Tu sem, tu, kot eter lahak, brez glasu …

Tu sem, tu, kot eter lahak, brez glasu…

Denis Poniž

(Josip Murn, V parku)

Moje razmišljanje* namerava odpreti nekaj vprašanj, ki se zdijo tako zgodovinsko kot tudi strukturalno pomembna za razumevanje poezije. Zavedam se, da z izhodiščnim vprašanjem – Kaj je poezija? – pravzaprav odpiram Pandorino skrinjico, kjer so spravljeni nešteti odgovori na to na videz preprosto vprašanje, prav nepregledna množica odgovorov, ki so se nabrali od davnine do danes, pa dokazuje, da vprašanje še zdaleč ni preprosto in odgovori nanj so lahko samo približki. V vsakem od njih je zrno resnice, a samo to in nič več. Kaj je poezija v resnici ne ve nihče, nihče doslej še ni zaobjel celote tega fenomena. In prav to jo morda ohranja tako enkratno skozi vso človeško zgodovino. Zato bom poskusil na vprašanje odgovoriti drugače, s premislekom, ki bo posamezno izpostavil nekatere dele te zapletene orjaške strukture, tako na sinhroni kot tudi na diahroni ravni.

Povsem nemogoče je, da bi v eno samo razmišljanje strnili vse, kar je povezano s poezijo, tako v njenem zgodovinskem in strukturalnem kot tudi sodobnem pojavljanju, še posebej v civilizaciji, katere del smo tudi Slovenci. Poezija sicer nastaja v vseh kulturah in civilizacijah, vendar je v naši dosegla neko posebno raven in poseben status. To seveda ne pomeni, da je poezija bele civilizacije kakor koli »boljša« ali »pomembnejša« od poezij, ki so nastale ali nastajajo v drugih civilizacijah in kulturah. Je zgolj in samo drugačna in vse, kar lahko storimo, je, da se posvetimo tej »drugačnosti«, da jo poskušamo razumeti, vedeti, čeprav samo približno in nezadostno, kaj so njeni izviri, kaj so njena pojavljanja in, predvsem, kaj so njeni učinki za posameznika in družbo kot celoto. To nas vodi do novih, morda vsaj malce manj zapletenih vprašanj, ki pa vsa koreninijo v tistem prvem, torej: Kaj je poezija?

Vse, kar je mogoče storiti v omejenem času in na omejenem prostoru, je smiselna in notranje povezana osvetlitev nekaterih pojmov, povezanih s poezijo, še posebej tistih, ki jih v poplavi informacij zlahka prezremo ali niso del sodobnih »trendovskih« raziskav in razmišljanj o njej. Ne smemo pozabiti, da je tudi v humanističnih znanostih, nemara posebej v njih, že lep čas prisotno krčevito iskanje vedno »novih« odgovorov, ustvarjanje vedno »novih« spoznanj in dognanj, ne glede na to, da so spoznanja in zaključki, ki so že pred nami, ki smo jih sprejeli kot neizbrisni del našega zgodovinskega spomina, oblikovali kolikor toliko zadovoljive odgovore ali vsaj namige, kje bi ti odgovori morda bili skriti. »Staro« znanje je postalo a priori sumljivo in kdor kaj da nase, tu mislim predvsem na literarne zgodovinarje in teoretike, pa seveda tudi druge znanstvenike, katerih predmet v celoti ali delno je poezija, bo skušal »staro« nadomestiti z »novim« znanjem, odkritji, zaključki in spoznanji. Ta hlastna zamenjava »starega« z »novim« je postala princip, na katerem se utemeljuje predvsem velik del akademske humanistične znanosti. Ne bomo se spuščali v debato, ali je tako »trendovsko« raziskovanje vedno in povsod smiselno, njegovi rezultati pa povsem znanstveno validni, ob neizpodbitnem dejstvu, da je poezija od svojih začetkov pa do danes na takšna početja in intervencije pravzaprav imuna. Vsi razmisleki, analize in dandanašnji tudi visoko tehnološke analize z digitalnimi orodji, je ne morejo poškodovati, se je dotaknejo le površinsko. Poezija ostaja trdno v okvirih svoje notranje logike, ki je sploh omogočila, da je poezija to, kar je, ali parafrazirano po Gertrude Stein: poezija je poezija je poezija je poezija (njen verz  Rose is a rose is a rose is a rose iz pesmi Sacred Emily/ Sveta Emilija, 1913).

Da bi razumeli to skorajda prisilno zavračanje znanega in spoznanega, povedanega in izpovedanega na račun nečesa, kar bomo, če bomo, šele odkrili in se s tem, če ne drugje, pa vsaj v akademskih krogih proslavili, se moramo za nekaj trenutkov podati k samemu začetku te civilizacije, ki se je oblikovala v sistem vrednot, spoznanj, pravil, zakonov, ravnanj in še česa, kakršnega poznamo še danes, v antični Grčiji, točneje v njenem duhovnem središču, v atenski polis. Do Platona sta poezija in znanost/filozofija, kakor lahko to vidimo tako v homerski poeziji kot tudi predsokratski filozofiji/znanosti, bivali v prepleteni enotnosti, podoba sveta (kozmosa) je bila hibridna in hibridna je bila tudi narava človeka, ki je predstavljal mikrokozmos, si ga skušal pojasniti in najti težišče, ki bi mu omogočalo vsaj minimalno trdnost in varnost.  V obeh človeških dejavnostih, poeziji in filozofiji/znanosti je bivala želja po odkrivanju tega, kar danes imenuje z nezanesljivo – saj je v samem bistvu večpomenska, da ne rečem protipomenska – besedo resnica. Platonova razdelitev na »koristnejšo, boljšo, primernejšo« filozofijo in »ljudi zavajajočo poezijo«, zaradi česar je v svoji Državi odločno postavil na piedestal filozofijo/znanost, od poezije pa bi v tej njegovi idealni družbeni tvorbi lahko ostale le »himne bogovom in hvalnice vladarjem«, je osnova vsega kasnejšega razhoda, ločitve obeh človekovih dejavnosti. Dvojnost, ki jo je vpeljal Platon, je imela vrednostno podlago, ki  je še danes v veljavi, saj znanosti in filozofija lahko razlagata poezijo, če pa se poezija slučajno dotakne znanosti in filozofije, je to zgolj nekaj, kar ostaja znotraj poetičnih okvirjev, končnoveljavnih resnic pa se, po mnenju znanosti in filozofije poezija ne more dotakniti, ne more jih spoznati, racionalno so ji  »objektivne resnice« nedosegljive, zato se utemeljuje na, kot je opozoril že Platon, nezanesljivih in celo škodljivih emocijah. Taka čustva človeka, stremečega k temu, da bi kaotični svet okoli sebe harmoniziral v kozmos, znova pehajo proti kaosu, neurejenosti, nepredvidljivosti, nehierarhičnosti. Dva tisoč let kasneje je judovsko-nemški filozof in kulturolog Walter Benjamin v znanem spisu Umetnina v času svoje tehnične reprodukcije (Das Kunstwerk im Zeitalter seiner technischen Reproduziebarkeit, 1936) postavil podobno usodna vprašanja, ki so zadevala umetnost in s tem poezijo v njeni navidezni nemoči, da bi še lahko odpirala za človeštvo pomembna nemara kar temeljna vprašanja.

Poezija je preživela platonistični razkol in še danes je, ne glede na vse poskuse njene redukcije, sestavni del naše civilizacije. Tudi marksizem jo je, v stoletju triumfa znanosti in tehnike, uvrstil v »nadstavbo«, s čimer je, morda nezavedno, potrdil Platona: »stavba« je tisto, kar predstavljajo materialna sredstva, odnosi, filozofske resnice in znanstvena spoznanja in kar se rojeva in znova vrača v znanosti in (marksistično) filozofijo. Ne da bi bilo posebej poudarjeno in izpostavljeno, lahko zatrdno sklepamo, da so ne samo marksistična, ampak vse pozitivistične in materialistično naravnane filozofije po razsvetljenstvu prepričane, da bi lahko preživeli brez poezije, brez znanosti in filozofije pa nikakor. Drobna opomba: kaj niso vsi totalitarni režimi v ospredje postavljali »poezijo« in »pesnike«, ki so se vdinjali diktatorjem, jih slavili in častili kot da so božanstva, ne pa umrljivi ljudje.

Ko je Platonov učenec Aristotel napisal svojo Peri poetike tehne, je kot prvi pokazal, da je mogoče o poeziji govoriti in jo opisovati na poseben način, ki mu z eno besedo rečemo interpretacija. Kako razlaga to latinsko besedo, s katero bomo v nadaljevanju še imeli opravka, SSKJ? Takole lahko preberemo: interpretacija, delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina nečesa; razlaga, tolmačenje. Ne glede na okornost posebej prvega dela definicije besede interpretacija, pa lahko razberemo bistvo tega, čemur pravimo interpretacija: ko interpretiramo, nekaj raz-ložimo, raz-stavimo na sestavne dele, si jih ogledamo in iz njihove sestave v vsakokratni sistem, organizem, strukturo razberemo čemu so namenjeni, kako delujejo ali funkcionirajo, kakšni so učinki takega organizma, kako se povezuje z drugimi organizmi in, ne nazadnje, kako se pesniške strukture spreminjajo skozi čas.

In tu se pojavi zadrega: kaj je ali kaj naj bi bila interpretacija poezije: je to res njeno razstavljanje na manjše dele, na sestavne enote, in ko je pesem tako razstavljena, moremo, skladno z razlago, spoznati kaj je pomen te pesmi, čemu ali komu je namenjena, preprosto: kaj je hotel pesnik izpovedati? Zadrega postane še večja, ko se vprašamo nekoliko drugače. Vemo, da je mogoče vsako pesem interpretirati na več načinov in to se dogaja ves čas z vsako od pesmi, od njenega nastanka oz. njenega vstopa  »svet«. Ker smo še vedno v bližini časa, ko je poezija na Slovenskem še posebej v središču pozornost (saj je prav »poezija« zaslužna da je 8. februar državni praznik in dela prost dan), se samo vprašajmo, koliko interpretacij, torej razlag, ki so iskale (in seveda tudi bile prepričane, da so našle edini pravi  pomen!) je od svojega nastanka do danes doživela samo Prešernova poezija? Katera od interpretacij recimo Sonetov nesreče je najbolj prava, torej tista, ki edina v celoti, brez ostanka razkriva pravi pomen teh sonetov, vse druge interpretacije pa so zgolj približek ali, kar je še huje, pomota, slepa interpretacijska ulica, napačna razlaga, nekaj, kar zavaja in vodi stran od pomena, ki ga je v pesem položil sam pesnik. To seveda ni vprašanje samo Prešernovih verzov, to je vprašanje, ki se enako neizprosno dotika vseh pesmi vseh pesnikov, ne samo slovenskih, ampak res vseh, od trenutka, ki je zavit v temo preteklih, neskončno oddaljenih časov, ko je nastala prva pesem pa vse do današnjega dne. Naj samo kot opombo izpostavim razpravo Dušana Pirjevca Vprašanje o poeziji (knjižna izdaja 1978), ki je opozoril na kompleksno problematiko (dez)interpretacij tradicionalne in sodobne, tudi avantgardne poezije v kontekstu oblikovanja in samopodobe slovenskega naroda. Zato razlaganje poezije ni in ne more biti nekaj poljubnega, samovoljnega, ampak je vgrajeno, ne glede na to ali je aktualizirano ali samo latentno prisotno, v  temeljno podobo vsakega naroda.

Zdaj se nam interpretacija poezije prične kazati v povsem novi luči. Ni samo logični nasledek Platonove ugotovitve, da je poezija nekaj, kaj je manj vredno, manj pomembno od znanosti/filozofije, ampak tudi, da ima ta znanost/filozofija apriori carto bianco za interpretiranje, torej razlaganje, razstavljanje poezije in za dokončne sodbe, kaj je njen pomen, smoter, torej njeno bistvo. Če malce zaostrimo razmišljanje: pesem postane pesem šele, ko jo znanstvena interpretacija razglasi za pesem. Znanost torej »ve«, kaj je poezija, »ve«, kaj se dogaja v vsaki pesmi, »ve«, zakaj so v tej ali oni zgodovinski dobi nastale take in ne drugačne pesmi, ne nazadnje »ve«, kaj je hotel pesnik izpovedati z neko pesmijo, ciklom, pesniško zbirko. Če smo dosledni, potem moramo ugotoviti, da interpretiranje poezije ni nekaj povsem nedolžnega in obstranskega. Pozabiti ne smemo še na nekaj, kar je, prav zaradi superiornosti znanosti, spregledano: interpretacija je vedno interpretacija za nekoga, ki, tako nas uči zgodovina, to interpretacijo skoraj vedno uporabi ali izrabi za določeno ukrepanje, za določen zunajpesniški namen. Pri tem moramo ločiti med poezijo, o njej bo več povedanega v nadaljevanju, ki sama, zavestno sporoča nekaj, kar jo instrumentalizira v svetu zunaj poezije in poezijo, ki jo pogojno imenujemo »hermetična«, saj njena sporočila niso namenjena nobeni zunajpesniški instrumentalizaciji, ampak se vračajo v samo pesem. Ali z besedami Thomasa Stearnsa Eliota: V rojstvu pesmi je skrita njena smrt. (esej Metafizični pesniki/Methphisical Poets, 1921, Selected essays 1917-32, 1932). Eliot je bil med tistimi vodilnimi evropskimi pesniki, ki je uspel sintetizirati interpretacije lastne poezije in poezije kot »odprtosti za drugega« ter odpreti prostor, v katerem poezija nastaja skozi entuziastično stanje, v katerem se znajde pesnik.

Interpretacije poezije, ki so bile v službi te ali one ideologije, ideologije pa so temelj vseh postplatonističnih držav, so seveda neštetokrat v zgodovini dokazale, da je iskanje »pomena« posamezne pesmi, ciklusa ali opusa nekega pesnika ali pesnice lahko zanj nekaj, kar ima usodne, celo smrtonosne posledice. Kadar hočemo pokazati, kako so se tudi za našo dobrobit žrtvovali znanstveniki, radi postrežemo s primerom astronoma Giordana Brunna, ki je svojo znanstveno resnico o heliocentričnem sestavu plačal s svojim življenjem. Ali pa izpostavimo Marijo Sklodowsko Curie, ki je postala žrtev svojih znanstvenih poskusov z radioaktivnimi snovmi. Nekako mimogrede pa opravimo s tem, da je samo stalinistični režim pognal v smrt kar nekaj deset pesnikov in to na podlagi ideoloških interpretacij, pod katere se niso podpisali samo enkavedejevski šefi, ampak tudi v tistem času in v tistem režimu renomirani literarni znanstveniki. Tudi v bivši državi po letu 1945 ni bilo drugače. Interpretacije poezije in na njih temelječi represivni ukrepi proti njihovim avtorjem ali avtoricam so se zgodili več desetkrat. Zadnja zapornik a ali pripornika, ki ju je v zapor pripeljala poezija, sta bila Tomaž Šalamun in Jure Detela. Naj omeni samo, da je bilo mnogo poezij po letu 1945 prepovedanih, pesniških zbirk uničenih, kar nekaj pesnikov v matici (Zupan, Mrzel, Kocbek) je za krajši ali daljši čas postalo »neosebe«, »neosebe« pa so postali tudi nekateri zamejski, predvsem pa vsi slovenski pesniki iz eksila. Kdor želi  izvedeti kaj več o tem, naj si prebere knjigo Andrijana Laha Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih (2017).

In take ideološko radikalne interpretacije so bile bistvo obtožnic, ki so pesnike in pesnice, posebej v Sovjetski zvezi, a  tudi v drugih deželah realnega socializma, v ekstremnih primerih pahnili ali v gulage ali pred strelske vode. Če z malce cinizma dodamo, temu niso ušli tudi nekateri tisti pesniki, ki so slavili velikega vodjo, batjuško Stalina, njegove najbližje pajdaše in boljševistično-stalinistični režim. Kar nekaj pesnikov poznamo, ki jih nič ni odvrnilo od tega, da ne bi svojih verzov posvečali tem ali onim samodržcem, diktatorjem in množičnim krvnikom. Ko omenjamo Majakovskega, ne smemo pozabiti, da tudi slovenska poezija pozna kar nekaj pesnikov, ki so zanosno opevali različne vladarje, samodržce, vedno znova mi prihaja na misel pesnik, ki je v časniku Delo ob smrti diktatorja Broza napisal pesem, v kateri je tudi verz (navajam po spominu): …noben dan mojega življenja ni minil brez tvojega….Verjetno pa je najbolj vnebovpijoč primer pesnika, ki je svoje pesniške usluge ponujal različnim vodjem Oton Župančič, ki ni slavil samo kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ampak tudi Tita in Kardelja.

Nekdo bo rekel, da so to bili časi, ki se ne morejo ponoviti, poezija naj bi danes, v enaindvajsetem stoletju po Kristusu, ne bila več predmet takih zlohotnih interpretativnih manipulacij. Pesniki in njihova poezija naj ne bi bila več ogrožena zaradi bolj ali manj prikritih oblastniških pritiskov, da naj pesniki slavijo režime in njihove voditelje, če hočejo dobro in mirno živeti. Prepričani smo, da poezija ne more biti več predmet različnih manipulacij, ki si jih je v preteklosti privoščila oblast. In če ostanemo v Sloveniji: pesniki in pesnice nimajo samo društva, imajo tudi ministrstvo za kulturo, pa javno agencijo za knjigo, ki skrbi  tudi za natis poezije, pa na desetine založb, festivalov, simpozijev, ne manjka bolj ali manj pomembnih nagrad in priznanj. Sicer pa ni noben problem v digitalnem času natisniti pesniške zbirke tudi v samozaložbi, obstajajo tudi internetni portali, ki objavljajo poezijo, delijo se štipendije in druge bonitete. In s pesnikom, ki zaznamuje ta februarski pesniški čas lahko zapišemo, malce parafrazirano, zdaj že v trdilni obliki: O zlati vek je muzam kranjskim že prišel!

In tu je kleč! Tu je past! V teh pozlačenih, skorajda idealnih časih za vznik in rast in cvetenje poezije, je slovenska poezija danes, po mojem skromnem prepričanju, ki pa počiva na več kot petdesetih letih opazovanje, pisanja in raziskovanja te poezije, nenavadno uborna, nezanimiva, neprepričljiva, ponavljajoča se in brez pravega estetskega naboja. Seveda me takoj lahko nekdo  prime za jezik: od kod pa meni védenje, da so moje interpretacije pravilne in niso obremenjene s tem ali onim ideološkim balastom ali vsaj njegovimi drobci. Sem res neobremenjen s predsodki in zato žrtev subjektivnih pogledov? Od kod podlage za mojo trditev, da smo se znašli v paradoksalnem času: poezija je razbremenjena in odrešena vseh pritiskov, torej lahko razširi krila bolj kot pesniki in pesnice katere koli generacije iz preteklosti, a je obenem spoznana za uborno, nezanimivo in nevznemirljivo? Je svoboda usodna za poezijo, jo hromi, da izgublja svojo izrazno moč, svoj položaj v družbi, svoj moralni credo?

Odgovarjam: ko se sprašujem o današnjem trenutku in statusu, ki ga ima v njem izvirna slovenska poezija, nimam nobene realne moči ali vpliva, da bi s svojimi sodbami kakor koli spreminjal položaj, v katerem se nahaja poezija. Govorim lahko samo iz tiste izkušnje, ki se zaveda, da poezija sama, če je seveda res poezija in ne samo priložnostno, tej ali oni ideologiji naklonjeno in z določeno politiko podprto nedomiselno verzificiranje, nima nobene realne moči, da bi spremenila svet. Te moči poezija nikdar ni imela in res iz globine metafizične subjektivnosti porojena pesem beži pred takimi skušnjavami. In če se za droben hip obrnemo k temeljem in začetkom, potem moramo znova ugotoviti, da je poezija tisto prvotno besedilo, ki je, z božjo pomočjo in z božjim glasom, človeku odstrlo pogled na njega samega, na njegov mikrokozmos in na makrokozmos, v katerem poteka naša zgodovina, zgodovina človeštva.

A da bi prišli do sedanjega trenutka, da bi morda vseeno uspeli najti vsaj približno ustrezne odgovore, je potrebno premisliti tri pojme, ki oblikujejo tako sinhrono kot diahrono strukturo, v kateri se je dogajala in se še dogaja umetnost, katere del je tudi besedna umetnost in njen najbolj izpostavljeni del, poezija. Ti pojmi so entuziazem, inspiracija in interpretacija. Prva dva pojma povezujeta pesnika z njegovim »predmetom«, torej poezijo, ki se oblikuje in izreka v nacionalnih jezikih, tretji pojem pa povezuje poezijo z njenimi recipienti in sicer v širokem prostoru od ljubiteljskih bralcev do literarnih zgodovinarjev in teoretikov.

O interpretaciji smo že izrekli nekaj ugotovitev, dodati jim je treba še nekatere. Interpretiranje poezije, torej njeno raz-laganje, raz-stavljanje, je danes postalo zapleten in nenavadno razvejan način njenega približevanja tistim, ki jim je poezija namenjena, torej bralcem in poslušalcem. S tem, da ljudje sprejemajo poezijo jo berejo, poslušajo, se o njej pogovarjajo z drugimi ljudmi, ustvarjajo vedno znova ad hoc umetniško komunikacijo. O tej komunikaciji, ki je lahko zelo preprosta, ki temelji zgolj na čustvenih odzivih, na sprejemanju sporočil brez velikih in zapletenih povratnih učinkov, ali pa je nenavadno zapletena in v končni posledici povzroča tudi nesporazume, zavračanja poezije, da o institucionalnih posegih v poezijo (tu mislimo na različne oblike cenzure, torej prepovedi posameznih pesmi, zbirk in celo sankcioniranje pesnikov) na tem mestu ne izgubljamo besed.

Vrnimo se k prvemu pojmu, entuziazmu, beseda korenini v stari grščini, kjer je bil njen pomen bistveno drugačen, kot je danes, ko beseda pomeni »navduševati se nad čim, biti z nečim očaran ipd.« in nima več posebej tesnega stika s poezijo in umetnostjo v celoti. Danes je entuziastično tudi marsikaj, kar ne sodi strogo v na področje umetnosti. Lahko si entuziastičen igralec golfa ali smučar, lahko entuziastično občuduješ hitre športne avtomobile ali zbiraš porcelanaste kipce in posodje. Vsega tega v pojmu entuziastičen, entuziastično na začetku, ob vzniku te civilizacije ni bilo. Zakaj?

Od antike do renesanse je bila umetnost ustvarjana, sprejemana in razumljena kot nekaj, kar bog(ovi) sporoča(jo)  skozi pesnika, ki so ga bogovi ali ga je Bog izbrali zato, da so (je) skozenj sporočal(i) svojo voljo. Zato je bil pesnik razumljen kot izbranec, videc ali vates, njegova poezija ni bila izraz njegove ustvarjalne volje, njegove nadarjenosti, posebnosti, izjemnosti, ampak je samo izrekala voljo bogov, preko pesnika naslavljala skupnosti in usmerjala njihova ravnanja. Pesnik je bil tako zgolj posrednik in ne samostojni kreator. Homer na več mestih v Iliadi in Odiseji omenja, da vse, kar pripoveduje, nastaja po »nareku« ali »volji bogov«. Umetnost, z njo tudi poezija, je bila proces, ki so ga skozi človeka, ki je bil medij, oblikovali bogovi kot nekaj, kar je hkrati božje in človeško oz. človeško prav zaradi prisotnosti in volje božjega, da se nekaj uresniči, ustvari, oblikuje in dopolni v besedah in verzih. To, kar danes razumemo pod besedo umetnik, artist, je v tem času, torej od antike do renesanse,  je bilo v omenjenem času neosebno: ustvarjalci iz tistega časa velikokrat niso znani po imenu, še danes ne  vemo, od kod so  prihajali, ne kaj je bil njegov poklic. Poznamo sicer imena umetnikov, tudi pesnikov, a nemalokrat je to edino, kar eno osebo ločuje od druge, v ospredju je to, kar je ta oseba ustvarila, izdelek, pesem, ep, drama, to, kar je v resnici božje delo, ki si je izbralo svojega ustvarjalca.

Od renesanse naprej pa je umetnost povezana s pojmom inspiracije. Latinska beseda inspiratus dobesedno pomeni »vdihniti v nekaj« in zdaj ni več umetnik samo medij, skozi katerega spregovori volja bogov ali Boga, postal je creator, torej nekdo, ki nekaj ustvari, materializira iz lastne volje, sposobnosti, znanja, izkušenj. V amorfno snov, materialno ali nematerialno (jezik) »vdihne« svoj načrt, svojo zamisel, ustvari nekaj, česar ni bilo, če ne bi bilo njega in njegove ustvarjalne volje. Seveda je še vedno lahko prisotna božja bližina, a bistvo stvarjenja umetniškega dela je preneseno na individualno, posamezno in neponovljivo osebo z darovitostjo, umetniškimi talenti, »zamislijo«, da ustvari nekaj, kar imenujemo umetnina. Od renesanse naprej, če se izrazimo metaforično, umetniki dobijo svojo posamično identiteto, zato o njih vemo veliko več kot o umetnikih »entuziastične« dobe. Zavedajo se svoje pomembnosti in sami nemalokrat poskrbijo za to, da se spomin nanje, tudi ko jih ni več, ne izgubi, z verzi Valentina Vodnika: …dovolj je spomina, me pesmi pojo. Proces se zaostruje do razsvetljenstva, ko se znova uveljavi filozofija/znanost, ki je prepričana, da je tudi umetnost in poezijo mogoče razumsko ustvariti in tudi pojasniti njen izvor, postopke njenega oblikovanja in njene učinke. V razsvetljenstvu poezija izgubi svojo »samostojnost« do te mere, da mora v romantiki priti do obrata, ko poezija znova postane nekaj, kar nujno korenini v »genialnosti« ustvarjalca, te genialnosti pa ni brez prisotnosti božjega oz. metafizične razsežnosti pesniške govorice. Vendar je romantika zgolj kratek, čeprav silovit in pomenljiv obrat, ki skuša znova združiti človeško in božansko komponento pesniškega ustvarjanja. Vse umetniške smeri, vsi obrati v oblikovanju novih pesniških smeri, šol, doktrin v dobah po romantiki poezijo vse bolj reducirajo na razumsko človekovo dejavnost, vse bolj se, razen pri redkih pesnikih, ki se temu upirajo in nočejo biti del te ali one stilske formacije, uveljavlja tehnopoetični princip ustvarjanja in razumevanja poezije. Kot je preroško napovedal Goethe že sredi romantičnega vrenja, »nič novega ni več mogoče ustvariti, vse so samo še poskusi iskanja novih izvedbenih možnosti.«  Tako se je, v času po romantiki vedno bolj v ospredje postavljalo vprašanje »kako?« in ne »kaj?«, tehnopoetična vprašanja poezije pa so svoj veliki obrat doživela s pojavom svobodnega verza (vers libre), ki so ga v zadnji tretjini 19. stoletja pričeli uporabljati po zgledih Verlaina, Rimbauda, Mallarméja, Laforgueja in Corbièra tudi mnogi drugi pesniki. Postal je prevladujoča oblika poezije v dvajsetem stoletju, čeprav stalne oblike, tudi tiste najstarejše (iz srednjega veka in renesanse) niso bile nikoli povsem opuščene.

Obrat od normativno določenih pesniških oblik v svobodni verz s prav tako svobodno oblikovanimi kiticami je odprl novo razumevanje razmerja med ustvarjalcem in tistim, ki mu je bila poezija namenjena. Čeprav so bile različne uporabe poezije v pragmatične namene (poučna, politična, zasmehovalna, sramotilna, pornografska poezija) znane od antike naprej, so svojo ponovno oživitev doživele z vznikom avantgard konec devetnajstega in v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Pojavili sta se, kot orodje revolucionarnih gibanj, še propagandna in agitacijska poezija, poezija, ki je prvinski estetski naboj zamenjala za ideološki, mobilizacijski, celo militaristični, rasistični in šovinistični. Spet opomba pod črto: kar nekaj takih verzov smo lahko slišali in brali v času petkovih ultralevičarskih »protestov«.

S svobodnim verzom naj bi se rodila moderna poezija, sam termin je seveda vprašljiv, saj je tudi v romantični poeziji, ki je še zvesta normativnim pesniškim oblikam, mogoče najti pri tako rekoč vseh pesnikih prizadevanje, da bi, prav s svojo do skrajnosti prignano subjektivnostjo, porušili pravila in stopili v prostor, kjer pravila oblikuje vsak pesnik sam zase in tako ustvarja svojo poetiko, kánon, ki se je prej naslanjal na normativne poetike, je nenadoma postal nekaj preteklega in nepotrebnega.

In kaj ima z vsem skupaj slovenska poezija? Če postavimo v oklepaj romantično epizodo s Francetom Prešernom, ki mu lahko, brez slabe vesti, pridružimo še Stanka Vraza, se je moderna slovenska poezija pojavila ob koncu devetnajstega stoletja, torej prav v času velikih in usodnih sprememb, ne samo na področju poezije in umetnosti, ampak tudi širše, geopolitično, ekonomsko in socialno. Ko se je slovenska poezija v kratkem času sinhronizirala z evropsko, tu imajo zasluge pesniki slovenske moderne, Murn, Župančič, Cankar in Kette (našteti so glede na njihovo pomembnost v tem procesu), je od začetka dvajsetega stoletja naprej živela v podobnih ustvarjalnih ritmih, se navduševala za iste stilske formacije kot evropska vse do začetka druge svetovne vojne. Tedaj se je proces ustavil, del  slovenske poezije je v medvojnem času iskal stike s tradicijo  (Stanko Majcen), drugi del se je bolj ali manj dosledno in notranje prepričano napotil po stezah revolucionarne, v veliki meri propagandne in agitacijske poezije, kakršne do tedaj nismo poznali (poznala pa jo je, recimo francoska pozna romantika z Victorjem Hugojem na čelu, razmahnila pa se je v in po boljševistični revoluciji v Rusiji). Zgledi te poezije, ki se je morda le pri Edvardu Kocbeku in Jožetu Udoviču uspela povzpeti nad vsakdanjost pragmatičnih zahtev in preprostih tehnopoetičnih rešitev (Matej Bor, Tone Seliškar, Karel Destovnik Kajuh) so bistveno zaznamovali tudi prvih deset let po vojni, ko se drugačni glasovi niso smeli slišati, če pa so se (Ada Škerl), jih je ideološka kritika v kali zatrla. Šele generaciji, ki je začela v Mladinski reviji, nadaljevala pa v Besedi, Reviji 57 in Perspektivah, vanjo sodijo Strniša, Zajc, Saša Vegri, Taufer, Makarovičeva, Snoj, Grafenauer, je uspel preboj, ki je ustvaril na eni strani stik s predvojno liriko (Kocbek, Vodušek, Udovič), na drugi pa vzpostavil dialog z moderno evropsko in ameriško liriko druge polovice dvajsetega stoletja.

Da bi lahko stopili korak bliže in razumeli, kaj se je dogajalo od konca prve svetovne vojne, ko smo Slovenci v novi, čeprav ne posebej srečno oblikovani in vodeni državi SHS, dobili vsaj nekaj institucij, ki so predstavljale zasnovo državnosti in samostojnosti, moramo premisliti vlogo poezije pred tem časom. Če je primarni namen pesništva ustvarjanje estetskih in artističnih tvorb, ki prekrivajo vedno nove, a vedno drugače razumljene pokrajine tako v mentalnem kot fizičnem svetu, potem je slovenska poezija morala – v kolikor se ni za takšno vlogo odločala sama – pokrivati praznino, ki so jo v nacionalnem gibanju za oblikovanje samostojne državne entitete (Zedinjena Slovenija) od nje pričakovali tvorci takih projektov. Tako je slovenska poezija pravzaprav že od razsvetljenskega Valentina Vodnika naprej, poseben pospešek ji je dala Prešeren-Čopova romantična vizija, izpolnjevala to narodotvorno in narodnoobrambno funkcijo, ki je hromila njen samostojni estetsko-artistični razvoj. Do moderne, ki je bolj ali manj korenito pretrgala s to prakso, nikakor pa je ni ukinila, saj je svojo obuditev doživela med drugo svetovno vojno, je bila poezija orožje. Navedimo samo tri najbolj znane primere:

Prešeren v Zdravljici: V sovražnike ‘z rodú naš’ga treši gróm

Jenko v Naprej!: Naprej zastava slave,/ na boj junaška kri/ za blagor očetnjave/ naj puška govori.

Gregorčič v Soči: Kri naša te pojila bo, sovražna te kalila  bo!

Pri Prešernu in Jenku so sovražniki eksplicitno omenjeni, tudi Jenkove puške sodijo v ta okvir, saj vemo, zakaj uporabljamo orožje. Enobejevska lirika se je povsem prilagodila temu modelu in ga še poglobila. Uničenje sovražnika z vsemi sredstvi je bilo prvo in najpomembnejše sporočilo pesmi Bora, Kajuha, Seliškarja, Klopčiča in drugih. Tudi Kocbek se ni mogel povsem izogniti tovrstni depoetizaciji. Ta zanos in usmeritev sta trajala še lep čas po vojni, t.i. kramparska poezija je prav  tako v prvi plan postavljala neestetske in nepoetične funkcije poezije. In ker je taka depoetizacija poezije nekaj, kar ni  vgrajeno v bit poezije, je danes vsa ta poezija zgolj in samo historično dejstvo, čeprav ne manjka poskusov, da bi nekaj preživelega in odmrlega, znova oživili in celo uporabili v aktualne politične namene določene politične opcije.

Pri tem ne smemo pozabiti, da je slovenska poezija, pravzaprav slovenski pesniki in pesnice v času med leti 1980 in 1991 odigrala eno ključnih vlog v dokončni izpolnitvi nacionalnega programa, v oblikovanju samostojne in suverene države. Če pustimo ob strani vse drugo, potem ne moremo mimo dejstva, da je najvišji dokument konstitucije nove države Slovenije nastal pod peresi pisateljev in pisateljic, pesnikov in pesnic in bo za vedno ostal znan pod imenom »Pisateljska ustava«, da je novo Majniško deklaracijo prebral na Kongresnem trgu pesnik Tone Pavček, da je bil program zapisan že leta 1987, ko so bili januarja v 57. številki Nove revije objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program, sooblikovali so ga eminentni pesniki in pisatelji. Tudi tu ni zanemarljiv prispevek pesnikov, ki so tudi v drugih publikacijah odpirali vprašanja o samostojni in suvereni slovenski državi.

A zanimivo in ne še obdelano je dejstvo, da je v tem času, po de iure in de facto ustanovljeni državi poleti leta 1991 poezija zelo hitro, tako rekoč čez noč, izgubila svojo vlogo kot narodno-konstitutivnega elementa par excellence. »Sovražniki« o katerih so pele vse tri navedene pesmi, so bili premagani, puške so opravile svoje, presenetljivo pa poezija ni našla smisla v opevanju nove, s krvjo in znojem priborjene države, nekaj pesmi so napisali Janez Menart, Ciril Zlobec, Tone Kuntner, a to so bolj priložnostni verzi kot poezija, ki celovito slavi priborjeno svobodo in samostojnost. Vsi ostali pesniki in pesnice pa so se temu poveličevanju,  slavljenju in potrjevanju pridobljene samostojnosti in državnosti, elegantno izognili.

Mar to pomeni, da je slovenska poezija nenadoma spoznala, kaj je njeno resnično poslanstvo? Odgovor je zapleten in dvoznačen: da in ne! Vsekakor so prihajajoče generacije pesnikov in pesnic, od tedaj so se oblikovale vsaj tri, če skladno z pogledi Janka Kosa, vsaki generaciji določimo desetletje, opustile misel na izpovedovanje kakšnih globokih in celo aktivistično zaostrenih narodnih čustev, kar je seveda, po mojem skromnem prepričanju, posledica dvojega. Na eni strani take potrebe ni bilo več, država se je, bolj ali manj srečno, pričela notranje utrjevati, oblikovati nujno potrebne institucije in postajati del evropske skupnosti, ki je z vstopom Slovenije v EU slovenski jezik sprejela kot enega od uradnih jezikov skupnosti.  Drugi vzrok pa je globalizacija, se pravi, da je prišlo poetično ustvarjanje v položaj, ko vlada prepričanje, da je poezija, se pravi umetnost, nekaj, kar  presega nacionalne meje in skuša razreševati probleme, ki so večji in širši od tega, kar se dogaja v neki nacionalni skupnosti. Posebno študijo bi zahteval razmislek o tem, kako so se slovenski pesniki odprli svetu, kako je slovenska poezija pričela koketirati s kozmopolitskimi idejami že od Šalamuna naprej, danes je ta anacionalna nota v slovenski poeziji pogosto prisotna, pri nekaterih pesnikih in pesnicah celo prevladuje. Seveda ustvarjajo tudi pesniki, ki tej globalni usmeritvi niso podlegli in svojo poezijo oblikujejo brez misli na nenacionalne in nadnacionalne prebliske, ki postajajo eno od vodil razvitih družb. Pri tem puščamo ob strani špekulacije, koliko je k tej globalizacijski usmeriti prispeval digitalni razvoj teh družb in posledično novo izgubljanje individualne identitete. Če je bil korporativizem, ki so ga izvajali represivni in totalitarni režimi v dvajsetem stoletju vsiljen in zapovedan, je novi korporativizem, ki v veliki meri temelji na digitalnih, nadnacionalnih sistemih, bistveno nevarnejši, saj ga ljudje sprejemajo prostovoljno in se ne sprašujejo o posledicah takih odločitev. Če se je poezija v korporativističnem svetu morala bojevati za ohranitev individualne zavesti, svobode in pravice do nemotenega izražanja prepričanj in je zato oblikovala avtopetike, ki so, med drugim, implicitno razkrinkavale absolutno voljo do moči tvorcev teh totalitarnih sistemov, omenili smo, kaj se je dogajalo s pesniki in pesnicami v stalinistični Sovjetski zvezi, je v svetu, kjer je prisila skrita in deluje vsaj na videz neagresivno, pesniški upor za večino recipientov nepotreben in odvečen. Zato se velika večina pesnikov, posebej tisti iz prihajajočih generacij, raje zateka v intimne svetove, ki so po eni strani nekonfliktni, po drugi pa taka drža zavestno zavrača vsakršno odgovornost za razmere v socialnem svetu. Z drugimi besedami, če je velika večina poezij v dvajsetem stoletju bila v položaju kritičnega opazovalca in razkrinkovalca zgodovinskega sveta, katerega del so bili, se je v tem stoletju ta drža spremenila v izpovedovanje bolj ali manj zasebnih dejanj in spoznanj, lahko bi govorili celo o begu pred resničnostjo v udobno in varno zasebnost.

Če ostajamo v prostoru slovenske poezije, je le nekaj imen, ki skušajo poezijo ohranjati v tej kritični distanci do sveta, katerega del so. Omenil bi, ne da bi se, zaradi omejenega prostora lahko posvetil podrobnim analizam posameznih poetik, Braneta Senegačnika (Dvojni čas, 2003, Pogovori z nikomer, 2019), Miklavža Komelja (Nenaslovljiva imena, 2014, Pred nevidnim, 2022) in Nežo Zajc (Ime gore, 2014), nemara bi lahko dodali še Stanko Hrastelj (Nizki toni, 2005), Jureta Jakoba (Tri postaje, 2003) in Ano Pepelnik (Utrip oranžnih luči na semaforju, 2009).

Kot sem omenil na začetku, premalo časa je, da bi se lahko poglobili v posamezne poetike avtorjev in avtoric, ki sme jih omenil. Vendar pa lahko zapišemo eno ali dve ugotovitvi, značilni za vse omenjene avtorje. Njihove poetike se vračajo – seveda so strategije, ki jim sledijo posamezni avtorji različne – nazaj k entuziastičnemu razumevanju razmerja med avtorjem in tistim, kar mora izpovedati v svojih pesmih. Če je danes večina poezij, ne samo slovenskih, ujeta v modele inspirativnega beleženja »čustev« in »zaznav«, omenjeni pesniki vidijo svojo položaj drugače: so glas, ki se rojeva v transcendenci in se, v pesmih estetsko instrumentalizira, kar je izpovedano se iz singularnosti širi v pluralnost, v sozvočje vseh zapisanih in doživetih podob. Pesniki ne govorijo o svojih občutkih, ampak o presežnosti občutenja tega sveta, zavedajo se, da niso gospodarji usode, ampak samo glasovi, zaradi katere je razumevanje zgodovinskega položaja človeka manj opalno in enigmatično.

Morda ta položaj »samotnega« pesnika, ki skuša stopiti iz risa vsakdanjosti, ki mu vladajo rituali vsakdanjih zapovedi in prepovedi, vsakdanjosti, ki je ujeta v vedno znova se ponavljajoče scenoslede golega preživetja, najlepše zaznamujejo verzi Neže Zajc iz zbirke Ime gore: Kajti vse verze svoje/ že poznam, slediti,/pravim, morem Bogu/ samemu brezmejne nedoumljivosti/ strašne razpoke,/ ki je bila zazevala tik po/ obrezanju oblike,/ da je res bilo/ zarezano v kost/ nadčloveškega uma.

*Besedilo je nebistveno dopolnjeno predavanje, ki ga je avtor imel 15. februarja v Društvu katoliških izobražencev v Ljubljani.