William Saroyan – Vstalo življenje

113

                                                                                                                              Edward Hasley Foster

                                                                                                                          William Saroyan

                                                                                                                             (1908 – 1981)

                                                                                                       iz angleščine prevedel: Andrej Lokar

 

William Saroyan se je kot edini sin Armenaka in Takooki Saroyan, armenska izseljenca iz Bitlisa v vzhodni Anatoliji, rodil v Fresnu v Kaliforniji. Armenak je umrl leta 1911, Takooki pa svojega sina in hčerki ni mogla preživljati in ju je zato oddala v sirotišnico French Finch v Oaklandu v Kaliforniji, kjer so otroci ostali vse do leta 1916.

Čeprav je Saroyanovo delo v veliki meri avtobigrafsko, ni vse do knjige Kolesar v Beverly Hillsu (The Bycicle Rider in Beverly Hills, 1952) nikoli spregovoril o svojih letih v sirotišnici. Za uvodno in najbolj popularno fazo njegove pisateljske poti je značilno, da se je vseskozi izogibal opisom neprijetnih plati svojega življenja in tudi življenja drugih. Da bi ustrezno označili njegovo delo in njegov genialni prijem, so tedanji kritiki skovali izraz saroyanovski (saroyanesque), toda to ni bilo mišljeno vselej pohvalno. Saj besedo lahko uporabljamo, da bi označili površinski sijaj in lahkotnost ter spretnost pri tvorjenju značajev ali verodostojnih dialogov, a beseda lahko pomeni tudi ”čudaški” ali ”muhast”, celo ”patetičen” ali ”površen”. Kritiki namreč niso bili vselej pripravljeni priznati, da sta muhavost in humor lahko učinkovito protizdravilo za marsikatero spoznanje in tragični dogodek. V zgodbi, s katero je Saroyan zaslovel, Drzni mladi mož na letečem trapezu (The Daring Young Man on the Flying Trapeeze) iz leta 1933, imamo denimo opraviti s pisateljem, ki ustvarja prekrasne domišljijske podobe in globoke uvide, a živi v popolni revščini: popolnoma brez denarja je in brez hrane, sanje pa so edino, kar ga rešuje pred obupom.

Kljub pisateljskemu uspehu je bilo Saroyanovo zasebno življenje zaznamovano z mnogimi bridkostmi in tragedijami, s propadlim zakonom in posledično z odtujitvijo od lastnih otrok. Dolgovi zaradi iger na srečo in zapleti s Službo za notranje prihodke so privedli do hudih finančnih kriz in v poznih 40ih in v 50ih letih je bil skoraj ob vso svojo popularnost in bil je tudi večkrat tarča napadov s strani kritikov zaradi tega, kar so sami imenovali njegov površni idealizem in njegovo zlorabo literarnih konvencij. Saroyan se je pri tem krčevito boril, da bi njegovo notranje jedro ostalo nedotaknjeno – da bi ostal tak, kakršen je bil ”drzni mladi mož”, zamaknjen v lastno bujno imaginacijo ter v zasebnost lastne domišljije.

V 30ih in zgodnjih 40ih letih je Saroyan užival veliko slavo; redkokateri ameriški pisatelj je bil tako popularen. Ves njegov ugled pa je izviral predvsem iz kratkih zgodb, zbranih v knjigah: Drzni mladi mož na letečem trapezu in druge zgodbe (The Daring Young Man on the Flying Trapeeze and Other Stories, 1934), Vdihni in izdihni (Inhale and Exhale, 1936), Trikrat tri (Three Times Three, 1936), Mali otroci (Little Children, 1937), Ljubezen, tule je moj klobuk (Love, Here  is my Hat, 1938), Mir je čudovit (Peace, it’s Wonderful, 1939) in Moje ime je Aram (My Name is Aram, 1940). Čas tvojega življenja (The Time of Your Life, 1939) je bila ena od najbolj popularnih dram, kar jih je kdaj uprizoril kakšen ameriški pisatelj in Človeška komedija (The Human Comedy, 1943) je bila, čeravno sestoječa iz niza medsebojno prepletenih kratkih zgodb, roman, ki je postal uspešnica in dosegel množico ponatisov.

Saroyanovo poznejše delo obsega kratke zgodbe, drame, serijo avtobiografskih romanov ter spominov, toda nobena izmed teh knjig ni bila sprejeta tako navdušeno kakor prve. Kot pisatelj je odkril vzorčni prijem in si omislil avtorsko držo, ki je bila nadvse privlačna v letih Velike depresije ter v času vojne, a je izgubila vso svojo odmevnost in svoje občinstvo s povratkom blagostanja. Zgodbe, ki jih je napisal v svojih poznih letih o izgubljeni družini Baskmanian – zbrane so v knjigi Norost v družini (Madness in the Family, 1988) –, ponovno poustvarjajo vzdušje in osebne karakterizacije iz zgodb o družini Goroghlanian v knjigi Moje ime je Aram in zategadelj tudi sodijo med njegova najbolj dovršena dela. Toda kljub ugodnim ocenam s strani kritikov je knjiga Norost v družini doživela pri bralcih le skromen uspeh.

Dasiravno je Saroyanova popularnost začela bledeti v poznih 40ih letih, je njegovo delo bilo izrednega pomena za prozaiste, ki so se umetniško razmahnili v naslednjih dveh desetletjih. Sled zametkov njegovega pisanja je mogoče izvajati iz Gertrude Stein, saj je njeno pisanje prav tako bilo idealizirano, prostodušno in osebnoizpovedno, v tovrstnem pisateljskem prijemu mora namreč biti avtor v samem središču lastnega dela, njegova ali njena razpoloženja ter zapažanja pa morajo predstavljati korenine ter pomeniti spodbudo za nadaljnje ustvarjanje. Saroyan je v eseju Ameriške vrline (American Qualities, 1940) po zgledu Gertrude Stein zapisal, da »če nekdo uporabi dvajset svežih in pristnih besed, te besede same postanejo oblika«, to misel pa je pozneje globoko vplivala na pisatelje Beat generacije. V eseju Temelji spontane proze (Essentials of Spontaneous Prose) je Jack Kerouac priznal svojo predanost Saroyanovi estetiki in zatrdil, da je dobro pisanje kakor »(plavanje) v morju angleščine brez vsakršne discipline razen ritma izdiha in protestnih vzklikov«. Kerouacova šola je zatem prenesla Saroyanovo estetiko na naslednjo generacijo.

Saroyan je bil v svoji osnovi ekspresionist znotraj tradicije Gertrude Stein in v okviru te estetike je mojstrsko ustvarjal več zvrsti kratkih zgodb. Blestel je v zgodbah, ki strnjeno ter preprosto ponazorijo neko moralno načelo ali zunanji videz človekove narave – v zgodbah, ki so preko objav v Saturday Evenenig Postu in drugih visokonakladnih revijah navduševale že pripravljeno bralstvo. Te zgodbe so bile zabavne in lahkotne – saroyanovske – in so od bralca zahtevale le neznaten intelektualni ali domišljijski napor. To sta bila Saroyanova kruh in maslo. Tudi Človeška komedija je zbirka takih kratkih spisov – sentimentalnih, melanholičnih, kdaj pa kdaj žalostnih, ampak nikdar tragičnih.

Saroyan je pisal tudi otroške pravljice, jih zidal na armenskem izročilu in knjiga teh pravljic, Saroyanove pravljice (Saroyan Fables, 1941) je bila eno od njegovih najpopularnejših del. Za njegove najboljše zgodbe pa lahko imamo po vsej priliki nekoliko bolj eksperimentalne novele z zbirke Trikrat tri ter obenem seveda vse zgodbe, ki obravnavajo življenje v armenski diaspori. Najpopularnejše izmed armenskih zgodb so seveda tiste, ki opisujejo družino Garoghlanian v knjigi Moje ime je Aram, vendar podobnih zgodb je veliko v domala vseh Saroyanovih knjigah. Tem zgodbam in tudi drugim popularnim Saroyanovim delom sta skupna muhavost in prostodušnost zunanjega videza, toda globlje branje nam pogosto razkrije kopico zagonetnih čustvenih zapletov, ki so često posledica značajskih potez, sproženih od etničnih dejavnikov zunaj osebnega nadzora. Po Saroyanovem prepričanju imajo Armenci zelo razvit smisel za humor, ki pa le stežka zmore prikriti globoki fatalizem, v katerem še vedno odmevajo spomini na dolga stoletja zatiranj in naposled še na zločinskost otomanskih pokolov.

Prekrasni beli konj (The Beautiful White Horse), uvodna zgodba v knjigi Moje ime je Aram, denimo jasno priča o Saroyanovi spretnosti, da bi prikazal skoraj vse v zabavni ter igrivi luči. V njej se pripovedovalec spominja, da ga je nekoč, ko je bil star devet let, ob štirih popoldne obiskal njegov bratranec Mourad jahaje na belem konju, ki ni mogel biti njegov. Član njegove družine v nobenem primeru ne bi zagrešil kraje, pravi pripovedovalec, toda obenem razglablja, da »ukrasti konja za eno samo ježo, vsekakor ni isto kot ukrasti kaj drugega«, ta ugotovitev pa mu dopusti, da se bratrancu pridruži brez slabe vesti. Pozneje v zgodbi pripovedovalčev stric z značilno armenskim humorjem izjavi, da je potrebno ukradenega konja vrniti »najkasneje v šestih mesecih« in ko lastnik, armenski sosed najde pogrešano žival, se mu ta zdi »močnejša kot kdajkoli poprej. Pa tudi bolj krotka«. Zgodbo bi lahko seveda razumeli kot študijo o armenskih značajskih lastnostih, stvar pa se nenadoma poglobi, če upoštevamo, da je bilo v Otomanskem cesarstvu Armencem prepovedano posedovati konje. Tovrstne užitke si je bilo zatorej potrebno ukrasti – čeprav kot zgledni kristjani Armenci seveda nikoli ne bi smeli krasti.

V nekaterih eksperimentalnih zgodbah v knjigi Trikrat tri se pokaže Saroyanova težnja, da bi privedel svojo ekspresionistično estetiko do skrajnih meja, saj so napisane, ne da bi se količkaj oziral na morebitne bralce. To so zelo osebne zgodbe – Živi in mrtvi (The Living and the Dead) je na primer obramba Saroyanovega anarhističnega creda pred konservativnimi političnimi prepričanji njegove babice – v najnenavadnejši zgodbi, kar jih je kdaj objavil, Četrt, pol, tri četrtine in vsi zapiski (Quarter, Half, Three-quarter, and Whole Notes) se njegov prijem zelo približuje vrsti pisanja, ki ga je Gertrude Stein poskušala uveljaviti v delih, kakršno je Stanze v meditaciji (Stanzas in Meditation), kjer gre v bistvu za beleženje avtorjevih občutkov in razpoloženj med samim pisanjem, pri čemer občutki in razpoloženja niso opisani, pač pa ponazorjeni ali izraženi s pomočjo ritma in glasbe besed. Stanze dolgo niso bile objavljene, zatorej tudi Saroyanove zgodbe nikakor ne moremo imeti za plagiat, marveč (kakor velja tudi za samo delo Gertrude Stein) za logični razvoj neke estetike, ki je razumela kot zaželjeni cilj lastnega pisanja predvsem tekoči in spontani izraz, ne pa nadzorovano odvijanje značajev in zgodbe.

Najznamenitejša zgodba v knjigi Trikrat tri je Mož s srcem na višavju (The Man With the Heart in the Highlands), ki tvori obenem tudi osnovo za Saroyanovo igro Moje srce je na višavju (My Heart’s in the Highlands) iz leta 1939. Saroyan jo je napisal nekega popoldneva med boleznijo, ki mu je povzročala hude bolečine; pisanje je bilo tedaj zanj zdravilo, čarovnija besed, ki ga je tako osrečevala, da mu je lajšala trpljenje. Zgodbo pripoveduje iznajdljiv deček po imenu Johnny, čigar neobičajno družino sestavljajo njegov oče, priljudni, a propadli pesnik, in njegova babica, ki ves čas prepeva operne arije med pospravljanjem. Obubožana družina je čisto brez denarja in Johnny mora prepričati špecerista, ki je mnenja, da je dolžnost vsakega človeka predvsem trdo prijeti za delo, naj jim v trgovini da še nekaj kredita. Johnny se izgovarja, da se bo na koncu že našel denar za hrano, špecerist pa dobro ve, da denarja nikoli ne bo. In vendar ga kljub vsemu Johnnyjeve besede in razlage očarajo. Tedaj se v sosesko priseli z družino nekdanji igralec Jasper Mac Gregor in ko ostane Johnnyjeva družina čisto brez živeža, priredi koncert s trobento, ki tako navduši vse sosede, da nemudoma napolnijo njihovo shrambo.

Zgodbo lahko imamo za nekakšno pravljico iz obdobja Velike depresije, v tem pa morda tiči tudi razlog, zakaj je požela tolikšen uspeh kot gledališka igra. Z njo hoče Saroyan namigniti, da tisti, ki znajo druge zabavati, pa najsi so spretni govorniki kakor Johnny ali glasbeniki kakor Mac Gregor, bodo vedno tako ali drugače našli izhod iz težav. Toda najpomembneje je, da sta Johnny in Mac Gregor vesela in brezskrbna, kakor je bil tudi Saroyan sam v svoji ”saroyanovskosti”. Kakor je sam napisal v Vojni napovedi v zbirki Dragi otrok (Dear Baby), pisatelji ne premorejo prav veliko napuha, ker dobro vedo, da je življenje minljivo in da bo vsak izmed nas na koncu pozabljen. »Ker mu je vse to znano,« je zapisal, »je pisatelj prijazen in ljubezniv, medtem ko so drugi strogi in nepriljudni.« Tudi to Saroyanovo prepričanje je bilo vprašljivo kakor vsa druga, toda pisal je vse življenje, kot da bi pisanje bilo tisto sredstvo, ki bi edino lahko ohranilo pri življenju njegov smisel za humor, ne glede na vse ekonomske spodrsljaje.

Uveljavljena merila za razlikovanje med fikcijo in avtobiografijo pomenijo zelo malo v Saroyanovi poetiki in mnogi dogodki iz njegovih kratkih zgodb se kdaj pa kdaj pojavljajo tudi v njegovih avtobiografskih delih. Poznejše knjige, kakršna je denimo Pisma iz ulice Taitbout 74 ali ne pojdi, ampak če že moraš iti, pozdravi vse (Letters from 74 Rue Taitbout, or Don’t Go, But if You Must, Say Hello to Everybody) različni kritiki poskušajo različno žanrsko opredeljevati, eni kot avtobiografijo, drugi kot kratke zgodbe. Tovrstna dela namreč problematizirajo že sam koncept kratke zgodbe, saj v njih Saroyan uporablja isto spretno pripovedno lahkotnost, kakršna je zaznamovala knjigo Moje ime je Aram. Razlika je pravzaprav zgolj v tem, da tu osebe nastopajo pod svojim ”resničnim” imenom.

Edina resnična vsebina Saroyanovega dela je Saroyan sam Kakršnokoli mojstrstvo pripovednih prijemov že zasledimo v njegovih knjigah (in v njih je veliko mojstrstva), to ni nikoli samo sebi namen, ampak le sredstvo, ki avtorju omogoči, da lahko najde svoje mesto pod soncem. William Saroyan je zelo dobro razumel silno moč, ki je bila v tem, da je vseskozi bil zgolj ”Saroyan”, kajti v kolikor je vselej ostajal v središču svojega lastnega pisanja, toliko bolj je lahko, vsaj v pisani in tiskani besedi, bil kos vsem neprilikam življenja.

 

                               

 

                                                                                                                         William Saroyan                               

                                                                                                                            Vstalo življenje

                                                                                                      iz angleščine prevedel Andrej Lokar

 

Vse se prične z vdihom in izdihom in se nikoli ne konča, trenutek sledi trenutku, vdihneš in izdihneš, vidiš, slišiš, vohaš, dotikaš se, okušaš, giblješ se, zbujaš se, dan za dnem in leto za letom, vse dokler ne napoči zdaj, ta hip, trenutek tvojega bivanja, zadnji hip, ki je najbridkejši in najbolj veličasten. Vse je zaradi spomina, sam se spominjam samega sebe, kako sem živel med mrtvimi trenutki, toda nesmrten zaradi svojega spomina, med ljudmi, ki so zdaj mrtvi, bil sem delček strujenja rečnega toka, ki je zdaj zgolj spomin, name in na zemljo, na ulico, ki sem jo prečkal, in na ljudi, ki sem jih videl, kako so šli v nasprotno smer, na vozila, ki so peljala od mene stran. Na saxone, dorte, maxwelle in na mestna vozila in na vlake, na konje in na vozove, spomin name, na malega dečka, ki je prečkal ulico, bil nekako živ in je nekam šel.

Sprva je prodajal časopise. To je bilo zato, ker je hotel nekaj početi, on sam, hotel je stati sredi mesta, kričati o tem, kar se je dogajalo na svetu. Tako glasno je kričal in tako neznansko mnogo je moral kričati, saj je le tako je lahko pozabil, da je moral prodajati časopise; prepričati se je hotel, da je bilo njegovo poslanstvo kričati, ker bi le tako mogli ljudje razumeti, kaj se je dogajalo. Skozi mesto je šel kakor poulični maček, stikal je vsepovsod, po točilnicah, po javnih hišah, po igralnih beznicah, da bi videl: njihove obraze, obraze vseh tistih, ki so živeli z njim na zemlji, izraze na njihovih obrazih in njihove oblike, obraze starih vlačug in način, kako so govorile, vonj nečednih prostorov in zanikrnost starih razpadajočih stavb, vse tole, ves njegov čas in vse življenje, del njega samega. Potikal se je skozi mesto, videl in vohal, govoril, kričal o velikih novicah, vdihoval in izdihoval, kri se je uglaševala z ritmom morja, prihajala je in odhajala do obal sebstva in spet nazaj do razosebljenja, vdih in svežina, izdih in nova smrt in deček sredi mesta, ki gre skozenj kot potepeni maček in kriči o novicah.

Vse je bilo zanikrno, toda biti tu je bilo zanj čudovito in v tem ni bilo zanikrnosti. Njegove roke so bile sčrnele od nesnage mesta in njegov obraz je bil sčrnel od umazanije, ampak bilo je sijajno, on sam je bil živ in je hodil, kričal o dogajanju v svetu, iz dneva v dan, nove novice vsak dan, nove reči, ki so se dogajale.

Poleti je bila silna vročina in njegovo telo je hlepelo po sladkem soku melon in hrepenelo po senci gostega listja in po hladu mirne reke, a vseskozi je moral ostati v mestu in kričati. To je bil ta kraj in on je bil tisti, ki je hotel, da je bilo mesto tako, če je že nekakšno moralo biti. Vseskozi je to dojemal. Strmel je v premožne ljudi, ki so sedeli za mizami v elegantnih restavracijah in jedli sladolede, z električnimi ventilatorji, ki so hladno pihali vanje, gledal jih je, kako so se požvižgali na mesto, kako niso odhajali vanj in se mu pridružili in to ga je razkačilo. Svinje, je govoril, imate vse, kar si poželite, vse. Kaj veste o tem mestu? Kaj vi vsi veste o meni, ki vidim mesto z neskaljenim očesom? Čez poletje pa je odhajal v Crystal bar in tam preučeval debeluharja, ki je vse poletje spal na stolu, nekakšno goro mesa, moža z obrazom in s svojim notranjim bistvom, ki je bil živ, ki je prespal ves dan vsak poletni dan – ki je sanjal o čem? Debeluhar, težak tristo funtov? O čem je sanjal, ko je sedel v točilnici tam v kotu, ni igral pokra ali pinokla kakor vsi ostali možje, samo spal je in le kdaj pa kdaj odgnal muhe od svojega debelega obraza. Sicer pa o čem neki naj bi bil sanjal s takšnim telesom in kaj se je skrivalo pod tolščo tistega telesa, kakšna milost ali pomanjkanje milosti? Tedaj je imel navado odhajati v pivnico in pljuval je na tla, kot so pljuvali tudi drugi možje, in skrivoma je opazoval spečega moža in poskušal to ugotoviti. Mar je tudi on živ? Tako živ kot jaz sam?

Pozimi ni videval debelega moža. Tisto je bilo samo poleti. Debeluhar je bil kakor vroče sonce, silno blizu vseh ostalih stvari, pripadal je vsemu in spal z muhami na velikem nosu. Pozimi je bilo mraz in obilo dežja. Dež je padal nanj in njegova oblačila so bila razmočena, toda nikdar se mu ni umaknil, potikal se je naokrog po mestu in iskal karkoli je že moglo biti tam in kar nihče drug ni maral gledati, vstopal je in izstopal iz vseh mogočih zanikrnih krajev, da bi pogledal, kakšni so bili videti obrazi ljudi, kadar je deževalo, kako je dež spreminjal izraze na njihovih obrazih. Njegovo telo je bilo prav tako mokro kakor dež, toda šel je iz kraja v kraj, izkliceval novice in pripovedoval mestu o stvareh, ki so se dogajale na svetu.

Jaz sam sem bil tisti deček in zdaj je mrtev, toda potikal se bo po mestu, tudi ko moje telo ne bo več metalo sence na tla, tudi če ne bo isti deček, bo ponovno jaz sam, drugi deček, živ na zemlji, iskal bo temeljno resnico dogajanja, iskal bo tisto nepremakljivo in nespremenljivo za vsem, kar se giblje in ki ostaja nedoločno.

Gledališče je stalo sredi mesta kakor drugo vesolje in ko je vstopal v njegovo temo, je iskal tam v umetnih podobah ljudi v gibanju resnico svojega mesta in samega sebe in resnico vsakega življenja. Videl je njihove oči: Medtem ko London spi. Videl je koščeno roko tatu, kako se je iztegovala proti zločinu: Jean Valjean. V mraku se je umetno vesolje razprostiralo pred njim in videl je prikazni ljudi, kako so prihajale in odhajale ter metale spokojne in srhljive sence: Kabinet dr. Caligarija. Videl je brezbrežno morje, kako je bobnelo po klečeh, let ptic, velike prerije in črede divjih konj, New York in številne tolpe ljudi, pošastne vlake, pozibavajoče se ladje, može, ki so korakali proti vojni, in pehotno vrsto, ki je jurišala na drugo pehotno vrsto: Rojstvo Nacije. In medtem ko je sedel v zavetju gledališča, je vstopal v hiše bogatašev, videl jih je, moške in ženske, visoke strope, mogočne marmornate stebre, modno pohištvo, velike kopalnice, mize, obložene s hrano, bogate ljudi, ki so se smejali in jedli in pili, zatem pa je bil spet v zavetju in videl je moškega, ki je iskal žensko, videl je samega sebe, kako je pozorno opazoval, da bi razumel, kako je eden zasledoval in druga bežala, in čutil je moško poželenje, kako je raslo v njem, željo po najmikavnejši izmed vseh, svetovljansko damo jedrih belih ramen in polnih oblih beder, čutil je poželenje po njej, on sam, deset let star in v temi.

Mrtev je in nesmrten hkrati, ko strmi v poveličanje poljuba, ko osupne nad brezumnim objemom moškega in ženske, ko odhaja čisto sam iz gledališča, obrezumljen od strasti do življenja. V šoli pa jih ni mogel prenašati. Presedala mu je njihova puhlost. Ne poskušajte me česarkoli naučiti. Takšen je bil. Bedake poučujte. Ničesar mi ne dopovedujte. Vse prejemam neposredno, naravnost iz brezna, odvratnost z mikavnostjo. Dvakrat dva je mnogo milijonov ljudi, kjerkoli na zemlji osamljenih in drhtečih in vsak med njimi ječi, ko poskuša to odkriti. Ne poskušajte me česarkoli naučiti. Vse bom odkril sam.

Daniel Boone? je vprašal. Ne pripovedujete mi o njem. Poznal sem ga. Nekoč je šel skozi Kentucky Ubil je medveda. Lincoln? Možakar, ki je hodil naokrog sam, gledal na stvari s sočutjem, z obrazom človeka. Vsa dežela polna mrtvih mož, mož, ki jih je ljubil in je sam ostal živ. Ne terjajte od mene, da bi se na pamet učil njegovih besed. Vse vem o njem, kako je tam stal, kako so besede prihajale iz njegovega bivanja.

Vstajal je pred zoro in šel je peš do pekarniške zadruge v San Joaquinu. Dobro mu je bilo, vonj sveže pečenega kruha, bilo je dobro gledati stroj, kako je zavijal hlebce v povoščen papir; kokošji kruh, je imel navado reči in delovodja v svečani obleki se mu je nasmehnil. Delovodja pa je dejal: kakšno vrsto kokoši pa imate pri vas doma, fant? In možakar se je ljubeznivo nasmehnil, da ni bilo zamere in ni mu bilo treba nikoli povedati, da so v resnici on sam in njegovi bratje in njegova sestra jedli kokošji kruh. Samo stal je tam poleg zaboja, ne da bi karkoli rekel, ne da bi prosil za dober hlebec, delovodja pa je razumel in vzel je najboljši hlebec ter ga spustil v odprto fantovo vrečo. Če se je kdaj pripetilo, da je vrgel slab hlebec v vrečo, ni deček niti pisnil, toda hip zatem je mož izvlekel slabi hlebec iz vreče in ga odvrgel spet v zaboj. Vaše kokoši, je rekel, bi morda ne marale tistega hlebca. In deček ni niti pisnil. Samo smejal se je. Bil je dober kruh, ne prestar, včasih zelo svež, včasih še vroč, zgolj kruh, ki je padel iz stroja za zavijanje, sicer bi bil prodan bogatašem. Bil je iz istega testa, pečen v istih pečeh, le da so mu potem, ko so hlebci padli ven, rekli kokošji kruh in ena cela vreča je stala samo četrtaka. Delovodja ni nikoli psoval. Morda je tudi on sam poznal lakoto nekoč, morda je še kot deček kdaj vedel, kako se človek počuti, če si želi kruha. Bil je silno zabaven, vselej je vpraševal o kokoših. Vedel je, da ni bilo nobenih kokoši. In vselej je jemal najboljše hlebce.

S kruhom se je prehranjeval, tako da je lahko potem šel skozi mesto in kričal. Kruh, ki ga je moral narediti močnega, ki je moral nahraniti njegovo jezo, ki je moral napolniti njegovo bistvo z močjo, da bi lahko kričala proti zemlji. To je bil kruh, ki ga je moral popeljati vse tja do smrti in potem spet nazaj do življenja, do vdiha in izdiha, ki ohranjata notranji plamen pri življenju. Kokošji kruh, je imel navado reči, in ni ga bilo sram. Jemo ga. Seveda, seveda. Ni zadosti dober za bogataše. Veliko nas je pri nas doma. Vsega pojemo, vsak košček, vsako drobtino. Ni nam mar, če je skorja malo zamazana. Vse damo vase. Celo vrečo kokošjega kruha. Vemo, da smo revni.  Ko veter zapiha, se nam hiša zamaje, a mi ne trepetamo. Brez težav pojemo kruh, ki ni zadosti dober za bogate. Vrzite noter hlebce. Predober je za kokoši. Nam pa pomeni življenje. Kajpak ga jemo. Čisto nič nas ni sram. Živimo od denarja, ki ga zaslužim s prodajo časopisov. Streha naše hiše zamaka in vodo lovimo v posode, toda vsi smo še tu in vsi smo živi in tla naše hiše se vdirajo, ko hodimo po njih, polno je murnov in pajkov, toda mi smo v tisti hiši in tam živimo. Jemo kruh, ki ni zadosti dober za bogate, tale kruh, ki mu vi pravite kokošji kruh. Med hojo se deček razblini in zdaj sem to jaz, nekdo drug, nič več tisti deček, in trenutek je zdajle ta trenutek v mojem spominu. Smokvino drevo, ki ga je ljubil: od vseh mikavnih stvari najmikavnejša in pozimi je stalo tam brezlistno. Plesalo je, bilo je kiparska belina, ki pleše. Spomladi se je na smokvinem drevesu prikazalo novo listje in čvrste zelene smokve. Sonce je prihajalo bliže in vročina je naraščala in splezal je na drevo, jedel je mehke debele smokve, razcvet ljubke bele ženske, njegove ustnice so jo poljubljale.

Toda vselej se je vračal v mesto, spet nazaj v kraje, kjer so bili ljudje, na ulice, v stavbe z vrati in okni, v dvorane s stropom in podom, nazaj v zavetje mračnih kotičkov, kjer so preigravali svoja življenja, spet nazaj med gibanje množic, k posteljam in stolom in pečem, stran od drevesa, stran od travnika in od potoka. Drevo je pripadalo neki drugi zemlji, starejši in lepši, trdni in spokojni zemlji Božje milosti, vode in neba, pripadalo je času, ki je bil dolgo predtem, nekim starim časom, nepremičnim v soncu, Rim in Atene in Kairo, belo smokvino drevo, ki je plesalo. Pogovarjal se je z drevesom, usta so se mu krčila, vleklo ga je k njegovim gladkim čutnim vejam – o, da bi bil tvoj, je govoril, da bi pripadal tvojemu času, da bi bil tam v starem svetu in da bi bil obenem tu, da bi použival tvoj sad, čutil tvojo moč, da bi se premikal s teboj, medtem ko plešeš, jaz sam sredi sveta, samo s teboj, moje drevo, to, kar je moje, pripada tebi.

Mrtva, mrtva – tako drevo kakor deček, pa vendar večno živa, belo drevo, ki se giblje v počasnem plesu in deček, ki se z njim pogovarja v še neizgovorljivem jeziku: ti, prikupnost zemlje, ulica čaka name, trenutek mojega časa me kliče nazaj in iznenada je bil tu, tekel je po ulicah in kričal o uničenju deset tisoč Hunov. Hunov? Je vprašal. Kako to misliš, Hunov? to so ljudje, mar ne? In videl je ljudi v mestu, kako so se smejali in z užitkom govorili o dobrih novicah. Tudi sam je imel rad dobre novice, ker so mu pomagale pri prodaji časopisov, toda kakor hitro je bilo kričanja konec in je bil spet on sam, je premišljeval o deset tisoč možeh, ki so bili raztreščeni iz življenja v nasilno smrt, eden za drugim, vsak izmed njih je bil kakor on sam, deček, ki je krvavel, kričal, jokal, spominjal se je življenja, kot se ga spominjajo umirajoči ljudje, želel si ga je, lovil sapo, da bi zadihal, da bi lahko še vedno vdihoval in izdihoval, živel in umiral, vendar obenem vseskozi nekako preživel, osupel, zgrožen, deset tisoč obrazov hipoma prepadenih nad grozljivostjo vojne, nad zverinskostjo človeka, ki je lahko tako božanski.

Ni bilo besed, s katerimi bi lahko izrazil svoj bes. Samo kričal je lahko: še vedno ne morem gledati na vojno, kakor gledajo nanjo zgodovinarji. Trenutki, ki so sledili, so prenesli to mojo klico na ta obraz in v to obliko, zdaj je moje bitje v tej mali sobi, sam sem, kakor vselej, spominjam se dečka, oživljam ga in ne morem videti zgodovine, kakor jo vidijo zgodovinarji. Tile razumniki preučujejo dogodke in gledajo na vojno kot na nekaj velikega, kot na enega od največjih dogodkov v zgodbi človeštva, kot na nekaj občega, kar vključuje množice. Tudi jaz sam gledam na vojno kot na veliko stvar, samo razbijam jo na drobne delce za vsakega posameznega človeka in nanjo gledam kot na veliko in na grozljivo stvar. Za vsakega posameznega človeka. Na vojno gledam kot na smrt v taki ali v drugačni obliki za posamezne ljudi, ki so oblečeni kot vojaki, vse ljudi pa, ki so preživeli vojno, kot sem jo jaz sam, razumem kot ljudi, umrlimi s svojimi brati, ki so bili oblečeni kot vojaki.

Vojakov ni. Smrt razumem kot zasebni dogodek, kot uničenje vesolja v glavi in v čutih enega samega človeka in nobene smrti ne morem razumeti kot stransko škodo, ki prispeva k uspehu ali propadu vojaškega podviga. Deček je moral izkričati, kar se je dogajalo. Karkoli se je že zgodilo, moral je to izkričati, da bi mesto izvedelo. Deset tisoč Hunov, deset tisoč, eden za drugim, eden, dva, trije, nepreštevno mnogo, deset tisoč, živih in potem mrtvih, ubitih, ustreljenih, razparanih, deset tisoč Hunov, deset tisoč mož. Obožujem zgodovinarje zaradi izkrivljanja. Spominjam se, kako se je plinska maska približevala človekovemu obrazu, značilne grimase groze zaradi more, ki smo jo uprizarjali, kako nazorno je izražala grozljivost notranjega človekovega obraza, najnazornejšo resnico, ki se je kdaj prikazala v vsem. Za dečka, ki je zdaj mrtev, je pomenila tista vojna mednarodno božjast v telesu in v duši ljudi, privedla je do načrtnega uničenja enega človeka za drugim, dokler milijoni ljudi niso bili uničeni.

Zdaj je iznenada na ulici, teče, piše se leto 1917, kriči o najnedavnejšem človekovem zločinu – posebne novice, posebne novice, deset tisoč ubitih Hunov, on sam živ, vdihne, izdihne, deset tisoč, deset tisoč, vse neprikupne stavbe trdno stojijo, vse ulice trdno stojijo, mesto je ravnodušno do zločina, deset tisoč, okna se odpirajo, vrata se odpirajo, prebivalci mesta se smejijo, dobro, dobro, deset tisoč, deset tisoč ubitih, dobro, dobro. Johnny, vzemi svojo puško, potem pa sprevod mladeničev v uniformah, ki odpotujejo, odpravijo se od doma, stran od korenin življenja, njihov tragični smeh in zlomljena srca, vse stvari na svetu so zlomljene. Kaj pa debeluhar, ki spi v kotu v Crystal baru – kaj je z njim? Tamle spi, nekako še živ kljub opolzki smrti v njem, ne da bi se premaknil. Svinje, je dejal, deset tisoč pobitih Hunov, deset tisoč mož s čvrstimi telesi, razmesarjenimi do smrti. Ti to nič ne pomeni? Ti ne zmoti tolstih sanj? Mladi možje s svojimi ljubeznimi, možje z ženami in otroki. Kaj imaš od tega, da spiš? Vsi so mrtvi, vsi so mrtvi. Mar misliš, da živiš? Ali pa sanjaš, da živiš? Muha na tvojem nosu je bolj živa od tebe.

Napočila bo nedelja, o, dan počitka in radosti, o, nevsakdanji in svetli dan, o, blažilo za skrb in žalost, najlepši, najsvetlejši dan – in oblekel je svojo najboljšo srajco in najlepše hlače in poskusil je počesati svoje lase navzdol, da bi bil čeden in čist, ko bo srečal Boga, in šel je v malo cerkvico in sedel v senco vere: na začetku David, ki podre velikana Goljata, lepotica Rebeka, nori Savel, Danijel med levi, Jezus, ki se mirno pogovarja z ljudmi in na čolnu vpije nanje, ker jih je strah, jezen je nanje, ker jih je bilo strah, mirno fantje, pomirite se, pustite viharju, naj se izdivja, pustite čolnu, naj potone, vas je strah, če greste k Bogu? Ah, to je bilo tako lepo, ta ljubezen do smrti je bila lepa, Jezus jo je ljubil: pomirite se, fantje, presneto, pomirite se, zakaj vas je strah? Mir, mir s teboj, ko se je škrlatna zarja zasvitala, vztrajajte, vztrajajte z menoj, naglo pada večer, ah, lepo. Sedel je v pritličju cerkve med svojimi tovariši, prepeval v vsej polnosti svojega glasu. Ne verujem, je dejal. Ne morem verovati. Nobenega Boga ne more biti. Odrešenik, vdihni večerni blagoslov, sonce moje duše, zapoj, jezik moj, kakšen nebeški spev, zapoj, jezik, zapoj, zapoj. Lepo, lepo, a jaz ne morem verovati. Bogati in revni, eni si zaslužijo življenje, drugi smrt in ogabnost vsepovsod. Kje je Bog? Velike ladje se potapljajo na morju, podmornice, možje v vodi, grmenje topov, strojnice, ljudje umirajo, deset tisoč – kje? Toda naše petje, radost na svetu, Gospod je prišel. Naj zemlja sprejme svojega Kralja. Sveta noč, blažena noč. Kakšna milost, o Gospod, moj mili odrešenik. Naprej, naprej, veličastno. Angeli, odvalite skalo; smrt, izpusti svojo silno žrtev.

Ne, ni mogel verovati. Na lastne oči je videl. Bila je tam v mestu, vsa tista brezbožnost, oči vlačug, možje pri kvartanju, speči debeluhar, nore novice, vse je bilo tam, brezverstvo, brezbožnost, povsod, vsa pozaba sveta. Kako naj bi veroval? Toda glasba, tako dobra in čista, v njej tako veliko od vsega najboljšega, kar je v človeku: vstanite, dvignite svoje glasove zdaj. Glej, prihaja na spuščajočih se oblakih, da bi enkrat za vselej odrešil ljubljene grešnike. Kvišku, moja duša, kvišku, otresi se grešnosti svojih strahov, o, naj zapoje tisoč jezikov. Svečano kot reka, Sveto Pismo, božanska knjiga, predragoceni zaklad, moje si. In pljuval je, naravnost na tla v Crystal baru. In v javni hiši Collette’s Rooms, nad prodajalno The Rex Drug Store, možje, ki so si zapenjali gumbe na oblekah, deset tisoč pobitih Hunov, gospa. Razlomi kruh življenja, gospod, zame, tako kot si razlamljal hlebce na obali morja. In pljunil je na tla in gledal moža, ki je smrčal. Še ena potopljena ladja. Marna. Ypres. Rusija. Poljska. Pljunil je. Ali si poklapan, izmedlel – si nesrečna, krvaveča rana? Cepelin nad Parizom. Speči debeluhar. Pohiti, popotnik, noč prihaja. Pljunil je. Neurje se zbira na zahodu. Top. Ena, dva, tri, štiri! Ena, dva, tri, štiri! Koliko mož koraka, koliko? Naprej, naprej, nekrščanski vojaki. Bil sem zablodela ovca. Pljunil je! Nisem ljubil svoje domovine. Tvoja stvar, Jim. Pljunil je. Vzemi me, o moj oče, vzemi me. Collette, obožujem te, ti grda candra. Pljunil je. Ta sveti kruh, to sveto vino. Moj Bog, je mar ena sama ura lahko tako sladka? Podmornica se potaplja. Pljunil je. Vzemi moje življenje in dovoli, da ti ga posvetim, Gospod. Pljunil je.

Sedel je v pritličju male cerkvice, globoko v senci vere in nevere; ne morem verovati, prestrašno je; kje je Bog, o katerem govorijo – kje? Svoje harfe, vi drhteči svetniki, snemite z vrb. Kje? Top. Vodi me, o, vodi me, dobrotna luč skozi temno noč. Pljunil je. Jezus, Odrešenik, usmerjaj me. Letalo: pljunil je: tresk. Vodi me, o ti veliki Jehova. Kruh nebes, kruh nebes, nahrani me, dokler ne bom sit. Svetovljanska ženska v mračnem gledališču: tvoje ustnice, ljubljena, tvoja ramena in bedra, kot morja valujoča kri. Drevo, črne smokve v pripeki. Pljunil je. Vekovita skala, razpoka zame, pusti, da se skrijem v tebi. Pljunil je. Pusti vodi in  krvi, ki teče iz moje strani, naj bo obilno zdravilo za greh. Gospa, vaša roka, vaša roka: pljunil je. Gora mesa, ki prespi vse poletje. Deset tisoč pobitih Hunov. Napočila je nedelja. Zaokrenila mu je pozornost z zunanjega v notranji svet, k zavetišču preteklosti, prav tako neskončne kakor prihodnost, spet h Jezusu, k Bogu; ko utrujeni, iskaje počitek, k tvoji dobroti prebegnejo; nazaj k najzgodnejšemu miru: vodila me je, blagoslovljena misel. Toda on ni veroval. Ni mogel verovati. Jezus je bil izjemen človek: ne prideš mu do dna. Gojil je neko pobožno ljubezen do smrti. Bil je junak. Kar zadeva Boga. Dobro, ni mogel verovati.

Ampak pesmi, ki jih je ljubil in prepeval, z vso silo: za roko me drži, blagoslovljena ničnost, s teboj grem. Prebudi se, moja duša, pretegni vsak živec in z vso silo pritisni nanj. Delaj, kajti noč prihaja, delaj, ker je že dan. Pljunil je. Naravnost na tla, v Crystal baru. Spet je nedelja: o blagoslovljena ničnost, častimo te. Pljunil je. In nenadoma debeli mož kihne. Aleluja. Amen. Pljunil je. Spi dalje, ljubljeni sen, in privošči si počitek. (Svinja, si je rekel). Nasloni glavo na Odrešenikove prsi. Mi te zelo ljubimo, ampak Jezus te ljubi najbolj. Jezus te ljubi. Ker to piše v Bibliji. Amen. Debeluhar kihne. Ni mogel verovati in ni mogel ne verovati. Smisel? Ni ga bilo. Ampak slava. Bilo je preobilje slave. Povsod. Tele nore ptice. Ki bljuvajo pesmi. Ta orjaška drevesa, trdna in spokojna. In oblaki. In sonce. In noč. In dan. To ni smrt, če umreš, je prepeval: če zapustiš to težko pot, da bi živel pri Bogu. Bogu? Isto. Ničnost. Nikjer. Povsod. Brezumno slovo, vsepovsod. Madame Collette’s Rooms, vse modne udobnosti, tudi postelje. Pljunil je. Ne vem, oh, ne vem, kakšna sreča nas čaka tamle. Kje? Nebesa. Ne. Madame Collette’s: v cerkvi, v Božjem hramu, s takšnimi mislim: deček poje, pozabi na pohoto mesta. Bum: nedeljsko jutro: in vojna še vedno hrumi: po petju bo odšel na uredništvo in prejel svoje Nedeljske posebne izdaje in z njimi bo tekel skozi mesto, z lasmi, počesanimi za Boga in izkričeval o vesti: amen, Jezusu sem podaril svoje življenje. A res? Deset tisoč pobitih Hunov in jaz sem deček, vdihnem, izdihnem, tečem skozi mesto, jaz, jaz sam, vidim, slišim, dotikam se, kričim, voham, pojem, hočem, jaz, deček, zadnji med vsemi, živ po Božji milosti: deset tisoč, dvakrat deset milijonov, po Božji milosti mrtvih, po Njegovi milosti raztreščenih, amen, posebna, posebna: pet centov na izvod, posebna, deset tisoč pobitih.

Jaz sem bil tisti deček, ki je zdaj izgubljen in zakopan v prejšnjih oblikah mene, in zdaj pripadam temu poslednjemu trenutku, tej mali sobi in noč molči, čas odhaja, čas prihaja – in je odšel, odšel je in spet prihaja in sam sem tukaj, diham, tale poslednji hip, vdihnem, izdihnem, deček je mrtev in živ. Vse, kar sem se naučil, je, da dihamo, iz trenutka v trenutek, zdaj, vedno zdaj in nato se spominjamo in vidimo dečka, kako gre skozi mesto, kako se je izgubil, med ljudi, ki so umrli, ki so živi med mrtvimi trenutki, kako prečka ulico, ta prizor, ali pa kako stoji ob zaboju za kruh v pekarni, vreča kokošjega kruha, prosim, da bi preživel, in o tem kričim in nikjer se ne začne in nikjer konča in vse, kar vem, je, da smo nekako živi, vsi mi v svetlobi, mečemo sence, sonce nad nami, prostor vseokrog nas, vdihujemo, izdihujemo, obraz in oblika človeka vsepovsod, slast in bolečina, zdravje in norost, spet in spet in spet, vojna in nevojna, mir in nemir, trdna zemlja, ki je do nas ravnodušna, je ravnodušna do naših mest, naših sanj, je ravnodušna do moje ljubezni do tega življenja, ljubezni, ki je bila dečkova, ravnodušna je do vseh stvari, do mojega odhajanja, do mojega prihajanja, zemlja, vseskozi sama svoja, nikdar moja, večno dlakocepska, in morje, čemerno zaradi gibanja kot moje dihanje, valovi, ki butajo ob mojo obalo, prihajajo in odhajajo in vse, kar vem, je, da sem živ in da se tega radostim, veselim se te odvratnosti in te slave, nekam srečen, da se lahko spominjam, da se nekako spominjam dečka, ki je plezal na smokvino drevo, ki ni molil ampak je bil pobožen v radosti, nekako na zemlji, v času na zemlji, nekako večno v življenju, ničnost, blagoslovljen ali neblagoslovljen, nekako nesmrten kakor jaz, brezčasen, vesel, noro vesel, da je tu in tako je tudi res, smrti ni, nekako ni smrti in je ne more biti.