Slogovna gostota kot sredstvo prebliskov lepote

 

Slogovna gostota kot sredstvo prebliskov lepote

 

Silvo Kostanjevec

 

 

V nekem oziru je ustaljeno poimenovanje »fantazijski roman« lahko tudi problematično, saj so vsi romani v manjši ali večji meri fantazijski: tudi tiste, ki se dogajajo v »realističnem« svetu in so brez »fantazijskih« elementov, je porodila pisateljeva domišljija; vendar se na tem mestu ne moremo spuščati v daljši razmislek o morebitnih razlikah med domišljijo in fantazijo. Za razliko od »realistične« književnosti ima pri fantazijski avtor povsem neomejene možnosti ustvarjanja, kar lahko, če je dobro izvedeno, privlači mnoge bralce, nekatere pa tudi odbije. Danes tako marsikateri poznavalec književnosti gleda na to zvrst malce zviška, kljub temu, da so izrazito fantazijski elementi navzoči tudi v mnogih pomembnih besedilih »visoke« literature, ki so temeljnega pomena za človeško kulturo.

Fantazijska književnost se zadnje čase tudi pri nas sicer kar dobro prodaja, vendar gre predvsem za dela tujih avtorjev. Domen Mezeg je eden začetnikov te zvrsti v slovenskem jeziku. Da bi imel pri ustvarjanju popolno svobodo, svojo pripoved v več delih z naslovom Ilonika in podnaslovom Saga o cesarju Feliksu izdaja v samozaložbi. Prvi del je izšel leta 2020, drugi del pa pred nekaj meseci.

Zgodba je umeščena v izmišljen svet, poln pravljičnih in fantastičnih elementov, v katerem pa je kar precej podobnosti z našim svetom. Prikazuje življenje mladega Feliksa, ki se na začetku prvega dela sooči s smrtjo svojega očeta, vladarja mogočnega cesarstva, in z velikim bremenom, ki ga zanj predstavlja prestol, čeprav ga umirajoči cesar preseneti in mu položi na srce, naj ga le zavrne, če bi želel svoje življenje preživeti na kakšen drug način. Doda celo, da je kot mlad prestolonaslednik tudi sam imel načrte, da bi prestol prepustil bratu in šel živet v divjino, kjer bi bil resnično svoboden. Feliks očetovo nasledstvo sicer sprejme, vendar se počuti utesnjenega in je precej negotov. Začnejo se mnoge dogodivščine, ki jim v precejšnji meri daje ton prav njegova negotovost. Mladi cesar nikakor ni povsem pozitiven junak. Po malem ne ve, kaj bi sam s seboj, mučijo ga razne mladeniške dileme, osebnostno je neizgrajen, na trenutke nesposoben; zna biti zelo egocentričen, nezrel in čustveno infantilen, dovzeten za skušnjave, hkrati pa je poudarjeno iskalec smisla, ki šele dozoreva. Je izjemno pogumen in bojevit, skozi razne prigode pa se vendar kaže njegova temeljna želja, da bi izbiral in delal dobro.

Prvi del prikazuje predvsem dogodke, povezane z ustoličenjem novega vladarja, očitno pa je, da se zgodba zares šele začenja. Glavnina pred kratkim natiskanega drugega dela pa je posvečena Feliksovi nespametni odločitvi, ko se je, pod bremenom raznih težav malodušen in negotov, po nasvetu alkimista odločil, da se spusti v podzemni svet mrtvih pod cesarsko palačo, in poskusi govoriti z duhom umrle matere, da bi jo prosil za nasvet. Zaveda se sicer, da je to izjemno nevarno in prepovedano magično početje. Tako zaide v strašne težave. Njegov beg iz podzemlja, kamor ga je pripeljala okultna nekromantija, pa lahko razumemo tudi kot metaforo za pot iz greha v Življenje. Drugi del se konča sredi napetega dogajanja, ko je Feliks morda na pragu rešitve, morda pa ga čakajo še mnoge preizkušnje…

Prvi del sage Ilonika so z zanimanjem sprejeli predvsem ljubitelji fantazijske literature. V teh krogih je nastalo tudi nekaj kritičnih odzivov, ki so bili v večji meri pozitivni kot negativni, delu pa so vseeno očitali predvsem, da zgodba teče prepočasi, da je premalo akcije in da se ne zgodi nič zares impresivnega, ter da so v njem preobsežni, dolgovezni opisi podrobnosti in za zgodbo nepomembnih stvari. Prvih treh očitkov sicer isti kritiki gotovo ne bi mogli nasloviti na drugi del, saj je ta poln spektakularne akcije, slednjega pa bi zelo verjetno uporabili zopet. Glede prvih treh očitkov je treba reči, da je pisatelj namenoma precej poudarka namenil junakovim osebnim dilemam v njegovi dozorevajoči notranjosti, saj je v Sagi o princu Feliksu duhovna dimenzija kar precej pomembna: na začetku obeh delov kot moto stojita pomenljiva in z vsebino zgodbe močno povezana navedka iz Svetega pisma.

Glede zadnjega očitka v zvezi s preobsežnimi podrobnimi opisi za zgodbo nepomembnih stvari, ki bi se ga dalo nasloviti tudi na drugi del knjige, pa je treba poudariti, da je pomemben del tovrstne fantazijske književnosti vzbujanje vzdušja z namenom svojevrstnega estetskega užitka, ki ga besedilo omogoča bralcem, ki so za te stvari dovzetni: da namreč uživajo ob lastnih predstavah izmišljenega sveta, ki se v njihovi domišljiji slika prek razkošnih podob, ki jih z besedami tvori pisatelj. Domen Mezeg v svojem bujnem slogu mojstrsko počne prav to.

Ilonika je napisana v izrazito razkošnem jeziku. Značilni so čudoviti daljši opisi – občasno zvenijo arhaično, občasno sodobno –, ki s pomočjo gostote, naštevanja elementov in veriženja pridevnikov ter glagolov s podobnim pomenom, ki se razlikujejo le v finesah, ustvarjajo prav poseben občutek jezikovne polnosti. Za kakšnega bralca bi to lahko bilo pretirano in bi ga lahko motilo, vendar je treba to nasičenost jezika razumeti kot sredstvo doseganja vzdušja, ki bi se ga najbolje dalo opisati kot meditativnosti ali celo hipnotičnosti. K njemu veliko prispeva tudi svojevrsten ritem jezika, ki se včasih poslužuje tudi zaporedja onomatopoetskih besed.

Ilonika seveda nikakor ni brez sporočila in duhovne oziroma moralne dimenzije. Vendar bi morda lahko rekli, da jo v najmanj tako veliki meri zaznamuje pisateljev (morda nezavedni) namen in velika želja, da bi s tem načrtno neprestano bohotnim, hipnotizirajočim slogom – katerega za koga pretirane podobe včasih spominjajo na sanje, včasih na davno pozabljen otroški način fantaziranja –, z njegovo ritmizirano gostoto elementov pri bralcu povzročil rojstvo posebnega razpoloženja duše, ki bi mu lahko rekli zamaknjenje v lepoti. Kot da bi nam Domen Mezeg s svojim besedilom želel podariti sredstvo, s pomočjo katerega bi lahko dlje časa dosegali to stanje, ki ga sicer večkrat lahko bežno zaslutimo, vendar je navadno hipno, čeprav želimo v njem bivati trajneje. Estetiko Ilonike v veliki meri zaznamuje prvinsko hrepenenje po Lepoti. Morda je pisateljeva (nezavedna) duhovno aristokratska želja, da bi s svojo besedno umetnino pri bralcu – ki ima ustrezne duhovne predispozicije – skorajda avtomatično povzročal nekoliko trajnejšo ekstatično polnost bivanja. Taka plemenita želja, ki poraja lepo umetnost, je v povezavi z njo paradoksno seveda nujno nedosegljiva v celoti. Vendar pa nam Mezgova umetnina s svojimi besedami lahko povzroči kratkotrajne prebliske, ki nam jih Lepota pošilja. Vzgib za doseganje tega pa je v izhodišču vse resnične umetnosti in bistvena značilnost velikih umetnin.