Vergilij v Brindisiju
Miklavž Komelj
Ko si je sam že sestavil grobni napis –
»Rodila me je Mantova, vzela Kalabrija …« –
in ga je mrzlica hitreje nesla
proti cilju kakor prej ladja,
je, ko je ravno še lahko govoril,
sporočil svojo odločitev:
ukazal je, naj, ko umre,
njegovo pesnitev, ki jo je desetletje
pisal in skrival in negoval
kakor medvedka svojega mladiča,
ki še ni odprl oči,
sežgejo. Se mu je zdela zgrešena?
Sežgejo. Je preizkušal
tiste, ki jim je to zaupal?
Vedel je, da Avgust
tega ne bo dovolil.
Toda ne, zakaj bi se pred smrtjo
tako poigraval?
Šlo je za nekaj čisto drugega.
Vedel je, da je njegova pesnitev
dosegla tisto stopnjo resničnosti,
ko je neodvisna od tega,
ali je na Zemlji ohranjena
ali ne. Vedel je, da ji zdaj
tudi ogenj ne more ničesar več vzeti.
