Uvodnik – Vrabčki rabotniki

395

                                    

                                                                                                                           Vrabčki rabotniki

                                       

                                                                                                                               Andrej Lokar

 

Za primerno oceno pisanja gospe Slapšakove na spletni reviji Vrabec anarhist  in politike obeh slovenskih stanovskih pisateljskih organizacij (resda ene bolj, druge manj) zadošča en sam samcat stavek (vse ostalo je neskončnokrat prežvečeno anahronistično žlobudranje subkulturniške slovenske nove – a res nove? –  levice). Stavek iz njenega drugega besedila v polemiki s prof. Denisom Ponižem se glasi: »Prispevek o nesrečnem dedku Ponižu sem napisala na pobudo redakcije Vrabca anarhista, in to z veseljem«. Naj se sliši (ali bere) še tako groteskno in znanstvenofantastično, je v tem zaobjeta celotna politika, ki jo centri moči kontinuitetniško/tranzicijske levice izvajajo z manipulativnimi posegi v umetnost ter kulturo z namenom, da bi prek moralnega ugleda, ki ga kultura še vedno uživa v slovenski družbi, dosegli mobilizacijo javnega mnenja proti vsem in vsemu, kar bi lahko zamajalo družbenopolitično parazitsko dominacijo, ki jo tranzicijska levica izvaja nad slovensko družbo in državo. Revija Vrabec anarhist, društvo, ki stoji za njo, njen urednik, vsi omenjeni torej naročajo in na račun nas, davkoplačevalcev, tudi honorirajo umazane sramotilne invektive (zaradi slogovne nebogljenosti o pamfletih niti ne moremo govoriti), da bi, kar sta že večkrat kot organizaciji zagrešili v svoji in naši preteklosti, diskreditirali, oblatili, opljuvali svoje pisateljske in kulturniške kolege samo zato, ker s svojim pisanjem razgaljajo prepletenost  teh organizacij s centri moči, ki so se iz prejšnje totalitarne države totalitarno prenesli v nedonošeno slovensko republiko, da bi jo totalitarno obvladovali. Ali z drugimi besedami: Vrabec anarhist, stanovski organizaciji ter urednik tega smešnega klečeplazniškega glasila so rabotniki, ki opravljajo nečedno raboto za majhen denar. Vendar za polno dojetje tega kočljivega stanja v slovenski družbi/kulturi je treba najprej storiti korak nazaj. Slovenski pisatelj je v našem izročilu vselej ne le odigraval vodilno vlogo, pomenil je mnogo več:  zaradi sovpadanja (razvozlavanje tega vprašanja je prezapleteno in presega meje uvodnika) našega narodnoljudskega samoozaveščenja s pismenostjo je bil pravzaprav edini tvorec in oblikovalec  slovenstva, kakršnega poznamo dandanes (bolje: katerega dekadenci in izhlapevanju smo danes priča). Kategorija literariziranega slovenstva je bila vseskozi problematična (lahko prisporejevalno navedemo razliko med pays réel  in pays légal, ki jo je Charles Maurras zaznaval pri Francozih): lahko bi pravzaprav zatrdili, da je naš besednoustvarjalni navdih izhajal ravno iz te konfliktnosti, kar bi pomenilo navzočnost razdiralnega principa že v samem jedru naše uzaveščene narodne biti. Vsekakor je slovenski pisatelj za dobro stoletje pa pol na osnovi tega konfliktnega trka z večjo ali manjšo mero umetniške veščine ubesedoval občečloveško usodo. Ob zapoznelem nastopu postmodernih literarnih tokov in prav tako zamudniškem odkritju neomarksističnih francoskih razgrajevalnih teorij je slovenski pisatelj pričel z namerno dekonstrukcijo ne le lastne, pač pa predvsem naše kolektivne identitete. Mejnik v tem procesu pomeni generacija pisateljev, ki se je začela uveljavljati na koncu 70ih in v 80ih letih (s ščepcem ironije jo lahko brez nadaljnjega označimo kot ‘zlato’ generacijo slovenskega harakirija). S temi posegi (o tem – katerimi in čigavimi bi bilo tule predolgo) je slovenski pisatelj zaradi objektivne nevzdržne protislovnosti v samem jedru lastne biti (zaradi njene neenotnosti je umestno vprašanje: ali je tistole res njegova in naša – bit?) v teku ene ali dveh avtorskih generacij (čeprav so seveda tudi častne izjeme) popolnoma izvotlil svoje lastno izročilo. S tem je slovenska literatura postala (če nekoliko karikiramo) jezik brez vsebine, prazna posoda, ki jo poskuša napolniti globalizirani kozmopolitzem progresistično libertarske provenience, pri tem pa ima na vesti  opustošenje in uboj slovenskega duha. Prva posledica omenjenega procesa je seveda, da sam slovenski pisatelj dandanes v celotni slovenski zgodbi nima več mesta, ki mu je pripadalo. Poseduje samo prazni simulaker jezika, ki ni več soustvarjalni dejavnik naše pojavnosti, ampak prazna zvokovna posoda, s katero lahko po mili volji manipuliramo. Drugače povedano: slovenski besedni umetnik, ki je ob soustvarjanju jezika ustvaril slovenski svet, je zdaj tisti svet umoril in ga prepustil nezavezujočim zvokovnim učinkom (o tem priča igrivi virtuozizem v opusu zadnjega Prešernovega nagrajenca). Ker pa slovenski pisatelj središčnega položaja v slovenskem kozmosu nima več, mu ob vsem koristoljubju in priskledništvu njegova nečimrnost narekuje, da si ga mora zagotoviti s silo. Tule pa se pokaže resnično naličje simbiotičnosti med (ne)tranzicijskio kontinuiteto, med režimsko in postrežimsko oblastniško strukturo ter konformističnimi krogi slovenskega pisateljevanja, predvsem pa družbene vloge stanovskih organizacij. Ob razčlembi njihovega preteklega, polpreteklega in sedanjega delovanja se nam v vsej jasnosti razodene, da slovenski stanovski pisateljski organizaciji nista bili, nista in ne bosta nič drugega kot agencij za politično kontrolo nad literarnim ustvarjanjem.  To povsem razvidno izpričuje njuna dolga zgodovina diskvalifikacij, diskreditacij, demonizacij pisateljskih kolegov, ki so se v naši skupni zgodovini poskušali boriti za resnično svobodo besede in izražanja, ne pa za njune leporečniške fantazme. To sta stanovski organizacij dosegali s pomočjo groženj represivnega aparata, ki je stal za njima in ju pojil, v današnjem času (ki si nadeva naličje nekakšne svobode) pa to, ob aktivnem in strateško organiziranem delovanju številnih drugih dejavnikov (taki so razni polintelektulani propagandistični mediji, a tudi bolj intelektualne ustanove, kakršne so založbe, sistem nadzora nad svobodo, ki ga predstavljajo literarne nagrade, sestava državnih komisij za podeljevanje bonitet itd.), dosegata (dosegajo) s kontrolo nad tem, kar sam imenujem kulturnoumetniški sistem. Na tej točki se tudi povsem razvidno pokaže razlog za simbiotično koniventnost kulturnoumetniškega sistema in finančno političnih tranzicijsko/kontinuitetniških centrov družbene moči: sistem preko državnega (ali občinskega) subvencioniranja dobesedno vzdržuje ta družbeni segment v demagoško/propagandistične namene, cilj pa je ohranjanje pri življenju ene od najbolj perfidnih tvorb totalitarizma: ideološke države. Ali še s tretjimi besedami: orwellovsko obdobje birokratske dominacije nad družbo je nasledila huxleyevska faza – ki pa ostaja še vedno (jugo)slovensko etatistična in vsebuje množico orwellovskih elementov. Prvi cilj/namen tega perverznega delovanja naše kvazidemokratične disfunkcionalnosti je nenehno brisanje realnosti in ustvarjanje umetnih svetov, katerih vsebine so prikladne za množično mobilizacijo. Za izgradnjo te medijsko/kulturne laži si janičarji/rabotniki kulturnoumetniškega sistema dovolijo uporabo vseh, tudi najbolj moralno sprevrženih sredstev: od posegov v posameznikovo zasebnost do ekstrapoliranega navajanja irelevantnih komentarjev iz javnomnenjskih greznic, kakršna so družbena omrežja. V tem blestita tako gospa Slapšakova kakor urednik glasila Vrabec anarhist (nam se upira, da bi navajali njegove zapise z omrežja facebook, ki segajo od žaljivega protikrščanstva do pozivov k obračunavanju na petkovih bakhanalijevskih klovnovskih prireditvah). Ravno zaradi njihove instrumentalne funkcije v oblastniški igri (in tudi zaradi njihove intelektualne nekonsistentnosti) je kakršnokoli polemiziranje z njimi povsem nehasno. Zato pa je tembolj usodno pomembno razkrivanje obrata, ki se kaže tako v pisanju gospe Slapšakove kakor v delovanju Vrabca anarhista: v agitpropovski akciji slovenskih stanovskih organizacij se perverzni krog prepleta potentatov in naše izčrpane ter nebogljene literature sklene: pokaže se praudbovsko jedro funkcioniranja celotnih segmentov naše turobne realnosti. Koronavirusna kriza vse bolj razgalja resnično dejanskost marsikaterega segmenta slovenske družbe. Eden izmed teh, morda tisti, ki trenutno še vedno poseduje največ družbene moči, poskuša (kakor že enkrat v naši preteklosti) izkoristiti vsestransko destabilizacijo za avtoritarni prevzem oblasti. Čeprav ta zaradi konjunkture ne bo barbararovski, petričkovski ali golootoški, bo vseeno po vsej priliki tak, da se mu moramo že zdaj zoperstaviti z vso silo.