Vnuki Lepe Vide

182

                 

                                                                                                                                 Vnuki Lepe Vide

 

                                                                                                                                    Andrej Lokar

 

Krajši esej Vnuki Lepe Vide je pred nekaj leti izšel v tržaški reviji Mladika kot odgovor na polemiko, ki je tedaj potekala v Književnih listih na temo brezbrižnosti slovenskega prestolniškega literarnega sistema do slovenske književnosti, ki nastaja v zamejstvu in zdomstvu. Takrat smo z grenkobo ugotavljali, da je slovenski besedni ustvarjalec, ki ustvarja zunaj meja Republike Slovenije, v svoji domnevni matični domovini (ali to sploh še je?) v najboljšem primeru razumljen kot bolj ali manj komična ali folklorna kurioziteta, v najslabšem pa avtomatično zavrnjen kot nekvaliteten ali pa celo razumljen kot tujec, ki krade resničnim slovenskim pisateljem subvencijski denar ali vsaj prostor v siju žarometov trendovske literarne kritike. Edina pot do založniškega priznanja je (ob zvestobi kontinuitetniškemu vzdušju) odpoved svojim tradicionalnim motivom in čredno prevzemanje motivov, ki za sodobno slovensko funkcionalistično literarno teorijo v njenem totalitarnem redukcionizmu niso le edini pertinentni, pač pa v njenem avtizmu že predstavljajo umetnost kot tako. Ker si Kulturno umetniško društvo KUD KDO? in njegova spletna revija prizadevata med drugim tudi za oživitev in dopolnitev ideje skupnega slovenskega duhovnega prostora, in ker je nedavno dogajanje s šklandaloznim parlamentarnim zaslišanjem Koroške Slovenke dr. Angelike Mlinar usodno zamajalo krhko zgradbo naše identitete in povsem jasno pokazalo resnico, ki jo morda nihče med nami doslej ni hotel videti, in ker med dejavnike, ki so povzročili to stanje identitetnega kolapsa, ne moremo odmisliti soodgovornosti zamejskih (za zdomske to seveda ne velja) besednih ustvarjalcev, ki vedno bolj množično zagovarjajo vseenost pri uporabi večinskega ali manjšinskega jezika, se nam kot izhodišče za nujno in neodložljivo razpravo o tem vprašanju zdi primerno, da ta esej objavimo na naši spletni strani. Razumeti ga je treba kot izhodišče za čim bolj razvejano razpravo o identitetnem vprašanju, ki je po omenjenem dogajanju preseglo meje dokaj lagodnega literarnega kramljanja in postalo kardinalno za določanje smisla našega skupnega bivanja v svetu.

 

Pričujoče besedilo poskuša biti konstruktivna replika na članek, ki je z naslovom Izključeni iz centra izšel pred približno mesecem dni v Književnih listih. Zavoljo zahtevnosti problematike v tekstu Primoža Sturmana bom odgovor nanj poskusil zastaviti tako, da bom najprej kritično pretresel njegove vodilne teze, nato pa na osnovi iztočnic v samem članku ter, zaradi večje mere jasnosti, s pomočjo pojmovnega instrumentarija, uporabljenega ali zgolj navedenega s strani samega avtorja, poskusil ponazoriti svoje poglede in utemeljiti svoje odgovore na vprašanja, ki po mojem zadevajo ne le literarno ustvarjanje, ampak celotno samopodobo naše najširše narodne skupnosti v obravnavanem prelomnem času. Odgovor je zasnovan predvsem kot izpostavitev morebitnih smernic za nadaljnjo razpravo, ki se meni osebno (zaradi svoje ontološke zaznamovanosti) zdi ključnega pomena ne le za osrednji del, pač pa tudi za marginalnejša področja naše književnosti, še posebej pa za njeno prihodnost. V ta namen že na začetku sestavka in že kar uvodoma vabim h kritični in polemični razpravi vse zainteresirane, tako iz Slovenije kakor in seveda še zlasti (zaradi njihove neposredne sovpletenosti) iz našega zdomstva in zamejstva.

Besedilo Primoža Sturmana uporablja pri ocenjevanju tako pisanja kakor založniške ali bralske recepcije navedenih avtorjev malodane izključno generacijska merila, ki jih je po mojem potrebno teoretično in konceptualno poglobiti. Samoumevno je, da pri vsaki generaciji gre, če naj se tako izrazim, za drugačnost odziva na drugačnost in spremenljivost zgodovinskih razmer glede na lastno drugačnost. V tem pogledu moramo mero disidentstva preučevati ne le generacijsko, pač pa tudi in v prvi vrsti fenomenološko: saj kritičnost posameznikov ali skupin ob načelnih svetovnonazorskih neujemanjih vznika ali ponika tudi glede na to, kaj tak ali drugačen družbenopolitični sistem v dejanskih zgodovinskih razmerah počne ali ne počne. Zato pa je tudi težko imeti neko generacijo za kritično, drugo za nekritično, saj sta stopnja in tipologija kritičnosti odvisni ne le od sistema ali od prepoznavne generacijske pripadnosti, marveč tudi od duhovnega ustroja posameznikov, od njihovega osebnega razvoja, od sprememb v sistemu ter naposled od interakcije vseh teh elementov. Praviloma tu ne gre za določitev glede na letnico rojstva, ampak za dinamičen in mnogoobrazen proces odnosov med posamezniki in mikrookolij ter makrookolij, ki nanje vplivajo. Obenem gre tudi za znatne razlike med duhovnozgodovinskimi, družbenopolitičnimi in geopolitičnimi konteksti, ki se ne le bistveno razlikujejo drug od drugega, ampak so bolj ali manj relevantni za vsa območja življenja skupnosti, ki v njih obstaja.

Ob upoštevanju vsega omenjenega po mojem lahko delovanje prve generacije, ki jo navaja Primož Sturman, začrtamo v mejah teh koordinat: kritičnost Borisa Pahorja in Alojza Rebule do tedanjega jugoslovansko-slovenskega režima se je vseskozi (zdaj bolj, zdaj manj dosledno) spreminjala tako, kot sta se spreminjala sama in kot se je spreminjal tedanji svet (in jugoslovanski režim v njem). Predvsem je treba poudariti, da je šlo za dogajanje iste (slovenske) literature v drugi državi (bolje: v drugih dveh državah – avtorja sta začela s svojim literarnim delovanjem v Svobodnem tržaškem ozemlju), se pravi za drug geopolitični okvir, za drug zgodovinski okvir, za drug družbenopolitični okvir, naposled (kar za literarno recepcijo nikakor ni nepomembno) za drug literarnozgodovinski okvir. Sintetično bi lahko torej dejali, da je šlo za tikpovojno in povojno obdobje teritorialne nestabilnosti (STO, SFRJ, Republika Italija), do leta 1948 za radikalni ideološki razcep tostran in onstran železne zavese v dobi hladne vojne, za aneksionistične (ali osvobodilne, kakor že na stvar gledamo) ambicije tako Jugoslavije kakor Italije nad ”izgubljenimi” ozemlji, za dobo utrjevanja tipično hladnovojne parlamentarne demokracije na eni, za izgradnjo komunistične strukture obvladovanja celotne stvarnosti na drugi strani, nenazadnje še za neprestane mednarodnopolitične spremembe in za njihov vpliv na naše interesno območje. Za tule obravnavano temo so pomembni predvsem tile dejavniki: najprej teritorialni apetiti SFRJ in nato (po letu 1954) v prvi vrsti gospodarska potreba jugoslovanskega režima po širjenju svojih vplivnih sfer tudi na področju kulture. Z eno besedo: celotni položaj je tedanjemu režimu tako rekoč vsiljeval potrebo po pospeševanju in ohranjanju kulturnega življenja znotraj manjšinskih skupnosti v sosednjih državah. Na to sta se oba avtorja odzivala v skladu z vrsto intervencij SFRJ v kulturno in predvsem v politično dogajanje zamejskih skupnosti, obenem pa tudi v skladu z lastnim osebnim in svetovnonazorskim razvojem. Boris Pahor je po začetni zadržani podpori jugoslovanski politiki izoblikoval čedalje ostrejšo kritično držo, ki je na kraju po mnogih kratkih stikih privedla do preloma (ki pa ni bil nikoli dokončen in popoln) s tedanjim režimom in na osnovi čistega voluntariata s svojo nenadkriljivo publicistiko ter z revijo Zaliv postavil temelje za politično pluralizacijo v Sloveniji; Alojz Rebula je po začetni fazi nekakšnega pasivnega sprejemanja jugoslovanske politike v zamejstvu in po obdobju eksistencialne poglobitve in nato verske spreobrnitve prešel v radikalno kritično držo ne le do jugoslovanskega režima, marveč tudi do celotnega zgodovinskega dogajanja, ki ga je privedlo na oblast (pri čemer se je kot podpornica njegovemu ustvarjanju in delovanju vključila neka druga organizacija nezanemarljive družbenopolitične vplivnosti: slovenska rimokatoliška Cerkev, ki pa je bila tedaj tudi sama žrtev ideološke represije). Pri vsem tem oba avtorja (če odmislimo nekaj krajših obdobij) nista nikoli popolnoma pretrgala stikov z uradno, neuradno ali alternativno slovensko kulturo. Svoje knjige sta izdajala v osrednjeslovenskih založbah, prejemala državne (ali vsaj republiške) nagrade, bila vseskozi navedena v literarnozgodovinskih pregledih in učbenikih. Lahko bi celo provokativno dejali, da sta disidenta v nekem pogledu potrebovala nek avtoritarni režim, kakor je avtoritarni režim potreboval disidente, ki pa so bili varno umeščeni izven njegovih meja. Glede tega bi bilo nedvomno zanimivo preučiti in določiti tipološke prvine slovenskega disidentstva kot kalilnice slovenske demokracije in ga pri tem razlikovati od drugih disidentstev v državah realnega socializma.

V dokaj drugačen, predvsem pa manj dinamičen zgodovinski, a morda bolj razvejan in bogatejši literarnozgodovinski kontekst moramo uvrstiti naslednja dva avtorja, ki ju v svojem članku omenja Primož Sturman: Miroslava Košuto in Marka Kravosa. To je obdobje zunanjepolitičnega pokominformovskega jugoslovanstva, na notranjepolitični ravni pa občasnih sprostitev in nenadnih zaostritev represivne politike. Glede tržaškega zamejstva, ki ga vsi omenjeni avtorji predstavljajo, smo priče stabilizaciji in predvsem čedalje bolj markantni institucionalizaciji parapolitičnih (SKGZ), gospodarskih (banke in razmreženost slamnatih podjetij) ter nadzorovanih kulturnih pobud (Založništvo tržaškega tiska, Slovensko stalno gledališče). V isti sapi pa vse večje in vse bolj odločilne vloge Komunistične partije Italije v znotrajmanjšinski dinamiki (kot posledica tedanjih navodil ljubljanskega vrha o množični udeležbi članov manjšine v večinske italijanske stranke). Oba besedna ustvarjalca sta za razliko od prejšnjih dveh zavzemala odločilne funkcije v tedanjih jugoslovanskih izpostavah, kar je seveda vplivalo tako na njun materialni status kakor na njuna svetovnonazorska prepričanja. Na ravni osebne rasti pri njima ni opaziti kakšnega posebnega političnega razvoja: vse poteka v znamenju totalnega neproblematiziranja jugoslovanskega režima, v popolnem pristajanju na njegove metode in v popolnem istovetenju z njegovimi postavkami. Tej brezkompromisni zvestobi je tudi primerna predvsem založniška recepcija njunih del: sama ne problematizirata in zato nista problematizirana. To se kaže tudi v netransparentni in oktroitrani namestitvi obeh na sam vrh dveh vodilnih tržaškoslovesnkih kulturnih ustanov: vse poteka v duhu partijskega dirigizma, brez kakršnekoli javne razprave, s samoumevnostjo mogočne kadrovalne geste. Nekoliko bolj razgibana je, zaradi žanrskega in vsebinskomotivnega vrenja v sočasni osrednjeslovenski literaturi, njuna vloga na literarnozgodovinski ravni: oba sta zaokrožena in povsem konsistentna ustvarjalca, prvi se giblje v okviru tradicionalnega pesniškega osebnoizpovedništva z narodnostno ali lokalno obarvano noto, drugi pa s svojim ustvarjanjem sega v območje slovenskega avantgardizma in s tem sooblikuje najbolj opazne tokove tedanjega ustvarjanja na Slovenskem.

Tudi vstopa na prizorišče naslednje generacije, Marka Sosiča in Dušana Jelinčiča, ne moremo jemati zgolj generacijsko in izven širšega zgodovinskega okvira. Ta je po mojem mnenju relevantnejši od prejšnjega, stagnacijskega. Pisca se uvrščata v predobdobje ali predigro ter potem še v sam čas epohalnih sprememb. V čas pričetkov problematizacije jugoslovanske ideje po Titovi smrti in s tem v obdobje samoprevpraševanja posameznih narodnih in tudi družbenih subjektov o utemeljenosti same države. Na mednarodnopolitični ravni gre za zametke in pozneje razmah perestrojkovnosti in posledično konec hladne vojne, za razpad vzhodnega bloka in za popolno zmago liberalizma ter liberalnega tolmačenja in razumevanja človeka in sveta na vseh ravneh, tudi v kulturi ter umetnosti, celo v kulturniških in umetniških izrazih, ki same sebe razumejo kot antiliberalne. V lokalnejšem merilu gre najprej za životarjenje in potem za razpad Jugoslavije ter posledično za rahljanje gospodarsko finančne politične mreže na Tržaškem. Kar pa je najbolj pomembno: gre za obdobje avtorefleksije in množice civilnodružbenih pobud v matični (še ne)državi v smeri narodne emancipacije in politične pluralizacije, ki pa zaradi vse večje osveščenosti pri osrednjem delu slovenskega življa ne potrebujejo več manjšinskih demokratičnih miljejev za svobodno in neovirano uveljavitev svojih idej. V začetni fazi smo sicer priče prevzema nekaterih demokratičnih zametkov iz zdomstva in zamejstva, kateremu pa praviloma sledi presaditev le-teh (in njihov nadaljnji razvoj) na osrednjeslovenska tla. Temu primerno je tudi, kljub bolj ali manj nespremenjeni uradni politiki financiranja in podpiranja kulturnih pobud in širši porazdelitvi sredstev na večje število manjšinskih družbenih subjektov, zamejstvo, tržaško in netržaško, razumljeno kot nepotreben in odvečen strošek, ki ga je treba pač kriti brez resnične duhovno čustvene soudeležbe, zgolj kot pristanek na neke splošne civilizacijske standarde. V poosamosvojitvenem času smo priče usihanju domala vseh (bolj ali manj kvalitetnih) kulturnih žarišč slovenstva na Tržaškem, ob napredujoči in vse bolj evidentni brezbrižnosti tako matične države kakor njenih kulturnih in umetniških krogov. Temu primerna sta tudi osebnostna podoba in odziv na dogajanje v lastnem času s strani obeh avtorjev: pri njima na svetovnonazorski ravni ni opaziti kakšnega posebnega razvoja, narodnostna obarvanost je v njunih delih prisotna, vendar medli ali je reflektirana na za zamejske razmere netradicionalen način, po svojih prepričanjih sodita v splošne svetovne mehkolevičarske ali zdravorazumsko intelektualistične demokratične trende. Kar je seveda povezano tudi z načelno in deklarativno neproblematičnostjo sveta, značilno za prevladujočo postmodernistično literarno usmeritev, ki se pri Dušanu Jelinčiču kaže v bogati fabulativni raznolikosti, pri Marku Sosiču pa se ob dokajšnji pisateljski veščini povezuje z globljo eksistencialno obarvanostjo.

Povsem enigmatičen in zavit v nerazvidnost je domet zadnje generacije, Davida Bandlja in Erika Sancina, za katero Primož Sturman meni, da ”se je pri njej nekaj zalomilo”. Ker je poskus razvozlanja te zagonetke namen tega pisanja, bom temu vprašanju posvetil glavnino tega besedila. Oba avtorja se prav tako ob svoji osebni nastrojenosti in svetovnonazorski naravnanosti ter ob generacijski pripadnosti umeščata v nov specifičen geopolitični, mednarodnopravni, zgodovinski, duhovnozgodovinski in literarnozgodovinski kontekst, ki pa vsebuje po mojem mnenju nekaj usodnih potez za našo samopodobo (in v tem tiči tudi  ključ za razumevanje njune marginalizacije) in tudi prvine za tolmačenje enega od temeljnih vprašanj XX. stoletja: vprašanje identitete. Tako da bom v okviru razmisleka okrog duhovne prelomnice našega časa poskusil osvetliti tudi vse ostale točke iz sestavka Primoža Sturmana, pri čemer bom za raziskavo neposredno literarne problematike uporabil tipološko žanrsko literarno oznako Mirana Košute, ki jo navaja sam Primož Sturman: ontološko, etično, jezikovno, narodno in prostorsko raven.

Pri tovrstni razčlembi in nadaljnji raziskavi, ki jo spodbuja in sproža naraščajoča potreba po opredeljevanju novih, času primernih identitetnih vzorcev, se bom torej najprej zadržal ob pojavu in pojmu, ki najbolj pogojuje našo identitetno problematiko, ob pojmu in pojavu slovenstva kot najširšega (ampak ne edinega in izključnega) horizonta, ki omogoča porajanje identitete. V primeru literarnega ustvarjanja in literarne recepcije gre za razumevanje slovenstva na geopolitični, zgodovinski, umetniški in duhovni ravni, se pravi za razumevanje in tvorjenje slovenske individualne in kolektivne identitete skozi bolj ali manj popritlehnjeni, bolj ali manj sublimirani, čas. Pri tem vladata po mojem dva pravzorca, ki sta vseskozi navzoča v našem kolektivnem nezavednem, sta bolj ali manj v ospredju, zdaj je bolj razviden in prepoznaven eden, zdaj drugi, toda za preživetje naše bazične duhovne strukture je bistveno, da nikdar ne prevladata drug nad drugim, kajti dokončna zmaga enega nad drugim ali izpodrinjenje enega s strani drugega bi pomenila entropijo slovenstva. Nekoliko poenostavljajoč bi lahko dejali, da je eden arhetipsko cikličen (četudi pridevnik arhetipski ni najustreznejši), drugi razvojno teleološki; prvi razume identiteto kot ohranjanje, drugi kot postajanje, prvi je po svoje centripetalen, drugi po svoje centrifugalen, prvi je ekskluziven, drugi inkluziven, tako prvi kot drugi poznata svoje vertikalne in horizontalne različice. Ta vzorca bom uporabil za interpretacijo našega časa, ki je tudi čas obeh avtorjev zadnje generacije v članku Primoža Sturmana, skratka tiste, v kateri naj bi se bilo nekaj zalomilo. Prepričan sem namreč, da bo ponazoritev duhovnih silnic našega časa lahko ustrezno nakazala tudi, kje tičijo vzroki za omenjeno zalomitev. Kateri in kakšen je torej tale naš čas? V mislih imam približno tridesetletje pred, okrog in po osamosvojitvi, razdobje, ki sega od polovice 80. let XX. stoletja do približno leta 2015. Vsa svoja ugibanja in domneve bom apliciral na temeljni zgodovinsko/nadzgodovinski dogodek v tem času, na konkretizacijo slovenske državnosti kot najvišjem materialnem in duhovnem dogodku te dobe razumljene kot vsestransko osuverenitev. Na ta dogodek in na celotno paleto vzrokov in posledic okoli njega bom poskusil cepiti zamejskoslovensko literarnoestetsko tipologijo Mirana Košute, nazadnje pa prek součinkovanja teh prijemov poskusil izluščiti temeljne smernice slovenske književnosti glede na njen odnos, njena odstopanja ali glede na njeno odvisnost od tega duhovnega vrhunca. Če sprejmemo utemeljenost in verodostojnost dveh poprej omenjenih praprincipov slovenstva, uvidimo, da tudi slovenska državnost kot najvišji zgodovinski in nadzgodovinski duhovni izraz te bazične danosti ima svojo svetlo in svojo temno plat. In sicer: temna plat slovenske osamosvojitve kot vrhunske osuverenitve se začne vselej, kadar eden od obeh polov poskuša prevladati nad drugim. Kakor rečeno: prvi pol razume čas kot mistični suspenz, drugi kot eshatološko postajanje, obe stanji pa imata svoje vrhunce, prvo denimo v patriarhalnem ustroju, ki se pozneje posodobi v idejo skupnega slovenskega kulturnega prostora (ki pomeni svojevrstno sublimacijo prostora), drugo v cankarjanskem hrepenenju (ki pomeni sublimacijo in sakralizacijo evolucije in ki ga preveva netostranska kategorija upanja), oba transcendirata čas in prostor ter posameznika in skupnost izstrelita na raven presežnosti; oba pa imata tudi svoje padce, ki ju predstavljata denimo jalova folklora a eni in napredkovno ter nacionalnokonstitutivno razumljena zgodovina  na drugi strani. Najsvetlejši izraz slovenske (naddržavne) državnosti pa bi moralo biti po mojem prepričanju to, kar sam (s precejšnjo mero drznosti) imenujem slovensko duhovje kot višja sinteza (bolje: kot dinamično sobivanje) obeh principov, ki pa v svoji celotnosti in enkratnosti ni nikdar istovetno z njunim seštevkom. V najbolj odločilnem tirdesetletju naše zgodovine je prišlo do sintetičnega in kreativnega uresničenja ter manifestiranja duhovja v vrenju in pripravah pred osamosvojitvijo, med mnogostranskim demokratizacijskim strujenjem, v mističnem trenutku sovpadanja zgodovine in nadzgodovine, v Dotiku, v sami osuveretnitvi, ki pa sta ga sprva zavrla in nato prekinila tako poskus absolutizacije arhetipskega principa v naši javnosti, kakor in predvsem poznejša popolna prevlada eshatološkega emancipacijskega principa (in njegove sekularizirane oblike – historicizma) ter degeneracija v manipulativnih poskusih redukcije resničnosti na njegove domnevne zakonitosti. To se dandanes kaže v shemi linearnega zgodovinskega kontinuitetništva, ki je prodrla v vse pore našega oslabelega duhovnega tkiva: v razumevanju zgodovine kot procesa sosledične emancipacije tudi nacionalnega deja, po vzorcu: kmečki upori, reformacija, ilirizem, pomlad narodov, socializem in sindikalizem, nardodnoosvobodilni boj, republiška avtonomizacija v SFRJ, znotrajpartijski gospodarski, politični in civilnodružbeni reformizem, avtonomizacija obstoječih kadrov, demokratizacija političnega sistema, osamosvojitev, vključevanje Slovenije v splošne zahodne civilizacijske tokove, socialnodržavno in multikulturniško razumevanje sodobnega sveta. Vse to je privedlo do poplitvenja in pragmatizma, ki vladata v današnjih dneh. Predvsem pa, kar je za našo problematiko najbolj pomembno, se je ta pristop uveljavil tudi na področju literarnozgodovinskega  prikazovanja in literarnozgodovinskega ocenjevanja, ki pa ne zadeva zgolj posamezna obdobja ali formalne kriterije, marveč tudi vsebine, teme in motive, ki jih literarna dela obravnavajo, ter naposled že samo namembnost literarnega in umetniškega ustvarjanja sploh; baroku sledi razsvetljenstvo, ki dokončno in za vselej izbriše baročne vsebine, razsvetljenstvu sledi romantika, ki dokončno in za vselej izbriše razsvetljenske vsebine, romantiki sledi realizem, ki dokončno in za vselej izbriše romantične vsebine, realizmu sledi naturalizem, ki dokončno in za vselej izbriše realistične vsebine, naturalizmu sledi moderna, ki dokončno in za vselej izbriše naturalistične vsebine, vmes se pojavi narodnoosvobodilni boj, ki je nekakšen sežetek vsega poprejšnjega in novi motor za prihodnost, moderni sledi avantgarda, ki dokončno in za vselej izbriše moderne vsebine, vmes se pojavita osamosvojitev in državnost, ki pomenita dopolnitev zametkov narodnoosvobodilnega boja in s tem dokončno razrešita nacionalno vprašanje, avantgardi sledi postmodernizem, ki dokončno in za vselej izbriše avantgardne vsebine. V ta širši in povsem statični okvir vstopa generacija zamejskih avtorjev Davida Bandlja in Erika Sancina.

Zaradi vsega tega in zaradi prelomne vloge, ki jo v tem materialnem in duhovnem procesu odigrava podržavljenje slovenskega naroda, bom za označevanje našega literarnega ustvarjanja v nadaljevanju besedila uvedel in tudi uporabljal dva nova pojma: znotrajdržavnost in izvendržavnost.

Kakšna je torej podoba sodobne slovenske literature, če uporabimo zgodovinske in interpretativne kriterije Mirana Košute (pri čemer se nanašam na literaturo, nastalo v omenjenem tridesetletju)? Na najširše razumljeni ontološki ravni je to literatura in splošno življenjsko vzdušje totalnega nihilizma, v katerem prevladujeta in zdravorazumsko delujeta tipično moderna (in tudi postmoderna) pojma smrti boga in iztrošenja vseh tako imenovanih ”velikih zgodb”; na literarno ontološki ravni smo priče intenzivnemu razglabljanju  o izvoru umetnosti in literature, ki pa ne presega okvirov splošnoveljavnega imanentizma; na etični ravni je to doba moralnega relativizma, ki sega od sentimentalne   vzkipljivosti do demonizma in se potem izteka v indiferentizem, apatičnost in katalepso; na jezikovni ravni se pojavljata dva dihotomično polarizirana procesa: degeneracija jezika na čisto pogovornost na eni ter odtujevalna estetizacija v larpurlartizem ludističnega besedotvorja na drugi strani; bolj filozofsko gledano pa: reduciranje jezika na zgoljkomunikacijsko raven (če izvzamemo kar nekaj izjem v poeziji), ki ne razume jezika kot svetotvorne prasile, predvsem pa ne jezikovnih predstruktur kot bazičnega ustroja sveta; jezik postane tule golo sredstvo; na narodni ravni se nam pokaže proces,  ki gre od konfliktnosti z vsebinsko in izrazno naravo tradicije do razdiralnega rupturizma in pozabe; na prostorski ravni gre najprej za prevladovanje netradicionalnih  prostorskih umestitev ali ponazoritev (urbanost kot notranje izkustvo) do današnje laboratorijske aprostorskosti ter brezmiljejskosti z namenom voluntaristične univerzalizacije partikularne določenosti.

Če shemo Mirana Košute apliciramo na vprašanje, kakšna je bila in je izvendržavna literatura in kakšna je bila in je njena specifika glede na prvine, ki vladajo v znotrajdržavni literaturi, se nam v glavnih obrisih razgrne tale podoba: ontološko gledano se je izvendržavna (tule se ne nanašam na zdomsko izvendržavno, ker je njena podoba v tem pogledu precej drugačna) literatura (in njeni avtorji) praviloma izogibala čisto filozofskemu ontološkemu preudarku, v zvezi s tem razvila neke vrste samoomejitveni pragmatizem, ki je poudarjal, da je življenje že kot tako smiselno in da je tako tudi slovenstvo v njem; podobno velja tudi za literarno ontološko plat, ki je razumela literarno ustvarjanje v slovenščini kot smiselno v narodnoohranitvene namene (vendar se vsebina in obseg ohranitvenosti spreminjata pri posameznih avtorjih in v različnih okoljih); teritorialna izpostavljenost je razvidna tudi na etični ravni, kjer se (ob neogibnih razlikah) kaže nekakšna minimalistična etika, ki razume pisanje v slovenščini kot dobro na sebi, ne glede na morebitno moralno spornost obravnavanih vsebin;  uveljavlja se tudi prepričanje, da bi pretirana filozofska introspekcija lahko škodila samemu literarnemu ustvarjanju; tako stanje vlada tudi dandanes, brž ko se pojavi kakšen odstop, ga izvendržavni avtorji prevzamejo od znotrajdržavnih ali širše svetovne literature in filozofije; mnogo relevantnejša je za izvendržavno književnost jezikovna razsežnost; jezik, to se pravi za slovensko izvendržavno literaturo slovenščina, ima (ne glede na zavestne opredelitve posameznih avtorjev) vselej neko posebno funkcijo, ki je izrazito ne(zgolj)komunikacijska in nepragmatična, v kateri nastopa kot duhovna prvina za ustvarjanje sveta na eni strani, na drugi pa kot manifestativni odraz prastrukture ali prapodobe sveta, ki je predjezikovna, ampak je izrazljiva in torej vstopi v človekovo bivanje le v tistem jeziku, katerega predstruktura je; to ”jezikovno ontološko diferenco” in travmatičen prestop jezikovne meje pri poimenovanju posameznih predmetov dobro pozna vsak izvendržavni slovenski avtor, ki je primoran živeti v dveh jezikih (Cvetka Lipuš); jezik nastopa torej tu kot tehtni dokaz za absolutno specifiko, za unikatnost posameznih kultur; tovrstno prakticiranje jezika tako rekoč v samem jedru zanika utemeljenost multikulturnosti kot višje sinteze posameznih struktur; če so pristne, so posamezne kulture absolutni, zaokroženi, v sebi izpolnjeni univerzumi, ki druge kulture lahko le prevajajo v svoje primarno predjezikovno in jezikovno izkustvo ter pri tem selektivno določajo meje njihove sprejemljivosti; jezik ne ruši, ampak postavlja meje in omogoča njihov prestop skozi filter lastnega kodiranja; na narodni ravni je izvendržavna literatura vselej postavljala v ospredje to vprašanje, nanj odgovarjala bolj ali manj pristno, bolj ali manj zavzeto, bolj ali manj filozofsko utemeljeno, vendar se razen v poeziji nikdar ni zavestno spustila v globino do samega jedra etnicitete, pač pa ga praviloma obravnavala pozitivistično in utilitarno predvsem v preživetvene namene; na prostorski ravni se v izvendržavni književnosti uveljavlja nekakšna mitizacija prostora, nekakšna imanentistična sakralizacija eksterierjev, neka duhovna geografija, ki z imenovanjem ustvarja prostor, s tem pa tvori teluristični imaginarij kronotopskosti, ki deluje kot protiutež razprostorjenju asimilatoričnih pritiskov s strani tako zunanje kakor tudi ponotranjene potujčevalne toponomastike.

Če si že dovolimo provokativno predrznost, da s stališča izvendržavnosti razsojamo o trendih v sodobni znotrajdržavni osrednjeslovenski literaturi, moramo kajpada najprej utemeljiti, na kateri osnovi si dovolimo to predrznost; prepričan sem, da lahko navedem dva razloga; prvič: da je izvendržavna literatura ohranila neprimerno bolj razvidno v ospredju in prepoznavna arhaična jedra slovenske umetnosti; drugič: da je na vseh ravneh, tudi na osebni avtorski ravni in ne glede na svojo kvaliteto (ki je, roko na srce, praviloma slabša od znotrajdržavne), zaradi svoje neposredne neepruvetarske in nelaboratorijske razsežnosti bolj avtentična od osrednjeslovenske, ki se po postmodernističnem ”mehkem” zasuku vse bolj pasivno (izjeme seveda so: Brane Senegačnik, Neža Zajc, Gorazd Kocijančič, Miljana Cunta, Tone Rode, Dejan Kos denimo v poeziji) prepušča plagiatorstvu, abstrahiranju, umetelnosti pri posnemanju neavtohtonih in nepredelanih estetskih postavk; zategadelj, iz stališča avtentičnosti pričevanja posameznih umetnikov in iz stališča pristnosti izvorov njihovih stvaritev ter uporabljajoč izvendržavne kategorije za znotrajdržavnost, lahko zatrdimo, da si izvendržavniki želimo takole znotrajdržavno literaturo: na ontološki ravni tako, da bi ločevala med filozofsko ontološkimi in umetniško ontološkimi vprašanji; da bi se torej intenzivno ukvarjala z vprašanji o sami resničnosti in o izvoru bivanja; da bi se temeljito in z osebnim angažmajem posameznih avtorjev ukvarjala s porajanjem, z osnovami in smislom besednega ustvarjanja, z vprašanjem, zakaj literatura sploh je in zakaj in kako slovenska literatura je in ni nekaj drugega oziroma ni kakšna druga, neslovenska literatura; na etični ravni bi se znotrajdržavna literatura morala, izhajajoč iz temeljnih življenjskih uvidov rojstva, vstopa v življenje, smrti in predvsem presežnostne zaznamovanosti misterija bivanja, ukvarjati z vprašanji dobrega in zla ter poskušati spoznavati njuno delovanje v življenju in v svetu; s tem bi se izognila indiferentizmu in larpurlartizmu, ki sta vselej znak za etični manko; na jezikovni ravni bi izvendržavna literarna praksa (zaradi svoje problematične jezikovne specifike) lahko znotrajdržavni literaturi predložila predvsem ustreznejšo filozofijo jezika, ki bi jezik razumevala kot element, nerazdružljivo povezan s samim manifestiranjem stvarstva (brez jezika in kajpada drugih kod in govoric, ki so protojezikovne, bi za človeka stvarstvo ne obstajalo), ne pa kot sredstvo za medsebojno komunikacijo ali kot samoreferenčni sistem za izživljanje v larpurlartističnem ludizmu; na narodni ravni si izvendržavna slovenska literatura od znotrajdržavne želi predvsem vertikalne poglobitve v partikularnost in unikatno enkratnost etnicitete kot žive kolektivne subjektivitete holističnega organizma – in le prek te poglobitve v korenine partikularnosti najdeno univerzalnost; slovenska literatura mora segati do in potem ponovno izvirati iz lastnih predracionalnih korenin in se odtod izprožati v Absolutno; v tem pogledu se mora navezati na pojmovni in nepojmovni ustroj naše tradicije ter ga ustrezno selektivno posodobiti (glede tega sam že dolgo napovedujem neogibnost vrnitve k Cankarju); na prostorski ravni si izvendržavna slovenska literatura od znotrajdržavne obeta predvsem sublimacijo topografije in s tem v procesu samega sublimiranja ovekovečenje našega prostora ter njegovo osvoboditev iz golih geografskih ali folklorno sentimentalnih ali utilitarno turističnih okvirov; prostor mora v izven in znotrajdržavni slovenski literaturi oživeti kot duhovna razsežnost, kot ”nadgradnja” materialnega prostora, ki lahko edina omogoči človeku popolni razmah njegovega duhovnega potenciala.

Na kakšen način pa bi morala poprej omenjena, od izvendržavne prerojena znotrajdržavna slovenska literatura, vzvratno vplivati na izvendržavno? Na ontološki ravni bi morala pri izvendržavni literaturi najprej sprožiti, zatem pa spodbuditi in pospeševati filozofsko refleksijo kot tako, saj je njena odsotnost, če tule odmislimo nekaj častnih izjem, tudi njena najšibkejša točka; na ravni same literarne ontologije bi morala zanetiti razmislek o načinih javljanja in nastajanja literarnega ustvarjanja v narodno izpostavljenih miljejih, v okoljih mednacionalne konfliktnosti in bolj ali manj prostovoljnega spajanja ter naposled presojo o ontologiji vznikanja nacionalnosti in nacionalnega obstoja; na etični ravni bi morala izvendržavna literatura raziskovati razmerje med etiko in etniciteto, približevanja in odstopanja narodnosti (ali pa neopredeljenih etničnih okolij) od raznih etičnih kodeksov, predvsem pa preučevati učinkovanje etičnih sistemov na narodno bit; na jezikovni ravni bi, spodbujena od znotrajdržavne prakse, morala izvendržavna slovenska literatura prekiniti s promiskuitetno pogovorno jezikovno naravnanostjo v našem zamejstvu; s selektivnim pristopom in z utečenimi merili knjižne slovenščine bi morala poskusiti izslediti in artikulirati svojo jezikovno specifiko in jo cepiti na standarde knjižne slovenščine, ustvariti svoj knjižni jezik, ki ne bi bil neustvarjalen in jalov kalk enega od večinskih jezikov, pač pa suverena lokalno obarvana knjižna slovenščina, kot taka pa bi lahko tudi tvorno vplivala na pogovorno slovenščino v izvendržavju (čeprav so posegi knjiženja od zgoraj navzdol vedno znak neozdravljive jezikovne poškodovanosti); na narodni ravni bi morala izvendržavna slovenska literatura vnašati v celotni zaobseg slovenske literature instrumentarij (neke vrste imunski sistem) za uravnavanje nihanja in neprestane spremembe v mnogoobraznem univerzumu ne le narodnostnih, pač pa vseh identitetnih vzorcev; na prostorski ravni bi zaradi svoje inherentne in odtujevalne brezprostorskosti, ki jo prinaša pasivno pozasebljenje nacionalnega izkustva, morala vseskozi relativizirati konkretno pojavnost prostora, še posebej z ozirom na spremenljivko vezi, ki iz elementov konkretnega prostora tvorijo duhovni prostor in s tem človeka v nekem pogledu prestavljajo v nadčutnost.

Zdaj tudi lahko ustrezno odgovorimo na vprašanje, zakaj slovenska izvendržavna literatura ni polnopravno sprejeta s strani znotrajdržavne slovenske literature. Obenem pa lahko tudi bolj detajlno odgovorimo na vse ostale teze v članku Primoža Sturmana: na to, kaj se je zalomilo, na vprašanje zavračanja avtorjev ne zaradi njihovega porekla oziroma ”zamejskosti”, na tezo, da so nekdanje politične zamenjali estetski kriteriji; na očitek neodzivnosti s strani urednikov; na tezo o odsotnosti mentorjev, nenazadnje na vprašanje ”obrobja, ki je apriorno izključeno iz centralnih … centrov moči, ampak tudi iz kolateralnih zadev, kot so skupine, izmenjave mnenj, čustvena in psihološka dinamika”, ki ga zelo koncizno izpostavlja prijatelj David Bandelj. Osnutek odgovora bom razporedil na štiri dele in v njem poskusil tudi pokazati, da pri znotrajdržavnih centrih moči ne gre za neko naključno nepozornost ali za neko mimobežno neosredotočenost, marveč za zvečine sicer nezavedno, vendar zavoljo same literarnoteoretske dinamike namerno zapostavljanje, ki korenini v samem razumevanju sveta in literature ter umetnosti, prevladujočem pri malodane celotnem znotrajdržavnem intelektualnem establišmentu. Prvi razlog za nerazumevanje in zavračanje izvendržavne slovenske literature s strani znotrajdržavnih slovenskih literarnih ideologov je nazorske narave. Izhaja iz nagnjenosti k pragmatizmu, iz sociologizma (prevladovanja družbenih, razrednih ali interesnih kriterijev nad drugimi), iz ekskluzivističnega paraideološkega kontinuitetništva, iz anacionalne ideologije polpreteklih in sodobnih globalizacijskih ali antiglobalizacijskih trendov, iz subkulturništva in iz ekstatiziranega (in pozneje seveda posrednjeslojenega) metelkarskega skvoterstva, iz motivnega in vsebinskega ekskluzivizma ožjih marginalnih skupin s statusom žrtveništva, iz množičnega uvoza neprikrojenih modelov iz tuje literature. Drugi zadeva današnje razumevanje razmerja med občestvenostjo in individualnostjo ter evolucionistično progresivno razumevanje teh kategorij; z drugimi besedami: gre za zavračanje občestvenosti kot vertikalne in svetotvorne kategorije, njeno nadomestitev z novoveškim individualizmom ter nato s komunističnim umetnim kolektivizmom ter nazadnje še z degenerativnim nacionalizmom domnevno državotvornega patriotizma; in, naj še enkrat ponovim, za evolucionistično razumevanje našega človeškega časa, ki predpostavlja kot lastni telos ali soteriološki cilj popolno emancipacijo slovenstva, razumljenega kot proces zgodovinskega postajanja; če namreč izhajamo iz (sicer povsem utemeljene!) preambule, da je osnovna oblika naše suverenosti slovenski jezik kot duhovna kategorija in da je vrhunec naše emancipacije v času država kot najvišji izraz emancipacije suverenosti jezika kot temelja suverenosti sploh, je samoumevno, da je vsak jezikovni izraz, ki ostane zunaj emancipirane države, ko je ta vzpostavljena kot najvišji odraz ali izraz slovenskega duha, doživljen in razumljen kot anahronizem, kot nekakšno slepo črevo, ki je zaradi pomanjkljivosti v njem samem zablokiral lastno osuverenitev v državotvornem vrhuncu emancipacije v zgodovini. Slovenski jezik zunaj države je tedaj razumljen kot sovražnik napredka in svobode, kot nekakšno stihijsko hlapčevstvo. Kakor hitro je telos dosežen, naj bi bila dokončno in za vselej vzpostavljena identiteta, kar pa po mojem mnenju, ravno nasprotno, vodi v entropijo identitete, ki mora, če hoče preživeti, ves čas ostati dinamičen in večplasten proces. Čisto drugačna slika se nam pokaže, če poskušamo odgovoriti na vprašanje Primoža Sturmana, izhajajoč iz razumevanja jezika kot kozmogoničnega principa. Najprej gre za zavračanje jezika kot zgolj komunikacijskega instrumenta; če razumemo duhovno ustvarjanje v slovenskem jeziku kot nenehno tvorjenje našega sveta, lahko imamo neodgovorni rupturizem, ki ga goji sodobna znotrajdržavna literatura, za neko subtilno in pronicljivo obliko narodnega izdajstva, za renegatstvo v najbolj perfidni obliki. Kakor že rečeno: ena od ključnih razsežnosti izvendržavne literature tiči v samem razumevanju (ali bolje: doživljanju) jezika; jezik v izvendržavju nikdar ni zgolj sredstvo za odražanje sveta ali za doseganje estetskih učinkov, marveč dobesedno ustvarja svet in avtorja v njem. Zatorej je tudi položaj pisatelja in samega sveta popolnoma drugačen od položaja v znotrajdržavju; gre za neke vrste unio mystica. Svet tule nikoli ni zgolj razpoložljiv, niti mimobežen ali doksično prividen, pač pa vselej nekaj, kar sproti ustvarjamo (ali zaradi jezikovne pohabljenosti ne moremo več ustvariti).  Pisatelj se jazi s pisanjem (Bandelj). Če se svet jezikovno ne artikulira, obstaja nevarnost, če ne celo gotovost njegove implozije ter izginotja. Nazadnje je tu še razmerje med univerzalnostjo in partikularnostjo. Pri tem je nadvse pomemben, če že ne najpomembnejši, proces univerzalizacije partikularnega, ki seveda ne sme potekati na ravni plitkega moraliziranja ali nenaravnega abstrahiranja, marveč kot organsko umetniško ustvarjanje, ki se mora odkrivateljsko dokopati do korenin partikularnosti in v njih najti univerzalne prvine, ki v nekem pogledu predstavljajo njihovo eksistencialno nujo. In natanko zaradi vsega tega menim, da pri zavračanju ali ravnodušnosti s strani znotrajdržavne slovenske literature do izvendržavne slovenske literature gre za bolj ali manj ozaveščeno diskriminacijo, ki je vsebovana že v samih estetskih paradigmah sodobne slovenske znotrajdržavne literature in literarne kritike ter teorije. Vse to pa je posledica (zgolj)evolucionistično razumljenega slovenstva in ravno tako evolucionistično razumljene literature kot njegovega izraza. Zato ne gre niti za generacijsko vprašanje literarnih skupin, ampak za poseben poosamosvojitveni trend, ki ga je, kakor že rečeno, po mojem mnenju porodila temna plat slovenske osamosvojitve in ki poskuša revizionistično potvoriti naše postajanje in s tem v zvezi tudi v literaturi in umetnosti uveljaviti nek estetski kanon, prikladen tovrstni dirigirani interpretaciji naše stvarnosti.

Na kraju bi se rad za hipec pomudil še enkrat ob meni nadvse priljubljenem pojmu slovenskega duhovja, ki pomeni transčasovno in transprostorsko razumevanje etnicitete in katerega razvidni izraz sta v naši moderni zgodovini bila (ob mnogih drugih) ideja skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki je pomenila predvsem duhovni prostor, zasidran tudi v predjezikovni prastrukturi slovenščine, to se pravi v naši arhaiki v najbolj plemenitem pomenu besede; obenem pa cankarjansko hrepenenje  kot izraz našega mističnega postajanja. Žal je pri nas, kakor že mnogokrat predtem v naši zgodovini, nad duhovno razumljeno občestvenostjo prevladala utilitaristično ohlapna kvazikomunitarnost individualizma, ki se ravno zavoljo odpovedi duhu vse bolj oddaljuje od svoje globinske zaznamovanosti; vedno manj je usoda in vse bolj administracija; vse manj je mistična celovitost in vse bolj nepoenotljiva razdrobljenost; vse bolj korist in vse manj zanos. V zadnjih besedah pa se po mojem skriva tudi najgloblji odgovor na vprašanja Primoža Sturmana.