Podoba
Neža Zajc
In brez tuzemskih sledi
se prikradla je podoba
obrazu prepadna, nepokorna
kakor strela, manjša od iskre
vzmoledovana indica
in smer čudodelne volje
od davnega navzoča
upadanja življenja sile
radodarna zibelka.
Sovpadanja poklona
pepelnatih vod
zasačenih nekrstnih
Očetovih smrtnih
od daleč daleč strahov.
Saj v trpljenju ni ničesar.
Le slavci še obmolknejo
in kratek je korak do solz
bleščanja ne otreš nikoli.
Za mater v čas jočeš
v eno zev bolečine
svečo s pogledom upihneš,
ko srečaš človeka, se zdrzneš,
ker prepoznaš soseda iz misli.
In nikdar več se ne vrneš
ne nazaj ne domov.
Najdeš le dah bivališča.
Neba več ne vidiš.
Le bele zareze modrosti
nad nezaceljenimi drobovji
lastnega senčnatega bitja
na pragu večerne zore.
Preudarne groze
in ranega znanja bliska
še pred zarjo zamolka
in praznika vseh Krstnika
zasledovanih vezi
neskaljene Previdnosti.