Skrivna reka

 

Skrivna reka

 

Jure Vuga

 

 

 

Skrivna reka

Reka je strašna, tudi kadar je mirna.

Ne upam si zapustiti poznanega, pustiti,

da svet nemočen omahne, vsrkan v brezno.

Misel se plaši, ko po strugi Ljubljanice

drsi do Vrhnike, kjer se vrže v žrelo sifonov:

deželo pogubnih vrtincev in večne teme.

Od mene k tebi dere strahovita povodenj.

Naravno se giblje skozi pokrajino.

Vse prepreke zaobide, da te najde!

Jaz nimam s tem nič.

Še izvira ne poznam.

 

 

Klična lista v ovoju modrine

 

I

 

Po žilah se pretakajo mesečeve klice

in vzgibavajo moje srce.

V meni se prebuja strast bataljona

mladih moških, padlih v bitki.

Volk sem, preoblečen v ovčko.

In ti me hočeš ovčko

in ti me hočeš volka!

Ker sem tudi sam graščak

svojega samotnega stolpa,

iz katerega motrim zvezdno nebo,

poznam ukane,

s katerimi se naskakujejo trdnjave.

Navzven so sila neprijazne

in odbojne, vendar zgolj navzven.

Kajti vsaka trdnjava čaka

svojega gospodarja.

 

II

Usidran sem in potrpežljiv.

Preko mize puhti oblak, ki te obdaja.

Psi mojih čutov cvilijo, ko te gledam.

Smejim se in trepetam.

Vse se je že zgodilo.

Kolebanje pred neizogibnostjo

izročenosti

je samo navlaka.

 

III

Odprta si kot cev navzgor in navzdol.

Dobro vem, kakšen konflikt je v tem.

Ko se ti svetlikajo oči, jeklo ječi.

 

IV

Tudi poganjek fižola

ima dva klična lista,

ovita v purpurno

modro ogrinjalo.

Med nama je samo

prosojna tančica

in oba drhtiva,

ker lahko pade

v vsakem trenutku.

Ves prostor valovi,

kot bi se zidaki opili najine plime.

Dehtenje nadčutnega razganja srce.

V mojih žilah omama sile,

ki je ustvarila vesolja,

potuje navzgor:

požiga me in muči,

dokler mi ne upihne razuma.

 

 

Tesarstvo

Tesarji te pozdravljajo.

Okoli tebe bi nabili kole,

da ti postavijo uto.

Res pa je, da so grobi.

Njihove roke so raskave,

a naj te to ne zmoti.

Kruto je, ker se vitez

boji zmaja v votlini.

Ne skuša ga ukrotiti,

temveč mu napove

smrtni boj!

Dotik pomladnega sonca

je tako nežen,

da se mu vse iz sebe predaja.

Lilije so se blago razprle,

a tesarjev to ne zmoti

in neumorno stružijo dalje.

Ni dovolj, če kipar

drži dlani nad glino,

da v njej vzkipi življenjska sila.

Mora si umazati roke.

 

 

Obseden od arhetipa bojevnika

 

Obseden od arhetipa bojevnika

se oven zaletava v deblo hruške.

Stresa jo, da bi z nje otepel plodove.

Poganjek se prebija skozi rahlo prst

in trepeta. V oblaku se množijo orli,

dokler ni zanje pretesen in ga raztrgajo.

Gora sem in rastem v nebo.

Košatim se.

Orion ne zdrži več, medli.

Udriha po tnalu, da bi se zdivjal.

Vse te strelice, pogoltnjene

in neprebavljene v prsih!

Silna moč mitoloških lovcev,

zajezena v mrežah.

Skušal sem jo oslabiti,

da ne bi zblaznel.

Zdaj kličem vase nemir

v medenicah moškega rodu,

naj se v meni pomnoži.

Pomnožite se zdaj do neskončnosti –

neznosne človeške strasti,

jaz sem vozel, ki se je razvezal

in se prepletel z njeno

razvezano svileno pentljo.

Morji sva, drug v drugem bučiva.

V bučanju pene pršiva

v večnotrajnost.

Prejšnji prispevekEksistenca in zgodovina III
Naslednji prispevekUvodnik: Napovedani incident na podelitvi