Evtanazija za vse in ne le za peščico!
Marjan Frankovič
Evtanazija ali pomoč pri samomoru in zakonodaja, ki naj bi ju uveljavila, je pri nas eminentno levičarski projekt. Gre za simptom Svobode (GS), ki pa je, prosto po Bunuelu, zgolj fantom svobode. Toda k temu se še povrnemo.
Včasih so rekli: doživel(a) je lepo smrt. Kar zaspal(a) je in se ni več zbudil(a). Eu thanatos. Tisti eu- (po naše ev-) v grški zloženki euthanasia (v osnovi izraza in pojma, ki sta poznejšega datuma, je eu-thanatos, lepa, prijetna smrt) ima enako funkcijo kot v podobnih zloženkah. Evfonija (eu-phonia) je nasprotje razglašenosti, kakofonije; ev-ritmija nasprotje neskladja, nereda in kaosa; ev-angelij je prijetno, veselo oznanilo, nikakor ne slaba novica ali zlovešč razglas (Bekanntmachung) ali tiralica ̶ in ev-genika je vzreja, odgajanje in vzgajanje zdravih, pametnih, močnih, lepih, hrabrih in srčnih, skratka vsestransko razvitih in perspektivnih potomcev. Utemeljeno se lahko na tem mestu dotaknemo še skrbi za rasno čistost, saj se je evgenika v novejši zgodovini uveljavila tudi v navezi z nacistično rasno teorijo. Evgenika ima enako kot evtanazija, ki je navsezadnje prav tako v njeni funkciji, svoje teoretike in tu manj tam bolj drastične uresničevalce tudi drugod v tedanjem svetu (v Angliji, ZDA in še kje), svoje predhodnike pa prav gotovo že tudi v grški in rimski antiki. Evgenika, ki je bila v povezavi z genskim inženiringom fiktivni garant za “krasni novi svet” Aldousa Huxleya (in z njo evtanazija), je danes garant za planirani globalizirani novi svet, vsesplošni “napredek” človeškega rodu; njegovo izboljšavo bo zagotovilo izpremešanje ras, demografska in generacijska uravnoteženost ter multikulti in spolna nivelacija. In tu se znova vračamo k aktualni levici in k našemu gibanju Svoboda. Fantom svobode nam namreč obeta: evtanazija za vse in ne le za peščico; odločitev zanjo bo vaša svobodna izbira. Svobodna izbira pa je, prosto po Karlu Marxu, spoznanje in pripoznanje zgodovinske ter vsakršne druge nujnosti. Evtanazija in/ali asistenca pri samomoru ne bo na voljo le izbrancem, tistim, ki si tovrstno uslugo lahko že danes privoščijo v Švici, evtanazija bo “svobodna izbira” za vse! Lepo se sliši, kajne? In vendar je treba poudariti, da bo nekdo še naprej ostajal na napačni strani in nekdo drug bo znova promptno stopil na pravo stran zgodovine; nekdo bo izbiral in nekdo drug bo izbran; nekdo bo hlapec in nekdo gospodar nad življenjem in smrtjo.
Včasih so rekli kmečkemu otroku: “Le pridno se uči, da boš lažje prišel do kruha, da ti ne bo treba trpeti in delati trdo kakor nam”. Danes si lahko že rečeš: “Tudi smrt si bom sam izbiral in zdravnik mi bo pri tem pomagal. Ne bom trpel kot moji starši.”
Obstaja še en vidik, ki presega socialdemografske teorije in na njih zasnovano idejno ter izvedbeno zasnovo evtanazije: generacijski. Težko zanikamo, da gre tako pri zagovornikih in družbenih načrtovalcih (predlagateljih zakonodaje s tega področja in izvršni oblasti) kot pri njihovih nasprotnikih za generacijsko opredeljene združbe in posameznike. /O eventualnih sociopatskih lastnostih predlagateljev in pobornikov evtanazije oz. pomoči pri samomoru naj se razpiše stroka!/ Že dolgo vemo, da po petdesetem letu starosti ni mogoče več resno planirati zamenjave službe, če jo že imaš, kaj šele dejavnosti in poklica. Gre za svojevrstno dehumanizacijo starejših, ki ne morejo in ne smejo več enakopravno tekmovati z mlajšimi, ne pri zaposlovanju, ne v poklicnem razvoju, niti ne smejo več vztrajati pri svojih strokovnih odločitvah. Bolj kot jim to narekuje nakopičeno znanje in izkušnja, manj smiselno se je vis à vis delodajalca opirati nanju. Naslednja stopnja dehumanizacije so zdravstvene nadloge, ki povečini nastopijo v poznih zrelih letih in tistih, ki jim sledijo ̶ vse tja do “praga življenja” kot so stari Grki z evfemizmom poimenovali prag smrti (gl. Platon , Država, I. knjiga). Pokojninska in socialnozdravstvena zakonodaja tudi ni naklonjena temu, da bi si zaposleni ali samozaposleni po svoji volji in presoji privarčevali in zagotovili zanesljiv materialni vir za čas, ki jim ga bo usojeno preživeti v pokoju. Ničesar v t. i. družbeni oz. medgeneracijski pogodbi ni, kar bi jim zagotavljalo te vrste avtonomijo, predvsem pa neutemeljenost očitkov, da so le še v breme družbi. Ko pa je smrtno ranjen in nemočen vojak le še v breme svoji enoti, nemalokrat zaprosi za milostni strel. Kako bi vendar bilo, če bi vsem takim prosilcem, bodisi v življenju ali na filmu in v literaturi, kar takojci in vsevprek ustregali? Kako demoralizirajoče bi to vplivalo na bojno moralo v enotah, na gledalca in bralca samega! In kdo si upa trditi, da ne bi šlo pri tej “pomoči” naslednjič že lažje. In kdaj pa kdaj bi kdo celo nezavestnemu ,pomagal’ umreti, da bi s tem “razbremenil” svojo enoto, še preden bi se ranjeni sploh utegnil odločiti, da bi sam zaprosil ,za pomoč pri skrajšanju muk in trpljenja’. In slednjič naj bi o tem odločila kar kakšna ad hoc triaža moralnopolitično neoporečnih komisarjev in ,stroke’!?
Antropologija smrti in staranja nas uči, da so mnoga ljudstva v preteklosti vzdrževala obredje, ki je “odvečnim” starcem olajšalo slovo od življenja. Spomnimo se le dveh filmov, ki govore o tem: Costnerjev Pleše z volkovi in japonski film Balada o Narajami. Medtem ko v prvem ostareli Indijanec, v skladu s plemensko tradicijo svojo smrt na za to posvečenem kraju brez zadržkov “udejani”, se japonski film in z njim zgodba “odvečne starke” ter njenega sinu ob koncu še nekoliko zaplete. Čeprav je starka, ki jo njen najstarejši potomec z muko odnese na zasneženo goro umirat, kot to narekuje tradicija (običaj in obred ubasute zavezuje bližnje svojce, da svoje starostnike, ko dopolnijo sedemdeset let, prepustijo smrti na sveti gori Narajama), povsem odločena umreti in bo to storila “prostovoljno”, je treba vedeti, da je v resnici žrtev krutih razmer in tradicije. Tega se ove tudi njen čuteči sin in se na gori z muko odtrga od nje. Obred ubasute je posledica stoletne revščine tamkajšnjih ljudi, kljub religiozni prevleki gre pravzaprav samo za enega od načinov odstranjevanja tistih, ki so (kot trdijo mnogi tudi tukaj in zdaj), družbi le še v breme. Če že na kaj, nas usoda starcev iz tega filma opozarja na skrajnost, v kakršno lahko sodobno družbo zapelje na videz humana in zakonsko regulirana pomoč trpečim pri odločitvi za samomor. Tako kot je v filmu še zdravo in vitalno starko pri polni moči prepričala moč tradicije ter z njo avra obreda smrti, enako se bo naš ostareli in bolni sodobnik še tem hitreje uklonil fantomu svobode, svoji zakoniti pravici, “da sam razpolaga s svojim telesom”, če že ne z njim samim (in tu mu vseživljenjske ter še zlasti poslednje izkušnje kriče oporekajo), potem zagotovo z njegovim koncem. Rekli boste: v obeh filmskih primerih gre vendarle za čisti, s tradicijo izsiljeni samomor, nikakor ne za pomoč trpečemu in nemočnemu, kakršno načrtuje predlog “svobodnjaške” zakonodaje o asistenci pri samomoru, zakonodaje ki bo omogočala na smrt bolnemu blago smrt (eu thanatos)? Utemeljitev primerjave pa je mogoče uzreti že v naslednjem: primitivna ljudstva z močno plemensko tradicijo so te vrste krutost omilila z religioznomističnim obredjem in zanesenostjo, ki je nemara celo presegla učinek sodobnega strupa. Japonski film oz. zgodba, ki jo uprizarja, sicer že tudi razgrajuje smiselnost tradicionalnega obredja in z njim nadindividualnega religioznoeshatološkega občutja spričo božanstva in smrti, kar je stoletja lajšalo slovo od življenja ostarelim in bolečino ločitve njihovim svojcem. Pravzaprav govori že o prelomu in skorajšnjem koncu te tradicije. Upor je individualen, sin starke, ki bo morala po izpolnjenih sedmih križih umreti na gori Narajama, se že napol odloči, da bi tvegal razkol s tradicijo ter mater odrešil krutega konca. Če bi njegova sinovska čustva zmagala, bi s tem stopil na sled tiste civilizacijske ravni, znotraj katere bosta nekoč pozneje posameznik in družba socializirala ter mentalitetno osmislila zares humano skrb za svoje onemogle in stare. Stopil na pot, ki jo današnja civilizacija s poskusi industrializacije smrti, katere bistvo z evfemizmom poimenujejo evtanazija, znova zapušča! V kontekstu aktualnih naporov za uzakonitev evtanazije bi film Balada o Narajami iz leta 1983 s pravkar opisanim humanim sporočilom nabrž sploh ne smel nastati …
