Skrivna reka
Jure Vuga
Skrivna reka
Reka je strašna, tudi kadar je mirna.
Ne upam si zapustiti poznanega, pustiti,
da svet nemočen omahne, vsrkan v brezno.
Misel se plaši, ko po strugi Ljubljanice
drsi do Vrhnike, kjer se vrže v žrelo sifonov:
deželo pogubnih vrtincev in večne teme.
Od mene k tebi dere strahovita povodenj.
Naravno se giblje skozi pokrajino.
Vse prepreke zaobide, da te najde!
Jaz nimam s tem nič.
Še izvira ne poznam.
Klična lista v ovoju modrine
I
Po žilah se pretakajo mesečeve klice
in vzgibavajo moje srce.
V meni se prebuja strast bataljona
mladih moških, padlih v bitki.
Volk sem, preoblečen v ovčko.
In ti me hočeš ovčko
in ti me hočeš volka!
Ker sem tudi sam graščak
svojega samotnega stolpa,
iz katerega motrim zvezdno nebo,
poznam ukane,
s katerimi se naskakujejo trdnjave.
Navzven so sila neprijazne
in odbojne, vendar zgolj navzven.
Kajti vsaka trdnjava čaka
svojega gospodarja.
II
Usidran sem in potrpežljiv.
Preko mize puhti oblak, ki te obdaja.
Psi mojih čutov cvilijo, ko te gledam.
Smejim se in trepetam.
Vse se je že zgodilo.
Kolebanje pred neizogibnostjo
izročenosti
je samo navlaka.
III
Odprta si kot cev navzgor in navzdol.
Dobro vem, kakšen konflikt je v tem.
Ko se ti svetlikajo oči, jeklo ječi.
IV
Tudi poganjek fižola
ima dva klična lista,
ovita v purpurno
modro ogrinjalo.
Med nama je samo
prosojna tančica
in oba drhtiva,
ker lahko pade
v vsakem trenutku.
Ves prostor valovi,
kot bi se zidaki opili najine plime.
Dehtenje nadčutnega razganja srce.
V mojih žilah omama sile,
ki je ustvarila vesolja,
potuje navzgor:
požiga me in muči,
dokler mi ne upihne razuma.
Tesarstvo
Tesarji te pozdravljajo.
Okoli tebe bi nabili kole,
da ti postavijo uto.
Res pa je, da so grobi.
Njihove roke so raskave,
a naj te to ne zmoti.
Kruto je, ker se vitez
boji zmaja v votlini.
Ne skuša ga ukrotiti,
temveč mu napove
smrtni boj!
Dotik pomladnega sonca
je tako nežen,
da se mu vse iz sebe predaja.
Lilije so se blago razprle,
a tesarjev to ne zmoti
in neumorno stružijo dalje.
Ni dovolj, če kipar
drži dlani nad glino,
da v njej vzkipi življenjska sila.
Mora si umazati roke.
Obseden od arhetipa bojevnika
Obseden od arhetipa bojevnika
se oven zaletava v deblo hruške.
Stresa jo, da bi z nje otepel plodove.
Poganjek se prebija skozi rahlo prst
in trepeta. V oblaku se množijo orli,
dokler ni zanje pretesen in ga raztrgajo.
Gora sem in rastem v nebo.
Košatim se.
Orion ne zdrži več, medli.
Udriha po tnalu, da bi se zdivjal.
Vse te strelice, pogoltnjene
in neprebavljene v prsih!
Silna moč mitoloških lovcev,
zajezena v mrežah.
Skušal sem jo oslabiti,
da ne bi zblaznel.
Zdaj kličem vase nemir
v medenicah moškega rodu,
naj se v meni pomnoži.
Pomnožite se zdaj do neskončnosti –
neznosne človeške strasti,
jaz sem vozel, ki se je razvezal
in se prepletel z njeno
razvezano svileno pentljo.
Morji sva, drug v drugem bučiva.
V bučanju pene pršiva
v večnotrajnost.