Dve pesmi

 

Dve pesmi

Aleš Berger

 

 

STO IN STOKRAT, raje: tisočkrat (pa ne pretiravam!) jo je ugledal, ko se je pripeljal zdaj z vzhoda in drugič z zahoda,

kako stoji na ravnici pod griči, kako sredi polja strumno straži vhod v dolino,

trdna in prostorna, mogočna z dvema manjšima in enim visokim zvonikom,

a tudi nekako zverižena, spodmaknjena, v kocke nalomljena, kot bi se tja preselila s slike Vena Pilona.

 

Velikokrat jo je poiskal in si jo ogledal, v knjigi, na ekranu, v katalogu ob razstavi,

enkrat samkrat (ker je v zasebni lasti) v živo, in občudoval njeno dostojanstveno preprostost, strogost razporeditve,

in neko notranjo napetost, čustveno razvalovanost, ki se pod vrhnjo mirnost skrije

na sliki Romarska cerkev Matere Božje tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi.

 

Ko se zdaj vozi mimo v kraje svojega drugega doma, se mu cerkev, resnična, vsakokrat prelije v podobo,

in včasih skrene s ceste, ustavi in izstopi, jo obide in se je dotakne, da se prepriča, čudni romar, da je res iz kamna,

in domá si jo v knjigi spet ogleda, prav enako, le v malo bolj zamolklih barvah,

in je ponovno na ravnici pod Goro, za štafelajem, strmeč v Božji hram skupaj s slikarjem Venom Pilonom.

 

…………………………………………………………………………

 

 

METRO je vsakič znova emocionalni šok, je napisal pred desetletji, potem ko je dosti prehodil po podzemnih hodnikih,

preverjal številke prog, iskal najkrajše poti na velikih prestopnih križiščih, posedal in kadil po peronih,

potem ko se je dosti prevozil v vsakokrat bolj modernih vagonih, v ostri, tudi ponoči jarki svetlobi,

po tistih prepletajočih se rovih, ki spominjajo na labirinte, a so zanesljivo začrtani na zemljevidih,

 

in je vsaka vožnja samosvoj tableau vivant  z okamnelimi obrazi, ki zamišljeno strmijo v prazno

in le z redkokom pogled prekriža, v tresenju vlaka, si nemo prijaznost izmenja, začuti bližino,

(včasih kak pevec za drobiž poprosi, ali narkotični vpiját, ali – poredkoma – izvedenec za meteorologijo,

a se mora kaj naglo prebiti skoz vagon, saj vlak že zavira pred naslednjo postajo),

 

ki pod svojimi oboki pričaka z vrvežem in bliščem (in kakšna druga, skoraj opustela)

s  hitenjem ljudi vseh starosti, oblačenj in poltí, in nič manj s svojo nemo scenografijo, ki je stalna ali se menjava,

opaž iz belih ploščic, na njem ime postajališča, okrog pa množica plakatov za vse mogoče, tudi za obisk teatra,

predvsem pa vlak, ki se ustavil je vzporedno in ga skoz okno v njem s prečrnimi očmi nekdo pogleda

za hip, v odblesku bežnem, daljnem, kajti kompozicija se že premakne v nasprotno smer, v tunel, od koder ni vrnitve,

premakne, v temo izgine in v njem pusti pekoč zasevek melanholije.

Prejšnji prispevekAmerika
Naslednji prispevekStopinja