahtevna naloga. Prisluhnimo – s tem pa mislim: resnično prisluhnimo, – zgolj branju, ne da bi dopustili niti pomenu besed, da bi nas zmotil, njegovi prepesnitvi soneta Zimska slika:
Tišina val za valom se razliva.
Pod težo belih rož izginja mesto.
S krvjo izrisale so sanje cesto
in daljni cilj in mrak, ki ga prekriva.
V svetlobi davni zgubljajo se slike,
ki jih zasipa razdrobljeni čas:
dežela, zvezde in v meglici vas –
nestvarno jasne večnosti oblike.
Izkusil si zanosni let spomina,
vsega, kar je svoj čas in smer zgrešilo,
postal življenje si in bolečina,
sam sebi nedoumno sporočilo –
umolkni! Glej, nebo se je razbilo:
v omami belih solz je vse tišina.
Pavle Rak, pisatelj in dolgoletni prevajalec, posvečen dialogu med filozofijo, vero in umetnostjo, se je zavestno in premišljeno spoprijel s tem podvigom, z željo, kot pesnik, da poudari pomen stroge pesniške oblike v našem času. To željo je seveda morala spremljati veščina, združena z občutkom in izkušnjo. Njegova prepesnitev Senegačnikove poezije je natančna in zanosno melodična, verno nam preslikava harmonijo med pomenskim in ritmično-melodičnim v Senegačnikovi poeziji. Ob vsem tem čutimo, da je prevajalec globoko podoživel pesmi v izvirniku, saj mu duh lirskega subjekta ni tuj, ker se je sam znašel očaran ter zamišljen pred nekim mračnim in svetlim ti. Zato nam ni samo uspešno prevedel pesnikovih besed, pač pa tudi tisto, kar se dviga iznad njih, a obenem tli v praznini med verzi. Skratka, omogočil nam je, da slišimo spev in molk zvezd nad našim oknom. Tu smo res priče tistemu najlepšemu srečanju sorodnega nagnjenja, velike veščine in uglašenosti duha med piscem in prevajalcem, pri čemer izrednost izida ne more izostati. Zato je žiriji v čast, da letošnjo nagrado Miloš N. Đurić za najboljšo prepesnitev podeli Pavletu Raku.
Radoš Kosović
