Podoba

 

                                                                                                                                     Podoba

 

                                                                                                                                   Neža Zajc

 

 

In brez tuzemskih sledi

se prikradla je podoba

obrazu prepadna, nepokorna

kakor strela, manjša od iskre

vzmoledovana indica

in smer čudodelne volje

od davnega navzoča

upadanja življenja sile

radodarna zibelka.

 

Sovpadanja poklona

pepelnatih vod

zasačenih nekrstnih

Očetovih smrtnih

 

od daleč daleč strahov.

 

Saj v trpljenju ni ničesar.

 

Le slavci še obmolknejo

in kratek je korak do solz

bleščanja ne otreš nikoli.

Za mater v čas jočeš

v eno zev bolečine

svečo s pogledom upihneš,

ko srečaš človeka, se zdrzneš,

ker prepoznaš soseda iz misli.

 

In nikdar več se ne vrneš

ne nazaj ne domov.

Najdeš le dah bivališča.

Neba več ne vidiš.

Le bele zareze modrosti

nad nezaceljenimi drobovji

lastnega senčnatega bitja

na pragu večerne zore.

Preudarne groze

in ranega znanja bliska

še pred zarjo zamolka

in praznika vseh Krstnika

zasledovanih vezi

neskaljene Previdnosti.