Na spletni reviji KDO? objavljamo ciklus pesmi hrvaškega pesnika Ivana Goluba. Njegova zbirka Stopinja bo izšla pri založbi Kulturno umetniškega društva KUD KDO.
Stopinja
Ivan Golub
prevod Andrej Lokar
Noč na morju
pljuska
srebrno listje mesečine
na temni gladini
Pozna on ta mrak
ko se je olistal hrast
in se je trava posula s cvetjem
se je jelen podvizal na pašnik
obstal je in stal na robu gozda
oko mu je zakril mrak
in ni videl niti cvetja
ne hrastovega listja
ampak samo mrak
pozna on ta mrak
davni in trajni
ki mu vklepa hojo
in prikriva zvezde
Odšel je v noč
ko umrem, recite
odšel je v noč
rosno
polno mesečine
in išče sonce
Pokličem te po imenu
kadar na poti po listju vlečem korake
te pokličem po imenu
kadar s čevljem raznašam mladi sneg
te pokličem po imenu
kadar sok vre pod skorjo in kožo
te pokličem po imenu
kadar mi morje splakuje pore
te pokličem po imenu
Našel sem te
našel sem te doma
v stopinji
v kaplji rose na listu
v bilki trave na polju
v drobcu prsti na dlani
v pedi sence na pragu
našel sem te doma
v stopinji
Hvala ti za ta dan
hvala ti za ta dan
za suhe trave, orošene z morjem
za dolge in skrivenčene koprive
za krotke in plahe pesmi
za zvoke edine harfe
za besedo in nebesedo
za zvonjenje in molk
za biti in nebiti
za ta dan
Pridejo dnevi
pridejo dnevi
ko so sence dolge
in otožne
pridejo dnevi
ko je sonce daleč
in tvoje oko
pridejo dnevi
ko ni več
lastovk
pridejo dnevi
ko veter vztrepetava listje
in tvoje lase
pridejo dnevi
ko se zgodaj spuščajo megle
in roke
Prve kaplje
otoplilo se je
razpljusnila se je kaplja na pločniku
hodimo
lakti se nam dotikajo
in odmikajo
prsti visijo iz rokava
kakor pahljače
želijo pahljače
pogledamo se
nasmehnemo se
kaplje so prepredle pločnik
v očesca mreže
Kolikor toliko
najraje bi te vprašal
kakor te je vpraševala mati
kakor me je vpraševala mati
koliko me imaš rad
da razprostreš roke
kolikor toliko
Dve oči
dve oči imaš
ne deli ju
dve oči imam
obe sta tvoji
Kakor hlad nad potokom
dovolil sem ti, da prideš
kakor hlad nad potokom
dovolil sem ti, da odideš
kakor pomlad v poletje
Ti
četrtek je veder
z rumenim povojem zore
na obzorju
med odpiranjem
jutranjega okna
mi bo podarjena beseda
ti
to zvezdo si prižgal ti
in prebudil sosedovega petelina
ki pozdravlja zvezdo
ali jo kliče, da bi jo pozobal
ti si
in jaz sem
in mokra veja pod oknom
odidem ven v meglo
kdo jo je razprostrl
Sonce
Sonce si je zagrnilo s pajčolanom obraz
Ne prosim te veliko
samo prgišče zvezd
samo kapljo morja
samo skorjo kruha
samo hlad listja
