O duhovih, čarovnicah in krasnem novem svetu
Denis Poniž
Če bi vas recimo na cesti ustavil časnikar katere od slovenskih televizij ali časnikov in vas vprašal, ali verjamete v duhove, čarovnice, palčke ali zmaje, bi ga verjetno najprej začudeno pogledali, nato bi se pomilovalno nasmehnili in seveda odgovorili z ne. Če pa bi vas ta časnikar vprašal, ali verjamete v podnebno pravičnost ali zeleni prehod ali ničelni ogljični odtis, bi verjetno veselo odgovorili z da. Ne glede na to, da verjetno v resnici sploh ne veste, kaj omenjeni trije frazemi v resnici pomenijo, če sploh kaj pomenijo, bi s svetim prepričanjem stopili na stran reševalcev sveta. A ker vas ves čas bombardirajo s temi zadevami, ker kar naprej poslušate o strašnih podnebnih spremembah, umazani in čisti energiji, zadnje čase tudi o škodljivih kravah in drugih rejnih živalih, o prednosti jedenja oreščkov, listja in hroščkov, o neverjetni prednosti električnih avtov, je vaš pozitivni odgovor na mestu. Ste, kot bi rekli še z enim frazemom, »v trendu«, veste, kaj je napredno, dobro in koristno, na pravi strani zgodovine ste in to vas navdaja s ponosom. Veste, kaj je »res« in kaj »ni res«, ker televizija in časniki pa že vedo, kaj je »res« in kaj ni. Drugače ne more biti! Kdor misli drugače, kdor se celo poskuša, pa ne kar na pamet, ampak uporabljajoč argumente, številke, grafe in meritve, zoperstavljati tem »trendom«, je nazadnjak, sovražnik ljudstva in še kaj bi se našlo. Za napredne ideologije je namreč značilno, da je vanje prepovedano dvomiti, to so uzakonili veliki vodje iz prve polovice dvajsetega stoletja; poznamo njihova imena, ni jih treba naštevati.
A vrnimo se h čarovnicam, palčkom in zmajem. V preteklih časih so tudi živeli ljudje, ki so zase menili z enako upravičenostjo, kot v našem mislimo mi, da so v »trendu«, zato je večina teh ljudi trdno verjela, da se duhovi, čarovnice, palčki, vilinska bitja in nemara tudi zmaji, v resnici sprehajajo med ljudmi. Da niso izmišljija, privid in fantazma, ampak del otipljivega, materialnega sveta. Navedel bom samo en primer, ki ga poznajo vsi, ki so končali srednjo šolo. V Shakespearovem Hamletu, najbolj znani drami vseh časov, je v prvem dejanju prizor med Hamletom in očetovim duhom. Ta prizor sodobnim režiserjem povzroča nemalo problemov, iz preprostega razloga, ker danes večina ljudi ne verjame v duhove. Ker duhov ni, jih ne more biti! Kako torej prikazati na odru nekaj, česar dokazano ni, pa čeprav je teater iluzija par excellence.? Ne bomo se spuščali v teatrološke razprave, povejmo le, da so rešitve zelo različne, a vsem ostaja skupna zadrega: nekaj je prikazano (mora biti) na odru, česar v resničnosti ni. Najbolj domiselni režiserji prizor enostavno izpustijo ali pa ga skrčijo na minimum, torej na golo informacijo, da je Klavdij umoril brata-kralja. In zakaj je Shakespeare pripeljal na oder duha, pa čarovnice (v Macbethu), vilinska bitja (V snu kresne noči) in tako naprej? Odgovor je preprost: ker je Shakespeare, tako kot njegovi sodobniki, verjel v ta bitja, ker so bila neločljivi del njegovega sveta, kot so neločljivi del našega sveta podnebna pravičnost, zeleni prehod in ničelni ogljični odtis. Nihče sicer točno ne ve, kaj naj bi to bilo, kakšno podnebje je »pravično«, kaj je »zeleno« v prehodu – v kaj?, kaj je ničelni ogljični odtis, ki je odtisnjen – kam? in zakaj? Imate vi, dragi bralci, natančen in argumentiran odgovor? Ali pa samo pristajate na to, da je tako, kot je, in da tisti, ki so te frazeme vrgli med ljudi, že vedo, kaj govorijo? Živimo v svetu, kjer za večino misli in odloča peščica »izbranih«? Je to demokracija enaindvajsetega stoletja?
Renesančni Shakespearov gledalec se tudi ni spraševal o eksistenci kraljevega duha ali treh čarovnic, ker so preprosto bili tu, ker so vsi verjeli v to, da so tu in je bila odrska upodobitev samo kronski dokaz za to, da so res tu, med nami. Sodobni »gledalec« verjame v to, kar sliši in prebere, saj mu mediji, pa horde znanstvenikov in »znanstvenikov« dan za dnem vbijajo v glavo, da je Zemlja v nevarnosti. Samo še malo, samo še nekaj let, pa se bo zgodil konec sveta, sodni dan, vesoljni potop ali vesoljna suša, saj ni važno, samo da bo v javnost vrženo nekaj, kar diši po grozi uničenja in minevanja. Ti preroki pitajo uboge ljudi z mračnimi trditvami, da bo kmalu prišlo do neslutene katastrofe, da nas bodo preplavili oceani, da zrak ne bo več primeren za dihanje, da se bomo scvrli, ker bo tako narasla temperatura zraka in še bi lahko naštevali apokaliptične napovedi in scenarije, ki se vrstijo od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja. A glej si ga no, glej, nobeden od teh scenarijev iz preteklosti se ni uresničil, kot je bil napovedan. Vsem tem zloslutnim scenarijem pa je skupno to, da so njihovi avtorji prepričani v neizmerno moč človeštva, da lahko korenito vliva na planetarno dogajanje in pelje vse skupaj v kataklizmični konec sveta.
Ne preseneča me, da mladi ljudje, brez posebnih izkušenj, zasuti z lažnimi novicami, ki krožijo po socialnih omrežjih, tako množično nasedajo tem samooklicanim okoljskim prerokom in so resnično zaskrbljeni nad prihodnostjo, saj je morda sploh ne bodo učakali, če se bodo uresničile grozljive napovedi. Razumem njihovo žalost, strah in ogorčenje. Radi bi živeli v urejenem, spokojnem svetu; le kdo si ne želi tega? In potem ponavljajo gesla kot je tisto »za ribe, za ptice, za delavske pravice«, ne da bi sploh pomislili, kaj je njegova vsebina. To so samo prazni, nesmiselni frazemi, ki so si jih izmislili tisti, ki z napovedovanjem okoljskih katastrof odlično služijo na univerzah, raziskovalnih inštitutih in drugih mednarodnih ustanovah, se prestavljajo z ene konference na drugo, pobirajo lepe vsote denarja za študije, ki so same sebi namen, so gostje v najbolj odmevnih medijih, kjer razlagajo svoje prirejene ali kar lažne ugotovitve o koncu sveta zaradi podnebnih sprememb. In mladi, ki to gledajo in poslušajo, protestirajo, ker je zaščitni znak mladosti upornost in zanikanje avtoritet. Ampak proti čemu ali komu protestirajo? Verjetno bi bili njihovi odgovori zelo zmedeni, kakor so v bistvu zmedene informacije, s katerimi jih zasipajo ekološki guruji in njihova medijska trobila, svoj lonček pa pristavijo razni inštituti, organizacije in podobni sesalci davkoplačevalskega denarja. Ali pa se vse »nesreče v slogu svete preproščine, zvede na grdi kapitalizem. Le-ta je kriv vsega, tudi modre in zelene barve za lase, piercingov, i-phonov, modnih oblačil in obutve, pa energijskih pijač, hitre hrane in še bi lahko naštevali. Zato je dolžnost slehernega mladega prebujenca ali prebujenke protest, ki napoveduje podnebno pravično uničenje kapitalizma in ustvarjanje boljšega sveta. Brave new world? Brez modre barve za lase, i-phonov in burger kingov?
Glasov tistih, ki se zoperstavljajo tej dobro zrežirani in z denarjem obilno podprti histeriji, ni slišati, ne sme biti slišan, ali pa jih hrup glasov, ki napovedujejo katastrofe, hitro in uspešno preglasi, mediji jim ne omogočijo enakopravnega sodelovanja v javnih diskusijah in polemikah, njihovi izsledki so prezrti, oni pa premet posmeha in nejevere. Ker mi vemo, kaj je resnica tega gnilega kapitalističnega sveta, zato bomo ustvarili podnebno socialistično pravičnost, socialistični zeleni (morda rdeči?) prehod in socialistični ničelni ogljični odtis. To zadnje bo nemara najlažje, ker se bomo počasi vrnili v Altamiro ali Potočko zijalko, ogenjčki, ki nas bodo greli v jamah, pa bodo zanemarljiv vir onesnaženja. Jedli bomo oreške, pili studenčnico in vse, kar bomo potrebovali, bo velika mera ljubezni, pa kakšna živalska koža za obleko, se ve od poginule živali. Kako preprosto in učinkovito bo postalo življenje!
