Giambattista Vico: človek genija

 

 

Giambattista Vico: človek genija

 

Isaiah Berlin

 

prevod Andrej Lokar

 

Moja tema je italijanski mislec, Giambattista Vico, ki se je rodil v Neaplju leta 1668 in tam tudi umrl leta 1744. Vico ni ravno domače ime. Morda je nekoliko bolj poznan danes, kakor je bil, ko sem bil mlad, pred približno štiridesetimi leti, toda nihče, če odmislimo specialiste, mu ne pripisuje posebnega pomena. Kljub obsežni literaturi o njem v njegovi domovini njegovo ime navadno ni povezano z nobenim posebnim odkritjem ali revolucionarno potezo. Kadar nekdo omeni Machiavellija, ga tudi ljudje, ki Machiavellija niso nikoli brali, nekako povezujejo z neko obliko ciničnega realizma v politiki. Galileo je zaslovel zaradi svojih pomembnih znanstvenih odkritij: pravzaprav zato, ker je spremenil naravoslovje. Kadarkoli je omenjen Vico, tudi če so ljudje zanj slišali, navadno jim ni čisto jasno, o čem je sploh pisal in zakaj naj bi, če bi sploh, zaslovel.

Ko sem proti koncu dvajsetih let dvajsetega stoletja prvič prišel v Oxford, ga je redkokdo kdaj omenil in seveda celotno vzdušje je bilo temu nenaklonjeno, saj je bil filozof zgodovine in kulture, medtem ko je bila tedanja angleška filozofija v fazi naraščajočega empirizma ter ahistoričnega pozitivizma. Zanimala so nas vprašanja percepcije, filozofske logike in, vsaj na začetku tridesetih let, razne vrste moralnih problemov. Vico ni sodil v tovrstne razprave. Edini angleški filozof, ki se je v tistem času zanimal za Vica, je bil Collingwood, zanimiv in izviren mislec, ki je prevedel knjigo o Vicu italijanskega filozofa Benedetta Croceja. Toda Colligwood je bil zelo osamljena pojava v Oxfordu, kar je pravzaprav povsem reazvidno tudi iz njegove strastne in užaljene avtobiografije, njegovo zanimanje za Vica pa seveda ni razširilo njegovega slovesa toliko, kolikor bi si bil nemara zaslužil. Ko sem začel tik pred vojno in po njej brati Vica, sem to storil pod Colligwoodovim vplivom, saj mi je ta pripovedoval, da je obstajal zelo nadarjen mislec, nekakšen zapuščeni kamnolom prečudovitih idej, za katerega se žal v Angliji nihče ni posebno zanimal.

Dojel sem, kakor so dojeli mnogi izmed tistih, ki so ga bili dotlej brali, da je bil Vico očitni primer tega, kar navadno razumemo kot romantični mit: namreč reven, zapostavljen učenjak, genialni človek, ki se je boril proti neprilikam, nepriznan s strani sodobnikov, ki je pravzaprav ostal nepriznan tudi mnogo let zatem, človek, ki je živel v izjemni revščini in si je izboril bedno eksistenco kot preobremenjen garač v Neaplju, tako da je sestavljal nagrobne napise in pisal biografije znamenitih ljudi ter navadno nastopal kot pomočnik posameznikov, ki so bili manj nadarjeni, a slavnejši od njega. Iz vsega srca si je želel dve stvari, uresničil pa ni nobene izmed obeh. Prva je bila, da bi postal stalni profesor pravoznanstva na neapeljski univerzi, nekaj, po čemer je vse življenje hrepenel, a ni nikoli uspel postati. Druga je bila, da bi uspel izdati svojo mojstrovino. Vedel je, da je bilo njegovo odkritje genialno; zato pa je bil tudi nadvse razburjen. V tem primeru namreč ni šlo za utvaro. Številni ljudje so bili prepričani, da so dosegli genialna odkritja, čeprav se je izkazalo, da temu ni bilo tako, toda v Vicovem primeru je bilo to prepričanje povsem upravičeno, kot je dandanašnji tudi povsem razvidno. Toda bil je prereven, da bi lahko svoje zajetno delo izdal.

Svoje delo je naslovil Počela nove znanosti, s tem pa se je nanašal na zgodovinsko znanost in tule bom poskusil na kratko pojasniti, za kaj pri tem odkritju pravzaprav gre. Potreboval je podpornika, ki bi mu plačal izdajo; zato je posvetil knjigo bogatemu cerkvenemu dostojanstveniku, kardinalu Corsiniju,[1] ki je nato postal Papež. Toda kardinal naposled ni prispeval vsote in dejal, kakor pogosto storijo tovrstni ljudje, da je bil prezaposlen z drugimi stvarmi. Vico ni vedel, kaj mu je bilo storiti. Prodal je dragocen prstan, a tudi to ni moglo kriti stroškov za izdajo knjige, za katero so založniki menili, da bi ne bila tržno uspešna, zato je z veliko bolečino skrčil knjigo na četrtino njenega obsega, tako da je iz nje izločil odlomke, posvečene kritiki drugih mislecev. Kar mu je je uspelo izdati, je ustvarilo njegov ugled, ne toliko v njegovih dneh, saj ga je redkokdo bral zunaj rodnega Neaplja, ampak pozneje.

Toda sreča se mu ni nikoli nasmehnila. Bil je skoraj pohabljenec, ena od njegovih hčera je bila kronično bolna, zdi se, da je eden od njegovih sinov bil zlikovec; bil je povsem odvisen od naklonjenosti petičnikov in pomembnežev. Njegova knjiga je zaslovela šele v devetnajstem stoletju, ko ga je bolj ali manj po naključju odkril veliki francoski zgodovinar Jules Michelet, ker mu je knjigo priporočil sodelavec na univerzi: delo ga je zelo navdušilo in izdal je nekakšno romanticizirano knjigo izborov iz njega, nato pa prav tako romanticiziran prevod. Michelet, ki je skoraj na lastno pest ustvaril Vicov ugled, je leta 1869, proti koncu svojega življenja, zapisal: »Nobenega drugega učitelja nisem imel razen Vica. Njegova ideja žive sile, samoustvarjajočega se človeštva, je dobesedno zgradila moje pisanje in moj nauk«. Toda to je bilo v nekem pogledu prepozno. Drugi, poznejši misleci, so jasneje in ostreje od njega izrazili mnogo od tistega, kar je bil Vico povedal na začetku osemnajstega stoletja, čeprav so v njegovem pisanju prečudovite in izvirne stvari, ki jih ni povedal nihče drug, vsaj ne v obliki, kot jih je izrazil sam.

Na tem mestu bom poskusil povedati, zakaj sploh menim, da je Vico vreden branja in zakaj je v nekem pogledu bolj poznan dandanes kakor v preteklosti. V nasprotju z drugimi velikimi izumitelji njegovo ime ni neposredno povezano z enim samim epohalnim odkritjem, kajti iznašel je številne drzne in izvirne ideje. Naj poskusim našteti teze, na katerih bi lahko dejali, da sloni Vicov ugled.

 

Najprej: nasprotoval je celotni teoriji v zvezi s tem, kaj človek je, teoriji o človekovi naravi, ki je prevladovala v njegovem času. Vrhu tega se mi zdi, da je bil prvi, ki je zasnoval idejo kulture ali civilizacije, kot jo razumemo v današnjem času. To je storil pred Voltairom, domnevnim avtorjem te ideje. Hkrati je zasnoval novo idejo o tem, kaj zgodovina sploh je in kako jo je treba preučevati. Povedal je marsikaj novega o naravi prava. Kar pa je še pomembneje: o matematiki je povedal stvari, ki so bile tako izvirne, da niso bile ustrezno ocenjene dejansko vse do našega stoletja. Njegovi pogledi na estetiko so bili prav tako novi in smeli ter tvorijo zdaj poglavitno gledanje na tem področju, čeprav tudi v tem primeru za njihove uradne iznajditelje veljajo popolnoma druge osebe. Zagovarjal je novo teorijo o tem, kaj so mit, simbolizem in jezik ter o tem, česa se lahko naučimo prek njihovega študija, teorijo, za katero menim, da je nihče pred njim ni izoblikoval – vsaj ne tako razločno in globoko. Je eden od dejanskih utemeljiteljev družboslovja, primerjalne filologije, primerjalne antropologije in sociologije, primerjalnega preučevanja človeških institucij. Vse to je Vico zasnoval na drzen in osupljiv način, čeprav je bil izjemno obskuren pisec. Vrhu tega je opredelil vrsto spoznanja, za katero se mi zdi, da je ni izoblikoval nihče pred njim.

Nazadnje – to pa, če že ni najgloblja stvar, kar jih je kdaj izjavil, je morda tista, ki je zgradila najtrdnejše temelje za njegovo slavo – pa je še začrtal natančno ločnico med metododami in značajem naravoslovja in metodami humanistike, za katero velja, da čeravno ni bila splošno sprejeta, je postala bojišče, na katerem se filozofi še vedno spoprijemajo. Nekateri misleci priznavajo upravičenost in utemeljenost njegovih odkritij ter jih poskušajo razviti, drugi mislijo, da gre za same zablode. Vsekakor pa gre za živ problem, ki ni bil nikoli tako živ kot v današnjem času.

Zaradi vsega omenjenega je povsem očitno vreden preučevanja. Zakaj ga potemtakem ni nihče bral? Poglavitni razlog je po mojem ta, da je bil izjemno mračen pisatelj. Kljub izvrstnosti angleških prevodov njegovih dveh najpomembnejših del gospodov Bergina in Fischa ne priporočam nikomur, naj začne brati Vica, ne da bi prej preučil kakšen uvod v njegovo filozofijo: to se pravi enega izmed pol ducata izvrstnih esejev v angleščini, ki dandanes obstajajo. Vico je stalno namigljiv, preučen, ničesar ne more izločiti, ima strašno napako celovitega povzemanja, njegova dela so polna neskončnih zastranitev, včasih pa kar mrkne. Gre za enega izmed tistih obsesivnih in kaotičnih pisateljev, katerih um je pod pritiskom vseh mogočih idej, ki se spopadajo med seboj, pri tem pa vse zahtevajo takojšnji izraz: to podeljuje njegovemu pisanju veliko intenzivnost in razburljivost, ampak ni v prid razločnemu in jasnemu podajanju snovi. V osemnajstem stoletju, ko so bili ljudje prepričani, da je misliti nejasno dejansko pomenilo ne misliti sploh, ga ni zunaj Italije nihče veliko bral.

Radovedni Nemci so ga poskušali prebrati, a brez uspeha. Ko je veliki Goethe leta 1787 obiskal Neapelj, so ga nekateri lokalni intelektualci poskušali počastiti z izvodom poglavitnega Vicovega dela. V svojem znamenitem Italijanskem potovanju Goethe pripoveduje, da mu je neapeljski jurist Filangieri podaril Vicovo knjigo: sami gledajo nanjo, je izjavil, kot da bi šlo za nekekšno sveto besedilo. Nato Goethe omeni Vicovo »vizijo dobrega in pravičnega« za prihodnost človeštva. Toda v Vicu ni skoraj ničesar v zvezi s tako prihodnostjo. Povsem samoumevno je, da se Goethe sploh ni potrudil delo prebrati, ali, če je poskušal, ni razumel, kar je v njem pisalo. Goethe bi si bil lahko privoščil utvaro, da ve nekaj, česar pravzaprav ni bil razumel, toda kaj bi lahko storila civilizirana oseba iz osemnasjtega stoletja s to množico zamotanih stavkov, ki so se vsi križali drug z drugim, z obsežnim spojem bleščečih, a pomanjkljivo izraženih idej, z neskončnimi opombami in referencami in nepomembnostmi, ki se množijo in povsem zatemnjujejo strani tega nedopovedljivo neorganiziranega pisatelja? Zakaj Vico ni bil bran? Ker je dejansko neberljiv.

In vendar če se potrudimo in ga preberemo namesto njegovih interpretov, je to dejanje, ki je vredno napora, kakor velja za vse genialne pisce. Na koncu njegova misel prevlada, napor se je splačal – kakor sta na primer ugotovila Yates in James Joyce, ki sta bila očitno nad njim navdušena.

 

Vico je oseba, ki nas zanima, ker problemi, s katerimi se je soočil, niso drugačni od tistih, s katerimi se misleci spopadajo dandanes. Sedemnajsto stoletje je bilo, kakor vsi vemo, stoletje napredka in zmagoslavja naravoslovja, predvsem pa velika doba razvoja matematike. Matematika je bila razumljena kot kraljica humanistike. Lucidna, rigorozna, neovrgljiva, bila je veda, v kateri se je bilo mogoče iz neizpodbitnih postavk in prek deduktivnih logičnih korakov dokopati do zaključkov, ki so bili prav tako neovrgljivi: veličastna struktura nezlomljivih, bleščečih, racionalnih dokazov, ki je bila za več stoletij razumljena kot paradigma vse vednosti. Eden izmed največjih likov v tem razvoju je bil francoski filozof René Descartes, ki je odločilno vplival ne le na svoje sodobnike v Franciji, ampak na matematike in filozofe povsod, vključno v Italiji. Ko je bil Vico mlad, čeprav so ga izobraževali duhovniki v nadvse religioznem vzdušju Neaplja – kulturno nekoliko zaostalem in nedvomno teološko nastrojenem mestu, ki so mu vladali Avstrijci in Španci –, je novi racionalizem, predvsem v kartezijanski obliki, bil prevladujoča intelektualna struja tistega časa. Ko je Vico bral Descartesa, se je najprej spreobrnil v kartezijanstvo, kakor sicer vsak pomembnejši mislec njegovega časa. Toda zatem se mu je uprl. Morda je bilo to posledica Vicovega naravnega humanizma, njegove ljubezni do tem, ki jih je Descartes preziral. Descartes je trdil, da je bila edina vrsta študija, ki se je lahko loti resna oseba željna napredka, tista, ki je uporabljala matematične ali kvantitativne metode. Seveda so obstajala nekatera tradicionalna področja preučevanja – zgodovinopisje, kritika, retorika, literatura –, ki niso uporabljala teh metod, glede njih pa je bil Descrtes dokaj odrezav. Kadar omenja na primer zgodovino, govori o njej s prezirom. Kateri so bili aksiomi zgodovinske misli? Kje so bila pravila, da bi se dokopali do neuničljivih, nezlomljivih sklepov, kakršni so bili tisti, ki jih je omogočala matematična znanost? Vse, kar je bilo mogoče doseči, je bila nekakšna splošna, impresionistično obarvana vednost: na katerih dokazih je temeljila? Dokazi v fizikalni znanosti so bili odkriti prek neposrednih opazovanj ali morda prek nekakšnega intuitivnega metafizičnega čuta, ki nam je dopovedoval, kaj je bilo v realnem svetu – šlo je za vednost, ki jo je bilo mogoče razviti prek matematičnih ali, kar je bilo pravzaprav isto, prek logičnih metod, ki niso dopuščale nobenih protislovij. Toda zgodovina?

Od šestnajstega stoletja naprej je bila zgodovina kot resna veda deležna številnih napadov. Kateri so bili dokazi za naše poznavanje preteklosti? V prvi vrsti seveda tisti, ki so jih lahko prispevali očividci, posamezniki, ki so bili dejansko navzoči in so opisovali, kar se je bilo pripetilo. Toda očividci, ki so bili vpleteni v dogajanje, so bili navadno globoko pristranski. V konfliktnih položajih so se navadno znašli na eni ali na drugi strani. Mnogi razlogi so jim utegnili narekovati, da so bili njihovi pogledi izrazito pristranski – lojalnost do neke stvari ali do nekega voditelja, religiozne, politične ali moralne strasti in prepričanja – ali pa so včasih izhajali iz manj vrednih pobud: iz strahu pred obračunavanjem, iz pričakovanja nagrad, iz želje, da bi se prikupili gospodarju, da bi prikrili dejstva pred nasprotniki, da bi očrnili sovražnika. Vrhu tega so se tovrstne osebe pogosto zavzemale za literarni učinek ali so hlepele po slavi in kjer so bila dejstva pomanjkljiva, so si jih izmišljale. Temeljni argument je bil, da so ljudje, vpleteni v dogodke, navadno vanje vpleteni čustveno in zato niso nagnjeni k temu, da bi povedali resnico tako objektivno, kot bi to lahko storil astronom ali geolog ali fizik, ki nima nobenega razloga, da bi bil pristranski, da bi izkrivljal sliko premikov sonca ali proces sedimentacije ali molekularno strukturo. Kar pa zadeva tiste, ki niso bili vpleteni v dogodke, ali jim je sploh preostalo kaj drugega, kot da so sprejeli dokaze tistih, ki so bili? Tako je bila verodostojnost poročanja tistih, ki se niso znašli na prizorišču, naposled odvisna od dokazov tistih, ki so bili vpleteni. Ti zgodovinarji so bili lahko tudi nepristranski, lahko so bili objektivni, lahko so bili odmaknjeni, lahko so si želeli povedati resnico, vendar niso bili vpleteni v samo dogajanje in so zato bili na milost in nemilost prepuščeni tistim, ki so bili.

Skeptični misleci so zato, predvsem v šestnajstem stoletju, pogosto zelo živahno zatrjevali, da ali je bil poročevalec vpleten v dogajanje in v tem primeru ni mogel biti nepristranski, ali pa ni bil vpleten v dogajanje, in v tem primeru ni imel dostopa do ustrezne dokumentacije, če naj se tako izrazimo, in potemtakem ni mogel poznati realnih dejstev: za nos bi ga lahko vodili ljudje, ki so si želeli, da bi verjel, kako je njihova država ali njihova stranka ali njihova Cerkev imela prav ali vsaj, da je njihova stran delovala bolje, kot so si bili domišljali drugi. Kako bi bilo na osnovi tovrstnih dokazov mogoče utemeljiti kakršenkoli logično strukturirani korpus zanesljive in napredne vednost? Descartes se je, tako da je z drugega položaja napadel pomanjkanje ustrezne logične strukture v zgodovinskem pisanju, dokopal do podobnih sklepov: preučevanje zgodovine pravzaprav sploh ni škodljivo, s tem bi se morali ukvarjati v trenutkih brezdelja, tako kot s potovanji ali s preučevanjem neuporabnih jezikov – latinščine ali grščine ali švicarščine ali bas breton.[2] Kaj lahko naši najboljši zgodovinarji Rima vedo, se je vpraševal Descartes, česar ni vedela že Ciceronova služkinja? Ali je bil to smoter, vreden resnega iskalca resnice?

To so bili silni napadi, ki so prihajali z različnih smeri. Vico je odraščal v miljeju, ki je bil globoko teološki in tradicionalen – utemeljen na resnicah Rimokatoliške Cerkve, katerim je na svoj način ostal zvest vse življenje in ki zvečine temeljijo na zgodovinski tradiciji. Poleg tega je bil tudi vešč pravnik in se je strastno zanimal za rimsko pravo in za njegov razvoj. Zato bi si drznil zatrditi, da je bil bžkone užaljen, osebno užaljen zaradi tega napada na vrednost in status humanistike, kritike, literature, prava, na ves svet preučevanja starožitnosti, s katerim je bil obdan tako osebno kakor kot pobožni kristjan. Počutil se je izzvanega, da bi Descartesu odgovoril. In kar je povedal, je izjemno zanimivo.

Dejal je pravzaprav tole: drži, matematika je prekrasen dosežek. Gre za korpus neovrgljivih resnic. Toda korpus tovrstnih resnic ni zato, ker bi predstavljala nekakšno okostje ali prispodobo večnih resnic v naravi in v svetu. Resnična je na račun tega, da ne ponuja nobene informacije o ničemer. Sploh ničesar ne opisuje. Matematika je veriženje fikcij. Pravila matematike ustvarjamo mi, človeška bitja. Simbole matematike smo si izmislili mi. Gre za (te analogije sicer ni uporabil, vendar prepričan sem, da je to mislil) igro, ki jo pač nekdo sestavi. Seveda je matematično razmišljanje pravilno. Ampak táko je zato, ker smo takega ustvarili. Tradicionalno mišljenje nam dopoveduje, da matematika odraža najbolj stalne poteze zunanje narave ali človeškega izkustva, vendar v resnici tega sploh ne počne. Predpostavljajmo si nekoga, ki ugiba, kako vemo, da se kralj pri šahu lahko premakne samo za eno potezo in samo za eno polje naenkrat, in predpostavljajmo, da bi mu nekdo rekel: »Pravzaprav to sploh ni splošna resnica. Nekoč – pred davnim časom – sem videl, kako se je kralj pri šahu premaknil za tri polja«. Na to ne bi mogli gledati kot na učinkovit protidokaz. Temu pa je seveda tako, ker dejstvo, da se kralj lahko premika za eno ali za tri polja, ni posledica opazovanja ali dejstev, ampak posledica pravil šaha, ki so jih svobodno iznašli ljudje, in ker pravila te igre so, da se kralj lahko premakne samo za eno polje, iz tega sledi, da če se premakne za dve polji, je to prekršenje pravil in se igra ne more nadaljevati. Vico je menil, da je bila matematika tovrstna dejavnost. Prepričan je bil, da ni bila ponazoritev splošne strukture realnosti, ampak aplikacija pravil, ki so jih ustvarili ljudje, kakor pri neki igri ali mogoče pri glasbi. Zato čeprav je šlo za veličastni, dragoceni in sijajni dosežek, najčistejši produkt logično nadzorovanega človeškega razuma, je bila taka zgolj zato, ker je bila čista človeška iznajdba. Zato tudi misli, da nas lahko matematiki več naučijo o svetu kakor predstavniki drugih ved, sploh ni bilo mogoče zagovarjati. Šlo je za uporabno, dosledno fikcijo. Vendar ni bila fiktivna v smislu, da bi bila lažna, ampak fiktivna v smislu, da ni mogla ponazarjati dejstev. Kakor hitro dospe do nečesa, kar ni čista matematika – na primer do fizike –, je matematična prvina v fiziki, ker sestoji iz uporabe simbolov in pravil, ki smo jih iznašli, povsem verodostojna samo do te mere. Toda fizika ima opraviti s prvinami iz zunanjega sveta, vse te stvari v prostoru pa niso naša kreacija, kar pomeni, da je zaradi vsega tega fizika manj razvidna od matematike. Tule nismo več popolnoma gotovi, da kar trdimo, je neizpodbitno res. Temu pa je tako, ker smo v tem primeru prišli v stik z realnostjo – z nečim, kar je neodvisno od naše volje in od pravil, ki smo jih ustvarili ljudje.

Vico se povrne k stari sholastični trditvi, ki zagotovo sega nazaj do Avguština in morda še dlje in ki pravi, da kar popolnoma razumemo, je tisto, in samo tisto, kar smo sami ustvarili. Lahko popolnoma poznamo samo tisto, kar smo iznašli. Poskusimo to ponazoriti z drugim primerom, ki ga sicer Vico ne uporablja: romanopisec ima popoln vpogled v svoje značaje le zato, ker jih je ustvaril; umetnik pozna svoje umetniško delo, ker ga je ustvaril. Samo Bog, trdi Vico, poseduje popolno vednost o svetu, ker je njegov avtor, ker ga je ustvaril. Mi pa nismo ustvarili sveta. Samo opazujemo ga in lahko beležimo, kar smo v njem našli – da v vesolju obstajajo nekateri predmeti, materialne stvari in bitja, ki sestavljajo zunanji svet. Lahko opazimo, da nekatere stvari ležijo druga ob drugi, zgoraj ali spodaj, druga pred drugo ali druga za drugo, so poznejše ali zgodnejše ali sočasne. Lahko podamo opis o tem, kakšne so stvari videti in kako se vedejo. To so poslednja dejstva za posplošitve naravoslovja in lahko, da bi odgovorili na specifična vprašanja, uporabljamo matematiko kot pripomoček, da bi integrirali in posplošili ta neznanski korpus vednosti, ki navsezadnje sloni na opazovanju in tudi na preizkusu (ki je opazovanje pod posebej ustvarjenimi pogoji). Po Vicovem mnenju je to vednost o tem, kaj vsebuje vesolje, ki jo dosežemo tako, da zaznamo, kakšna je videti, kako zveni ali kako diši njegova vsebina.

Toda obstaja nekaj, česar o vsem tem ne vemo: namreč, zakaj so, kar so, ali imajo nek namen in, če ga imajo, kateri je. Tega pa ne vemo, ker sveta nismo ustvarili mi. Poznamo namene neke pesmi ali stenske ure, ker smo oboje ustvarili – da bi izrazili neki uvid ali da bi pokazali, koliko je ura; ampak samo Bog ve, zakaj je ustvaril, kar je ustvaril. Ta trditev je v nekem pogledu teološko zdravorazumska: namreč, da samo Bog razume svet, ker ga je ustvaril, medtem ko mi lahko le opišemo, kar je Bog ustvaril, ne da bi vedeli, kateri je bil njegov namen ali kaj ga je nagnilo k temu, razen če nam tega ne razkrije v razodetju ali v strašljivih spisih, to se pravi zelo nepopolno. Na tem mestu pa je Vico storil drzen in novatorski korak. Izjavil je, da naša sposobnost razumevanja tega, kar smo ustvarili, sega onkraj ustvarjenih artefaktov. Sega na neko drugo področje – na področje človeške zgodovine. Kajti tu ne le opazujemo, ampak lahko tudi vemo, za kaj gre, lahko prepoznamo svoja nagnjenja in smotre.

Antropomorfizem je izmišljotina, saj pripisuje človeška čustva ali dejanja ne-človeškim stvarem. Če izjavimo, da neko drevo zasleduje nek cilj ali da neka neživa stvar občuti neke želje ali trpi ali goji neke ambicije, je to animalizem, mitologija. Če izjavimo, da je nebo jezno ali da morje rjove ali besni ali da vrbe jokajo ali da mize stokajo, je to metaforična raba jezika, pesniška licenca. Verjeti v nekaj takega pomeni biti prevaran, pomeni biti kriv za lastni padec v patetično lažnost, ki sestoji iz pripisovanja lastnosti človeških bitij neživim stvarem, v nekaj, za kar ljudje vedo, da je iluzija. Toda obstajajo entitete, na katere lahko ustrezno apliciramo te človeške kategorije: in sicer, človeška bitja. Antropomorfizem v zvezi z anthropoi – z ljudmi – je po vsem sodeč povsem na mestu. In ko se vprašujemo, zakaj so nekateri ljudje v preteklosti delovali, kakor so delovali, zakaj se je določena družba ali ljudstvo na nek dogodek v svoji zgodovini, denimo na naravno katastrofo ali na vojaško zasedbo odzvalo, kakor se pač je, lahko na to odgovorimo na drugačni ravni, kakršna je tista, na kateri razlagamo vedenje o skalah ali živalih, za katere ne moremo trditi, da razumemo njihovega notranjega delovanja. Pravzaprav niti tega ne moremo povedati, ali ima kakršenkoli smisel, če v njihovem primeru govorimo o nečem »notranjem« – o motivacijah, željah, strahovih, upih; nasploh pa predpostavljamo, da v resnici ne moremo. Razumemo, kaj pomeni imeti smotre, prizadevati si, delovati, ker vemo, kaj pomeni biti človeško bitje. Vemo, kaj pomeni hoteti, bati se, upati, predstavljati si, častiti, zasnovati ideal, to pa vemo na drugačen način, kakor vemo da je modra barva različna od zelene, ali da imajo skale lastnosti, ki jih drevesa nimajo, ali na način kakor poznamo logične resnice: denimo da so nekatere trditve skladne ali neskladne druga z drugo. Vemo, kaj poganja ljudi in kako se vse to odvija, saj je to del človeškega izkustva.

Obstaja znameniti stavek, v katerem Vico na svojevrsten način izrazi to resnico: »V noči goste teme, ki je odevala najzgodnejšo davnino, tako oddaljeno od nas, sije večna in neugasljiva luč resnice, ki je onkraj vseh vprašanj: da so svet civilne družbe« – s katero je preprosto mislil družbo in zgodovino – »zagotovo ustvarili ljudje in da je zato njena počela mogoče poiskati znotraj sprememb našega človeškega uma«.[3] S »spremembami« uma je mislil, vsaj tako se mi zdi, temeljne kategorije izkustva, načine , kako ljudje, na različnih stopnjah svojega kolektivnega, družbenega razvoja, želijo in upajo in se bojijo in ljubijo in ustvarjajo in razglabljajo in tako naprej. Ampak naj nadaljuje: »Kdorkoli o tem razmišlja, se lahko le čudi, da so filozofi posvetili vse svoje sile preučevanju sveta narave, ki ga, saj ga je On ustvaril, samo Bog pozna; in da so zanemarili preučevanje sveta ljudstev ali civilni svet, ki ga lahko ljudje spoznajo, ker so ga sami ustvarili«.[4] Potemtakem tudi tiči nekaj nadvse paradoksnega v dejstvu, da veliko filozofov poskuša izoblikovati logiko naravoslovja, v zvezi s katero nekateri med njimi vedo nekaj, a številni ve o tem zelo malo, medtem ko je večina ljudi preučevala zgodovino ali je vsaj razmišljala o pretklosti, a je temu spoznavnemu področju bilo posvečene sorazmerno manj pozornosti – nedvomno ne veliko v času, ko sem sam študiral filozofijo v Oxfordu v zgodnjih tridesetih letih in seveda tudi pozneje. To je seveda zvečine posledica ugleda in pomena znanosti in tega, da se logična struktura znanosti zdi neprimerno bolj jasna od strukture zgodovine. In vendar je v tem, kar pravi Vico, veliko resnice. Logika zgodovine in humanistike nasploh je bila zelo zanemarjena, predvsem v angleško govorečih deželah.

Kako lahko potemtakem odkrijemo, kaj se je resnično zgodilo v preteklosti? Kaj je tale nova znanost zgodovine, za katero je bil Vico prepričan, da je odkril način njenega delovanja? Mislil je – in to je bila ena od njegovih najpomembnejših tez –, da obstajata vsaj dva velika vhoda v preteklost, ki ju ljudje dotlej niso bili dovolj uporabljali, čeprav sta bila vselej tam, odprta in pripravljena na uporabo. Eden je narava jezika, drugi je narava obredja in mita. Najprej: jezik. Vico trdi, da če opazujemo način, kako so starodavniki pisali in govorili – in to zlahka odkrijemo v okviru klasične literature Grčije in Rima ali v hieroglifski pisavi Egipta ali v ideogramih kitajske (veliko manj je vedel o zadnjih dveh kakor o latinski literaturi, ampak zametki njunega preučevanja so se že bili pojavili v njegovem času) –, lahko odkrijemo, da so ta ljudstva uporabljala jezik nekoliko drugače, kakor ga uporabljamo dandanes. Morda gre za to, da vsi izrazi, ki jih danes imamo za metafore in jih tako tudi uporabljamo, sploh niso bili metaforični za zgodnejša ljudstva, ki so v njih govorila in pisala. Kadar antičniki izjavijo, da »kri vre v mojih prsih«, ali mar ni tako, ugiba Vico, da se jim je občutek jeze zdel bolj dobesedno podoben vrenju krvi, kakor se dandanes zdi nam? Kadar so uporabljali izraze, kakršni so bili »ustnice vaz«, »zobovi plugov«, »usta rek«, »vratovi zemlje«, »žile rudnin«, »črevesje zemlje« – da omenimo le metafore, izpeljane iz človeškega telesa –, Vico namiguje, da so res videli vaze z ustnicami, pluge z zobmi veliko bolj nazorno in stvarno kakor si mi, na svoj sofisticiran način, lahko predstavljamo te stvari. Dandanes so to mrtve metafore. Toda za naše prednike so reke imele usta, zemlja je imela vratove, hrasti so imeli srce, rudnine so imele žile in zemlja je imela črevesje. Za zgodnjega človeka so vrbe jokale neprimerno bolj, kakor jokajo za nas in vsi ti načini izražanja so se v našem času spremenili v klišeje.

Vico nam zagotavlja, da je človekov najzgodnejši jezik bila poezija: seveda ne taka, kakršna je bila poezija v Vicovem sofisticiranem času, kot okras, kot nek poseben način, da izražamo stvari, ki jih je morda načeloma mogoče prav tako razvidno povedati v prozi prek tega, kar poznamo kot literarno rabo jezika. Pesništvo za Vica ni preprosto neka privzdignjena govorica ali način za namerno okraševanje nečesa, kar bi lahko izrazili v vsakdanji govorici. Pesništvo je izraz popolnoma naravnega in neposrednega pogleda na svet. Ljudje začnejo z željo, da bi samim sebi razložili svet, da bi razumeli, da bi se počutili doma v skrivnostnem in strašljivem vesolju, v katerega so izvrženi. Vico poskuša rekonstruirati ta prvinski svet. Ljudje so na začetku bili, tako je prepričan, surovi divjaki: preplašeni zaradi hruma prvega groma, ki so ga slišali, so pred besnilom nedoločno razumljene nebesne sile pobegnili v votline, pri tem pa s seboj zvlekli tudi svoje ženske. To je bila izvorna izkušnja strahospoštovanja, religioznega čustvovanja do nečesa strašljivega, vsemogočnega, ki je zahtevalo samoponižanje. Kadar so ti primitivni ljudje razmišljali o rekah, o rastlinah ali o zemlji, so te entitete bile zanje živa bitja, naklonjena ali nenaklonjena; poživljala so celotno sestavo sveta. Seveda smo sčasoma postali modrejši: dojeli smo razliko med živim in neživim svetom. Toda prek preučevanja jezika naših predhodnikov na zemlji lahko razkrijemo pogled na svet, ki je popolnoma drugačen od našega.

Vico navaja latinski verz »omnia plena Jovis«, »vse stvari so polne Jupitra«. In vprašuje se, kaj to pomeni. Za sodobnega študenta mitologije je Jupiter bradat gromovnik, oče bogov na Olimpu, mitološka entiteta, antični Grki so si jo predstavljali kot bradatega kralja v nebesih, ki meče strele na ljudi, s katerimi ni zadovoljen. In vendar hkrati se zdi, da je v latinski poeziji bil tudi sinonim za zrak, za vse, kar je, za brezmejno nebo. Kako je lahko bradati grom hkrati tudi zrak, nebo? Vse to nam ne pomeni nič. Kibela je hkrati ogromna ženska in celota zemlje. Neptun je bradato morsko božanstvo s trizobom, hkrati pa pomeni tudi vsa morja na svetu. Heraklej je neznansko močan junak, ki je počistil Avgijev hlev in ubil Hidro, ampak je v vsakem grškem mestu drugačen: obstajal je Heraklej iz Teb, Heraklej iz Aten, Heraklej iz Šparte, Heraklej iz Korinta. In vednar obstaja samo en Heraklej: je eden in mnog. Kaj lahko to pomeni? Vico imenuje te ideje »imaginativnie univerzalije«. Za nas dandanes ne pomenijo veliko, ker se globoko razlikujemo od tistih zgodnjih barbarov. Toda vprašanje, ki si ga morate zastaviti, je tole: kakšen je bil videti svet za ljudi, ki so jim tovrstni izrazi bili naravna uporaba jezika? Vico trdi, da na to vprašanje sploh ni lahko odgovoriti. Da bi to storili je potreben velik napor domišljije, kar je boleča izkušnja, na katero nismo navajeni. »Vstopiti v širno imaginacijo tistih prvih ljudi,« piše, »katerih umi sploh niso bili abstraktni, prefinjeni ali poduhovljeni, ker so bili popolnoma potopljeni v čutnost, obvladovani od strasti, zakopanih v telesu, je onkraj naših moči«.[5] Toda z neznanskim naporom nam lahko uspe, da udejanjimo imaginativno rekonstrukcijo tega davnega izkustva. Tega seveda ne moremo doseči popolnoma; in vendar lahko poškilimo v svet, v izkušnje, ki so zelo različne od naših, pri katerih je bila ta (za nas nenavadna) uporaba jezika naravni izraz – normalni način sporočanja teh vsebin drugim – misli same.

Kar zadeva mite, zahteva podoben pristop. Miti, ki se nam zdijo zgolj prijetne zgodbe, niso preproste izmišljotine skupine lažnivih svečenikov, ki jih uporabljajo, da bi metali prah v oči lahkovernih bedakov – to pa je bilo bolj ali manj tisto, za kar so jih imeli filozofi osemnajstega stoletja, Voltaire in njegovi privrženci. Niti niso preprosto elegantno okrasje, esteski pripomoček, ki so ga nedolžno uporabljali pesniki, da bi privzdignili učinek in čar svojih verzov. Niti niso poseben način sporočanja globokih, morda skritih resnic. Miti so realne oblike zaznavanja in delovanja v svetu.

Tovrstna uporaba tako jezika kakor mita – in obredja, ki ju »uprizarja« – predstavlja nekaj kritičnega v izkustvu teh ljudstev: tak jezik se zdi izumetničen in »pesniški« samo nam, poznejšim ljudem. Ta teza je seveda odtlej postala samoumevna. Velika večina družbenih antropologov nam denimo danes dopoveduje, da totemizem ni preprosto niz nesmiselnih idej, s pomočjo katerih razmišljajo zaslepljeni divjaki, pač pa alternativni pogled. Lévi-Strauss nam na primer ponuja vrsto ponazoritev tovrstnih oblik izrezovanja realnosti, ki so zelo različne od naših. Na tovrstne podobe in besede ne smemo gledati kot na otročje nesmisle: gre samo za drugačne, morda nikakor ne manj vredne načine zaznavanja in odziva na svet. Lahko jih zavračamo kot manj koristne, vsaj za nas, kakršni smo danes, v primerjavi z dejanskim razmišljanjem nekaterih izmed nas – na osnovi katerega imamo za znanstvene ali zdravorazumske nekatere kategorije in ideje. Toda lahko izražajo prav tako bogato in totalno vizijo sveta.

Vicove ideje o uporabi jezika, pravzaprav njegova koncepcija jezika, tvorijo temelje primerjalne filologije, primerjalne antropologije, primerjalne humanistike nasploh, sistematično prizadevanje, da bi prek imaginacije vstopili v svetove, da bi si pravzaprav nadeli obuvala tistih nenavadnih bitij, ki so tako oddaljena od nas v času in prostoru. Kakor hitro sprejmemo to idejo družbene rasti od divjosti do sofisticiranosti, nekatere izmed temeljnih idej sedemnajstega stoletja zdrknejo na stranski tir. Prva izmed njih je ideja »naravnega prava filozofov«,[6] to se pravi ideja večnih resnic, ki so jih morali poznati vsi ljudje v vseh časih: moralnih sodb, ki na primer zagotavljajo, da je treba držati besedo ali da morajo otroci obvezno skrbeti za svoje ostarele starše ali da ne smemo zagrešiti umora ali pričati po kirivem ali prešuštvovati in tako naprej – pri čemer gre za predpise, ki jih je poznešja zahodna kultura, in morda tudi druge kulture, uzakonila. Vico trdi, da če res izsledimo, kaj nam ti starodavni spisi posredujejo o naziranjih svojih avtorjev, bomo ugotovili, da so ti divjaki živeli v svetu, v katerem bi nekatere izmed teh idej ne bile mogle delovati, kaj šele, da bi jih zavestno razglašali. Povsem absurdno se namreč zdi, da bi divje zveri, »orribili bestioni«,[7] v svojih votlinah živele v skladu s stalnimi, neomajnimi, trdno določenimi resnicami, ki so bile vrojene v srce vseh, tudi najbolj primitivnih ljudi, kot so na primer po vsej verjetnosti domnevali Aristotel ali stoiki ali Cicero, po njih pa številni srednjeveški filozofi ali Thomas Jefferson ali kot še vedno domnevajo nekateri misleci. Temu ne more biti tako, kajti jezikovne in tudi druge starožitnosti razkrivajo, da so tisti ljudje bili preveč drugačni od nas in niso mogli z nami deliti tovrstnih vedenjskih vzorcev. Obstaja namreč proces rasti in razvoja. Zato v preteklost ne smemo vnašati modernih idej.

 

*

 

Tovrstno argumentiranje se nam utegne dandanes zazdeti nesmiselno, a ko je Vico to prvič povedal, stvari niso bile tako samoumevne. Vicov evolucionizem je deloval zoper nekatere globoko priljubljene konvencije: zoper idejo o večnih resnicah, ki so bile globoko zakopane v srcih ljudi, o resnicah, za katere so filozofi domnevali, da jih je ali bi jih vsaj lahko poznal že Adam v Raju, o apriornih resnicah, ki ne potrebujejo izkustva, da bi bile dojete. Prav tako je deloval zoper teorije, kakršna je bila teorija družbene pogodbe, saj predpostavlja neprimerno višjo raven sofisticiranosti, ki je prebivalci votlin, za katere so domnevali, da so v njej živeli, tudi če je niso izoblikovali, niso mogli poznati. Deloval je zoper enega od najbolj osrednjih izmed tradicionalnih prepričanj, da obstaja neka določena človekova narava, jedro, skupno vsem ljudem, ki jim sploh omogoča, da so ljudje, ki se lahko nekoliko razvije, ampak je v osnovi isto v vseh krajih, vseh časih, v vseh povezavah, in ki predstavlja temelj vseh teorij večnega, neomajnega, vsenavzočega naravnega prava. Zdi se mi, da trditi vse to, nasprotovati tem malodane univerzalno sprejetim pogledom, je zahtevalo veliko intelektualnega poguma in drzno ter nenavadno imaginacijo.

Vicove nove ideje so med drugim tudi postavile temelje za neko novo estetiko. Običajni pogled v sedemnajstem stoletju (in še bolj v osemnajstem stoletju) je bil, da so obstajala neka pravila za ustvarjanje umetniških del. Ta pravila so bila nespremenljiva, univerzalna in večna. Lahko bi seveda razpravljali o tem, ali je umetnost antike bila ali ni bila boljša od umetnosti moderne. Toda predpostavke na obeh straneh so vključevale enako sprejemanje obstoja in možnosti spoznanja objektivnih zakonitosti in pravil umetnosti. Prvi namen umetnosti, so trdili, je bil, da je bila všečna, da je prinašala užitek ali morda da bi posredovala moralne in intelektualne nauke v okusni in prijetni obliki. Vico je obe stališči zavračal. Zanj pesništvo ni niti didaktično niti zgolj vir užitka, nekakšna igra, nenevarna in prijetna, okras življenja, dosežek vseh visokih kultur. Za Vica je bila umetnost ena izmed naravnih izraznih oblik človeških bitij. Ljudje so plesali, preden so hodili, ustvarjali so poezijo, preden so ustvarili prozo, pisali so, preden so govorili. Gre za sredstvo, prek katerega ljudje komunicirajo med seboj ali z Bogom. To idejo je pozneje, proti koncu osemnajstega stoletja, jasneje in nazorneje izrazil nemški filozof Herder. Toda Vico je bil prvi, ki je dojel, da umentost ni zgolj kontingentni dodatek običajnim življenjskim dejavnostim, lovu, ribolovu, hranjenju in bojevanju, ki so zaposlovale primitivne ljudi.

Razumel je, da je umetnost nerazdružljivo povezana z delovanjem. To velja tudi za religiozno obredje. Pesem in ples so oblike, ki jih ljudje uporabljajo, da bi izrazili svoj občutek za same sebe, medsebojna razmerja med njimi, razmerja do narave, do preteklosti in do prihodnosti, do Boga. Te oblike izražanja, ustvarjanja, komunikacije se spreminjajo, kot se spreminja družbeni red: homerske pesnitve so kolektivni izraz okrutne, častihlepne, neizprosne, »herojske« oligarhije in so bile nujno presežene s koncem tiste družbe. Vsaka doba porodi svojo umetnost. Med umetnostnimi oblikami ni linearnega napredka: neizmerljive so, kakor so neizmerljive družbe in oblike življenja, iz katerih izraščajo. Nauk o nespremenljivih počelih vseh, tako antičnih kakor modernih, umetnostnih oblik, kakršen je bil tisti, ki so ga učili kritiki v Vicovem času, je velika izmišljotina.

Ideja umetnosti kot izraza, kot govorečega glasu in ne kot zgolj pripomočka, ki naredi motrenje nekaterih stvari prijetnejše, odtlej postane stalen prispevek k temeljni ideji o tem, kaj človek sploh je in kaj bi lahko bil, kaj so komunikacija, jezik, nejezikovno družbeno delovanje, o tem, kaj je umetnost, o tem, kakšno je razmerje med mislijo in dejanjem. Vica lahko imamo za najzgodnejšega zagovornika te teorije – morda celo za najizvirnejšega izmed njenih iznajditeljev.

Vrhu tega je po mojem mnenju Vico izoblikoval neko novo vrsto vednosti. Tradicionalno je obstajala na eni strani demonstrativna vednost: vrsta vednosti, ki jo imamo v zvezi z matematiko ali logiko ali v zvezi s pravili neke igre ali s heraldiko, in o logičnih povezavah med trditvami, definicijami, pravili – ne glede na to ali jih razumemo kot ustvarjene od človeka ali ne. V tem primeru gre za deduktivno vednost, ki je ni mogoče ponarediti in ki je izkustvo ne more spremeniti. Ob tej je obstajala še druga vrsta vednosti: vednost o naravi, o dejstvih in dogodkih, o človekovih atributih in o božanski naravi, za katero nekateri menijo, da jo je vsaj deloma mogoče odkriti preko razodetja ali metafizične intuicije. Empiristi so to zanikali in trdili, da je mogoče dejstva odkriti le s pomočjo opazovanja ali jih izvajati iz opazovanja. Če se potemtakem držimo te opredelitve je ta vednost ali deduktivna ali pa izhaja iz nekega posebnega vira apriornega razsvetljenja, ali pa iz čutnih zaznav in jo zatem razvijemo prek induktivnih ali hipotetično deduktivnih metod: to je vrsta vednosti, na katero naletimo v znanosti ali v običajnem zdravem razumu. Vico je razkril vrsto vednosti, za katero se pred njim nihče ni pretirano zmenil in za katero nekdo trdi, da jo poseduje, ko izjavi: vem, kaj pomeni biti reven, vem, kaj pomeni biti zaljubljen, vem, kaj pomeni biti vojak, pridružiti se komunistični partiji, biti suženj, ateist, izdajalec, mučenec, razumeti nek pogled na svet, šalo, umetniško delo, celotno civilizacijo. Na tej osnovi so pozneje Nemci ločevali med pojmoma Verstehen, »razumevanje«, in Wissen, »vedenje«.

Vico te ločitve neposredno ni izpeljal, toda uporabil jo je kot osrednjo idejo. Skliceval se je na vrsto vednosti, ki sloni na osebnem izkustvu, hkrati z imaginativnim uvidom v izkustva drugih ljudi in v druge okoliščine, kakor kadar nekdo razume prijatelja in razume njegovo okolico in družbena razmerja ter kaj se dogaja v njegovi notrini – kar je nekaj, česar ni mogoče razumeti s pomočjo dedukcije niti s pomočjo indukcije niti s pomočjo hipotetične dedukcije niti s prirejanjem eksperimentov ali s preverjanjem hipotez, tudi če je to edini način, da lahko opravičimo ali potrdimo neka prepričanja. Gre za hipno razumevanje ljudi, družb, položajev in nazorov. Lahko se zmotimo, lahko smo žrtve nesporazumov. Toda kot vrsta vednosti o tem, kaj je vesolje, se ta vrsta razlikuje od drugih vrst; morda tudi obstajajo številne druge vrste, ki jih filozofi še niso spoznali. Ta vrsta dojema v zvezi s tem, kaj pomeni doživeti tako ali drugačno izkušnjo, in njen razvoj predstavlja jedro Vicove ideje o razumevanju zgodovine. Človek razume preteklost, ker denimo ve, kaj pomeni boriti se proti naravi; ali kaj pomeni za nek družbeni razred, če se bori proti drugemu družbenemu razredu, kaj pomeni biti mlad in star, primitiven in razvit.

Vico je eden izmed najzgodnejših predstavnikov tega, kar bi lahko imenovali razrednobojno razumevanje zgodovine. Prepričan je bil, da lahko veliko število klasičnih mitov, legend, pravljic in predvsem rimskih zakonov ter institucij razložimo kot nekaj, kar se poraja in hkrati simbolizira konflikte med patriciji in plebejci ali boje med sužnji in njihovimi gospodarji ali zaposlenimi in lastniki. Ta ideja je obvladovala njegovo misel in z njeno pomočjo je razložil veliko več, kakor so to storili drugi misleci pred Heglom in Marxom, čeprav so jo do neke mere izoblikovali zgodnejši študentje rimskega prava. Vico je verjel, da če preučimo pravne institucije, lahko prek njihovega jezika in prek vrste namenov, za dosego katerih so bili ustvarjeni ti sestavi besed in ritualiziranih vedenjskih vzorcev, uzremo, tako je bil prepričan, vrsto družbe, iz katere so se porodili, kakšno stopnjo razvoja je bila tista družba dosegla, v kakšen pogled na svet so sodili njeni predstavniki. Po tej poti se je dokopal do idej o nedopovedljivi nevarnosti brezčasnih pristopov ter anahronizmov, ki so osrednjega pomena za preučevanje zgodovine – do idej, ki se, še enkrat, zdijo dandanes samoumevne, ampak ki se sploh niso zdele samoumevne v njegovem času.

Kot primer Vico navaja rimsko legendo, da so najstarejši rimski zakoni, zabeleženi v Dvanajstih ploščah, prišli iz Aten v zgodnjem šestem stoletju: Rimljani so odposlali delegacijo v Atene, tako pripoveduje legenda, k znamenitemu modrecu, atenskemu zakonodajalcu Solonu, in pripeljali nazaj njegov zakonik, ki se je pozneje utelesil v Dvanajstih ploščah. Vico je to razglasil za absurdno. Vrsta Rimljanov, katerih identiteto lahko rekonstruiramo na osnovi pričevanj, vrsta divjakov, ki je prebivala v Rimu v omenjenem obdobju, ni bila dovolj razvita, da bi lahko razumela življenjsko obliko, v kateri so v tistem času živeli bolj sofisticirani Atenci. Poleg tega v Dvanajstih ploščah nastopajo besede, ki v grščini nimajo nobenega ekvivalenta. Beseda auctoritas na primer, velika rimska beseda za avtoriteto, v grščini nima ustreznice: ne gre za preveden izraz, ampak za drobec povsem drugačnega jezikovnega vzorca, razumevanja, komunikacije – gre za drugačni življenjski slog.

To je nadvse plodna misel. Naš celotni pogled na zgodovino predpostavlja, kako lahko razločno in utemeljeno trdimo, da je nekaj značilno za sedemnajsto stoletje in ne za trinajsto stoletje, da je nekaj – umetniško delo ali stavek – značilno za renesančno in ne za klasično grško ali za starohebrejsko gledišče. Ugotavljamo, da nekatere metafore pripadajo neki določeni kulturi in bi pripadnikom neke druge kulture ne pomenile veliko. Predstavljamo si, da bi znameniti psalm, ki opisuje, kako je reka Jordan tekla proti toku, ali da so griči poskakovali od sreče ob Gospodovem obiskanju, bil za antičnega Grka nerazumljiv, kajti njegova ideja boga in odnos človeka do Boga je bil popolnoma drugačen od hebrejskega. Ta občutek za to, kaj sodi kam in kaj ne, postane malodane nagonski in usposobi strokovnjake, da že takoj spočetka ugotovijo, da neki rokopis ali neka vaza nista nastala denimo v osemnajstem stoletju, saj je popolnoma jasno, da pripadata neki predkrščanski civilizaciji. Ta občutek nam omogoča ne le vednost o tem, da Shakespeare svojih dram ni napisal na Džigiskanovem dvorcu, ampak tudi o absurdnosti domneve, da bi bil to lahko storil, saj je celotno življenje na Džingiskanovem dvorcu bilo povsem neuskladljivo z jezikom, simboli, videzom, družbo, s celotnim Shakespearovim svetom.

To idejo o zgodovinskih stopnjah ter o individualnosti družbenih celot je prvi zasnoval Vico. To pa je tisto, kar sem mislil, ko sem dejal, da je eden izmed izumiteljev ideje kulture. Kultura je zanj pomenila enotne vzorce različnih vrst družbenega izkustva, dejstvo, da so jezik ljudi in njihovi zakoni, njihova religija in njihova oblačila, način, kako so hodili ali pisali ali ravnali drug z drugim – vse njihove dejavnosti, od najbolj trivialne do najpomembnejše –, medsebojno prepleteni. Te ideje ne smemo prenapenjati, ne smemo biti predogmatski v zvezi s tem ali pretogo izločevati stvari na osnovi prepričanja, da se v nekem določenem časovnem obdobju ne bile mogle zgoditi. Vsaka stvar pozna svoje izjeme, tovrstni kulturni vzorci pa so navsezadnje le empirične hipoteze in ne smemo jih spremeniti v metafizične prisilne jopiče. Empirični dokaz je edina, če že ne poslednja stvar, ki ima veljavo, da upraviči prepričanje v zvezi s tem, kar se je pripetilo v preteklosti. Toda ideja, da je mogoče razumeti neko kulturo, da obstaja nekaj, na osnovi česar navidezno raznorodne dejavnosti nekega ljudstva lahko razumemo kot prvine v enotnem življenjskem slogu neke družbe, ideja, da smo del, da pripadamo neki določeni kulturi, nekemu določenemu pogledu na svet – to je tisto, kar je Vico kot prvi utemeljil. In to je tudi, vsaj tako se mi zdi, način, kako je zvečine razumljena družbena preteklost in kako o njej pišemo – ne kot o specialistični politični ali ustavni zgodovini, ali o zgodovini znanosti, ali celo morda o ekonomski zgodovini, ali o zgodovini posebnih ved, pač pa o zgodovini razvoja človeške kulture, o človeških institucijah ali pogledih na svet, o načinu, kako so ljudje živeli, delovali, mislili, počeli nekatere stvari in se odzivali na naravo ali na umetne izdelke, način, kako so se ljudje povezovali med seboj. To je tisto, kar je bila zgodovina kulture; in Vico je njen oče.

Obstajajo še druge izvirne stvari, ki jih lahko upravičeno pripišemo Vicu: njegova ciklična teorija o vzponu in padcu in ponovnem rojstvu družb, njegova teorija o zatonu demokracije v hedonizem in razkroj, v atomizacijo družbe in v alienacijo njenih članov – ki »čeprav se fizično gnetejo skupaj, živijo kot divje zveri v globoki osamljenosti duha in volje, pri čemer sta dva izmed njih težko sposobna soglašati«.[8] Toda najbrž sem povedal dovolj, da bi pokazal, da je bil resnično drzen, izviren in pomemben mislec. Bil je utemeljitelj neke popolnoma nove in revolucionarne družbene estetike, nove koncepcije družbenih razmerij in ideje o tem, kako preučevati njihovo zgodovino – namreč v skladu s spreminjajočimi se pravili, ki so jih iznašle same družbe, da bi se bile lahko soočile z realnostjo. Utemeljil je novo vlogo mita, obredja, jezika. Predlagal je nov pogled na človekovo naravo, ki jo je razumel družbeno, kot nekaj, kar raste in se spreminja, ne pa kot neko nepremakljivo osrednje jedro, nespremenljivo strukturo, ki je prisotna v vseh ljudeh v vseh časih in krajih in ki tvori bistvo starejšega, tradicionalnega nauka. Spodbudil nas je k nujni uporabi imaginacije, disciplinirane skozi empirično raziskovanje, da bi lahko razumela institucije ljudi, ki so bili popolnoma drugačni od nas, da bi »vstopili« v duha tovrstnih bitij, kakor je sam zapisal;[9] Posebno pozornost pa je posvetil nevarnostim uvažanja kategorij in konceptov iz naše kulture v kulture, ki so od nas časovno ali prostorsko oddaljene.

Vse to se lahko dandanse zdi dokaj samoumevno. Toda če beremo Vica, uvidimo, da je vse to izraženo s tako silo, s tako svežino in smelostjo, tako neposredno, da kljub vsem grozljivim digresijam in nejasnostim, začutimo, tako kot je začutil Michelet, da smo naleteli na človeka enkratnega in izvirnega genija. Njegove ideje so za nas privlačne še dandanes, če ne drugega zato, ker so vprašanja razmerij med znanostjo in humanistiko tudi današnji živi problemi, tako na področju teorije – na primer na področju logike različnih tipov dejavnosti, ki jih preučujejo filozofi znanosti, zgodovine, kulture in tako naprej – in na področju prakse, kjer smo na primer zelo zaskrbljeni v zvezi z učinkom, ki ga imajo na družbo metode znanosti in tehnologije.

Kot samoumeven primer lahko navedemo široko razpravo o tem, ali je ali ni edini pravilni način preučevanja družbenih razmerij tisti, ki pretežno uporablja kvantitativne metode, saj je znanost, če je ne razumemo kvalitativno, edina zanesljiva pot do resnice in zategadelj tudi do pravilnega delovanja. Vse te stvari so dandanes postale izjemno kontroverzne, kajti nastopila je reakcija proti družbenim in psihološkim učinkom prevladujočega kvantitativnega pristopa, ki ga napadajo, češ da vodi do razčlovečevalnih tehnik, k težnji po klasifikaciji človeških bitij v mehanicističnem ključu, k prokrustovski težnji, da zanemarimo njihove najbolj vredne in pomembne vidike, njihove naravne in raznorodne želje, njihova hrepenenja in čustva in ideale, njihov čut za lastni pomen ter dostojanstvo. Obtožen je, da podpira neusmiljene, oblastiželjne elite, sile izkoriščanja in zatiranja v svetu. Vse to sodi med najboilj kontroverzna sodobna vprašanja in morda je to tudi eden izmed razlogov, zakaj je Vico postal spet aktualen.

 

 

[1] Andrea Corsini (1735–1795), italijanski kardinal (op. prev.).

[2] Južna bretonščina (op. prev.).

[3] NS [NZ] 331.

[4] Prav tam.

[5] NS [NZ] 378.

[6] NS [NZ] 313.

[7] »Grozljive živali«: NS [NZ] 374.

[8] NS [NZ] 1106.

[9] NS [NZ] 378.