Écrasez l’ infâme
Andrej Lokar
Ne le v zahodnem svetu, pač pa tudi pri nas se vse češče pojavlja beseda ter udejanja praksa takoimenovanega »deplatformiranja«. Postopek ima relativno dolgo zgodovino, a v sodobni inačici, uveljavljeni predvsem v ZDA, se »deplatformiranje« vse bolj preobraža v javnomnenjsko ali tudi pravno sredstvo, ki ga zlasti ekstremna in nasilna levica, ob podpori vseučiliškega libertarnega ali radikalnega intelektualnega kadra, sistematično uporablja za zatrtje vsega drugačnega in nepodredljivega. Če nam je dovoljena posplošitev, se ideologija ter praksa »deplatformiranja« gibljeta v dveh smereh: 1) nasprotnikom, ki že s svojim obstojem relativizirajo pretenciozni kulturno umetniški monizem sodobnih anahronističnih imanentizmov, onemogočiti dostop do javne sfere; 2) v primeru neuspeha drugače mislečim onemogočiti preživetje znotraj nekega kolektivnega konteksta (sem sodijo sankcije proti ustanovam, ki »nezaželjenim« omogočajo svobodo govora, blokade bančnih računov, razveljavitve bančnih kartic in podobno). Če stvar pretresemo z distance, ki nam jo vselej ponuja rahlo ironična drža, nam je kaj brž jasno, da gre za eno redkih razumniško modnih zahodnih novitet, za katero sploh ni potrebno, da bi jo Slovenija uvajala, saj jo je naša elitniška državnoparazitska kulturniška mašinerija primopredajno prevzela od bivšerežimske političnosistemsko simbiotične kulture ter jo s pridom izvaja še danes – z nekim tipičnim balkanskototalitarnim ali bivšesovjetsko obarvanim pridatkom: bujno moralno diskreditacijo »neprilagojenih družbeno sovražnih elementov« z neokusnim mlaskanjem po njihovi zasebnosti (smo pač ljudje: pri vsakomer lahko kaj najdemo). Pred grožnjami s tovrstnimi posegi seveda ni bilo imuno niti Kulturno umetniško društvo KUD KDO?, v zadnji dneh s strani znanega knjižnega distributerja, čigar podjetje je poimenovano po neki nočnočarovniški povrtnini, vendar je enega svojih vrhuncev doseglo s peticijo, v kateri je izražena zahteva po umiku nastopa gospoda Vodeba z letošnjega knjižnega sejma. Ker sta v mojih očeh tako grobijanska izvajanja gospoda Vodeba kakor nadležna ničevost izumetničenega blišča knjižnega sejma dokaj irelevantna, bi se rad pomudil ob besedilu, ki utemeljuje omenjeno zahtevo in ki v primeru uspešnega izida utegne postati precedens, ki bo dobesedno raztegljiv na vse in vsakogar, kar ne bo v skladu z odkrito političnimi prepričanji podpisnikov in podpornikov peticije. Ali z drugimi besedami: gre za čisti precedens v »deplatformiranju«. Ker me stališča gospoda Vodeba niti najmanj ne zanimajo, se bom tule omejil na to, da bom zamisliteljem, sestavljalcem in tudi podpisnikom peticije čestital, saj jim je v tako zgoščeni in jedrnati obliki uspelo sintetizirati ne le moja, pač pa prepričanja celega segmenta umetnikov ter intelektualcev, ki so neodtujljivi del naše civilizacije. Z »… uglednega dogodka, na katerem se izmenjujejo kritične perspektive in najnovejše družbene teorije …«, mora biti izobčen, kdor je »… nasprotnik naprednih družbenih sprememb …«, kdor je zagovornik »… reakcionarnih pogledov in nazadnjaških vrednot …«, kdor je »… provokativen …«, kar so brez nadaljnjega postavke, v katerih se prepoznavam tudi sam. Tem pa seveda nikakor ni težko, v duhu utečene prakse medijske gonje, ki jo tovrstni ekstremizem na osnovi kapitalsko podprtega obvladovanja občil nenehno s pridom uporablja, brez večjih težav dodati anatemizacijske invektive, kakršne so: »… senzacionalistične, a neresnične izjave … posluževanje sovražnega govora … blatenje zagovornikov enakosti spolov … nazadnjaške, škodljive, degradirajoče izjave … popreproščena psihoanaliza, nestrokovnost … podpihovanje sovražnosti … kanaliziranje lastnih frustracij … žaljenje ustave …«, kjer gre za običajni cvetobirček iz vekapebejevskega učbenika za moralno degradiranje nasprotnika. Strategija je seveda znana in temeljito preverjena ter v praksi prekaljena: lotiti se je treba nekoga, ki je resnično sporen, doseči njegovo odstranitev, zatem pa postopek uporabljati po spisku za delegitimacijo nasprotnikov enoumja ter dužbenokulturnega monopolizma. »Deplatformiranje« je potrebno spremeniti v nekakšen kolektivni pogojni refleks za odstranjevanje nasprotnikov v imenu najplemenitejših idealov, utelešenih predvsem v ideologiji človekovih pravic s svojo ohlapnostjo in nedorečenostjo (kaj to sploh je – človekovo dostojanstvo?), ki jo po svoje vsakdo izmed nas vsak dan krši (pomislimo samo na ožji družinski krog). Pretkana nevarnost tovrstnih peticij, katerih taktika je, kakor že omenjeno, postati precedens za obračunavanje z resničnimi ali umišljenimi nasprotniki v imenu univerzalnih vrednot, je očitna. Kar je razvidno že iz njenega ustroja negativne peticije, pisane v prepovedovalno cenzorskem tonu, ki sploh ne stremi k uveljavljanju povsem legitimnih pravic (kakršne nedvomno so pravice žensk, istospolnih, vseh, ki so drugačni), pač pa h korenitemu zatrtju drugega.
