Zdomski lanski sneg

84

 

                                                                                                                        

                                                                                                                       Zdomski lanski sneg

 

                                      

                                                                                                                             Alenka Puhar

 

 

Za svete tri kralje, to je 6. januarja, imajo v Beneški Sloveniji že pol stoletja Dan emigranta. Uvedli so ga v počastitev tistih rojakov, ki so dolgo odhajali delat daleč od doma, največ v belgijske in francoske rudnike. Izraz so uporabili brez zadrege in tehtanja pomenskih odtenkov, saj živijo v italijanski kulturi. Nekaj kilometrov proti vzhodu bi imeli – če bi imeli – dan zdomcev. Emigrantom se tu še dandanes radi izognemo, ker se jih drži slab glas.

Kadar gredo za svete tri kralje – in še kakšno priložnost – k Benečanom na obisk predstavniki slovenske države, pridejo v imenu urada za »Slovence v zamejstvu in po svetu«. Baje ne delajo več tistih razlik, ki so nekoč natančno kategorizirale politična agregatna stanja – zamejci, izseljenci, zdomci in emigranti. V polpretekli slovenščini je bilo popolnoma jasno, kdo je kaj (čeprav slovaropisci to v glavnem ignorirajo): Zamejci so tisti, ki živijo takoj za mejo, na ozemlju, ki po krivici ni naše. Izseljenci so odšli v starih časih, da bi poiskali boljše življenje v daljnih tujih državah. Zdomci so novejši izseljenci, ki jim je šlo predvsem za boljši zaslužek; uradna varianta je bila »delavci na začasnem delu v tujini«, vsebovala je upanje, da se bodo vrnili. S polnimi žepi.

In emigranti? To so bili tisti, ki so odšli po drugi svetovni vojni, predvsem iz političnih razlogov. S tem so izrekli nezaupnico socialističnemu projektu in se izločili iz družbe. Deležni so bili samo strupa ali molka. Imeti stik z njimi je veljalo za resen delikt, ki se je občasno strogo kaznoval, kot sploh vse, kar je prišlo z druge strani meje. In tako je bilo čisto naravno, da so v Sloveniji začeli prirejati izseljenske nedelje, pozneje piknike (na začetku julija, ponavadi v Škofji Loki ) in to še v času, ko noben emigrant ni mogel ali smel v Jugoslavijo. In je bilo jasno, da bi bilo tem veselicam nespodobno reči, da gre za emigrantski dogodek. Hkrati pa je sekretariat za notranje zadeve poročal, da je leta 1969, ko so se možnosti za prehod meje precej sprostile, »prišlo na privatne obiske cca 700 političnih emigrantov iz Zahoda, iz Vzhoda pa 6 IB emigrantov.«

Najboljša ilustracija te velike občutljivosti za kategorije tujosti se ponuja z uvozom publikacij. Vse, kar je bilo objavljeno za mejo, je bilo sumljivo in zato deležno kontrole. V Trstu je bilo ustanovljeno podjetje ADIT, ki se je ukvarjalo z uvozom tujega tiska v Jugoslavijo. Kratica je vredna pozornosti, gre za Agencijo demokratičnega inozemskega tiska; na pogled komercialno podjetje je imelo torej tudi razsodniške in cenzorske privilegije, saj je presojalo, kaj je demokratično in potemtakem sme pred oči socialističnega delovnega ljudstva. Obvarovalo ga je pred nedemokratičnimi besedili. V Jugoslavijo je pravzaprav samo Primorski dnevnik prihajal (iz Trsta) redno in brez težav; očitno je bil dovolj trdno v rokah zavednih članov komunistične partije. Vse drugo je bilo vsaj malo kočljivo, zato je potrebovalo kontrolo in uvozno dovoljenje. Udba je imela posebej izurjene ljudi, ki so vedeli, kdo je permanentno izobčen, za ostale pa so znali že po diagonalnem branju presoditi, ali naj se jih spusti med delovno ljudstvo ali ne. Ali bo kakšno besedovanje po nepotrebnem vznemirilo ali ne. Ali širi nesramne laži in kleveta ljudsko oblast… Verjetno so bili ti oddelki Udbe v tesnem in trajnem delovnem razmerju s podjetjem ADIT.

Vsi po svetu razseljeni Slovenci se seveda niso držali smernic, ki so pri poimenovanju obveljale v matični domovini. Po vojni v Argentino odseljeni Slovenci so se imeli za izseljence ali zdomce, ne za emigrante; niso pristali na slabšalno politkomisarsko označevanje.

Meje med zdomskim, izseljenskim, zamejskim in emigrantskim agregatnim stanjem niso bile nikdar prav čvrste, a to je imelo (za voditelje režima) nekaj prednosti. Kadar je bilo treba kaj diskreditirati, očrniti in s tem prepovedati, je zamejsko (tehnično gledano vse iz Trsta, Gorice in okoliških vasi) lahko postalo emigrantsko, celo belogardistično in domobransko. Tako so voditelji, ob uslužni pomoči sodstva, lahko preganjali vse, ki so želeli dati na papir kaj neobjavljivega. Reviji Most in Zaliv, ustanovljeni leta 1964 v Trstu, sta se tega dobro zavedali, zlasti od leta 1967, ko se je na zatožni klopi znašel Marjan Rožanc, zagret pisatelj in sodelavec Mosta. Obtožen je bil zaradi nekaj spisov, objavljenih v Mostu in zaradi prodajanja te revije sredi Ljubljane.  Uradno poročilo Službe države varnosti se glasi:

»Dne 18.5. smo izvršili hišno preiskavo pri književniku Marjanu Rožancu, ki je brez dovoljenja razpečaval tržaško revijo Most. Ta revija je katoliško orientirana, a v njej sodelujejo tržaški slovenski emigranti in manjšinci, znani kot osebe, ki so nerazpoložene do nove Jugoslavije. Osnovna koncepcija revije je: predstavljati revijo, ki svobodno in nepristransko obravnava celotno slovensko kulturno dejavnost, kar ji po mnenju njenih predstavnikov omogoča dejstvo, da je njen sedež v tkzv.’svobodnem svetu’, izven ‘diktature v Sloveniji’.«

Postopek proti Rožancu se je končal s pogojno zaporno kaznijo. Čez nekaj let  (1976/77) sta bila zaradi objav (in tudi poskusa objave) v Zalivu obtožena in oba brezpogojno obsojena na zaporno kazen, Viktor Blažič in Franc Miklavčič.  Tik pred tem je bil (leta 1975) obsojen na leto strogega zapora Drago Jančar, ki je čez avstrijsko mejo prinesel publikacijo s pričevanji o povojnih pobojih; sodili so mu po 118. členu KZ, ki je inkriminiral sovražno propagando, in ga tudi obsodili na leto dni zapora. Vsi ti primeri so ustrezno zastrašili obsojence, njihovo okolico in splošno javnost. Seveda je to samo del iz širše slike, saj so v drugih predelih iste države iste ali podobne člene enako uporabljali ali zlorabljali, s tem pa krotili pretirano sproščenost in kritičnost.

Svarila pred stiki s tujci, zlasti z novinarji, so bila zelo razširjena ustrahovalna taktika. Konec šestdesetih, ko so se obsojenci z dachavskih procesov – enega najbolj sramotnih poglavij povojne represije – začeli zbirati, dogovarjati, pisati pisma in obiskovati politične funkcionarje, da bi se oprali krivde, jim je sekretar CK ZKS Slovenije Andrej Marinc zagrozil (1968):
»Svetujem vam, da novinarjem, zlasti tujim, ne dajete nobenih izjav. Če našega nasveta ne boste upoštevali, se lahko zgodi, da bomo postopek za morebitno rehabilitacijo ustavili. Na osnovi še neuporabljenega obremenilnega materiala bi lahko proti mnogim od vas celo sprožili nov proces!«

Kaj je povod za tole jezikovno cepljenje pomenskih odtenkov? Simpozij, ki se je začel porajati lani spomladi, ko je umrl Aleš Lokar. Z ambicijo pretresa in spomina na dve reviji, Most in Zaliv, ki sta od srede šestdesetih pa tja do leta 1990 izhajali malo za mejo. Zaradi tega sta bili formalno zamejski, a vsebinsko toliko sumljivi, da sta bili tudi »nam sovražni«, vsekakor pa »ne napredni«. Okoli njiju se je zbralo nekaj intelektualne energije, ki si je upala usmerjati tudi v vprašanja, s katerimi se tostran meje ni bilo dovoljeno ukvarjati. Rezultat: na straneh teh dveh revij so zapisane misli, ki so bile pomembne za intelektualno rast Slovencev, s tem za njihovo družbeno in politično samorazumevanje in usodo. Vseh – tistih tu v tej državi, tistih v njeni bližini in tistih bolj oddaljenih. Zato so pobudniki simpozija prosili ustrezni urad za nekaj denarja. Javili so se na razpis za »finančno podporo Slovencev po svetu«. Prošnjo je strokovna komisija zavrnila, češ da ne izpolnjuje ciljev razpisa, »saj spada na področje zamejstva«.

Zavrnitev je zanimiva, ker sicer ni politično uničujoča, kot se je dogajalo njega dni, očitno pa komisija še vedno raje deli svoje simpatije in denar po nekih bolj ali manj umetnih kriterijih »zdomskosti« in »zamejnosti«. Pri tem ostaja nejasno, s kakšnimi kriteriji loči »posvetne« Slovence od »zamejskih«. Že res, da sta obe publikaciji izhajali takoj na drugi strani meje, v krajih, poseljenih z zamejci. Ampak v njih so sodelovali eni in drugi in tretji ljudje, celo nekaj bolj pogumnih četrtih, to je tukajšnjih. Zaliv je ustanovil Boris Pahor, ki je iz prve kategorije tujosti, a je odpiral strani svoje revije tudi drugim, celo najrazličnejšim emigrantom. Most, ki je bil prav tako odprt na vse strani – celo italijanskim sodelavcem! – pa je imel že ob ustanovitvi pisano sestavo. Vladimir Vremec je zamejski domačin, Aleš Lokar zamejski polemigrant, Detela emigrant. Za kratko obrazložitev: Vremec je z Opčin, iz družine, ki ima tam že dolgo zemljo in hišo in v njej gostilno. Aleš Lokar je bil v Trst preseljen iz Ajdovščine še kot otrok, ker je njegov oče leta 1947 optiral za Italijo – iz razlogov, ki so politično-gospodarske narave. Lev Detela pa je Jugoslavijo zapustil leta 1960, kot mlad, odrasel moški; z oznako (tukajšnjo, udbovsko): Emigrant. Čez nekaj desetletij je v krogu Nove revije povzročil živahno debato o zdomstvu, izseljenstvu in drugih oznakah ekspatriatizma. Ki jo je Niko Grafenauer končno presekal: »Kaj boš govoril o zapredenosti in take omlednosti. Šel si v emigracijo in si bil emigrant!« Pa so Detelovi spomini izšli s tem jasnim naslovom.

Kdo bi vedel, kakšne kriterije uporabljajo strokovne komisije, ki za Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu ponujajo varčno stehtano finančno pomoč. Ali so kakšni predpisi, koliko mora biti med prosilci ali raziskovanci emigrantov in kje smejo živeti, da so ali niso med zamejci? Ali so kakšni predpisi, kaj vse in koliko kilometrov daleč morajo tematsko zajemati njihovi spisi? Seveda še vprašanje drugačnega tujstva: Ali se je pametno pobahati, da sta v Mostu nastopala tudi Claudio Magris in Boris Podrecca, ki sta napol obljubila udeležbo (v teh negotovih časih so obljube kočljiva zadeva)? Ali pa je to bolje skriti, ker – roko na srce – Podrecco se še da nekako označiti za tudi-Slovenca- razseljeno- napol/emigrantsko osebo? Magrisa pa menda ne, čeprav, no, mogoče tudi nekako, zaradi žene, ki je bila iz kategorije ezulov…? Še to: Ali bi bilo treba k vlogi dostaviti tudi rodovnik teh, ki dandanes beremo in raziskujemo in pišemo o teh ljudeh in njihovih dosežkih? In za zaključek: Ali bi bilo za podkrepitev vloge koristno navesti elaborate Udbe?!

No, sklenem melanholično, saj poznamo še eno agregatno stanje tujosti: Lanski  sneg.

 

(Kratka varianta tega zapisa je bila z enakim naslovom objavljena v Delu, 23. februarja 2021)