Eksistenca in zgodovina
Poskus orisa vprašanja
Sergej Valijev
1. Eksistenca
I.
Vprašanje o eksistenci se v svojem pravem pomenu ne zastavlja na ravni teoretične zavesti, ki na svet gleda kot zunanja, od njega neodvisna opazovalka, temveč sredi sveta, v vrženosti v svet. Jaz vedno že sem v svetu, preden v meni sploh vznikne razmislek o njem, in o svetu vselej že razmišljam kot vržen vanj. Teoretični zavesti vprašanje o eksistenci pomeni enako kot vprašanje o obstoju, o dejstvu obstajanja. Eksistenca je zanjo preprost in splošen predikat. Prav v tem je bistveno vprašanje spregledano, kajti slednje se ne glasi, ali nekaj obstaja ali ne, ampak, kaj pomeni, da nekaj obstaja. S tem se vrnemo do Heideggrovega vprašanja o tem, kaj pomeni, da nekaj je. Oziroma, bolje, kaj pomeni »je«? Kaj pomeni biti? Kaj je biti? In »kaj?« pravimo samo pogojno, ker je nemogoče izreči quidditas, »kajost« biti, ne da bi s tem zanemarili ontološko diferenco in jo zmotno razumeli kot nekaj bivajočega.
Kaj pomeni biti? To vprašanje se izvorno ne postavlja teoretični zavesti, ki se dojema kot izvzeta iz biti. Oziroma, ta zavest na to vprašanje že odgovarja na določen način, s tem ko se vzpostavlja kot teoretična zavest in se razume kakor nahajajoča se zunaj biti. Toda, kako potem sploh postaviti to vprašanje? In sploh, kako odgovoriti nanj, če vsak odgovor »bit je …« terja, da tisto, kar želimo pojasniti (bit), pojasnjujemo s tistim, kar je šele treba pojasniti (»je«)? Bolj kot za odgovor gre za vprašanje samo. Treba je osvetliti svojskost tega vprašanja, pokazati na njegov kraj. Kajti to je vprašanje, ki se postavlja nekje, ki izvira od nekod. In to je vprašanje, ki prihaja za odgovorom. Odgovor je vselej že dan in živet, še preden se postavi vprašanje. Drugače rečeno, vprašanje je podano v obliki vselej predhodnega odgovora nanj.
Izvorno se o biti sprašuje bitje, ki mu je v svojem življenju, v svoji biti mar za svoje življenje, za svojo bit. Težko je previsoko oceniti vrednost Heideggrovega uvida, da se vprašanje o biti pojavi v bitju, ki je prek skrbi za svojo bit vedno že sredi biti, in k njej ne pristopa šele naknadno. Heidegger zato za človeka uporablja izraz tubit: v tem »tu« gre biti za njo samo; ta »tu« je tisto razprtje, v katerem bit – prek skrbi tubiti za lastno bit – dosega samo sebe. Vprašanje o biti torej vznikne v tubiti v skrbi za lastno bit.
Eksistenca ni preprost obstoj v prostem minevanju časa. Ek-sistenca je, po Heideggru, stanje tubiti iz same sebe, stanje v biti. Tubit je iz-sebe v bit. To izvorno stanje-iz tubiti v bit je predhodno vsakršnemu teoretičnemu ukvarjanju z bitjo in je utemeljeno v skrbi tubiti za lastno bit, se pravi za bit v njenem vsakokratnem »tu«. Kot »eksistenca« zato označujem bivanje bitja, ki mu je mar za svojo bit in je torej vedno že v biti, in ne stopa šele naknadno z njo v »odnos«. Ker pa je tubit vedno že v biti, si vprašanja o njej ne postavlja od zunaj, ampak je to vprašanje del njegove skrbi za lastno bit. Se pravi, to vprašanje je živeto v skrbi za lastno bit. Še več, tubit biva kot vselej že odgovorjeno vprašanje o biti. Tubit sama je vznik vselej že odgovorjenega vprašanja o biti.
Heidegger je izrecno odklanjal vse druge filozofske pojme – od običajnega »človeka« do bolj filozofsko zveneče »zavesti« – in dosledno rabil izraz tubit, da je poudaril izvorno nahajanje tubiti v biti. Menil je, da drugi, ustaljeni pojmi niso ustrezni, saj v sebi že nosijo neko – neustrezno in netemeljno – razumevanje biti, zato bi lahko zastranili njegovo obravnavo vprašanja. To je v nekem smislu razumljivo, saj je njegova filozofija vprašanje o biti resnično osvetlila z novega vidika, ki ne bi tako izstopil, če ne bi bil pojmovno in terminološko podprt z novostmi.
Toda tej poti sam v teh nekaj vrsticah ne bom sledil. Razumem, da je Heidegger videl nevarnost, da bi različni pojmi filozofskega izročila zastrli njegov temeljni uvid, ki je, kot rečeno, resnično odprl pot neke eksistencialne filozofije, in sicer tiste s fundamentalnoontološko utemeljitvijo. Težko bi mu bili dovolj hvaležni za to, da je pokazal na ontološko diferenco in »mnogopomenskost« in nesamoumevnost biti, ki se ne izčrpa v zožitvi na bivajoče, do česar pride vselej takrat, ko se bit vzame za nekaj povsem jasnega in znanega. Vendar živimo v času po črnogozdnem potohodcu. Živimo v času, ko so nekateri misleci – kako drzni so bili in so, kaže njihova osamljenost v obdobju sociologiziranega mišljenja – odgovorili na izziv ontoteologije in v mišljenjskem izročilu – tako filozofskem kot teološkem, tako zahodnem in vzhodnem (vzhodov, kot je dejal O. Clément, je več, tu mislim na krščanskega, ker ga poznam bolje od »daljnega«, kjer je bila sicer Heideggrova misel sprejeta z velikim zanimanjem) – prepoznali tiste mišljenjske dragocenosti, ki se Heideggrovi kritiki izognejo. In ne samo, da se ji izognejo, ampak, po mojem skromnem mnenju, potohodcu na njegovem Holzweg lahko pokažejo pot naprej. Si res ne moremo predstavljati mislecev iz davnih in manj davnih časov, mnogokrat pozabljenih in odrivanih na stran v imenu najrazličnejših valov filozofske mode, kot prav tistih drvarjev in gozdarjev, o katerih na začetku Holzwege pravi, da poznajo gozdne poti:
»Holzmacher und Waldhüter kennen die Wege. Sie wissen, was es heißt, auf einem Holzweg zu sein.«[1]
Ali je sploh mogoče na svojem hrbtu ne čutiti predirnega pogleda prebivalca Črnega gozda, ko smo se odločili, da iz starosvetne skrinje miselnega izročila na svetlobo dneva postavimo pojme, kot so »človek«, »zavest«, »duh/Duh« in tako naprej? Toda kaj drugega nam v našem zgodovinskem trenutku sploh ostane? Ali ni Heideggrova misel sama slednjič zašla na brezizhodno pot, kjer ji je grozilo, da se bo oddaljila od izkušnje živetega življenja, ki jo je, upravičeno in tako osvežujoče, nekoč, ob študiju svetega Pavla in Avguština, vzela za svoje izhodišče? Se nismo zapletli v trnasto podrast, nas po dlaneh ne reže praprot in nam noge ne spodrsavajo po strmi, porasli s spolzkim mahom?
Skrb za bit v biti sami je v našem zgodovinskem trenutku zadobila dramatičen zaokret. Ali nam ne grozi popolna pozaba biti? (Toda ali je to značilno samo za naš čas? Mar ni Heidegger govoril enako? Toda od njegove smrti se je življenje le še bolj stehniziralo in poznanstvilo …) Ali ne vidimo hotene pozabe biti v njenem »tu«? Ali ni večina sodobne misli in z njo večina vse sodobne kulture bolj zaposlena s tem, da človeku nenehno obnavlja in še povečuje dozo anestetika, s katerim ga dela neobčutljivega za skrivnost biti? In ali se to ne dogaja tako, da človeka odvezuje od skrbi – kako paradoksno v času, polnem skrbi – za lastno bit? Ali nima zato, po vsem povedanem, postavitev vprašanja o biti pravzaprav globokega etičnega pomena? In, bistveno, ali se nismo prav od Heideggra naučili, da sama skrb za bit v biti sami, v njenem »tu«, vselej prinaša s seboj nenehno razumevanje (v nedovršnem smislu) biti? Menim, da se prav zato lahko, še več, moramo, ob upoštevanju Heideggrovega uvida v ontološko diferenco in neposrednost biti v tubiti vrniti k nekaterim temeljnim pojmom mišljenjskega izročila. Menim, da stari pojmi mišljenjskega izročila še niso rekli zadnje besede in da še lahko zasijejo v svetlobi, večno novi in večno stari.
II.
O eksistenci je možno govoriti zgolj pri bitju, ki skrbi za lastno bit, ki v tej skrbi že od vselej je v biti. Le znotraj tega okvira vselejšnje že vrženosti v svet je mogoče govoriti o eksistenci. Človekovo (odklon od Heideggrove rabe pojma tubit je nameren in, menim, dovolj pojasnjen zgoraj) življenje je vselej že razumevanje biti – v kateri je prek svoje lastne biti. V samem sebi se najdeva kot točko, v kateri se bit razstira, ne da bi se odstrla. V samem sebi videva razstrtje biti, ki zato ni manj zastrta. Drugače rečeno, v samem sebi vidi razstiranje biti kot nepojasnjene in nepojasnljive. Še več, samega sebe vidi kot dogodek razstrtja nepojasnljive biti. Navezujoč se na to lahko presežemo okvir Heideggrove misli in govorimo o misteriju (iz μύω, zaprem) biti, ki si v človeku postaja znan, ampak prav kot misterij. Misterij biti se torej ne pojasnjuje v smislu razlage, temveč se po-jasnjuje, postaja jasen, ampak prav v svoji skritosti, zakritosti, zastrtosti, torej prav kot misterij.
Če nas torej zanima pomen biti, »kaj pomeni biti?«, in v nekem temeljnem smislu vsa vprašanja filozofije izhajajo iz tega vprašanja, se o njem na izvorni ravni ne moremo spraševati kot zunanji opazovalci, ampak kot vselej že vpeti v bit. Hermenevtika biti je mogoča le zato, ker smo, prek skrbi za lastno bit, že od vselej v njej. Ne gre za to, da bi se z miselnim naporom prebili do »pravilnejšega« razumevanja biti, ampak za to, da osvetlimo, da bit vselej že razumemo na določen način. Toda to razumevanje je fundamentalnoontološko razumevanje, se pravi ni razumevanje tega ali onega predmeta ali pojava, ampak pomeni temeljno držo do biti. To je eksistencialno, celovito, vsega človeka vključujoče razumevanje, v katerem razumsko nima prvenstva pred občutenjskim in izkušenjskim. Sam Heidegger govori o gestimmtes Verstehen, občutenem razumevanju. Prav za to gre. Razumevanje biti oziroma drža do biti se ne presoja po merilih logične pravilnosti in nepravilnosti, veljavnosti in neveljavnosti. Njen temeljni non sequitur je popolnoma drugačne narave od logične ovržbe. Ustreznost ali neustreznost razumevanja biti se ne presoja drugače in drugje kot v razumevalcu samem. Tisti, ki razumeva, odgovarja za ustreznost svojega razumevanja pred samim seboj, to je z ozirom na pristnost svojega življenja. Vsa drama eksistence je spočeta v kroženju okrog pristnosti, in ta je najprej ustreznost eksistencialnega razumevanja biti. Nobenega poroka ni za to razumevanje, razen tistega, ki razumeva. Toda on jamči z vsem, kar je on sam.
Zadnji besedi, on sam, sta tu ključnega pomena: napotujeta na posameznikovo posamezniškost. Eksistenca ni splošen predikat (A obstaja, B ne obstaja, C obstaja itd.), ampak je ozadje sploh vsakršnega govorjenja o svetu (vsakršnega prediciranja), in to ozadje je vselej posamezniško, posameznikovo ozadje. Točka, kjer bit dosega sámo sebe, je posamezniška, je posameznik v svoji edinstvenosti in svojskosti. Posamezniku je – prav kot njemu samemu – naloženo razumevanje biti. V tem smislu ponavljamo Hessejeve verze iz njegove pesmi V megli (Im Nebel):
Seltsam, im Nebel zu wandern!
Leben ist Einsamsein.
[…]
Jeder ist allein.
Posamezniku je življenje naloženo kot nenehno razumevanje biti. To je eksistenca. Eksistenca, ponavljam, ni ugotovljiv predikat, je ozadje vsakršnega spraševanja, ki je najprej spraševanje o biti sredi biti, to je o lastni biti. To je vprašanje, na katerega je vselej že odgovorjeno s takšnim ali drugačnim razumevanjem biti. Toda to vprašanje je vselej naloženo posamezniku, v njegovi edinstveni vrženosti v svet, to vprašanje mu je naloženo kot njegovo lastno življenje. Vprašanja o biti se ne sprašujemo, ampak ga živimo. Živimo ga kot vselejšnje že razumevanje biti, in to razumevanje je občuteno razumevanje, razumevanje, po katerem se daje pristnost ali nepristnost eksistence.
Vprašanje o biti je živeto vprašanje, toda ne na splošno, temveč posamezniško. Posameznik živi svoje življenje kot vprašanje o biti. Če je Heidegger razumel tubit kot Sein zum Tode, bit za smrt, potem ne moremo mimo tega, da je razkrivanje biti v tubiti, skrb za bit v tubiti, razkrivanje biti v končni in s končnostjo zaznamovani biti. Smrt ni samo enkraten dogodek, je tudi vse življenje, življenje, ki je smrtno, končno. V svoji lastni smrtnosti je posameznik sam pred seboj, je sam svoj in samo svoj. Njegova smrtnost je kot dramilo in znamenje njegove posamezniškosti. V človekovi smrtnosti se razkriva njegova temeljna ontološka samost. Njegova smrt je resnično njegova smrt. V njej, v končnosti svojega življenja, se najdeva kot on sam, kot edinstven posameznik. Vanjo zahaja sonce njegovega življenja, vanjo se potaplja njegov svet, ki je v nekem bistvenem smislu ves svet.
Človekovo razumevanje biti zato ni splošno, temveč posamezniško, vključujoče njegovo posamezniškost in izhajajoče iz nje. Nikogar ni, ki bi človeku lahko odvzel breme skrbi za lastno bit, ker je ta bit zaznamovana z njegovo smrtjo, ker je ta bit bit za njegovo smrt. V tem je nerazvezljivost naloge, ki mu je naložena kot njegovo življenje sámo. Nenadomestljiv je, sam mora odigrati vlogo v drami eksistence, v kateri se vselej že nahaja.
[1] M. Heidegger, Holzwege. Frankfurt na Majni, 1977, iz misli na začetku knjige.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
