Uvodnik – Nekaj malega o tako imenovanih “humanističnih intelektualcih”

591

 

                                                             Nekaj malega o tako imenovanih slovenskih »humanističnih   intelektualcih«

 

                                                                                                                               Denis Poniž

 

 

V zgodovinskem razvoju slovenskega naroda so intelektualci vseh profilov igrali vse od renesanse in protestantizma naprej pomembno vlogo, verjetno ni bila in nikoli ne bo dokončno pravično ocenjena. Nemara je bila ta vloga pomembnejša kot pri »zgodovinskih« narodih, ki so premogli še plemstvo, meščane, veletrgovce, bankirje in vojskovodje. Pomen slovenskih intelektualcev se je prvič v vsej svoji širini pokazal v času romantike, ki se je prevesila v revolucionarno leto 1848 in rodila zahteve, ki so danes vgrajene v temelje naše ustave, temeljne listine, s katero narod ureja svoje zadeve in zadeve, ki ga postavljajo v razmerja do drugih narodov. A treba je takoj dodati, da slovenski intelektualci niso vedno odigrali vloge, ki bi jo morali, saj so mnogi v različnih dobah delovali proti nacionalnim interesom in te interese zlorabljali za druge, po večini ideološke projekte. Tudi danes ni nič drugače. Toda preden se lotimo slovenskih intelektualcev, posebej tistih iz humanističnih logov, se je treba vprašati: kdo pa sploh zasluži naziv intelektualec, po slovensko razumnik? In kdaj se je ta pojem, ki je več kot pojem, pojavil?

Do 18. stoletja, lep primer je Janez Vajkard Valvasor, so bili ljudje, ki so uporabljali kot svoje orodje razum (od tod beseda razumnik), vešči v vseh znanjih, ki jih je posedoval tedanji svet; imenovali smo jih polihistorji. Od 18. stoletja naprej, posebej pa v 19. in 20., pa so intelektualci postajali vedno bolj ljudje, ki so obvladali eno samo področje, ta specializacija se je bliskovito poglabljala in se še poglablja. To velja predvsem za intelektualce s področij, ki jih uvrščamo med tehnične in naravoslovne znanosti, intelektualci s področja humanističnih in družboslovnih znanosti pa so še danes vsaj delno prepričani, da je področje njihovega raziskovanja pravzaprav hibridno. Tu je izvor njihovih zadreg in nesporazumov z drugimi in samimi seboj. Nemalokrat se ne morejo dogovoriti, komu pripada primat na mejnih področjih, kjer se srečujeta dve humanistični znanstveni disciplini. Zato veliko časa porabijo za dokazovanje svojega »prav« in nasprotnikovega »narobe«, pri tem pa nemalokrat pozabljajo na svoje osnovno poslanstvo. Mnogi med njimi so tudi prepričani, da so poklicani za razlaganje stvari, ki sodijo vsaj deloma na področje tehničnih in naravoslovnih znanosti, nasprotno pa »tehnična inteligenca« dosti manj in bolj previdno presoja »humanistično sfero«, čeprav v preteklosti ni bilo malo naravoslovcev in tehnikov, ki so v svojem razmišljanju postavljali za človeštvo usodna vprašanja, posebej kadar so s svojim delom, izumi in napravami korenito in usodno posegli v tok zgodovine. Spomnim naj samo na globoke moralne dileme in občutek krivde, ki ga je izražal eden od očetov atomske bombe, Julius Robert Oppenheimer. Intelektualci so tako jedro vesti človeštva, če na to pozabijo in se povampirijo, pa so lahko v službi marsikoga in marsičesa, kar nima vesti in deluje proti človeštvu.

Kaj torej daje humanistični inteligenci »pravico« da razsoja o vsem tudi o tistem, kar ni njihovo ožje strokovno, raziskovalno področje? Zakaj se posebej del slovenske humanistične inteligence tako krčevito trudi, da bi nam dokazali, kako ničesar ne vemo, kako smo slepi za dogajanje v družbi in kako moramo za vsako ceno slediti njihovim napotkom, pa čeprav so le-ti velikokrat zmedeni, kontradiktorni, včasih tudi sovražni, hujskaški, izključevalni in polni neke globoke, zapletene in trpke mržnje do vseh, ki mislijo drugače. Ti intelektualci so posebej v zadnjem času, ko smo sredi krize svetovnih razsežnosti in postavljeni pred zapletena vprašanja, na katera vemo le približne odgovore, rešitve pa se odmikajo v prihodnost, postali še bolj napadalni, samozadostni, izključevalni in sovražni. Kar nekaj psihologov je ugotovilo, da na ta način rešujejo svoje notranje, iz preteklosti izvirajoče frustracije, svojo izvorno nemoč, da bi znali prisluhniti drugim in namesto avtoritarnih monologov vzpostaviti dialoge. Vendar se smemo takoj vprašati, kakšni »humanistični« intelektualci so, če jih iztiri že osem tednov osame, ki v resnici to sploh ni, saj je možnosti medsebojnega komuniciranja še veliko, tako globoko prizadene in rani, da vidijo svet kot veliko in mračno zaroto »desnih« sil? Zakaj ne morejo, če pa se spoznajo na vse okoli sebe, razumeti, da so določeni restriktivni ukrepi edino, kar nas lahko obvaruje množičnih smrti, še večjega gospodarskega zloma in, ne nazadnje, tudi porušenih socialnih razmerij? Zakaj čutijo globoko v sebi neustavljivo potrebo po tem, da noč in dan protestirajo na vse mogoče načine, čeprav se jim kar naprej dogaja, da ne znajo določiti objekta svojega protesta in potem v nedogled ponavljajo gesla, ki so jih ustvarili tisti, ki so dejanski gospodarji kapitala in kujejo iz takih in podobnih frustracij »humanistične inteligence« največje dobičke?

Slovenski intelektualci so večkrat pokazali, da so sposobni skupne akcije v dobrobit sodobnikov in prihodnjih rodov. Ne glede na to, ali so delovali kot posamezniki ali v interesnih skupinah, vedno so znali ponuditi ustrezne in uporabne rešitve. Največji in najpomembnejši tovrstni »projekt« je naša osamosvojitev, ustanovitev države in vključitev v evroatlantske povezave, ne glede na vse lepotne in tudi vsebinske napake, ki pa so posledica dejstva, da je v kompleksnih sistemih vedno prostor tudi za tisto, kar sistem slabi. Če v tem trenutku protestom vdani humanistični intelektualci ne vidijo, kako škodujejo najprej sebi in svojemu ugledu, saj jim večina državljanov, kljub intenzivnemu pranju možganov, ki jih izvajajo določeni mediji, samooklicani vplivneži in enodnevni politiki, niti najmanj ne verjame, potem pa škodujejo tudi skupnemu projektu, ki se imenuje »nacionalna skupnost v kriznem času«. Morda jih danes slavi in povzdiguje peščica mladih, ki so ostali, zakaj, to je posebno vprašanje, brez pravih informacij o preteklosti in brez stika z nacionalno tradicijo, a čas, ki prihaja in ki se ves čas spreminja v zgodovino, jih bo sodil drugače. In mnoge od njih bo odtekajoči čas neusmiljeno postavil v prašno zaodrje, kjer bo prostor tudi za tako imenovano »revolucionarno« in »napredno« humanistično inteligenco. In naši nasledniki bodo verjetno znali najti poti skozi te moralne labirinte, v katerih danes tava velik del slovenske humanistične inteligence.