Pesmi 1945-1975

Objavljamo nekaj pesmi iz knjige Zbrane pesmi 1945-1975 ameriškega modernista Roberta Creeleya.

 

Pesmi 1945-1975

 

Robert Creeley

 

prevod Andrej Lokar

 

 

Piknik

 

Račka v ribniku

sladoled & pivo

vse me spominja

na West Acton, Mass. –

 

kjer sem živel, ko sem bil mlad

v veliki stari hiši

s 14 sobami

in gozdom tik za njo.

 

Sinoči sem se pogovarjal

s prijateljem in njegovo ženo

o ponirkih in divjih mačkah

in kako preživeti z mesečno plačo.

 

Vsi smo se tedaj vrnili domov

ali pa nazaj

kjer je bilo vse tisto

kar je bilo vse.

 

 

 

Meni

 

»Z Johnom sva sklenila,

da ne marava Ala Haiga …«

 

(Julia Wasp)

z jabolčnikom

 

in svinjino

kjer se kadi

 

tam, kjer je želja

tam, kjer je resnica

 

vsekakor je res

da ga vseeno ne bi maral.

 

 

 

V čolnarni

 

Predolgo sem čakal

nate sem čakal vselej in za vselej:

 

spremenljivost nespremenljivosti, nemir

znakov, ki jih niso dvignili

 

ali spustili; zaboji pomaranč
strup za podgane, sanke brez sanic

 

sneg, osvežilne pijače, ananasi;

vonj zažganega lesa, cigareti

 

nihče izmed nas ne bi smel kaditi

a smo kadili

 

čakal sem nate.

 

 

 

 Vztrajanje  v Centralu

 

 

Ne glede na barvo mojih hlač

ste vsi notri!

Nočem domov.

Spusti me ven, spusti me ven, spusti me ven.

 

V soboto je bil plačilni dan.

Še vedno pravim. Plačajte me danes.

Hočem svoj denar

in ga hočem zdaj.

 

Ta noč je ljubezen

sobotna noč, sanja o

žetonih, o slovesu do

drugega presenečenja, presenečenja.

 

Lahko bi bil umrl, ko sem bil star sedem

ali osem ali deset let.

Lahko bi bil mrtev,

potem pa sem tako dolgo živel.

 

 

 

Je vois dans le hasard tous les biens que j’ espère

 

Ko si dejal »naključno«

sem mislil, da si bila vljudna

in se usedel.

Ko sem se odpravil domov,  nisem šel

domov. Rekla si

pojdi v posteljo in zaspi, potem

bo vse jasno.

 

Včeraj je bilo očarljivo jutro

in mislim, da so se naposled zgodile stvari, ki ne bodo minile.

 

 

 

Čreda

 

Navzven jahajo, to je starodavni

način, da še vedno uspevaš

v posnetkih strastnega topota kopit

živali se premikajo, ljudje pred in za njimi.

 

 

 

Vrata

 

Bum. Bum. Vrata.

Na katera nikoli ne trkamo, ampak jokajo,

saj kdor poje, umre

kar gre, gre naprej.

 

 

 

Nathaniel Hawthorne

 

Hip hop navzdol

in tamle so

 

heppel čaka očeta

stric jim je

 

kamnitni obraz

je legenda.

 

 

 

Sanja

 

Jezero v glavi

v katerega potisneta čoln

dva moža v hlačah

štiri noge med njima.

 

Ženske gredo

vstopijo plavaje

v goloto.

Vzcvetijo v pohoti.

 

Luč ugasne

prevali se

in se spodaj

začne dušiti.

 

 

 

Roke

 

Umakni roke

odtod

in odvrzi

jih, da se spet pojavi-

jo drug-

je na

kakšni drugi

ženski.

 

 

 

Prehod

 

Kar čaka v dvoranah

kar topota na stopnicah

vse prikazni so nocoj tu

prišle so od vsepovsod.

 

Samo ena ali dve

odsotni nam

to dajo čutiti tako

da nam parajo srce.

 

Ali si vedel, da te ljubim?

Lahko ugibam?

Ali je v tebi še kaj

nežnosti zame?

 

Kričim, da bi jih slišal

bridke, bridke glasove.

Gospe in gospodje

pridite, pridite še.

 

 

 

Kaj bo za kosilo

 

Samo od zadaj

me je mogoče jasno videti

zgolj drobec

ki visi v prostoru.

 

John je skočil v torek.

Morala bi se dobiti

a sem zamudil, on pa pretirano

kljubovalno.

 

Danes sem jaz na vrsti

obesim se z okna v sedmem nadstropju v centru

da bi se še zadnjič

poslovil.