Kulturni molk

 

Kulturni molk

Marjan Frankovič

 

Kulturni molk je tista faza kulturnega boja, ko je za sleherni nenaš glas zagrožena ostra sankcija. O tem lahko bereš v  literarnozgodovinskih in kulturnozgodovinskih pregledih kulture v obdobju NOB (Smolej, Godeša itn.), prepričaš pa se lahko tudi ob dokumentarnem praviru, kakršen je proslula deklaracija kulturniške skupine OF, objavljena v SP 6. 4. 1942, torej v času, ko je bil tudi “uradno” razglašen kulturni molk. Ta pa je bil menda zapovedan predvsem zato, da bi z njim tem glasneje priklicali svobodo. Na glas naj bi se molčalo okupatorju v brk. To partijsko zapoved v nekoliko sprevrnjeni (a nič manj sprevrženi) obliki lahko kot daljni odmev nekdanje poslušamo tudi danes, slišimo in beremo jo kot napoved dokončnega obračuna s sovražnim govorom, odkar je znova napočila Svoboda. Toda kaj sploh pomeni molk, kaj kulturni molk in ali je molk lahko tudi nekulturen ali — kot bi danes utegnil kdo reči — nespodoben? Kajti kultura je lahko še kako nespodobna, še zlasti kultura naših, to ugotavljamo na vsakem koraku. Kultura nenaših pa je kakopak nekultura in že po definiciji nespodobna in tudi politično nekorektna. Ali lahko tej drugi sploh še rečemo nekultura, podobno kot naši nekulturi, ki pa je takšna, če že moramo priznati, da je takšna, zgolj zato, ker je nekoliko spodletela kultura, torej še vedno kultura!? Medtem pa je nekultura drugih apriorna negacija vsake kulture, ipso facto tudi negacija nekulture. Kajti ni vsaka kultura, četudi spodleti in se izkaže za nekulturo, plod in simptom svobode in napredka. Nazadnjaška nekultura še nekultura ne more biti, kaj šele kultura. Je enostavno ni mogoče tolerirati. Je ni. Napredna kultura pa je tudi kot nekultura še kako napredna.
V pogojih kulturnega molka ne more kar kdorkoli proizvajati in razširjati svoje kulture. Pač  pa zapoved molka, ki prizadeva prejkone tvorce nenaše kulture, zadeva tudi nekulturno udejstvovanje naprednega pola družbe? Ali pa je morda ravno nasprotno: da se slednjemu na račun drugih prav s to zapovedjo odpira prosta pot?  Ali lahko vsakdo, da je le naš, dela in misli, kar hoče? In ali sme nekdo, ki je drugačen vsaj misliti s svojo glavo? Ali lahko vsaj molči po svojem preudarku? Ali se torej lahko vsaj z molkom izogne sankcijam? Čeprav utegne biti tudi molk še kako zgovoren. Ali pa bo treba svoj molk vendarle razglasiti in razkričati ter na tak način prevpiti razglašeno zapoved molka in grožnjo s sankcijami za vse, ki jo kršijo? Da, z molkom bo treba preplaviti ulice. Molk naj veje, koder hoče! Z molkom bo treba kakor z granitnimi kockami zasuti parlament. Kdor hoče še kdaj spregovoriti, mora molčati …”Dobro vzgojen /danes bi rekli spodoben/ človek dela, misli in molči.” (Jan Amos Komensky).
Odkar je aktualna ministrica za kulturo omenila “minimalno (s)podobnost”, ki da bi se spodobila nekemu moralno kompromitiranemu sakralnemu umetniku (da torej kar sam vrne državno nagrado), nam ta ministričina spodobnost, ki se je v njenem tweetu kot lapsus sprevrgla v podobnost, noče in noče iz glave. Od kod ta lapsus? Spominja na srhrv. izraz politički podoban, kar je v socialistični Jugoslaviji pomenilo politično primeren, torej politično preverjen in družbenopolitično aktiviran, najbrž kar včlanjen v ZK, medtem ko je srbohrvaški homonim za slovenski primeren bil pridevnik primeran, ki pa je (če ne, ne bi bil homonim), pomenil nekaj drugega, namreč vzoren. Ta izraz se je uporabljal za učenca ali vojaka (npr.: primeran vojnik). Biti primeran — biti vzoren v svoji poslušnosti. Stranka, ki ji pripada aktualna ministrica za kulturo, razmišlja in deluje v stilu starega režima. Gotovo je bila tudi ministrica iz njene kvote izbrana po načelu političke podobnosti, zato ne preseneča, da je v svoji izjavi ob škandalu Rupnik napravila prav takšen lapsus, ko je spregovorila o spodobnosti. Umetnik, na katerega delo, nagrade in ev. pomanjkljivo (minimalno) spodobnost je merila, je zanjo torej predvsem politično neprimeren. Če bi bil politično primeren, bi vse drugo zlahka prenesla, zamolčala ali pa preprosto spregledala. Naloga njenih sedanjih in bodočih kritikov je torej budno spremljati vse tisto, kar nam kot ministrica zamolči. Zavezati se morajo (in s to zavezanostjo bo že nadaleč “zadišalo” po aktualni vladi in koaliciji) pred seboj in javnostjo, da bodo pozorno detektirali njen kulturni molk.

Tudi zapovedovalci kulturnega molka za druge znajo torej konspirativno obmolkniti. Vse nespodobnosti svojih pač zamolčijo. Tu pa se križa dvoje sindromov levega ekstremizma: zapoved kulturnega molka (beri: spopada s sovražnim govorom, beri: s svobodo, ki naj bi od Rose Luxemburg semkaj prislovično veljala predvsem za tiste, ki mislijo drugače) se križa z zaroto molka. Zarota molka pa je dvorezen instrument: služi tako zaščiti svojih kakor tudi izločitvi in osamitvi svojih mišljenjskih nasprotnikov. Kolikor v svoji sveti vojni proti drugim in kulturi drugih ne uspe s sankcijami (beri: z zapovedjo kulturnega molka), se levi ekstremizem zateče k zaroti molka. Ta abstraktna reč cveti in uspeva na povsem konkretnih tleh: na bazi nenehnega in doslednega izganjanja nezaželenih iz orbite duha in kulture. In ta izgon zadeva tako žive kot mrtve …