Ali Javna agencija za knjigo ogroža slovenski nacionalni interes?
Andrej Lokar
To je namreč temeljno in najbolj kočljivo vprašanje, ki se vsiljuje ob nedavni izločitvi Borisa Pahorja s Knjižnega sejma v Frankfurtu. Igra kulturokratskega gremija povprečnih aparatčikov, ki ga je Ministrstvo za kulturo kot osebno specialno operativno jurišno enoto nastavilo na sam vrh Javne agencije za knjigo, je povsem transparentna: izločiti vse posameznike in vsebine, ki še niso pod neposrednim nadzorom Ministrstva za kulturo ter potemtakem niso v skladu z načrtovano razgradnjo še poslednjih prežitkov normalnosti in ponovno rekonstrukcijo z ozirom na potrebe paradržavne kontinuitetniške elite po vzpostavitvi linearnega vzročnostnega razmerja nanovo napisane slovenske polpretekle (tudi duhovne) zgodovine. Vendar navzlic vsemu relativno manjšemu učinku na slovensko družbo (denimo v primerjavi z zavoženostjo pravosodja, zdravstva, gospodarstva) se morda v tem primeru v daleč najočitnejši luči pokaže, kako je delovanje slovenske vlade v nasprotju z nacionalnim interesom Republike Slovenije.
Kako naj sicer razumemo to dejanje, ki je videti povsem skregano z neko nemoteno percepcijo stvarnosti? Ne glede na razloge, ki so botrovali tej odločitvi (po vsej priliki: želja, da bi z izobčenjem nekaterih vsebin odprli prostor za druge vsebine, seveda z diametralno nasprotnim ideološkim predznakom), si lahko brez nadaljnjega zastavimo vprašanje o objektivni škodi, ki bo in je pravzaprav že nastala za slovensko kulturo, slovenski narod in slovensko državo s sklepom, da bo iz propagandistično totalitarnih razlogov iz prepoznavne izložbe, ki bi jo za slovensko kulturo in za Slovenijo vobče predstavljalo častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, odstranjen naš najdragocenejši kulturni adut.
Bržkone bi ob vsem tem kazalo, da svoje samospraševanje brez nadaljnjega preusmerimo na vprašanje, ki ga mora slovenska javnost nasloviti na odgovorne osebe, ki so zagrešile to nezaslišano pobalinstvo: na kuratorja slovenskega gostovanja na Frankfurtskem knjižnem sejmu, Miho Kovača, na Direktorico javne agencije za knjigo, Katjo Stergar, ter dulcis in fundo na režiserko vsega tragikomičnega klovnovstva, ki smo mu bili priče v zadnjem letu, na povsem očitno nesposobno ministrico Asto Vrečko.
Miha Kovač je iz čiste postpartijske stihije vskočil v organizacijsko mašinerijo Frankfurtskega knjižnega sejma, tako da je s svojim spletkarskim delovanjem (nikakor ne smemo pozabiti, kaj se šušlja o njegovi preteklosti) ob zamenjavi oblasti popolnoma razdrl mrežo sodelavcev ter vsebine, ki jih je bila povsem v skladu s pričakovanji prispevala prejšnja vlada. Zaradi pomanjkanja strokovnosti, znanja in obče kulturne razgledanosti pomeni nastop Mihe Kovača na vodilnem mestu tako pomembne prireditve vdor srednjeslojske brezbrižnosti v kulturo, ki še najbolj spominja na nepotistično disfunkcionalnost prevzemanja funkcij v 70ih letih v SFRJ.
Nastop Katje Stergar lahko razumemo kot nov sindrom v slovenskem javnem in siceršnjem družbenem življenju, kot vzpon kulturokratov, aparatčikovsko kvazikvalificiranih povprečnežev na eno izmed najbolj delikatnih področij slovenske kolektivne smoidentifikacije: naše umetnosti in naše kulture. Vsi, ki so kdaj imeli opraviti z Javno agencijo za knjigo, dobro poznajo metode in pristope gospe Stergarjeve, ki segajo od neposrednega nadiranja posameznikov do najnizkotnejših izločevalnih igric, s katerimi poskuša (ob pomanjkanju znanja in argumentov) ekskluzivno obravnavati slovensko umetnost in slovensko kulturo.
Asto Vrečko in njeno brezobzirno revolucijsko ministrovanje, njeno družbenopravičniško besnilo, njene protizakonite prijeme pri dodeljevanju sredstev iz proračuna za kulturo, njen nehumani totalitaristični pristop smo že imeli priliko spoznati v celotni dobi njenega ministrovanja. Zdaj je svoje pokončevalsko besnilo usmerila v največjega pričevalca slovenske kulture ter s tem vsem, tudi tistim, ki doslej niso hoteli videti resnice, pokazala svoj pravi obraz: nakremženo krinko demona uničevalca, ki hoče zradirati slovensko kulturno izročilo, da bi lahko zavladala na razvalinah.
Zaradi vsega tega menim, da pomeni izločitev Borisa Pahorja tudi izgon slovenske kulture iz današnje politične garniture, kar je seveda tudi izgon iz nje slovenskega duha. Posledica tega dejanja pa je obenem samoizločitev omenjenih oseb iz slovenskega naroda, saj pomeni njihovo ravnanje čisto navadno izdajstvo rodu. Na nas je, ali bodo te posledice kratkoročne ali dolgoročne. Zato v imenu ljubezni do domovine zahtevajmo takojšnji odstop Mihe Kovača, Katje Stergar in Aste Vrečko z njihovih položajev.
