Dan P, 7. februar 2023, Cankarjev dom
Denis Poniž
Dolgo v noč sem premišljeval, ali naj se odzovem na dogajanje, ki se je včeraj zvečer odvilo v kleti kulturnega doma, ki smo ga mi, nekoliko starejši, a z dobro delujočim spominom, prostovoljno-prisilno gradili z denarjem, odtrganim od plač; ta prispevek se je ljubkovalno imenoval »samoprispevek« Ta prelepa nadzemno-podzemna stavka, zaradi katere so tovariši z rdečo zvezdo, srpom in kladivom uničili Uršulinski vrt, se imenuje po Ivanu s Klanca siromakov na bližnji Vrhniki, nekoč imenovani tudi Zgornja Ljubljana (Oberlybach). Nekoč, bil sem še mlad in nespameten, sem napisal in celo objavili so mi tisto pisanje, nekaj zoper slovensko norost, ki slavi pesnikovo smrt in ne pesnikovega rojstva. Zdaj, ko nisem več mlad, se mi zdi to slavljenje smrti še bolj absurdno in kakršna koli je tako imenovana proslava s podelitvijo nagrad najbolj kulturnim in najbolj umetniškim prebivalcem Slovenije, zanimiva, dolgočasna, ideološka ali kulturna, bučna ali pritajena, ne more prikriti tega dejstva. Živela smrt pesnika, ki nam vsako leto podari en dela prost dan!
Zdaj pa k resnim stvarem! Oče kibernetike, Norbert Wiener, je med drugim ugotovil, da sistem, v katerem se pojavi anomalija, lahko stori dvoje: ali se dela, da anomalije ni in poskuša funkcionirati dalje, ali pa skuša anomalijo odpraviti. V vsakem primeru, nadaljuje Wiener, pa anomalija lahko nepopravljivo poškoduje sistem in se pri tem nič ne ozira na ignoranco sistema ali na njegove poskuse, da bi anomalijo saniral. Če me občutek ne vara, se nekaj podobnega dogaja s Prešernovimi proslavami oziroma s stanjem duha v slovenski družbi, ki mu v tem trenutku vladajo levičarji vseh barv, vonjev in okusov.
Zato ne bi smelo nikogar posebej presenečati, da je scenarij proslave in podelitve nagrad letos dobil svoj dodatek, ki pa ni bil nekaj naključnega, nepredvidljivega, ampak skrbno načrtovana anomalija v podobi stare gospe, ki je bila nekoč lepa in nenavadno prodorna pesnica, tudi igralka, zdaj pa jo že lep čas obiskuje gospa D.(ementia), ki svojih žrtev ne izbira, ampak dela po principu naključij. Ko nekoga izbere, ga počasi spreminja v nekakšen živ primerek sistema, ki ga je nepopravljivo poškodovala vsaj ena anomalija. V našem primeru se anomalija lahko zamenja z besedno zvezo »nemočna starčevska zloba«, ki je verjetno posledica vse pogostejših obiskov že omenjene gospe D.(ementie). Ta kruta in neusmiljena gospa je enako zlobna kot naša starka, z njo se poigrava na različne, bolj ali manj neprijetne načine. A primer naše uboge starke je še bolj zapleten. Kot je zapisal v svojih Ljudožercih Gregor Strniša, namreč »kjer ima Bog cerkev, tam ima hudič kapelico«, so hudičevsko kapelico v bližino naše uboge starke postavili ljudje, katerih edini smisel življenja je dvoje: lastna promocija, neutrudno lezenje v soje javnih reflektorjev, patološko zbujanje pozornosti, samohvala in še kaj bi se našlo iz arzenala neprijetnih lastnosti. Drugo, kar jih nerazdružljivo povezuje z ubogo starko, pa je neverjetno sovraštvo, zaničevanje in podcenjevanje vseh, ki ne mislijo tako, kot mislijo oni. In to sovraštvo, ki je ipso facto vedno neracionalno, slepo, nasilno in v končni fazi tudi ubijalsko, jih druži tudi v njihovih tako imenovanih umetniških dejanjih. Kakor to počne uboga starka, tudi ljudje iz hudičevske kapelice svoje sovraštvo destilirajo skozi sramotilne, a hkrati tudi hudo infantilne verze, ali pa poskakujejo in se pačijo po javnih prizoriščih, kjer spet neumorno iščejo pozornost. In v družbi, ki je prestreljena z anomalijami, jim to odlično uspeva, so zvezde javnega življenja in ko po klošarko prilezejo v Ivanov hram, se jih nihče ne upa ustaviti, nasprotno, celo z ovacijami jih sprejmejo, kot kakšnega Julija Cezarja, ko je prijezdil iz galskih vojn.
V normalni družbi, ki še počiva na hierarhičnosti (kulturnih) vrednot, bi bili vsi skupaj, uboga starka in njeni adepti iz hudičevske kapelice, obravnavani tako, kot sprejemamo meteorološke pojave: z mnogimi nismo ravno zadovoljni, nekateri nas žalostijo, a kakšne večje pozornosti si ne zaslužijo. Ko pa ti meteorološki pojavi postanejo ekstremni in nasilni, pa normalni ljudje po navadi ukrepajo in se pred njimi zavarujejo. Zdi se, da prihajajo časi, ko bodo ti ekstremni meteorološki pojavi vedno pogostejši in bolj nasilni. Zato bodo ukrepi sanacije nujni, če ne nas bo preprosto odplavila reka sovraštva in nasilja. Uboga starka je vedno bolj zlobna in obenem vedno bolj inspirativna za tiste, ki se gnetejo v hudičevi kapelici; ne vem, ali je to premišljena strategija gospe D.(ementie) ali pa je sistem že tako načet od anomalij, da je njegova funkcionalnost okrnjena, kronski dokaz, da je zagotovo tako, so stoječe ovacije, ki so spremljale slepo črevo letošnje proslave v čast smrti največjega slovenskega pesnika vseh časov, Ribičevega Franceta iz Vrbe na Gorenjskem. Starka iz slepega črevesa je ob tem neizmerno uživala, gospa D.(ementia) pa se je neizmerno zabavala.
PS
Ker sem po naravi radoveden, me resnično zanima, kaj bi na včerajšnje dogajanje rekla Ribičev France in Ivan s Klanca siromakov, če bi seveda imela možnost biti zraven. Če kaj poznam njuna življenjepisa, bi se v kakšnem vinotoču do mrtvega napila, potem pa bi se, da ne bi motila ubranega sozvočja kulturniško-oblastniške kamarile, na vse skupaj poscala in pokozlala!
