Le čevlje sodi naj Kopitar – zapis iz dnevnika
Andrej Jemec
V letu 2000 sta po sklepu Upravnega odbora Prešernovega sklada prejela
Prešernovi nagradi Svetlana Makarovič in p. Marko Rupnik.
Svetlana Makarovič si je takrat preprosto vzela in prisvojila predpravico, da ob
priložnosti njej podeljene nagrade za njeno pesništvo sodi tudi o sočasno
podeljeni nagradi za likovno umetnost. Njen nekulturni, ekscesni in
prevarantski nastop na podelitvi Prešernovih nagrad leta 2000 je za mnoge
prisotne pomenil predvsem zlorabo slovenskega kulturnega praznika. V bistvu
je šlo za režimsko všečno, politično dobrodošlo in patološko narcisoidno izjavo,
ki jo je izrazila po nestrpnosti znana pesnica, še posebej žaljiva do vseh drugače
mislečih. Kot tipična provokatorka (umetniško se to imenuje »performans«) iz
pesniških logov si je vzela pravico javno protestirati in s tem soditi o likovni
umetnosti, čeprav ni imela in nima nikakršnih dokazil o tovrstnih strokovnih
kompetencah. Zato je tudi o njenem zasebnem likovnem okusu v zvezi s
podeljevanjem likovnih nagrad nihče ni bil dolžan ničesar vprašati. Vse to se je
dogajalo pred leti, ko je sebi dodeljeno Prešernovo nagrado protestno zavrnila
zaradi tega, ker jo je za svoje mozaične stvaritve hkrati prejel tudi p. Marko
Rupnik.
Žal takrat ob tistem incidentu nihče iz Prešernovega sklada ni pričakoval
vnaprej pripravljene prevare Makarovičeve, da bi se takoj odzval v bran
odločitvam Prešernovega sklada, še posebej pa v bran spoštovanju
avtonomnosti obravnavanih strok in razmerij – v našem primeru med
pesništvom in likovno umetnostjo –, kjer si je Makarovičeva preprosto prisvojila
pravico do nestrinjanja, kar lahko pomeni tudi do odločanja.
Z ozirom na to, da se Prešernove nagrade podeljujejo že od leta 1947,
verjamem, da so tudi vsa formalnopravna določila o tem, kdo dejansko sklepa
in odloča o podeljevanju nagrad, jasna. Bistvo tega spornega dogodka je bilo,
da si je Svetlana Makarovič nasilno verbalno prilastila pristojnosti, ki jih kot
nagrajenka ni imela. Nenazadnje pa je prav pesniku, ki je zapisal: »Le čevlje sodi
naj Kopitar!«, dala vedeti, da ima ob sebi kar lepo število Slovencljev – na odru
in v dvorani –, ki se požvižgajo na ta pomemben in luciden Prešernov opomin.
Dva sta k temu prislonila še vsak svoj umazan »piskrček«.
Najbrž je ta izpad Svetlane Makarovič danes nesmiselno razlagati kakor koli
drugače kot skrajno nekulturno in nasilno dejanje – kot zgled upornika brez
razloga z velikimi škodnimi posledicami. Saj je prav vse v zvezi s tem
primerom – od samega incidenta Makarovičeve pred triindvajsetimi leti pa do
danes – v nasprotju s pooblastili in pristojnostmi strokovnih komisij
Prešernovega sklada, kakršne organizatorjem nalaga (samo) vlada Republike
Slovenije.
Očitno pa je, da takšna sramotilna in žaljiva vmešavanja »v druga umetniška
področja« ob prazniku slovenske kulture prihajajo tudi od različnih politično
usmerjenih grupacij, podpihovalcev in prestopnikov z ulice, ki jih v Sloveniji
prav tako ne manjka. Ti že kar praviloma vsako takšno priložnost izkoriščajo za
»umetniško-revolucionarno« napihovanje in rovarjenje – čeprav gre pri tej
dežurni avantgardi običajno predvsem za promocijo lastnega ega. Ko pa se to
zgodi, kot se je tokrat, na sam praznik slovenske kulture in še v znamenju
nekdanjega ideološkega simbola, kot je za slovenstvo prej ko slej izzivalno
provokativna in usodna podoba pesnice s krvavordečo zvezdo na prsih, uidejo
kulturnopolitične strasti čez rob. Še bolj v smeri delitve slovenskega naroda na
skrajno levo in skrajno desno. Paradoks je tudi v tem, da se je to zgodilo prav na
predvečer Prešernovega dne in v tako skrajnem nasprotju z izjemno vsebino
državne himne, s katero se je slovesnost začela. Najbrž in nenazadnje
posvečena tudi njemu v čast in spomin!? Če danes, že več kakor trideset let po
osamosvojitvi Slovenije, celó sedanje ministrstvo za kulturo podpira te vrste
pravno, moralno in etično povsem neutemeljene demonstrativne izpade, je to
predvsem prvovrsten politični škandal na račun sedanje vlade. Zato je odgovor
na vprašanje odgovornosti za nedvomno vnaprejšnjo medijsko načrtovano
legalizacijo te provokacije jasen; še posebej zaradi dopuščanja takšne anarhične
javne kršitve slovesnosti v čast nagrajenih umetnikov in žalitve s simboli, kot
smo to videli letos. Povsem očitno vnaprej pripravljeno soglasje in odobravanje
navzočih najvišjih političnih predstavnikov Slovenije pa je zastrašujoč signal.
Zlasti ker je sprevrženost tolikšnega števila anarhiji naklonjenih ljudi vprašljive
(tudi) politične kulture in omike, da ne zapišem intelektualnega poštenja, skrb
vzbujajoča.
Sovražni govor je eno, provokativno udejanjenje takšne vsebine pa je veliko
več. Aplavz škandaloznemu nastopu trojice na oder nepovabljenih, kakršnemu smo bili priče po koncu Prešernove proslave v Cankarjevem domu v Ljubljani, je
bil predvsem hudo mučna repriza »pandemično-pouličnih demonstracij in
bojev«. Ti so nam ostali v spominu tako po obrazih tudi tokratnih dežurnih
protagonistov, kot po najbolj primitivnih in žaljivih izrazih nasilja v verzih takrat,
ko je šlo na eni strani za upravičen strah večinskega prebivalstva Slovenije
zaradi tolikih žrtev pandemije in naporov za preživetje, na drugi strani pa za revolucionarno ulično zlorabo te nesreče v prid zagovornikov propadlega jugo-socializma. Vse to predvsem v strahu pred izgubo privilegijev »naših«. Takšni sta cena in kazen za nedokončano tranzicijo na Slovenskem po osamosvojitvi.
Vsekakor se je tudi tokrat, na sam praznik naše kulture, Prešernovo duhovno
izročilo slovenskemu narodu izgubilo nekje med srborito množico protestnikov
in še delujočih »kolesarjev« ter ostalo zelo daleč tudi od vrat v Cankarja …
6. 2. 2023–8. 2. 2023
