Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
Denis Poniž
Če vtipkaš geslo »Prešernov dan«, te vsevedna wikipedija med drugim pouči: »Proslava ob obletnici pesnikove smrti je prvič postala vseslovenska po sklepu (pravilno slovensko je »s sklepom«!! -op. D.P.) osvobodilnega gibanja leta 1941, med drugo svetovno vojno, vendar je bil tedaj praznik vseslovenske enotnosti in so ga praznovali 7. februarja. 8. februar se kot praznik slovenske kulture praznuje od leta 1945 naprej.« (pravilno slovensko: (8. februar kot praznik praznujemo… – op. D.P.)
Že v študentskih letih, ko sem se začel intenzivno ukvarjati ne le s slovensko poezijo, ampak tudi s kulturnimi in drugimi pogoji, v katerih se je oblikovala, me je motilo, da je postal »kulturni praznik« dan pesnikove smrti, ki se je pesniku zgodil tako rekoč v eksilu provincialnega, v februarski sneg zavitega Kranja. Kako je lahko dan, v katerem je nehalo biti »neiztrohnjeno srce« tega evropskega romantika par excellence, postal kulturni praznik, torej dan veselja, kar naj bi bili, po definiciji, taki in drugačni »prazniki«? Wikipedija implicitno odgovarja na moje tedanje (in sedanje) vprašanje: v času, ko je na Slovenskem, pa ne samo na Slovenskem, pač pa po vsem svetu, zavladala kultura smrti in ne življenja, njene sledove na Slovenskem odkrivamo še danes, tako rekoč ni brezna brez posmrtnih ostankov tistih, ki so se znašli »na napačni strani« (Prešeren je vedel: »Slovenec že mori Slovenca brata…), je bil za določitev kulturnega praznika vsekakor pravšnji Prešernov smrtni dan. Rojstni dan, dan življenja, ni bil pomemben, ni se prilegal načrtom, ki so jih imeli »tovariši«, že dolgo preden je izbruhnila druga svetovna vojna, pri nas okupacija, komunistična revolucija in državljanska vojna. Prešernov rojstni dan ni postal praznik, kakor rojstne dneve svojih genialnih mož in žena slavijo drugi narodi. Ni bil pomemben dan, ko se je genij rodil, ko je stopil v svet in združil, človek globokega duha, prefinjenega okusa in daljnovidnih misli, »Slovenšno celo«. Ko sem v osemdesetih, mislim da za tedanjo revijo Jana, napisal kratko kolumno, v kateri sem predlagal, daleč pred tem, ko so 3. december razglasili za neformalni »ta veseli dan kulture«, da bi kulturni praznik prestavili na ta datum, sem bil bela vrana, morda še kaj bolj motečega za etablirano kulturo in njene maziljene predstavnike. Spomnim se nekaj jedkih in jeznih reakcij, kaj več se ni zgodilo, saj so bili to časi drugačnih in hujših tektonskih premikov, pred katere je bil postavljen slovenski narod. A ko smo v samostojni državi določali praznike, posebej tiste, ki so dela prosti dnevi, se nihče ni spomnil, da bi 8. februar zamenjal 3. december. In tako je ostalo, da vsako leto, z večjim ali manjšim bliščem, bolj ali manj duhovito, o tem se je v enem od svojih imenitni esejev razpisal Bojan Štih, rajajo kulturniki, politiki in ostala narodova smetana v podzemlju Cankarjevega doma (letos jim je tudi to (beri: papcanje in pupcanje gratis) odneslala corona) in s slovesnostjo potrjujejo, da kultura smrti še ni pokopana, ampak ima na Slovenskem svoj praznik, ki je celo dela prost dan, torej praznik »prvega reda«, praznik delavcev, kmetov in poštene inteligence!
Morda pa se stvari vseeno premikajo. Letos pa sem zasledil, da so se na družabnih omrežjih znova pojavili glasovi, da bi bilo smiselno, praznik s smrtnega prestaviti na rojstni dan. Zagotovo bi bil to tudi majhen korak od morbidnosti, ki so si jo privoščili v letu 1941 tisti, ki so naslednja štiri leta počeli vse hudo, hujše in najhujše, da so za vsako ceno prišli na oblast, za katero mislijo, da jim je tudi danes dana kot je bila dana nekdaj fevdalcem. A bolj verjetno je, da bo vse ostalo po starem in da bo že prihodnje leto Cankarjevo podzemlje znova prizorišče vsakoletnega rituala.
