Simulaker simulakra
Andrej Lokar
So knjige, ki zmorejo zmesti bralsko občinstvo, so pa tudi zakoličena, neprevetrena bralska in predvsem kritična občinstva, ki jih lastna zakovanost v beton obvaruje pred sleherno zmedo. Tovrstni samozagledanosti (a o tem v nadaljevanju) zapada milje treh vodilnih literarnih spletnih revij na naših tleh: spletne revije LUD Literatura, spletne revije Airbeletrina, predvsem pa uradnega glasila Društva slovenskih pisateljev, spletne revije Vrabec anarhist. Društvo slovenskih pisateljev in njegovo uradno glasilo sta seveda vse prej kot dialoška in odprta ustanova ter revija. O tem zgovorno priča večinoma nepluralistična, kočljiva zgodovina slovenske pisateljske stanovske organizacije. O tem priča njena izključevalna, bistveno represivna sedanjost. O tem jasno govori malodane vsaka uradna izjava, malodane vsak razglas, malodane vsaka pobuda samozvane kulturnobojne organizacije slovenskih leposlovcev. O tem zgovorno pričajo ideološka selektivnost, izrazito redukcionistično enoumna naravnanost ter nenazadnje najbolj mračnjaška, dolančevska cenzura, ki jo nenehno udejanja uredniška politika spletne revije Vrabec anarhist (ki, med drugim, z značilno progresistično libertarno nonšalantnostjo uzurpira to blagohotno cankarjansko metaforo). Po nekajletnem delovanju tega glasila lahko brez nadaljnjega zapišemo, da Vrabec anarhist ni nastal v svobodoljubne, pač pa izrazito kulturnobojne namene in da razume kot svoje temeljno poslanstvo zradiranje in likvidacijo vsega neprogresističnega v slovenski kulturi (tudi tradicionalnega, a tega iz previdnega taktizerstva ne omenja). Pri tem nas ne smejo zavajati razni lepotilni pridatki, ki jih Društvo slovenskih pisateljev uporablja, da bi v današnjih sprevrženih političnih razmerah (če bi se pokazalo v resnični luči, bi to povsem omajalo njegov mednarodni ugled, kar bi seveda v najboljšem primeru onemogočilo njegovim članom zastonjska razkošna potovanja in bivanja v tujini) prikrilo svoje resnične namene (sem sodijo imenovanje kakšnega skrbno izbranega politično nenevarnega in iz oportunizma korektnega drugomislečega člana v kakšen totalno irelevanten odbor za podeljevanje otroške bralne značke v šolah spodnje Savinjske doline itd.), ki so: dirigistično obvladovanje slovenske kulture s strani svobodomiselno in libertarno prepleskanih prežitkov slovenskega totalitarizma v propagandne namene, saj literatura ima pri nas, zlasti v prelomnih volilnih obdobjih, še vedno vpliv na oblikovanje javnega mnenja ali vzdušja lova na čarovnice, ki ga uprizarjajo ob teh prilikah nekateri slovenski reprezentativni kulturniki. Tovrstne opričnike sistem seveda nagrajuje tako, da jim nepotistično in netransparentno podeljuje pisateljske štipendije, literarne nagrade, vsakovrstne sinekure in podobne odškodnine za kapitulantsko razprodajo njihovih duš. V tem pogledu sta Društvo slovenskih pisateljev in njegova spletna revija nemoralni organizacij in bi ju lahko povzeli v označbo, ki izpričuje našo (da, tudi to premoremo!) tozadevno zgodovino: javorškov sindrom. Redukcionizem in prisilna enostranskost te uredniške politike se kažeta denimo tudi v recenziji knjige Larvae Miklavža Komelja, ki jo je v Vrabcu anarhistu pod naslovom Skrajne posledice zvestobe objavil Robert Kuret. Recenzijo lahko po mojem razumemo v dveh ključih: a) kot poskus neomarksističnega prebega iz zgodovine ter kot togi poskus zakoličiti umetnost v ideološko rigidnost; b) kot kronični poseg sil, ki uravnavajo državnokapitalsko dominacijo kulture pod krinko libertarnosti in socializma, da bi okrepile svojo kulturno hegemonijo (ki, kakor rečeno, ima v Sloveniji znaten vpliv na vzdušje – predvsem – protikrščanskega linča kot temeljnega razpoloženja naše »laične« in »svobodomiselne« družbe ter vseh njenih izrastkov). Že zatlačitev pripovednega umetniškega teksta, ki praviloma vsebuje neko zgodbo in ga je posledično mogoče uvrstiti v neko dogajanje, kar pač slejkoprej kulminira v nekem dogodku, v badieujevsko filozofijo Dogodka je nepopisno posilstvo nad umetniškim delom in nad »svobodo« umetnosti. Toda badieujevska teorija Dogodka govori tudi o nečem drugem: o filozofsko spoznavni, predvsem pa substancialni krizi neomarksistične misli, ki izhaja iz dveh predpostavk: iz njene ontološke breztemeljnosti in iz njenega falimentarnega poskusa, da bi popravila svet, ki ga razume kot napako. Krizo celotnega postmodernega, absurdno sofističnega korpusa neomarksistične misli je namreč mogoče povzeti takole: marksizem je bil filozofija, ki je obljubljala faktično ostvaritev boljšega sveta, a ni sposobna razložiti, kakšen naj bi tisti svet bil, niti zakaj naj bi bil boljši od drugih svetov. Odtod tudi badieujevski izmislek fantazmatičnega Dogodka in herojske navezanosti nanj; odtod tudi potreba, da se ta misel zlorabnostno zaredi v duhovne stvaritve, kakršne so umetniška dela ter da parazitira na njihovi duhovni energiji in s tem prikrije svojo kognitivno in tudi preobraževalno impotenco.
