Uvod o okusu

Pri založbi Kulturno umetniškega društva KUD KDO bo kmalu izšlo delo Edmunda Burka Filozofska raziskava o izvoru naši idej o vzvišenem in lepem.

Uvod o okusu[1]

Edmund Burke

prevedel Andrej Lokar

Če na stvar gledamo površno, je lahko videti, kot da se v svojih razmišljanjih, a nič manj v svojih užitkih, silno razlikujemo drug od drugega: ampak ne glede na to razliko, za katero menim, da je bolj navidezna kakor realna, je najverjetneje, da je standard razuma in Okusa enak pri vseh človeških bitjih. Kajti ko bi ne obstajala nekatera počela za sodbo, prav tako pa za čustvovanje, ki bi bila skupna celotnemu človeštvu, bi se ne mogli v zvezi z njimi oprijeti ničesar, kar zadeva njihovo razumnost ali strastnost in kar bi lahko ohranilo naravno soodnosnost življenja. Zdi se pravzaprav splošno priznano, da glede resnice in laži obstaja nekaj stalnega. Pogosto namreč naletimo na ljudi, ki se v svojih sporih nenehno sklicujejo na določena preverjanja in standarde, ki so dovoljeni povsod in za katere domnevamo, da so vgrajeni v našo skupno naravo. Toda v zvezi z Okusom tega istega samoumevnega sovpadanja nekaterih enakomernih ali ustaljenih načel ni. Navadno celo domnevamo, da te rahločutne in neotipljive lastnosti, ki se zdi tako izmuzljiva, da ne prenese niti okovov neke definicije, pravzaprav ne moremo podrediti nobeni preverbi niti urejati v skladu s kakršnimkoli standardom. Zato pa se v zvezi s tem stalno pojavljajo pozivi po uporabi razumskih zmogljivosti, vse to pa tem bolj krepijo neprestani spori, da se zdi, kot da so se nekatere lastnosti dejanskega razuma naselile med najbolj nevednimi. Učenjaki so se izpopolnili na osnovi te grobe znanosti in njena osnovna načela spremenili v sistem. Če Okus ni tako radostno gojen, to ne pomeni, da je bil njegov predmet jalov, ampak da so bili tisti, ki so ga obdelovali, maloštevilni ali malomarni; kajti če naj povemo po pravici, ne obstajajo isti privlačni motivi, ki bi nas spodbujali, da določimo prvo, a nas hkrati silili, da ugotovimo drugo. In navsezadnje, če se ljudje razlikujejo v svojih mnenjih v zvezi s temi vprašanji, se z razlikami med njimi ne ukvarjamo z istimi pomembnimi nasledki, sicer bi sploh ne dvomil, da bi bila logika Okusa, če se lahko tako izrazim, nemara lahko prav tako premišljena in bi lahko razpravljali o tovrstnih stvareh s prav tolikšno mero gotovosti, kakor razpravljamo o tistih, ki se zdijo bolj neposredno znotraj območja golega razuma. In seveda je nadvse nujno, da ob vstopu v raziskavo, kakršna je tale, to točko čim bolj razjasnimo; kajti če Okus nima nobenih trdnih načel, če se imaginacija ne sproža v skladu z nekaterimi nespremenljivimi in določenimi zakoni, bodo vsa naša prizadevanja uporabljena brez kakršnegakoli smotra; prav tako kakor imamo za brezkoristno, če že ne nesmiselno pobudo, da določamo zakone iz gole muhavosti ter jih nato prepustimo zakonodajalcu muhavosti in domislic.

Izraz Okus, kakor vsi drugi ponazoritveni izrazi, ni pretirano natančen: stvar, ki jo pod njim razumemo, je daleč od preproste ideje v umih večine ljudi in se potemtakem nagiblje k negotovosti in zmedi.  Sam ne cenim pretirano definicij, ki so navadno najpriljubljenejše sredstvo za zdravljenje nereda. Kajti kadar definiramo, se zdi, kot da bi zapadali nevarnosti, ki nas sili, da naravo zakoličimo znotraj meja naših idej, ki jih pogosto prevzemamo naključno ali na osnovi zaupanja ali pa izhajajoč iz omejenega in delnega obravnavanja predmeta, ki leži pred nami, namesto da bi raztegnili svoje misli in vanje vključili vse, kar narava zaobsega, v skladu z njenim postopkom povezovanja. V naši raziskavi nas omejujejo strogi zakoni, ki smo se jim podredili na samem začetku.

– Circa vilem patulumque morabimur orbem

   unde pudor proferre pedem vetat aut operis lex.[2]

Definicija je lahko zelo natančna, a lahko zgolj neznatno krene v smer, ki bi nas poučila o naravi definirane stvari; toda če dopustimo, da je bistvo definicije kakršno si že bodi, se zdi, da v redu stvari samih bolj sledi kakor pa predhaja našo raziskavo, katere rezultat bi morala biti. Treba je priznati, da so metode razprave ter poučevanja včasih lahko različne, in to nedvomno povsem utemeljeno; kar pa zadeva mene, sem prepričan, da je metoda poučevanja, ki se še najbolj približuje metodi raziskovanja, neprimerno najboljša; kajti ne zadovoljuje se s tem, da bi služila jalovim in neživljenjskim resnicam, ampak vodi do debla, iz katerega poganjajo; nagiblje se k temu, da samega bralca napoti v smer invencije in ga usposobi, da krene po poteh, na katerih je sam avtor dosegel svoja odkritja, če je bil seveda tako srečen, da je sploh odkril nekaj, kar ima veliko vrednost.

Da pa bi odvrnil vsakršen očitek pikolovstva, naj povem, da z besedo Okus ne mislim na nič več kot na tisto sposobnost ali na tiste sposobnosti v umu, na katere učinkujejo ali ki izoblikujejo sodbo o delih imaginacije ali lepih umetnosti. Menim, da je to najsplošnejša ideja o tej besedi ali o vsem, kar je vsaj povezano s kakršnokoli posebno teorijo. Moj cilj v okviru te raziskave pa je izslediti, ali obstajajo kakršnakoli načela, za katera velja, da učinkujejo na imaginacijo, ki bi bila tako skupna vsem in bi bila tako utemeljena in gotova, da bi nam lahko posredovala sredstva za ustrezno razglabljanje o njih. Domišljam si, da tovrstna načela Okusa obstajajo; kakorkoli sporno se to utegne zdeti tistim, ki si na osnovi površnega ocenjevanja predstavljajo, da obstaja velika raznolikost Okusov tako glede vrste kakor glede stopnje in da bi nič ne moglo biti bolj nedoločnega.

Vse naravne sile v človeku, kar jih poznam in ki lahko spoznavajo zunanje predmete, so Čuti, Imaginacija in Sodba. Toda sprva se osredotočimo na Čute. Predpostavljamo in moramo predpostavljati, da če je ustroj organov skoraj ali povsem enak pri vseh ljudeh, je tudi način zaznavanja zunanjih predmetov pri vseh ljudeh enak ali pa v njem obstajajo le neznatne razlike. Povsem zadovoljni smo z dejstvom, da kar se zdi svetloba za eno oko, se zdi svetloba tudi za drugo; da kar se zdi sladko za ena usta, je sladko tudi za druga; da kar je temno in grenko za enega človeka, je prav tako temno in grenko za drugega; in isto sklepamo za veliko in majhno, trdo in mehko, toplo in mrzlo, hrapavo in gladko; in kajpada to velja za vse naravne telesne lastnosti in učinke. Če sami sebi dopustimo domnevo, da čuti ljudem posredujejo različne predstave o stvareh, bi ta skeptični postopek onesmislil in pretvoril v lahkomiselnost vsakršno obliko razmišljanja o kakršnemkoli predmetu, celo o samem skeptičnem razmišljanju, ki nas je bilo prepričalo, da gojimo dvom glede soglasja o svojih zaznavah. In vendar če je zelo malo dvoma, da telesa posredujejo sorodne podobe celotni vrsti, moramo tudi nujno dopustiti, da morajo biti užitki in bolečine, ki jih vsak predmet vzbudi v enem človeku, enaki v vsem človeštvu, saj slednji učinkuje naravno, preprosto in zgolj na osnovi lastnih sil; kajti ko bi to zanikali, bi si morali predstavljati, da isti vzrok, ki deluje na isti način in na osebke iste vrste, lahko proizvede različne posledice, kar pa bi bilo povsem absurdno. Zdaj pa obravnavajmo to točko tudi v zvezi z Okusom, še posebej ker je bila obravnavana sposobnost imenovana po tem čutu. Vsi ljudje soglašajo s tem, da opredeljujejo kis kot kislega, med kot sladkega in aloje kot grenko; in čeprav vsi soglašajo s tem, da je v teh predmetih mogoče najti omenjene lastnosti, ne soglašajo in se vsaj razlikujejo v tem, kako ocenjujejo njihove učinke glede na užitek in bolečino. Vsi se strinjajo s tem, da imajo sladkost za prijetno, kislost in grenkobo pa za neprijetno. V tem ni razlik med njihovimi čustvi; in da je tako, povsem jasno izhaja iz soglasja vseh ljudi v zvezi s prispodobami, ki slonijo na čutu Okusa. Kisli značaj, grenki izrazi, grenke kletvine, grenka usoda so izrazi, ki jih dobro in povsem razumejo vsi. Prav tako pa smo tudi mi popolnoma razumljeni, ko izjavimo, da ima nekdo sladka nagnjenja, da je sladka oseba, ima sladko življenje in podobno. Nasploh velja, da so se običaji in nekateri drugi vzroki zelo oddaljili od naravnih užitkov ali bolečin, ki pripadajo tem različnim Okusom; toda potem je sposobnost, da bi raziskovali med naravnim in pridobljenim okusom, edino, kar nam še preostane. Pogosto ima kdo raje okus tobaka kakor okus sladkorja in okus kisa kakor okus mleka; vendar to ne uvaja zmede v same Okuse, saj se tista oseba zaveda, da tobak in kis nista sladka in potemtakem ve, da je zgolj običaj tisti, ki je njegov okus prilagodil tem tujim užitkom. Tudi s tako osebo se lahko, in to z dokajšnjo natančnostjo, pogovarjamo o Okusih. Toda ali bi lahko naleteli na človeka, ki bi izjavil, da ima zanj tobak isti okus kakor sladkor in da ne more razlikovati med mlekom in kisom; ali da sta tobak in kis sladka, da je mleko grenko in sladkor kisel, saj bi nemudoma spoznali, da organi tega človeka ne delujejo in da je njegov okus povsem pokvarjen. S tovrstno osebo bi se lahko prav tako malo strinjali v zvezi z Okusi, kakor bi lahko z nekom, ki bi zanikal, da je seštevek vseh delov enak celoti, razumno razpravljali o kolikostnih razmerjih. Za tovrstno osebo ne bi trdili, da ima napačne ideje, ampak da je popolnoma nora. Vsekakor tovrstne izjeme v ničemer ne morejo ovreči našega splošnega pravila, niti nas ne morejo navesti k sklepu, da ljudje priznavajo različna načela v zvezi s kolikostnimi razmerji ali z Okusom stvari. Tako da kakor hitro zatrdimo, da o Okusu ne moremo razpravljati, to lahko pomeni le, da nihče ne more enoznačno odgovoriti na vprašanje, kateri užitek ali bolečino lahko določena oseba najde v Okusu določene stvari. O tem kajpada ne moremo razpravljati; toda lahko razpravljamo, in to z dokajšnjo mero natančnosti, o stvareh, ki so naravno prijetne ali neprijetne čutom. Vendar kakor hitro govorimo o kakršnemkoli posebnem ali pridobljenem okusu, potem moramo poznati običaje, predsodke ali nerazpoloženja tistega posebnega človeka in svoje sklepe izvajati iz njih.

Omenjeno soglasje človeštva ni omejeno samo na okus. Načelo užitka, ki izhaja iz vida, je enako pri vseh. Svetloba je prijetnejša od teme. Poletje, ko se zemlja odene v zeleno barvo, ko je nebo jasno in svetlo, je prijetnejše od zime, ko ima vse skupaj drugačen videz. Ne morem se domisliti, da bi bilo karkoli lepega, najsi bo človek, zver, ptica ali rastlina, kdajkoli pokazano, pa čeprav stotim ljudem, ne da bi se vsi neutegoma strinjali, da je bilo lepo, čeprav so nekateri morda menili, da ni izpolnilo njihovih pričakovanj ali da so bile nekatere druge stvari še lepše. Verjamem, da nihče ne misli, da je gos lepša od laboda ali da kar imenujejo frizijska kokoš, presega pava. Treba je tudi omeniti, da užitki vida še zdaleč niso tako zapleteni in zmedeni in izkrivljeni zaradi nenravnih običajev in povezav, kakršni so užitki Okusa; to pa zato, ker užitki vida soglašajo sami s sabo, in pogosto nanje ne vplivajo vidiki, ki so neodvisni od samega vida. Toda stvari se Okusu ne predstavijo spontano, kakor se to dogaja z vidom; navadno jih uporablja v obliki hrane ali zdravil; in iz lastnosti, ki jih posedujejo zaradi hranilnih ali zdravilnih namenov, pogosto oblikujejo Okus preko stopnjevanja in preko sile teh asociacij. Tako je opij priljubljen pri Turkih zaradi prijetne mrzličnosti, ki jo povzroča. Tobak je radost za Holandce, saj razlije rahlo odrevenelost in prijetno omamo. Žgane pijače radostijo naše preprosto ljudstvo, ker preganjajo skrbi in vsakršne misli na trenutno in bodoče zlo. Vse to bi ostalo povsem zanemarjeno, če bi lastnosti teh stvari izvorno ne šle dlje od Okusa; toda vse te reči, vključno s čajem in kavo in z nekaterimi drugimi stvarmi, so iz lekarne poromale na naše mize in bile sprejete zaradi zdravja, veliko preden smo o njih razmišljali kot o užitkih. Učinek mamila je povzročil, da smo ga pogosto jemali; in pogosta uporaba, povezana s prijetnim učinkom, je nazadnje sam Okus naredila prijeten. Toda vse to ne zbega našega razmisleka; kajti vse od kraja razločujemo med pridobljenim in naravnim okusom. Ob opisu Okusa neznanega sadu boste težko dejali, da je imel sladek in prijeten okus kakor tobak, opij ali česen, čeprav se boste pogovarjali z ljudmi, ki so stalno uporabljali ta mamila in so v tem zelo uživali. V vseh ljudeh obstaja zadosten spomin o izvornih naravnih vzrokih za užitek, kar jim omogoča, da vse stvari, ki se ponujajo njihovim čutom, zvedejo na tisti standard in v skladu s tem uredijo svoja čustva in mnenja. Zamislimo si nekoga, čigar okus je tako pokvarjen, da mu okus opija nudi večji užitek od okusa masla ali medu, ki bi mu dali tableto morske čebulice;[3] nobenega dvoma ne more biti, da bi imel raje maslo ali med od tega odvratnega zalogaja ali od kakršnegakoli drugega grenkega zdravila, na katerega ni navajen; to pa dokazuje, da je bil njegov okus naravno tak, kakršen je okus drugih ljudi v vseh ozirih, da je še vedno tak, kakršen je okus drugih ljudi v mnogih stvareh, in da je pokvarjen samo na nekaterih posebnih mestih. Kajti pri presojanju kakšne nove stvari, celo Okusa, podobnega tistemu, ki mu ga je navada naredila za prijetnega, njegov okus učinkuje v skladu z naravo in na osnovi občih načel. Tako je užitek pri vseh čutih, pri vidu in celo Okusu, ki je najbolj dvoumen izmed vseh čutov, pri vseh enak, pri visokostoječih in nizkostoječih, pri učenih in nevednih.

Poleg idej z bolečinami in užitki, ki jim pripadajo in ki nam jih posredujejo čuti, človeški um poseduje tudi svojo lastno ustvarjalno silo; to se kaže tako v poljubnem predstavljanju podob stvari v skladu z redom in načinom, kako so jih sprejeli čuti, kot prek kombinacije teh podob na nov način in v skladu z nekim drugačnim redom. To ustvarjalno silo imenujemo Imaginacija;  vanjo pa sodi vse, kar imenujemo duhovitost, domišljija, iznajdljivost in podobno. Toda treba je poudariti, da imaginativna moč ne more ustvariti nečesa, kar bi bilo absolutno novo; lahko zgolj kombinira razporeditev idej, ki so jih umu posredovali čuti. Imaginacija je najobsežnejše območje užitka in bolečine, saj je prostor, kjer se pojavljajo naši strahovi in naša upanja in vse naše strasti, ki so s tem povezane; in karkoli je zamišljeno, da bi učinkovalo na imaginacijo prek teh vodilnih idej, prek sile vsakršnega izvirnega naravnega vtisa, mora posedovati isto moč in malodane v isti meri učinkovati na vse ljudi. Kajti če je imaginacija zgolj predstavotvorka čutov, so zanjo podobe lahko prijetne ali neprijetne na osnovi istega načela, prek katerega je nekaj realno obstoječega prijetno ali neprijetno za čute; iz tega pa izhaja, da mora obstajati neko tesno soglasje prav tako v imaginaciji kakor v človeških čutih. Le kanček pozornosti je potreben, da se prepričamo, kako je temu nujno tako.

Toda v okviru imaginacije, poleg bolečine ali užitka, ki vznikata iz lastnosti naravnega predmeta, lahko užitek vzbuja tudi podobnost med ponaredkom in izvirnikom; sam menim, da imaginacija ne more občutiti nobenega drugega užitka razen tistih, ki izhajajo ali iz enega ali iz drugega izmed teh vzrokov. Ti vzroki pa delujejo povsem enakomerno na vse ljudi, saj delujejo na osnovi naravnih načel, ta pa ne izhajajo iz nobenih posebnih vnaprejšnjih običajev. Gospod Locke glede domišljije povsem pravilno in pretanjeno ugotavlja, da je zelo vešča pri orisu podobnosti; hkrati pa poudarja, da je naloga sodbe predvsem v iskanju razlik.[4] Na osnovi te domneve bi se morda utegnilo zdeti, da med domišljijo in sodbo ni nobene snovne razlike, saj je videti, da sta obe rezultat različnih postopkov iste sposobnosti primerjanja. Toda v resnici, ne glede na to, ali sta ali nista odvisni od iste umske sile, sta v tako številnih ozirih snovno različni, da je popolno poenotenje domišljije in sodbe ena od najredkejših stvari na svetu. Ko sta dva različna predmeta drug od drugega drugačna, pričakujemo le to; stvari so videti navadne in zato ne učinkujejo na imaginacijo: toda kadar sta si dva različna predmeta podobna, to pritegne našo pozornost, se ob njima pomudimo in to nam je prijetno. Človekov um naravno neprimerno bolj navdušeno in z večjim zadoščenjem ugotavlja podobnosti kakor išče razlike; kajti z ustvarjanjem podobnosti proizvajamo nove podobe, poenotujemo, ustvarjamo, množimo svoje zaloge; z ugotavljanjem razlik pa sploh ne hranimo imaginacije; naloga sama je bolj stroga in nadležna in kakršenkoli užitek iz nje izhaja, ima neke vrste negativno in posredno naravo. Zjutraj mi sporočijo neko novico; že to, zgolj kot novica, kot dejstvo, dodano moji zalogi, mi povzroča užitek. Zvečer ugotovim, da na stvari ni bilo nič. Kaj od tega pridobim, razen nezadovoljstva, ko ugotovim, da mi je bilo nekaj vsiljeno? Tako je s tem, saj so ljudje po naravi mnogo bolj naklonjeni veri kakor nejeveri. In ravno na osnovi tega načela so se najbolj nevedna in barbarska ljudstva pogosto odlikovala zaradi podobnosti, primerjav, metafor in prispodob, saj so bila šibka in nerazvita pri razlikovanju in urejanju svojih idej. In iz podobnega razloga so Homer in vzhodni pisatelji, čeprav so jim bile všeč podobnosti in čeprav so včasih iznašli take, ki so bile vredne občudovanja, redkokdaj poskrbeli, da bi bile natančne; to se pravi, da jih prevzema splošna podobnost, čvrsto jo ponazorijo in se ne ozirajo na razlike, ki bi jih bilo mogoče najti med primerjanimi stvarmi.

Če je potemtakem užitek ob podobnosti tisti, ki zvečine laska imaginaciji, so glede tega vsi ljudje skoraj enaki v tem, kako se širi njihova vednost o predstavljanih ali primerjanih stvareh. Načelo te vednosti je nadvse naključno, saj je odvisno od izkustva in opazovanja, in ne od moči ali šibkosti take ali drugačne naravne lastnosti; in iz te razlike v vednosti izhaja tisto, kar navadno, čeprav brez pretirane natančnosti, imenujemo razliko v Okusu. Oseba, ki ji je kiparstvo nekaj povsem novega, vidi lutko za lasulje ali kakšno drugo preprosto kiparsko delo; to jo iznenada osupne in prijetno ji je, ker je videla nekaj, kar spominja na človeško postavo; ker je povsem prevzeta zaradi te podobnosti, ni pozorna na njene pomanjkljivosti. Prepričan sem, da ni bil nihče, ko je prvič videl posnetek, na to pozoren. Zamislimo si, da se nekoliko pozneje ta novinec zagleda v bolj umetniško delo iste narave; zdaj začne gledati s prezirom, kar je poprej občudoval; ne gre za to, da je lutko občudoval zaradi njene nepodobnosti s človeško postavo, ampak zaradi tiste splošne, vendar nenatančne podobnosti, ki jo je imela s človekovo postavo. Kar je občudoval v različnih trenutkih in pri tako različnih oblikah, je natančno isto; in čeprav se je njegovo znanje izpopolnilo, se njegov Okus ni spremenil. Zato je bila njegova napaka posledica pomanjkanja umetniškega znanja, to pa je izhajalo iz njegove neizkušenosti; vendar je lahko še vedno pomanjkljiv zaradi pomanjkanja naravne vednosti. Kajti mogoče je, da dotična oseba ne bo napredovala in da ji mojstrovina velikega umetnika ne bo bolj prijala od povprečnega izdelka prostaškega umetnika; to pa ni zavoljo pomanjkanja boljšega ali bolj vzvišenega okusa, ampak zato, ker vsi ljudje ne opazujejo dovolj temeljito človeške postave, da bi lahko ustrezno sodili o njenem ponaredku. Da pa kritični okus ni odvisen od nekega višjega načela v ljudeh, ampak od večjega znanja, nam lahko dokažejo številni primeri. Dobro znana[5] je zgodba o antičnem slikarju in čevljarju. Čevljar je opozoril slikarja na nekatere napake, ki jih je bil ta naredil pri slikanju čevlja na eni izmed svojih podob, česar slikar, ki ni bil nikoli tako natančno opazoval čevljev in se je zadovoljeval s splošno podobnostjo, ni bil nikoli opazil. Toda to ni bila nezaupnica slikarjevemu Okusu, govorilo je le o pomanjkanju znanja v zvezi z obrtjo izdelovanja čevljev. Predstavljajmo si, da bi v slikarjev atelje stopil anatomist. Slikarjevo delo je na splošno dobro naslikano, dotična postava ima lepo držo in posamezni deli so usklajeni s svojimi različnimi gibi; in vendar bi anatomist, ki je kritičen glede svoje vede, lahko opozoril, da napenjanje nekaterih mišic ni pravilno glede na posamezni gib naslikane podobe. V tem primeru anatomist opazi, česar slikar ni opazil, in zanemari, kar je omenil čevljar. Toda pomanjkanje dokončnega kritičnega znanja v anatomiji ne more bolj vplivati na naravni dobri okus slikarja ali vsakega drugega navadnega opazovalca slike kakor pomanjkanje natančnega znanja pri izdelavi čevljev. Lepa slika z odsekano glavo sv. Janeza Krstnika je bila nekoč poslana turškemu carju; pohvalil je veliko stvari, a opozoril na eno napako; opazil je, da koža ni bila pokrčena na ranjenem delu vratu. Sultan v tem primeru, čeprav je bilo njegovo opažanje zelo pravilno, ni pokazal več naravnega okusa od slikarja, ki je bil naslikal delo, ali od tisočev evropskih poznavalcev, ki bi bržkone ne bili nikoli opozorili na isto stvar. Njegovo turško visočanstvo je namreč zelo dobro poznalo grozljivi prizor, ki so si ga drugi lahko le predstavljali v domišljiji.[6]  Na temo njihovega zavračanja obstaja med vsemi temi ljudmi razlika, ki izhaja iz različnih vrst in stopenj njihovega znanja; toda slikar, čevljar, anatomist in turški car imajo nekaj skupnega: ugodje, ki se poraja iz naravnega predmeta, za katerega velja, da ga vsak izmed njih doživlja kot natančno posnetega; zadoščenje pri tem, da vidimo prijetno podobo; sočutje, ki se poraja iz osupljivega in učinkovitega naključja. Če je namreč Okus naraven, je skupen vsem.

V poeziji in v drugih delih imaginacije lahko opažamo isto enakost. Res je, da nekoga očara Don Bellianis[7] in hladno bere Vergilija; vtem ko nekoga drugega prevzame Eneida in prepušča Dona Bellianisa otrokom. Za ti dve osebi se zdi, da imata zelo različen Okus; v resnici pa je razlika zelo majhna. V obeh delih, ki vzbujata tako nasprotujoča si čustva, je namreč pripovedovana zgodba, ki zbuja občudovanje; obe sta polni dejanj, obe sta strastni, v obeh nastopajo potovanja, bitke, zmagoslavja in stalne spremembe sreče. Občudovalec Don Bellianisa morda ne more razumeti prefinjenega jezika Eneide, a če bi ga ponižali na raven sloga v delu Pilgrim’s Progress,[8] bi ga lahko morda občutil z isto silo na osnovi istega načela, ki ga je naredilo za oboževalca Don Bellianisa.

Pri njegovem najljubšem avtorju ga ne presenečajo toliko neprestano neupoštevanje verjetnosti, časovna zmeda, žalitve zoper uglajenost, zemljepisne napake; zakaj ničesar ne ve o zemljepisu in kronologiji in nikoli ni raziskal temeljev verjetnosti. Morda je kdaj bral o brodolomu na obalah Češke;[9] popolnoma prevzet od tako zanimivega dogodka in zaposlen zgolj z usodo svojega junaka sploh ni prizadet zaradi te čudaške zmote. Kajti čemu neki naj bi bil osupel spričo brodoloma na obalah Češke nekdo, ki ne ve, ali je Češka morda otok v Atlantskem oceanu? In navsezadnje: kaj nam to pove o dobrem naravnem Okusu osebe, ki jo tu obravnavamo?

Če potemtakem Okus pripada imaginaciji, je njegovo počelo isto pri vseh ljudeh; nobene razlike ni v tem, na kakšen način nanje učinkuje, in tudi ne v vzrokih tega učinkovanja; razlika obstaja v stopnji, ta pa izhaja prvenstveno iz dveh vzrokov; lahko iz višje stopnje naravne rahločutnosti ali iz bližje in daljše pozornosti, posvečene predmetu. Da bi to pojasnili prek delovanja čutov, v katerem je tudi mogoče naleteti na omenjeno razliko, si predstavljajmo zelo gladko marmornato ploščo, postavljeno pred dva moža; oba zaznavata, da je plošča gladka, in obema je zaradi te njene lastnosti prijetno. V tem soglašata. Toda predstavljajmo si, da bi bila prednju postavljena še ena, nato pa še ena plošča. Zdaj je zelo verjetno, da obe osebi, ki sta povsem soglašali glede tega, kaj je gladko, in glede tega, kakšno je ugodje, ki ga povzroča gladkost, ne bosta soglašali, ko bi bilo treba določiti, katera plošča je bolj gladka. Tu namreč nastopi velika razlika med Okusi, kadar ljudje primerjajo večanje ali manjšanje stvari, ki jih sodimo glede na stopnjo, in ne glede na mero. Niti ni lahko, kakor hitro se pojavi taka razlika, določiti, ali bi večanje ali manjšanje ne bilo bolj bleščeče. Če se naša mnenja razlikujejo glede na kolikost, se lahko zatečem k skupni meri, ki lahko o tem odloči z največjo natančnostjo; sam menim, da je to tisto, kar matematični vednosti podeljuje večjo gotovost kakor kakršnikoli drugi. Toda pri stvareh, pri katerih presežka ne določa večja ali manjša velikost, kakršni sta gladkost in hrapavost, trdota in mehkoba, tema in svetloba, sence barv, pri vseh teh stvareh nadvse lahko razlikujemo, kadar je razlika vsekakor znatna, toda zavoljo pomanjkanja nekih skupnih mer, ki morda ne bodo nikoli odkrite, ne moremo razlikovati, če je neznatna. V teh prikupnih primerih, če predpostavljamo enako izostrenost čutov, bosta večja pozornost in navajenost na take stvari imeli prednost. V zvezi z vprašanjem plošč bi loščilec marmorja nedvomno podal najnatančnejši odgovor. Toda ne glede na to pomanjkanje skupne mere, ki bi nam omogočala, da odgovorimo na mnoga vprašanja glede čutov in glede njihove predstavotvornice, imaginacije, lahko sklenemo, da so počela pri vseh enaka in da ni nobenega nesoglasja, vse dokler ne preučujemo prevladovanja ali razlik med stvarmi, kar pa nas ponese na področje sodbe.

Če smo seznanjeni s čutnimi lastnostmi stvari, se nam dozdeva, da je težko v vse to vpleteno kaj drugega od imaginacije; tudi zelo malo drugega kot imaginacija se zdi vpleteno, ko si predstavljamo strasti, saj jih prek sile naravnega sočutja občutijo vsi ljudje, ne da bi se morali zateči k razumu, njihova upravičenost pa je priznana v vsakih prsih. Ljubezen, žalost, strah, jeza, sreča, vse te strasti so že učinkovale na vsak um; in nanj ne učinkujejo poljubno ali naključno, ampak na osnovi določenih, naravnih in enotnih počel. Toda kakor se mnoga dela imaginacije ne omejujejo na predstavljanje oprijemljivih predmetov, niti se ne omejujejo na to, da bi vplivala na strasti, ampak se raztegujejo na uglajenost, na značaje, na dejanja, na načrte ljudi, na njihove odnose, na njihove vrline in pregrehe, s tem vstopajo na območje sodbe, ki se izpopolnjuje prek pozornosti in prek navade razglabljanja. Vse to tvori večino tistega, kar razumemo kot predmet Okusa; in Horacij nas pošilja v šolo filozofije in sveta, da bi se o tem poučili.[10] Kakršnokoli gotovost lahko pridobimo v morali ali v življenjski modrosti; natanko isto stopnjo gotovosti posedujemo, kadar nanjo naletimo v mimetičnih delih. Pravzaprav je zvečine v naših spretnostih v uglajenosti ter v opazovanju časa in prostora in v dostojnosti nasploh, tisto, kar se lahko naučimo le v šolah, ki nam jih priporoča Horacij, in sicer, da v obliki razlik sestoji stvar, ki jo imenujemo Okus; to pa v resnici ni nič drugega kot bolj pretanjena sodba. Nasploh se mi dozdeva, da kar imenujemo Okus, v najsplošnejšem razumevanju ni preprosta ideja, pač pa deloma sestoji iz zaznave primarnih čutnih ugodij, iz sekundarnih ugodij imaginacije in iz zaključkov razumske sposobnosti, ki se nanaša na raznolika razmerja med njimi ter se navezuje na človeške strasti, običaje in dejanja. Vse to so pripomočki, ki izoblikujejo Okus, in temelji vsega tega so isti v človeškem umu; kajti če so čuti veliki izvor vseh naših idej in posledično vseh naših užitkov, če niso nedoločljivi in poljubni, je celotni temelj Okusa skupen vsem in zato tudi obstajajo zadostne osnove za zaokrožen razmislek o teh stvareh.

Če obravnavamo Okus zgolj v skladu z njegovo naravo in vrsto, ugotovimo, da so njegova počela povsem enotna; toda stopnje, na kateri ta počela prevladajo med raznimi človeškimi posamezniki, so prav tako različne, kakor so počela sama podobna. Kajti občutljivost in sodba, ki kot lastnosti tvorita, kar običajno imenujemo Okus, se nadvse razlikujeta pri različnih ljudeh. Iz napake v eni izmed prvih lastnosti izhaja pomanjkanje Okusa; pomanjkljivost v drugih pa pomeni zgrešen ali slab okus. So ljudje s tako otopelimi občutki, s tako hladnimi in ravnodušnimi naravami, da bi zanje težko dejali, da so bili budni skozi vse svoje življenje. Na te ljudi najbolj vpadljivi predmeti naredijo le medel in nejasen vtis. Obstajajo pa tudi drugačni ljudje, ki jih neprestano vznemirjajo silni in zgolj čutni užitki, ali taki, ki jih tako zaposluje nizkotna muka skoposti ali jih podžiga zasledovanje časti in priznanj, da njihove ume, ki so jih vseskozi uporabljali v neurjih teh nasilnih in nevihtnih strasti, težko premakne rahločutna in pretanjena igra imaginacije. Ti ljudje, čeravno iz drugačnega razloga, postanejo prav tako neumni in brezčutni kakor prvi; toda kadarkoli se komurkoli izmed teh pripeti, da jih prešine kakršnakoli oblika naravne elegance ali veličine ali naletijo na te kakovosti v kakšnem umetniškem delu, se vse to dogaja v skladu z že omenjenim načelom.

Vzrok za slabi Okus je napaka v sodbi. Slednja pa lahko izhaja iz naravne nezmožnosti razumevanja (ne glede na to, kako močna je ta kakovost) ali, kar je še najpogosteje, iz pomanjkanja ustrezne ali pravilno usmerjene vaje, ki bi ga lahko sama naredila močnega in pravilnega. Poleg te nevednosti ga nepozornost, predsodek, prenagljenost, lahkomiselnost, trma, skratka, vse te strasti in vse tiste napake, ki izkrivljajo sodbo na drugih področjih, nič manj ne prizadevajo na njegovem najbolj prefinjenem in elegantnem območju. Ti vzroki povzročajo različna mnenja glede česarkoli, kar je predmet razumevanja, pri tem pa nam ne vsiljujejo domneve, da razum ne pozna nobenih utečenih počel. In dejansko je sploh očitno, da je v človeštvu manj razlik glede vprašanj okusa, kakor jih je glede vprašanj, ki so odvisna od golega razuma; in da ljudje daleč bolj soglašajo glede vrhunskosti nekega Vergilijevega opisa kakor glede resnice ali zmote neke Aristotelove teorije.

Pravilna sodba v umetnosti, ki jo lahko imenujemo dobri Okus, je v veliki meri odvisna od občutljivosti; kajti če um ne bi bil že nagnjen k užitkom imaginacije, bi se nikoli ne posvetil dovolj delom take vrste, da bi v zvezi z njimi pridobil ustrezno znanje. Toda čeprav je neka stopnja občutljivosti pogoj, da bi izoblikovali dobro sodbo, dobra sodba ne izhaja nujno iz hipne občutljivosti za užitek; pogosto se dogaja, da na nadvse omejenega sodnika, zgolj zaradi sile večje celostne občutljivosti, bolj učinkuje nadvse pomanjkljivo delo kakor na najboljšega sodnika učinkuje najbolj brezhibno delo; kajti kakor je vsaka nova, izjemna, velika ali navdušujoča stvar preračunana, da bi učinkovala na tovrstno osebo, in kakor napake ne učinkujejo nanjo, je njen užitek čistejši ter enovitejši; in če gre zgolj za užitek imaginacije, je neprimerno večji od slehernega drugega užitka, ki izhaja iz pravilnosti sodbe; sodba je v veliki meri uporabljena, da bi ovirala potek imaginacije, da bi razblinjala prizore, ki so jo očarali, in da bi nas potiskala navzdol k neprijetnemu jarmu našega razuma: kajti malodane edini užitek, ki ga ljudje imajo pri tem, da sodijo bolje od drugih, sestoji iz nekakšnega zavestnega ponosa in večvrednosti, ki nam omogoča, da mislimo pravilno; toda potemtakem gre za posredni užitek, za užitek, ki ni neposredni rezultat predmeta, ki ga motrimo. V najzgodnejši dobi našega življenja, ko so bili čuti še neobrabljeni in mehki, ko je celotni človek bil prebujen v vseh svojih delih in se je sijaj novosti bleščal na vseh predmetih, ki so nas obdajali, kako živi so bili tedaj naši občutki, toda kako zgrešene in kako nenatančne sobe smo si izoblikovali o stvareh? Ne domišljam si, da bi lahko sploh kdaj bil deležen iste stopnje ugodja ob najbolj vrhunskih nastopih genija, ki sem jih občutil v tistih letih, ob delih, ki jih moja današnja sodba ocenjuje kot zanemarljiva in vredna prezira. Sleherni trivialni vir ugodja se nagiblje k temu, da učinkuje na posameznika zelo vročekrvne narave: njegovo poželenje je prezanosno, da bi preneslo pretanjenost njegovega Okusa; in sam je v vseh pogledih to, kar je Ovidij dejal zase v zvezi z ljubeznijo:

Molle meum levibus cor est violabile telis,

et semper causa est, cur ego semper amem.[11]

Tovrstni značaj nikoli ne more biti prefinjeni sodnik; nikoli to, kar je komični pesnik imenoval elegans formarum, spectator.[12] O izrednosti in moči nekega dela lahko vselej le nepopolno sodimo na osnovi njegovega učinka na ume posameznikov, razen če ne poznamo narave in značaja tistih umov. Najsilnejši učinki v poeziji in glasbi so bili doseženi in verjetno so še vedno doseženi tam, kjer so te umetnosti na zelo nizki in nepopolni ravni. Na robatega poslušalca počela, ki delujejo v teh umetnostih, učinkujejo tudi v svojem najbolj grobem stanju; in sam ni dovolj podkovan, da bi zaznal pomanjkljivosti. Toda medtem ko umetnosti napredujejo v smeri popolnosti, kritiška veda napreduje z enako hitrostjo in užitek sodnikov pogosto prekinejo napake, ki jih odkrijejo v najbolj dovršenih delih.

Preden zapustim to temo, ne morem drugače, kot da opozorim na mnenje, ki ga mnogi gojijo, češ da je Okus ločena sposobnost uma, povsem ločena od sodbe in imaginacije; nekakšen nagon, ki nas doleti po naravi, in to nenadoma, brez slehernega predhodnega razglabljanja o vrlinah ali o pomanjkljivostih umetniškega dela. Kar zadeva imaginacijo in strasti, verjamem, da drži, da je razum le neznatno soudeležen; toda kjer gre za nagnjenje, za dostojnost, za doslednost, z eno besedo, kjerkoli se najboljši Okus razlikuje od najslabšega, sem mnenja, da deluje samo in zgolj razumevanje; in njegovo delovanje je dejansko daleč od tega, da bi bilo vselej nenadno, kadarkoli pa je nenadno, je daleč od tega, da bi bilo pravilno. Ljudje najboljšega Okusa, ki so se do njega dokopali z razsodnostjo, pogosto spremenijo te zgodnje in prenagljene sodbe, ki jih um zavoljo svojega nasprotovanja nepristranskosti in dvomu rad oblikuje na kraju samem. Znano je, da Okus (karkoli že pod to besedo razumemo) izpopolnjujemo natanko tako, kakor izpopolnjujemo svoje presojanje, tako da širimo svoje znanje, s stanovitnim opazovanjem svojega predmeta in prek pogostih vaj. Pri tistih, ki se niso poslužili teh metod, če se njihov Okus odloči nenadoma, se vselej odloči dvoumno; in njihova naglost je posledica njihove prevzetnosti ter prenagljenosti, ne pa kakršnegakoli nenadnega izžarevanja, ki v hipu odžene vso temo iz njihovih umov. Toda tisti, za katere velja, da so gojili vrsto znanja, ki je predmet Okusa, postopoma in vztrajno ne pridobijo le čvrstosti, ampak tudi pripravljenost na sodbo, kar sicer ljudje s pomočjo istih metod dosegajo na vseh drugih področjih. Sprva morajo črkovati, naposled pa berejo z lahkoto in tekoče: toda tekočnost tega postopka ni dokaz, da je zgolj Okus posebna sposobnost. Prepričan sem, da se nihče ni mogel udeležiti poteka kakšne razprave, ki se je sukala okoli stvari v območju čistega golega uma, ampak je moral opaziti izjemno pripravljenost, s katero je bil izpeljan celotni proces argumentacije, s katero so bili odkriti temelji, ugovori izrečeni, kako je bilo nanje odgovorjeno, kako so bili zaključki izpeljani iz postavk, s hitrostjo, kakršna je tista, za katero domnevamo, da na njeni osnovi deluje Okus; in vendar v vsem tem ni ali ni moglo delovati nič drugega kot čisti razum. Množenje načel za vsak različni pojav je povsem nekoristno in tudi skrajno nefilozofsko.

To temo bi bilo treba obravnavati še obširneje; toda nikakor ni razsežnost predmeta tista, ki nam mora določiti meje, saj kateri predmet se ne širi v neskončnost? Sama narava naše zasnove in posebno gledišče, ki ga uporabljamo, da jo preučujemo, je tisto, kar mora zaključiti našo raziskavo.

[1] o Okusu: Burke je dodal Uvod o Okusu k svoji drugi izdaji (1759); besedilo lahko brez nadaljnjega beremo kot repliko na Humov esej »On the Standard of Taste« (»O standardu okusa«), ki je izšel v Humovi knjigi Four dissertations (Štiri razprave) – glej zgoraj. Hume priznava, da »smo nagnjeni k temu, da imenujemo barbarsko, karkoli se oddaljuje od našega okusa in dojemanja; ampak nato se jezikovni očitek obrne proti nam«. Čeravno je bil po naravi velikodušen v svojih naklonjenostih, je bil Hume kljub vsemu neizprosen v zatrjevanju, da navzlic svojemu nagnjenju k pluralnosti razlik obstajajo standardi okusa. »Potemtakem se zdi,« je zapisal, »da v vsej raznolikosti in muhavosti okusa obstajajo splošna načela priznavanja ali zavračanja, katerih vpliv pozorno oko lahko zazna v vsakršnem delovanju uma.« O vprašanju Okusa glej tudi Addisonov formativni esej v The Spectator, 409 (četrtek, 19. junija 1712). Prepričan v lastna utečena pojmovanja in prepričan o tem, kdo so »veliki pisci«, Addison predlaga metodo za dosego uglajene pretanjenosti. Burke in Hume pa na različne načine soglašata o posledicah nemogočega konsenza.

[2] operis lex: »vseskozi bomo ovirani od tega brezvrednega in razširjajočega se sveta, kjer sramežljivo vedenje in nesoglasja ovirajo napredek«. Burke na tem mestu napačno navaja iz rimskega pesnika Horacija (65–8 pr. Kr.), De arte poetica (O pesništvu), ii, 132, 135.

[3] morske čebulice: tableta iz morske čebulice (Urginea), ki se je uporabljala kot diuretik in izkašljevalnik.

[4] razlik: glej An Essay Concerning Human Understanding (Esej o človekovem razumu), 1690, II. xi 2, avtor John Locke (1632–1704).

[5] dobro znana: Johnson je pripovedoval o tej zgodbi v reviji The Rambler, 4 (31. marca 1750). Lahko jo najdemo v delu Historia Naturalis (Naravoslovje)  , XXXV, 84–85 rimskega pisatelja Plinija Starejšega (23/24–79 po. Kr.), ki jo je leta 1601 v angleščino prevedel Philemon Holland.

[6] domišljiji: vir za to zgodbo o slikarju Gentileju Belliniju (1421–1508) je delo Carla Ridolfija Le meraviglie dell’ arte (Čuda umetnosti), 1648. Burke ne omenja, da je turški car dokazal svoje stališče tako, da je dal obglaviti nekega sužnja, tako da je lahko Bellini videl krčenje kože.

[7] Don Bellianis: junak španske romance, Historia del valeroso é invincible Principe don Belianis de Grecia (Zgodba pogumnega in nepremagljivega kneza don Belianisa iz Grčije), 1547–1579. Prevedel jo je »L. A.«, izdal pa leta 1673 Francis Kirkman pod naslovom The Famous and Delectable History of Don Bellienis of Greece (Znamenita in očarljiva zgodba don Bellienisa iz Grčije).

[8] Pilgrim’s Progress: (1678) Johna Bunyana (1628–1688). V eseju  »On the Standard of Taste« (»O standardu okusa«) je Hume zapisal: »Za kogarkoli, ki bi zatrdil, da obstaja enakost genija med Olgiblyjem in Miltonom, ali Bunyanom in Addisonom, bi si mislili, da zagovarja nič manjše čudaštvo, kot če bi bil zatrdil, da je krtina višja od Tenerifa ali da je ribnik tako širen kot ocean. Četudi lahko naletimo na posameznike, ki imajo raje prve avtorje, nihče ne more upoštevati takega okusa.«

[9] Češka: namig na Shakespearovo Zimsko pravljico (prevedel Oton Župančič, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1970), III, iii, 2. Shakespeare je zamenjal Češko, ki seveda nima nobenih morskih obal, s Sicilijo Greenovega Pandosta.

[10] o tem poučili: glej De arte poetica (O pesništvu), ii, 309.

[11] semper amem: »moje srce je mehko in odprto za nepomembne male strelice in vselej z dobrim razlogom: zato me vedno pustite ljubiti«. Burke narobe navaja iz dela Heroides (Heroide), XV. 79–80 rimskega pesnika Ovidija (43 pr. Kr.–18 po. Kr.).

[12] spectator:  »opazovalec, ki določa lepoto«: iz dela Eunuchus (Evnuh, prevedel Kajetan Gantar, Založba Obzorja, Maribor 1987) (161 pr. Kr.) rimskega pisca komedij Terencija (195 ali 185–159 pr. Kr.).