Politična kultura med osebo in strategijo
Janez Juhant
Množičnost političnih kultur
Izraz »politična kultura« lahko razumemo kot istorečje.
Če namreč pojem »politika« opredelimo v klasičnem, aristotelskem in rimskem smislu, se pojma »politična« in »kultura« dopolnjujeta, saj vsak zase vsebuje tisto, kar bi radi povedali s to zloženko. Pojem »politika« v tem smislu je umetnost človeškega ravnanja v polisu, v državi. Tako ravnanje naj bi bilo kot vsaka druga človekova dejavnost po izvorni opredelitvi kulturno, obdelano in zato seveda etično sprejemljivo. Pri Aristotelu so namreč etika, ekonomika in politika med seboj tesno povezane: etika vodi človeka k dobremu, politika družbo k skupnemu dobremu. Zadeve v polisu so urejene, kadar vodijo k skupnemu cilju. Zato Aristotel razlikuje urejen grški polis od barbarskega perzijskega političnega kaosa.
Z novoveškimi razčlenitvami življenja in z njimi povezano razmejitvijo področij, postane problematično tudi to, kar vsebuje politična kultura. Kakor vsa področja življenja, se tudi politično območje vedno bolj razčlenjuje, nosilci politične volje pa ne tvorijo več enote. Še več.
Politično področje skušajo prevzeti različne celovite volje, ki se vsaka za sebe kot politični subjekt skušajo dvigniti nad druge, kakor si je v svoji politični strategiji zamislil N. Machiavelli. To je tudi podlaga za meščanske in marksistične revolucije, ki pomenijo višek prodora ene politične volje na celotno družbeno območje.
Marksizem je v tem oziru najbolj dosledno izpeljal človekovo naravno teženje po oblasti, ki je ena izmed gonilnih sil njegovega uveljavljanja. Pod temi vplivi je nastal tudi danes prevladujoči pojem politike, ki pomeni predvsem strategijo obvladovanja političnega prostora s strankarsko taktiko in drugimi mehanizmi parlamentarnega in vladnega poslovanja. Tak nikoli popolnoma dograjen način – boljšega od parlamentarne demokracije pač še ne poznamo – političnega delovanja v družbi ne samo pri nas, ampak celo na parlamentarno izurjenem Zahodu često ustvarja prepričanje, da se s tako politiko zelo odmaknjeno rešujejo realni osebni in družbeni problemi ljudi. Nastaja občutek, da je politika sama sebi namen in da se v njej izgublja človek. Strankarske, parlamentarne in vladne poteze premalo sežejo do navadnega zemljana. Temu se zdi, da se ga vse to, kar delajo politiki, malo ali sploh ne tiče. Povečuje se nevarnost, da se v javnem življenju in v vsem, kar je z njim zvezano, izgublja človek kot temeljni subjekt tega dogajanja. Utemeljenost takšnega prepričanja potrjujejo npr. razprave o Evropski skupnosti, o novi politični ureditvi nekdanje Jugoslavije, o vojni na Balkanu, o neuvrščenih in podobno.
Podobne primere najdemo tudi v političnih strategijah posameznih držav. Posebno kočljivo je stanje v dedinjah nekdanjega komunizma. Politika ima v teh družbah še vedno negativen pomen, za kar so poskrbeli tudi komunistični režimi, ki so politično dejavnost pridali oz. prilastili le nekaterim, druge pa nasilno iz politike izključili in jim politično dejavnost s svojo ideološkostjo dobesedno »priskutili«. To breme postkomunistične družbe ustvarja aktualnost zastavljenega vprašanja o politični kulturi.
Ker politiko politiki in politologi tako na Zahodu kot v dediščinah komunizma razumejo kot službo človeku, a se ravno zaradi zapletenosti in pozunanjenja družbenih procesov politično delo slabo dotika neposrednih družbenih problemov, narašča potreba po gibanjih. Anonimni družbenopolitični subjekt čuti diskrepanco med svojimi družbenopolitičnimi težnjami in uradno politiko, kar ga sili k sindikalnemu, stanovskemu in drugemu civilnodružbenemu organiziranju, da ne bi sam spričo visoke politike potegnil krajšega konca. Tudi pojem »kultura« ima raznolik pomen. Vsebuje pomenske odtenke, od delovanja oz. stvaritve duha kot besedno in drugo ustvarjanje, do kulture kot obnašanja oz. vedenja, torej odnosov med ljudmi. Prvotno je izraz pomenil obdelovanje, oblikovanje in je antropološko tesno povezan z osnovno človekovo dejavnostjo. Kot razumsko bitje je namreč človek sposoben naravne danosti (samega sebe in druga bitja ter ostalo naravo) preoblikovati, kultivirati (lat. colere: obdelovati, gojiti). Ker so bile pretekle civilizacije bolj enovite kot je današnja, seveda je vsa človekova dejavnost imela značaj kulturnega (obdelovalnega) področja. To je veljalo vsaj do konca srednjeveške družbe. Z razslojevanjem družbe v novem veku pa se je tudi kultura pluralizirala, postala je večstranska. To velja še posebej za zadnje stoletje. Predvsem je zanj značilno, da med posameznimi raznolikimi področji ni več skupnega soglasja o temeljnih vrednotah, na katerih temeljijo te kulturne prvine.
Ker h kulturi spadajo tudi družbenopolitični odnosi oz. razmerja kot pomemben del medsebojnih razmerij ljudi, je seveda tudi zaradi omenjene razslojenosti upravičeno vprašanje politične kulture. Toliko bolj je to vprašanje zaostreno v vakuumu postmarksističnih družb, kjer je politična kultura imela čisto določeno obliko, raven in seveda vrednostno (ideološko) podlago. Politični odnosi, ki bistveno posegajo v medsebojna razmerja ljudi, so zato ključno vprašanje ravno teh družb. Ker manjka izkušnja za politično kulturo, se podobno kot za vse človekovo življenje v teh družbah postavlja vprašanje, kakšni naj bodo politični odnosi: res kultivirani, se pravi, obdelani in oblikovani.
Krščanski pogled na politiko
S krščanskega etičnega stališča se zdi opredelitev politike in politične kulture na prvi pogled dokaj jasna in preprosta. Politična kultura bi bilo tisto javno delovanje, ki služi vsestranskemu človekovemu materialnemu in duhovnemu razvoju in napredku. Krščanstvo ima za razvoj in napredek vsako dejavnost, ki celovito oblikuje človeka in družbo. Zato v ta razvoj nedvomno spada tudi človekova duhovna rast, ki je ne moremo popolnoma doseči z nobenimi samo zemeljskimi cilji.
Krščanstvo se torej zavzema tudi v družbenopolitičnem delovanju človeka za njegovo stalno odprtost za nadzemsko. Ta je tesno povezana s svetno razsežnostjo, kajti duhovno prizadevanje vključuje zagotovitev človekovih zemeljskih dobrin tako, da bo lahko uspešno preživljal sebe in družino in skrbel tudi za duhovni blagor. Človek naj ne bi torej nikoli v vsem svojem prizadevanju na zemlji imel ničesar za dokončno, za trajno in absolutno. Taka drža omogoča tudi političnemu delovanju stalno odprtost za drugačnost, pripravljenost za kritično korigiranje in seveda popolno podrejenost vsega političnega delovanja človeku kot osebi. Takšno podrejanje pa teži za zgraditvijo čim popolnejše osebe, pri kateri ne bo noben del človeka prikrajšan, še najmanj njegova odprtost za Boga.
Usmeritev k človeku je po besedah Bartolomea Sorgea Politika z veliko začetnico. Politika je kot skrb za človeka in za njegov vsestranski razvoj primarni cilj. Politična kultura naj bi se orientirala po takem modelu človeka. Takšno politično delovanje je conditio sine gua non, se pravi, brez tega sploh ne moremo govoriti o politiki. Kjer v političnem delovanju ni vsestransko zavarovano človekovo dostojanstvo, kjer ne služi vse človekovemu vsestranskemu razvoju, kjer ne upoštevamo vseh razsežnosti človeka, tam sploh ne moremo govoriti o politični kulturi.
Sorge govori dalje o politiki z malo začetnico in s tem razume izvajanje konkretnih političnih programov. Politika z malo začetnico je politična strategija, kjer prihaja do izraza politična kultura v ožjem pomenu. Tukaj se pokažejo vsi problemi političnega boja, dogovarjanja in uveljavljanja svoje volje oz. volje strank tako, da vlada družbenopolitični fair play.
Politika z veliko začetnico, ki izhaja iz človeka in služi človeku odprtemu Bogu, naj bi navdihovala politiko z malo začetnico; vsa politična strategija naj bi se vedno znova vračala nazaj k človeku. In če smo rekli, da je parlamentarna demokracija danes s svojo strategijo često daleč od realnih problemov človeka, če ne seže do osebe, potem lahko govorimo o krizi politične kulture.
Ta kriza je še toliko večja v družbah kot je naša, kjer parlamentarna demokracija poganja šele prve korenine.
Politična kultura v luči osebe
Politična kultura je torej najprej zadeva Politike z veliko začetnico in politika je v tem smislu kulturna takrat, ko se zavzema za človeka.
Krščanski družbeni nauk pravi, da je oseba izhodišče, temelj in cilj družbenega prizadevanja. Ne moremo govoriti o politični kulturi, če se tepta osebo kot osnovni steber družbe: z nasiljem, s preziranjem, s kakršnokoli blokado ali drugimi apriornimi omejitvami njenega vstopa v javni prostor. Če, denimo, kdo pavšalno, neutemeljeno, se pravi brez konkretnih dokazov, javno označi drugega kot neprimernega, nesposobnega ali celo nemoralnega, ne moremo tega uskladiti z načelom o spoštovanju osebnosti.
Ker je oseba vpeta v družbene odnose, jo je treba razumeti solidarno. Osebe naj se med seboj dopolnjujejo, ne da bi druga drugo mogle ukiniti. Politična kultura zahteva in vključuje dialog in solidarnost z vsemi, izključuje pa omalovaževanje ali popolno izolacijo kogar koli iz političnega območja. Takšna solidarnost zahteva posebno zavzemanje za tiste, ki jim kakršne koli prilike (bolezen, starost, izobrazba itd.) otežujejo vstop v javni prostor. V skladu s tem načelom je družba politično kulturna in zrela ter bogata v tem polnem človeškem smislu takrat, ko imajo tudi šibkejši in prizadeti (invalidi, revnejši, manjšine) zagotovljene enakopravne možnosti, da na svoj način uveljavljajo svoje družbene interese. Izključevanje drugih pomeni njen politični samomor.
To načelo dopolnjuje še načelo subsidiarnosti, ki terja graditev politike na osebi in prvotnih, manjših, lokalnih enotah ter spodbujanju in krepitvi njihove politične samostojnosti. Ker je družba danes razslojena, mora in more uspešno delovati izhajajoč iz manjših enot in v strogem spoštovanju samostojnosti in enkratnosti vsake osebe. Zato večji (država) ne sme »požreti« manjšega, (osebe in lokalnih skupnosti), ampak mu mora pustiti samostojen razvoj. Šele politično sozvočje, ki vgrajuje interese posameznih enot, omogoča uspešno rast družbe in vodi politično delovanje k zares skupnemu dobremu vseh posameznih enot.
Zato niti ukinitev (kolektivizem) niti neomejena sprostitev osebe (kapitalistični) liberalizem ne moreta graditi pristne politične kulture.
Kulturna politika, ki uteleša pristno demokracijo, mora spoštovati načelo, da je človek povsod in v vsem temelj družbenega reda in vse politično delovanje naj služi le njemu. Cilj celotne družbe/države je/naj bo, da oseba, družina in ostale enote optimalno dosegajo svojo uresničitev.
Politično-kulturna strategija
Zato pa na osebi kot temelju lahko gradimo politiko kot program strank, kot strategijo strankarskega delovanja in medstrankarske, parlamentarne oz. vladavinske taktike sploh. Njeno politično kulturo določa Politika v zgoraj opredeljenem pomenu. Če je namreč vse v službi človeka, potem iz tega dokaj jasno in razumljivo sledijo merila, ki določajo potek medsebojnih odnosov v javnosti, v skupnem življenju države. Nobena politična poteza ne sme omejevati ali krniti človekovega dostojanstva.
V starem in srednjem veku so bila politična pravila postavljena na ontološke oz. strukturne temelje družbe. Svet je bil strukturno urejena celota. Iz te resničnosti se je oblikovalo dobro in lepo za posameznika in družbo. Pravila ravnanja v medsebojnih odnosih so izhajala iz ontoloških, resničnostnih temeljev človeka in sveta in tvorila norme za osebo in družbo. Družbenopolitično delovanje — celo vojne — je imelo v srednjem veku družbeno sprejeta in veljavna pravila, ki so obvezovala javno občevanje ne le v strogo politično-taktičnih, ampak pri vseh javnih zadevah: v veri, sociali, gospodarstvu …
S funkcionalizacijo človeka ter njegovega osebnega in družbenega življenja in odnosov so ta strukturna pravila popustila in danes imamo izpraznjenje družbenih norm na osebnem, skupinskem in javnopolitičnem področju. To je pripeljalo do obubožanja — v smislu oddaljevanja od človeka — politične kulture tako v zahodnih kot v družbah nekdanjega socrealizma.
V zahodnih družbah je zadeva kljub vsemu (zaenkrat) manj problematična. Tu še vedno vsaj formalno delujejo pravila obnašanja meščanske družbe in jih večina političnih subjektov tudi spoštuje. V tem oziru so bile novost po vseh evropskih državah stranke zelenih (vsaj dokler niso prišle v parlament), v zadnjem času pa postajajo še večji izziv nekatere nacionalistične stranke.
Na splošno pa velja, da zahodne demokracije ravno zaradi svoje demokratične uglajenosti poznajo in priznajo formo političnih iger, ki poteka po medsebojnem konsenzu. Ta je sicer od države do države
različen (npr. drugačen v Italiji kot Nemčiji ali na Švedskem in v Angliji). Podobno velja za mednarodne odnose. Tudi ti vsebujejo določeno politično kulturo, kjer se politika odvija v določenem etičnem okviru. Celoten javni prostor ga sprejema in je vgrajen v njegova pravila. Vanj se vceplja tudi medijski del. (Po tridesetih letih – od 1992 – ugotavljamo povsod pozunanjenje oziroma siromašenje teh okvirov).
Še bolj zapleteno je to v državah propadlega marksizma. V tem oziru često spregledamo pomembno okoliščino: niti fašizem niti nacizem nista napravila tako korenitih sprememb v strukturi človekove osebne in družbene zavesti, kot jih je ravno marksizem, ki je dejansko prevrednotil vse vrednote. Dobesedno je vse preobrnil na glavo. Zato je tudi okvir političnega delovanja v teh deželah tako problematičen in zahteva dejansko dolgoročen sanacijski postopek, ki bo spet zagotovil osnovne pogoje kulturnega političnega komuniciranja.
Nekaj bistvenih problemov
1.Politična neučakanost in želja po hitrih (revolucionarnih) spremembah.
Komunizem nas je učil egalitarizma — neke nujnosti, kakor da bi bili v družbi vsi enaki, iz česar izvira bolestna potreba, da moramo biti ljudje v vsem izenačeni. Vzhodni Nemci so pred padcem zidu zahtevali predvsem svobodo, danes pa se jezijo na svoj neenak položaj v primerjavi z državljani zahodnega dela države. Pri nas pa se pojavljajo težne po domnevni »enakosti«, a je komunistični sistem ustvaril in do danes ohranil privilegirance, ki niso pripravljeni sprejeti igre demokratičnega (raznolikega!) političnega iskanja in sodelovanja, ampak hočejo še vedno biti izbranci družbe. S takimi apriornimi stališči ni mogoča demokratična tržna tekma, ki gradi na samostojnosti vseh (!) različnih oseb in skupin. Naš politični prostor se še vedno spoprijema s to osnovno politično abecedo.
2.Monopoli iz preteklosti še ohranjajo privilegirance in otežkočajo prihod novih v politični ring. Četudi je politični lov formalno odprt, lahko dejansko lovijo le tisti, ki imajo v rokah finančne, gospodarske, medijske in druge politično odločilne vzvode družbenega življenja.
Tako je bila Peterletova (danes Janševa) vlada deležna stalne gonje medijev, Drnovškova (Golobova) pa se hladi v njihovi senci.
Na odločilnih družbenopolitičnih delih potekajo še vedno dirigirane politične odločitve, ki zapirajo pot demokratičnemu, tj. politično kulturnemu odločanju. Sedanja sestava parlamenta, ki še zdaleč ne odraža volje volivcev, ideološkost medijskih vzvodov in monopol nad gospodarsko-finančnim področjem zapirajo razvoj politične kulture in podaljšujejo agonijo realsocialističnih odnosov.
3. Politično odločanje je še vedno podvrženo ideološkim konotacijam. V tem prednjačijo stranke oz. politiki, ki izhajajo iz prejšnje politične nomenklature ali so z njo ideološko-politično zvezani. Dokaj nejasno izstopa direktna politična igra oz. igra političnih pravil, vse preveč je ideološko-političnega zakulisja, malo demokratične politične taktike. Iz tega veje nepripravljenost političnih subjektov za odprt politični ring. Sem štejem npr. ne-voljo za sprejetje lastninskih (a toliko hujše je samovoljno lastninjenje) in volilnih zakonov ter za sprostitev medijskega prostora. Zato seveda še nekaj časa ne bomo mogli govoriti o neideološki politični strategiji pri oblikovanju koalicij oz. sestavi novih političnih razmerij.
4. Intelektualna poštenost na področju komuniciranja. Kar zadeva govorilno kulturo političnega delovanja (npr. nastopi politikov v skupščini ali v javnosti) se v primerjavi z drugimi državami ne moremo preveč pritoževati. Tudi novi politiki, ki so bili na začetku izpostavljeni posmehu »preizkušenih sil«, so se v dveh letih parlamentarnega dela izurili za dostojen in uspešen nastop. Še vedno pa je čutiti pomanjkanje volje in sposobnosti za upoštevanje osebe in njenega dostojanstva in za razlikovanje med osebo in stvarnimi vprašanji, ki so povezana z določeno osebo. Intelektualno poštenje zna presojati med pozitivnimi in negativnimi prispevki osebe, stranke, organizacije, sistema na eni strani in med osebno integriteto na drugi strani. V tem oziru je npr. značilen trend apriorne kritičnosti oz. že kritikarstva političnih in medijskih krogov do dela Peterletove (Janševe) vlade in apriorne blagohotnosti oz. potuhe do Drnovškove (Golobove).
5. Brezobzirna tekma je zelo hitro ustvarila in povečuje množico teh, ki so iz te tekme izpadli — predvsem odpuščeni delavci, pa tudi mnogi v podjetjih, ki se socialno nezaščiteni ne morejo upreti »menežerskim lobijem«. Niso pa še vzpostavljeni — določeni krogi se temu razumljivo načrtno upirajo — mehanizmi, ki bi to stanje regulirali v prid politično in socialno nezaščitenim. Posebno slabo družbenopolitično motivacijo imajo mladi, ki zaenkrat nemočni gledajo v prihodnost, saj ne morejo storiti niti prvega koraka v družbenoekonomski proces, ampak lahko životarijo le doma.
Janez Ev. Krek je dejal, da je treba narod izobraziti in organizirati. Izobrazba je pičla, organizacije pa mnogi raje ne marajo, da lahko krmarijo po svoje. To seveda ne zadeva le politične strategije, ampak posega v sam problem spoštovanja osebe, torej v »Politiko« kot tako, vendar je pogojeno tudi s politično strategijo, ki ne spoštuje in se ne zavzema za vse, pač pa le za izbrane osebe.
Sklenemo lahko, da je politična kultura vprašanje etične usposobljenosti, volje in uigranosti njenih razsežnosti v družbenem življenju. Potrebni so sistemski okviri in temelji za tak razvoj: vzgoja in izobraževanje, volilni sistem, medijski ter ostali družbenopolitični mehanizmi, da lahko upamo na zdravo družbo. Ker je preteklost te temelje zanemarjala, čaka našo prihodnost toliko trše delo za njihovo uveljavitev.
