Globoka kultura
Andrej Lokar
Vse kaže, da bomo slovenski kulturniki med mandatom vlade Roberta Goloba po predvolilni, volilni in povolilni kanonizaciji globoke države (zaenkrat v še mehkototalitarni obliki – brez gulagov) doživeli (prav tako družbenopravičniško) kanonizacijo tudi globoke kulture. V to smer vsaj kažejo predkulturniškoprazniške izjave trenutne kondukatorke slovenske kulture, ministrice Aste Vrečko. Če namreč slovensko globoko državo (bolje: paradržavo) razumemo kot tipični kontinuitetniški sindrom v postkomunističnih državah z nedopolnjeno tranzicijo, ki se kaže kot povezovanje represivnih in družbenogospodarskih struktur v koordinirane ter organizirane centre moči, ki s svojimi interesi blokirajo razmah družbenega življenja, lahko izjave, nastope, predvsem pa pletenje vplivnostne mreže ministrice Aste Vrečko prav tako razumemo kot poskus izgradnje vzporedne, z državo prepletene, a v isti sapi od nje neodvisne vzporedne strukture, katere namen je v prvi vrsti obvladovanje in nadzor nad slovensko kulturo ter njena instrumentalna (zlo)raba predvsem v medijskem umetnem ustvarjanju vzdušja kataklizmatičnosti in izrednih razmer, ki je tako značilno za izvotljene, izpraznjene, brezvsebinske slovenske volitve.
O vsem tem govori javna izjava ministrice Vrečkove, katere semantično raven bi bilo nemara mogoče označiti tudi kot zmes zlajnanega levičarskega novoreka in napovedi sprememb, ki že v jedru uvajajo ideološko popredznačenje kulture in logiko sistematičnega izključevanja na ideološki osnovi.
Ministrica Vrečkova namreč jadikuje nad »… odsotnostjo sistemskih sprememb za samozaposlene v kulturi …«, nad »… stanjem, ki … postaja alarmantno …« in ki ga je treba »… rešiti sistemsko …«. Nato razposajeno presedla na »… specifike …«, poudarja »… tvorni socialni dialog …«, ki naj bi ga odslej »… vodila na terenu …«, pri tem pa izpostavlja pomen novoustanovljenega kulturniškega sindikata Zasuk, naposled pa se povzpne v sublimne višave opojnega zanosa z besedami, da si na ministrstvu »… želijo, da bi naša kultura in umetnost bili tudi odznotraj taki, kakršni sta odzunaj, torej uspešni, odlični in bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo …«
Ker se pridevnik sistemski v redkih, a pomenljivih besedilih ministrice Vrečkove pojavlja s pogostnostjo in svojeglavostjo, ki vzbujata skrb, se bom zaenkrat pomudil ob tem pojmu. Tudi najbolj naivnemu opazovalcu, ki v grobih obrisih pozna zgodovino idej 20. stoletja, je povsem jasno, kaj strogoredni marksist operativno misli, kadar uporablja pridevnik sistemski: izgradnjo vsestranskega družbenega sistema ali podsistema, ki v največji meri omogoča uresničenje njegovih svetovnonazorskih prepričanj, kar grobo vzeto temelji na eni sami programski postavki: da je svet napaka, ki jo je treba popraviti. Pri tem prizadevanju pa se popravljajoči subjekt praviloma znajde pred vrsto ovir, ki jih je treba tako ali drugače odstraniti.
S tem v zvezi pa se v vsej polnosti pokaže tudi prava vsebina sistemskosti ukrepov ministrice Vrečkove. Da bi naše razmišljanje ne obviselo v nedorečeni pogojnosti, ga bom poskusil čim nazorneje konkretizirati. Kulturno umetniško društvo KUD KDO je kot predstavnik slovenske kulturne desnice (kar seveda ne izključuje aktivnega sodelovanja tudi posameznikov, ki se v tej definiciji ne prepoznavajo) v prvem slabem letu njenega ministrovanja naslovilo na ministrico Vrečkovo več pisem, ji ponudilo odkriti dialog predvsem glede vprašanj, ki ji sama izpostavlja (prekarnost kulturnikov, zamude pri izplačevanju subvencij s strani Ministrstva za kulturo, neučinkovito določanje rokov glasbenih festivalov, nesorazmerje pri javni prepoznavnosti med velikimi in malimi založbami, politično podeljevanje statusa samozaposlenega v kulturi, monopoli na področju subvencioniranja, zapostavljanje visokokulturnih žanrov, kakršna je jazzovska glasba, neizkoriščenost že obstoječih kulturnih objektov v slovenski prestolnici in še mnogo drugega), pri njej pa naletelo na popolno neodzivnost in nadvse sistematični molk. Kulturno umetniško društvo KUD KDO, ki uresničuje že priznani in kvalitetni založniški program, ki izdaja najbolj kakovostno slovensko kulturnoumetniško spletno revijo, ki prireja na stotine dogodkov, ki so se jih udeležili najpreproznavnejši slovenski umetniki in intelektualci, člani vseh najbolj vrhunskih državnih institucij, je bilo nedavno nedvomno na ministričino pobudo izključeno iz posvetovanja, ki ga je ravno na omenjene teme priredila krovna organizacija slovenskih NVO CNVOS, ki se ga je udeležila tudi ministrica Vrečkova, z utemeljitvijo, da širi sovražni govor in da bo zato njegovim zakonitim predstavnikom vstop v dvorano prepovedan, za kar bo poskrbela varnostna služba.
To je po vsem sodeč torej »… teren dialoga …«, na katerega se je pripravljena spustiti ministrica Vrečkova. Najbolj eklatantni pokazatelj te pobalinsko adolescentne drže pa je omenjeni sindikat Zasuk, ki naj bi bil ustanovljen ravno kot posredovalno telo med državo in kulturo (posamznimi kulturniki). Če celotni položaj poskušamo premotriti s kančkom nepristranske distance, se nam pokaže resnica, da ni sindikat Zasuk nič drugega kot zrežirana farsa in sindikalni simulaker, ki še najbolj spominja na delavske organizacije v Romuniji ali na Kubi v 70ih letih minulega stoletja, katerih namen seveda ni bil neodvisno in suvereno zastopanje delavcev, ampak izvajanje brutalne partijske represije in policijske kontrole nad delavskimi množicami. In ravno v patetičnih in smešnih kreacijah, kakršna je monološki sindikat Zasuk, se kažejo temelji izgradnje globoke kulture kot kamarilske medijsko idejne podpore gospodarskofinančni in človeško kriminalni globoki državi.
Za konec bi morda kazalo izreči še nekaj besed o ministričini »… želji, da bi naša kultura in umetnost bili tudi odznotraj taki, kakršni sta odzunaj, torej uspešni, odlični in bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo …«. Ko bi namreč ministrica Vrečkova količkaj poznala slovensko kulturo, bi tudi vedela, da si vse to ni treba želeti, ker slovenska kultura in umetnost natanko taki tudi sta: kakršni sta odzunaj, taki sta tudi odznotraj. Če se na zunaj namreč kažeta kot obsesivno nihilistično pohabljeni, kot vsebinsko izpraznjeni, zdolgočaseni in neinventivni, kot odvratno klečeplazniški tako do notranjepolitičnih diktatov centrov družbene moči kakor do dobesedno protiumetniških in protikulturnih zahtev najbolj brezobzirnega tržnega gospodarstva in kapitalske dominacije, kot patološko in obenem tudi tavtološko odvisniški glede na zvečine nerazumljene in neprebavljene tuje vzorce, ideološko brutalno nasilni in ekskluzivni glede vsakršne nove pobude, nečimrni pri ponavljanju na zahodu že izpetih klišejev, motivno anahronistični in zategadelj tudi na mednarodni ravni povsem nezanimivi, izvedbeno diletantski zaradi nerazgledanosti in nesposobnosti njenih avtorjev, solzavo posentimentaljeni v vzorcih bebastega revoltništva ostarelih najstnikov, uspešni samo v razdiralnosti in uničevalni sli, ki je naperjena predvsem zoper lastno tradicijo, nekritični in nedialoški ter samozagledani v svojo komično provincialno velikaštvo, brez kakršnegakoli stika z realnostjo in zatorej ustvarjajoči blodne svetove bolne domišljije, sta taki tudi navznoter. Vse to že obstaja, je vsakomur povsem na dlani in zatorej tudi ne potrebuje nedvomno izjemnega intelektualnega doprinosa ministrice Vrečkove. Kar potrebuje, pa je, kakor smo že omenili, njeno kanonizacijo – to se pravi: potrditev polnoveljavnosti kultunoumetniškega sistema, ki mu ministrica Vrečkova s svojimi večinoma protizakonitimi posegi vedno bolj avtoritativno poveljuje in ga razsvetljuje s svojimi res enkratnimi smernicami. Kanonizacijo kulture, ki niti ni več kultura zradiranja, ampak že kultura slovenskega harakirija, vse to pa bo kajpak tudi častitljivi prispevek, s katerim se bo ministrica Vrečkova vpisala v njeno zgodovino.
