Kolumna – Hoja po robu

43

 

                                                                                                                            Hoja po robu

 

                                                                                                                            Andrej Lokar

 

Bolj ali manj pristransko besedovanje v zvezi z načrtovanim (zdaj že z vladnim odlokom odobrenim) Muzejem slovenske osamosvojitve samodejno vzpostavlja prisporeditev s kolumno gospe Alenke Puhar, ki je decembra 2020 z naslovom Prostor in čas izšla v ljubljanskem Delu. Tisti prispevek je avtorica zaključila z namigom na morebitno ustanovitev neobstoječih »muzeja UDBE«, »muzeja književnosti« ter »muzeja samostojnosti«. Ker se je v našem dokaj premaknjenem času težko izogniti najbolj slovenski izmed vseh obrambnih potez našega vrojeno rodovnega imunskega sistema: cinizmu, mi je ob branju omenjene kolumne (prebral sem jo šele danes) samoohranitveni demon notranjega narcizma zavratno prišepnil sarkastično nedostojnost retoričnega vprašanja: zakaj ne muzeja svobode? Za prikaz slovenske svobode  bi predlagal tri prostore: prvega za predstavitev slovenskih idej o svobodi v preteklosti, drugega za predočitev slovenskih idej o svobodi v sedanjosti, tretjega za eksponatno konkretizacijo poskusov udejanjenja slovenske svobode kadarkoli: za prvi prostor bi predlagal prazno prebeljeno sobo, za drugi prostor prav tako prazno prebeljeno sobo, za tretjega pa razstavo fotografskih posnetkov skeletov iz Barbara rova v Hudi jami. Kaj pa sodobni slovenski kulturniki? Med njimi še najbolj bijejo v oči izjave predstavnika Inštituta za novejšo zgodovino dr. Gabriča. In to iz dveh razlogov: zaradi njih samih in zaradi njegove funkcije predsednika druge najstarejše slovenske založbe, za katero mi je sedanji urednik enega njenih najelitnejših odsekov pred nedavnim zaklinjajoč se zagotavljal, da zavrača kakršnokoli obliko kulturnega boja ter si želi biti samo eno: odraz celotne nacionalne kulturne tradicije. Že sam izrazni razpon, ki ga dr. Gabrič uporablja v svojih javnih izjavah, postavlja namreč tista zaklinjanja pod velikanski vprašaj. Zamisel o Muzeju slovenske osamosvojitve se dr. Gabriču zdi »… eden tipičnih rokohohitrskih pripravljenih odlokov in zakonov institucije, ki naj bi poudarjala naš pogled na preteklost; naš z vidika vladajočega režima …«, novonačrtovani muzej se mu ob vseh ideoloških pomislekih zdi škodljiv tudi z vidika »… kulturnega turizma (sic!!!) …«, saj z njim »… razbijamo, eno bomo imeli tu, drugo tam, tretje nekje drugje. To je popolno rušenje enega celovitega koncepta muzejske predstavitve naše države …«, glede zgodovinskega vidika predsednik druge najstarejše slovenske založbe uporabi sledeče besede: »… že v utemeljitvi najdemo floskule, ki so presežene v zgodovinopisju. To dokazuje rokohitrstvo predloga, da naj bi bil narativ (sic!!!) tovrstnega muzeja natanko predpisan …«, zaključi pa v zarotitvenem tonu, naj ne ponavljamo preteklih napak, kakršna je bila »… pod prvo Janševo vlado ustanovljen študijski center za narodno spravo …« Če te besede ocenjevalno povzamemo in iz kontinuitetniškega novo(staro)reka poskušamo prevesti v kolikor toliko razumljivo slovenščino, je slika, ki se nam razgrne, približno takale: predsednik druge najstarejše slovenske založbe, ki naj bi bila nepristranski varuh našega skupnega izročila, z utečeno tehniko medijskega zavajanja demagoške govorice poskuša: a) s stališča svoje nesporne strokovnosti diskreditativno oblatiti pobudnike neke bolj ali manj primerne/potrebne kulturne pobude; b) uvajati fantazmatiko sodobnega kontinuitetniško/kulturnolevičarsko/svobodomiselnega sociopatizma; c) idejno podkrepiti kolektivnonezavedno potrebo po kulturnem monolitizmu tistih, ki še vedno izvajajo hegemonistično dominacijo na edinem viru slovenskega duha. Toda vse to zna dr. Gabrič začiniti tudi z intelektualnimi vložki, ki bolj kakor o njegovi strokovni podkovanosti (o kateri si ne drznem soditi) nedvomno govorijo o instrumentalni naravnanosti tovrstnega pisanja; sem sodijo besede o spornosti, da bi muzej predstavljal pogled na preteklost (le kateri drug pogled lahko predstavi muzej?) in o »narativu«, ki naj bi bil natanko predpisan (le kakšen naj bo narativ nekega muzeja – joyceovski work in progress?). Toda morda držo slovenskega emancipatorično kontinuitetniškega zgodovinopisja najzgovorneje izražajo znane Orwellove besede: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost: kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost«, pri tem pa so omenjeni trije nadzori natanko tisto, kar se najmilitantnejše slovensko zgodovinopisje boji izgubiti. Odtod njegovo pouličarstvo, odtod pristranskost, odtod preračunana demagogija.  Z vsem tem seveda ne mislim kratiti svobode dr. Gabriča, da govori in piše,  kar ga je volja, pač pa izraziti globoko zaskrbljenost (in v tem je navsezadnje poanta tega zapisa) nad neokrnjenostjo celostnosti slovenskega izročila, katere varuh naj bi bila druga najstarejša slovenska založba (prva najstarejša ne kaže več zanimanja za kulturo) in nad katero se je s tolikšno vzhičenostjo pred nekaj tedni v zasebni izmenjavi besed pridušal eden od njenih najuglednejših urednikov.