Cenzura vsakdanja, cenzura večna
Denis Poniž
Naj bo že na začetku jasno: ni je v zgodovini človeštva oblasti in ni oblastnika, ki se ne bi vsaj enkrat poigral z mislijo, da je nekaj izrečenega, napisanega, naslikanega ali uprizorjenega treba prepovedati, izbrisati, utišati ali pa vsaj resnico teh sporočil prirediti, olepšati, »izboljšati«, torej izmaličiti, obrniti na glavo. In bolj ko je oblast šibka, negotova, zmedena, postavljena na majave temelje, bolj ko so njeni oblastniki negotovi, preplašeni, brez jasnih ciljev in strategij, kako jih doseči, bolj se krepi ideja o tem, da je cenzura nekaj nujnega, potrebnega in koristnega. Podpisani se že dobrih dvajset let ukvarja z različnimi aspekti zgodovine cenzure in cenzure v našem času, posebej še po padcu berlinskega zidu in zlomu zadnjega od treh totalitarnih sistemov. Prebral je lepo število monografij in člankov o cenzuri, tudi sam zagrešil nekaj tovrstnih spisov, stkal vezi s podobno usmerjenimi raziskovalci in raziskovalkami po Evropi in Ameriki. Vse to mu dovoljuje, da napiše nekaj ugotovitev o današnjem stanju cenzure v Evropi, posebej v državah združenih v Evropski skupnosti, o načinih, s katerimi vidni in nevidni cenzorji skušajo uveljaviti svoje (represivne) ukrepe. Vse povedano velja tudi, če ne celo najbolj, za sedanji slovenski čas, naše oblastnike in njihove, največkrat v zloglasne »nevladne organizacije« združene podrepnike in podrepnice.
Cenzuro je večina zahodnoevropskih držav ukinila po drugi svetovni vojni. Ccenzura je bila v vseh državah institucionalno povezana z različnimi represivnimi strukturami (policija, vojska, ministrstva), izvajali in nadzorovali pa so jo tudi posamezni vladarji ali njihovi svetovalci osebno. Bila pa je, kot v Veliki Britaniji, avtonomna institucija, inkorporirana v eni sami osebi (Lord Chamberlain od 1737 do 1968, ko je cenzura v ZK ukinjena z zakonom, ki ga je izglasoval parlament). V vzhodni Evrope je sovjetski režim oblikoval izjemno dobro organiziran in učinkovit sistem cenzure, ki je uradno ni bilo (v Jugoslaviji je bilo celo kaznivo – sovražna propaganda! – govoriti ali pisati, da obstaja cenzura), v resnici pa je bila nevidna cenzura del partijske strukture, naslonjene na tajne politične policije (civilne in vojaške). V državah z »urejeno« institucionalno cenzuro se je dokaj zanesljivo vedelo, kaj je dovoljeno in kaj ne, v državah vzhodne Evrope in Jugoslaviji pa je nevidna cenzura pravila prirejala in spreminjala tako rekoč od primera do primera in nihče ni vedel točno, kaj lahko izreče, napiše, naslika ali posname na filmski trak. Ob tem je prihajalo še do absurdnih situacij, ko so republiška partijska vodstva (in njim podrejena UDV oz. SDV) v medsebojnih »bojih« za politični vpliv v federaciji, odločala brez pravih razlogov »za« ali »proti« konkretnim cenzurnim ukrepom. Tako je bilo, recimo, neko umetniško delo, ki je bilo v Srbiji ali na Hrvaškem prepovedano, dovoljeno v Sloveniji ali obratno. Ta totalna negotovost je bila generator samocenzure, o kateri se zelo malo ve in govori, saj avtorji niso pripravljeni priznati, da so se samocenzurirali iz strahu, da se jim bo zgodilo kaj neprijetnega. Ta strah pa je bil voda na mlin nevidne cenzure, saj ji je olajševal delo. Obenem pa ta strah ni bil fikcija, ampak se je udejanjal v vrsti represivnih ukrepov, od nenapovedanih »informativnih pogovorov, do izgube službe ali celo zapora. Kdo je rekel ali napisal nekaj, kar je oblast prepoznala kot »sovražno propagando«, je kmalu občutil njeno trdo roko. Od Mrzela, Zupana, Šalamuna in Jančarja do Pučnika, Blažiča, Miklavčiča in tako naprej…
S padcem berlinskega zidu, nastankom novih evropskih držav, njihovim povezovanjem v skupnost se je ustvaril lažni vtis, da je klasična cenzura odmrla ali vsaj postala nekaj hudo obstranskega, nenevarnega in za javno življenje ter za varnost posameznika nepomembnega. Nemara je res odmrla trda »politična« cenzura, ki je stoodstotno »ščitila« oblast in oblastnike pred upravičenimi kritikami, na njeno mesto je stopila tako imenovana »ekonomska« cenzura, ko so privatni lastniki medijev, založniških hiš, radijskih in televizijskih postaj, tesno politično, denarno, pa tudi osebno, družinsko povezani s strankarskimi vodstvi, pričeli igrati nove cenzorje. Ta povezanost in zlizanost različnih skupin in centrov neformalnega, neinstitucionalnega, torej v bistvu neustavnega odločanja, je bolj ali manj neraziskana. Ne samo, ko opisujemo slovenske razmere, tudi drugje po Evropi se je »ekonomska cenzura zelo dobro utrdila, ne samo na nacionalni, ampak tudi na nadnacionalni ravni. Kar je nekoč v Jugoslaviji določalo smernice »nevidne« cenzure, je bilo koncentrirano v partijskem in državnem vodstvu, danes določata na ravni združene Evrope evropska komisije in evropski parlament z množico birokratov vseh kalibrov, barv in pedigrejev, a z eno samo skupno usmeritvijo: na zunaj podpirati in zagovarjati svobodo mišljenja, prepričanja in ustvarjanja na vseh področjih duha, v resnici pa skrbno oblikovati nabor političnih »nekorektnosti«, ki jih je treba preganjati, onemogočati, če ne drugače s pomočjo propagandnega aparata množičnih medijev, katerih lastniki so povezani z bruseljskimi politiki. Krog je sklenjen, cenzura ostaja in se, na žalost je treba to ugotoviti, vedno bolj krepi.
Zakaj sploh to pisanje in ta uvod? Preprosto zato, ker smo zdaj, ko nam vladajo sile svobode, ko je ta beseda v ustih na hitro izdelanih politikov in političark (sam bi jih najraje imenoval politični polizdelki, ki ne izpolnjujejo niti minimalnih standardov človeške integritete, obnašanja in delovanja) devalvirana, da bolj ne bi mogla biti, krepijo glasovi, da je treba to in ono prepovedati, sankcionirati, celo sodno procesirati, vsekakor pa narediti »neškodljivo«. Pri tem spet, poleg politikov levih in skrajno levih strank prednjačijo predstavniki različnih »nevladnih organizacij«. Bolj ko so nazivi teh organizacij bizarni in nesmiselni, hujši je pritisk njihovih ustanovitelje , da se prepreči »sovražni govor in sovražno pisanje«. Novi cenzorji le stežka prikrivajo svoje cenzorske namere, imamo pa tudi primere, ko odkrito pozivajo, naj se uvede ta ali ona oblika cenzure. In razen nekaj osamljenih glasov ni nobenih reakcij, nikakršnega nasprotovanja tem neprijetnim poskusom utišanja drugače mislečih. Seveda so tisti, ki se zavzemajo za tovrstne oblike (nevidnih) cenzorskih ukrepov, bolj ali manj do zadnjega z levega političnega pola. Če so se jim v zadnjem času pridružili tudi nekateri, ki sami sebe razumejo kot desno sredino ali celo politično desnico, je to zelo slabo, alarmantno znamenje, da je med nami nemalo politikov, ki si bolj kot kaj drugega želijo, da bi lahko onemogočili, prepovedali, utišali, sodno preganjali, finančno amputirali vse, ki si upajo misliti drugače in to tudi izrazijo na različne načine.
Eden od takih načinov je tudi (politična) karikatura. Če v preteklosti kot narod brez svoje države nismo imeli marsičesa, kar je potrebno, da narod postane državotvoren, pa se je v času po marčni revoluciji 1848 tudi med Slovenci pojavila politična karikatura, ki je cvetela vse do leta 1945, ko je seveda novi oblastniki niso prenašali, zato so bile redke karikature bolj karikature karikature, kot pa tisto, kar je in mora biti njeno bistvo: ostra, pretirana, posmehljiva, tudi na meji žaljivosti, podoba neke javne osebe ali oseb, njenih/njihovih dejanj, njenega/njihovega ravnanja znotraj političnih struktur, a tudi širše, njene/njihove vloge in položaja v družbi.
Dobro je, dokler imamo ljudi, ki so pripravljeni tvegati in s svojimi karikaturami držijo ogledalo predvsem tistim osebnostim, ki mislijo, da je njihov javni položaj ali funkcija nekaj nedotakljivega, tako rekoč svetega, njihova dejanja brezmadežna in zatorej izvzeta iz slehernega kritičnega diskurza. Politik mora vzeti v zakup, da je javna oseba, vsem na očeh, da je sleherno njegovo dejanje, sleherna beseda in odločitev lahko in tudi mora biti predmet refleksije, analize ki jo udejanja karikaturistov svinčnik ali čopič. Samozavesten, v svoje odločitve in dejanja prepričan politik ali političarka bo sprejel karikature na svoj rovaš kot eno od nujnih varovalk, da se družba ne začne znova obnašati totalitarno in represivno.
Pred davnimi leti sem imel priložnost, da je skupino ljudi, ki se je ukvarjala s planiranjem socialne sfere, sprejela tedanja norveška ministrica za socialne zadeve. Gospa ni bila več ravno mlada in lahko bi ji tudi pripisali kakšen odvečen kilogram telesne teže. A to ni bistveno, bistveno je, da je bila ena od sten v njenem kabinetu od vrha do tal prekrita z uokvirjenimi karikaturami njene malenkosti. Ker nisem bil edini med povabljenci, ki so namenili, potem ko je bil uradni del sprejema mimo, pozornost tej razstavi karikatur. Gospa ministrica je pristopila in nam čisto mirno pojasnila, da jo veseli, ko vidi, da s svojim delom, ukrepi in odločitvami, za katerega je sama priznala, da marsikomu ni vedno povšeči, zbuja tudi takšne odzive. Ko sem si karikature ogledal pobliže, bi za mnoge lahko rekel, original je stal zraven nas, da so na meji spodobnega ali žaljivega, vendar to je bistvo karikature: nekaj pokazati v pretirani različici, izpostaviti bistvo, ustvariti v likovni govorici (z minimalno količino besedila) novo podobo tistega, kar v resničnosti včasih spregledamo. Sporočilo vsake karikature je kristalno jasno: portretiranec naj se zamisli ob svojem ravnanju, naj se zaveda, da kritična javnost vidi vse kaj več od pozlate in lošča. Določena mera kritičnosti na meji prijaznosti in spodobnosti je lahko samo spodbuda, da se karikirana oseba zamisli ob svojih ravnanjih, zamisli pa tudi ob tem, da je vse, kar dela, predmet javne presoje.
Tri slovenske gospe, nemara tovarišice, kdo bi vedel, z vrha trenutne slovenske politike, so ob nedavni karikaturistovi upodobitvi, z njimi pa se je enoglasno odzvala vsa kvazi feministična srenja, ravnale drugače kot ministrica, o kateri je bil govor. S svojimi reakcijami je »kritična« javnost dokazala dvoje: da je v tako spačenem svetu, kot je ta trenutek slovenski, v tako blatni politični areni, karikatura več kot potrebna, je eden izmed zadnjih stebrov, ki nas varujejo pred ponovnim padcem v stari, represivni in totalitarni sistem, ki mu vladajo Nedotakljivi in Prvorazredni. In glasovi, ki zahtevajo, resda z zavitimi in posladkanimi besedami cenzurne prepovedi takih in podobnih karikatur, so drugo znamenje, da je treba reči jasno in glasno: Bog živi slovensko politično karikaturo!
