Kolumna – Črne maske – beli ljudje

236

 

                                                                                                                      Črne maske – beli ljudje

 

                                                                                                                                 Andrej Lokar

 

Kakorkoli že gledamo na hermenevtiko – slovenski interpret si mora priznati, da predstavlja razvozlavanje besedil gospe Babnikove svojevrsten izziv. Če sploh kaj, jih povezujeta skupna tema ter ciljna naravnanost, o kateri bom spregovoril na koncu pričujoče kolumne. V recenziji Iskanje črnega mesa, ali kje je tu sploh črni ljubimec romana Mihe Mazzinija Funny (založba Goga, 2019), ki je izšel pred nekaj tedni na spletni reviji Airbeletrina, nikakor ne moremo mimo ugotovitve, da gre spet za eno od značilnih nerazvidnosti, nedonošenih slogovnih strdkov, nedorečenih kvazipolitičnih manifestov, ki postajajo vse bolj differentia specifica pri pisanju gospe Babnikove. Knjiga gospoda Mazzinija, ki si je kot eno od svojih dogajališč izbral Afriko, je za gospo Babnikovo kakor naročena, da bi z izzivalno kretnjo neutrudne borke za vsestransko pravičnost vsej licemerski slovenski leposlovni javnosti v brk vrgla rokavico svojega ogorčenja. Roman gospoda Mazzinija gospa Babnikova z utečeno ocenjevalno kretnjo prisporeja s tremi filmi, za katere meni, da predstavljajo zatiralsko kolonialni, če že neokolonialistično diskriminatorni odnos do afriške celine ter njenih prebivalcev. Gre za holivudsko uspešnico Out of Africa, za film Bela Masajka ter za film Ulricha Seidla Paradies: Liebe. Kljub načelnemu priznavanju njihovih resničnih nagibov gospa Babnikova vse tri filme zavije v obrabljeni, starožitni, zaplesneli, zarjaveli, dolgočasni habitus sodobne slovenske napredne leksikalne hipokrizije. V to ropotarnico mrtvih besed brez konkretne vsebine sodijo: apologija imperializma, trgovinska veriga oblačil, prodajanje neokolonialne nostalgije, gospod Mazzini Drugega dojema kot ne-jaz, ne-identificirajoče, ne-primerljivo in posledično tudi ne-civilizacijsko, ne-kulturno, ne-moderno. Ocena, ki jo na koncu gospa Babnikova izreče o knjigi gospoda Mazzinija, je kajpada izrazito negativna. Ne glede na moje mnenje o ustvarjanju tako gospe Babnikove kakor gospoda Mazzinija, ki imata mnogo več skupnega, kot si lahko domišljata, in o katerem bom (morda) kdaj drugič – bi rad pozornost bralca (če kakšnega sploh premorem) preusmeril na groteskno izkrivljenost podobe, ki jo oba posredujeta v zvezi z obravnavano temo. Vsi namreč lahko soglašamo, da sta tako gospa Babnikova kakor gospod Mazzini belca, da sodita k eni od bolj ali manj prepoznavnih srednjeevropskih kultur, da oba pripadata enemu od najbolj udobniških, neizpostavljenih, zavarovanih in zaščitenih literarnih establišmentov na svetu. Ob vsej lagodnosti in kroničnem pubertetniškem literarno boemskem revoltništvu je videti, kot da bi bila voluntaristična eksotizacija njunih literarno umetniških toposov ter ohlapnost (recimo temu tako) narativno formalnih prijemov posledica osebne naveličanosti nad življenjem ali širšega plahnenja endemične umetniške energije v sami srčiki naše kulture. Odtod tudi potreba po (neogibno stereotipnem) iskanju kronotopske drugačnosti in virov navdiha, ki jih (pozor!) slovenski pisatelj ni več sposoben poiskati v lastni vertikali in jih je zato primoran najti v posvojenih ter malomeščansko udomačenih ter ukročenih tujih horizontalah. Ko nebesa obmolknejo in se posledično zaprejo tudi vrata v pekel, nam ne preostane nič drugega, kot da si krajšamo čas z izletniškim radovedenjem po sploščeni zemeljski obli. Pri vsem tem si posebni razmislek zasluži že sama oznaka kolonializma. Gospa Babnikova v svoji zavzetosti pri razpoznavanju in stigmatizaciji ekonomskega, teritorialnega, turističnega ter nazadnje še seksualnega ter menda še celo čustvenega kolonializma začuda (hm) pozablja na najsubtilnejšo obliko kolonializma: na intelektualni, kulturni, da, celo umetniški kolonializem, ki ga brezobzirno izvajajo zahodni umetniki v prepričanju, da je njihovo leporečniško gostobesedje najprikladnejše sredstvo za dojemanje temnopoltega ali Neevropejca vobče ne kot Drugega, marveč kot Istega (le kaj naj bi to pomenilo?!). Ko bi se gospa Babnikova nekoliko potrudila in bi kdaj posegla po kakšnem resnično revolucionarnem afriškem avtorju, bi denimo (v sicer neliterarnem) pisanju kakšega Stephena Bika našla afriško, na samobitnosti utemeljeno zavračanje natanko tistega, kar sama počne: libertarno liberalnega ter v social(istič)no krinko zavitega pokroviteljskega odnosa belskega intelektualca, ki poskuša temnopoltim dopovedati, kakšni morajo biti, belopoltim pa, kako morajo dojeti tisto, kar sami menijo, da bi moralo biti. Dejstvo je, da gospa Babnikova z vso svojo vnemo pada v lastno past in izvaja najbolj brezobzirno obliko kolonializma v zgodovini zahodne civilizacije: duhovni kolonializem, zavit v leporečništvo samovšečnega literarnega hedonizma. Kar ima tudi neizbežno svoje posledice, ki se nazorno kažejo v pretenziji, da bi Drugega končno nediskriminatorno razumeli kot Istega, kar ne pomeni nič drugega kot nasilno projekcijo našega pritlehnega egalitarizma v razvaline, ki jih je naša civilizacija pustila za seboj na tujih tleh.