Uvodnik – Trogloditstvo na Minresu

 

Troglodistvo na Minresu

 

Andrej Lokar

 

Vse kaže, da je kulturnobojni IO FPP (Izvršni odbor Fronte Pubertetniških Prekucuhov), ki ga na Minresu na Maistrovi 10 utelešata in vodita Predsednica Centralnega komiteja za Resnico, sicer intelektualno nekvalificirana, nestrokovna in nerazgledana, a zapriseženo revoltniška jurišna komandantka (vsi za komandantko v boj, naaaaaprej!) I. Udarne Božičeve brigade zaslužnih ovaduhov, tovarišica Asta Vrečkova, s partizanskim imenom Morana, ter njen politkomisarski opričnik, razvpiti družbenopolitični nasilnik, hujskač in stalinistični obsedenec, tovariš Marko Rusjan, s partizanskim imenom Polifem, dejansko ne le sprejel načrtno (pravzaprav: sistemsko, v minresovskem novoreku) odločitev o likvidaciji slovenske kulture (kot očitnega produkta buržujsko kulaške dominacije v naši preteklosti) ter o družbenem zradiranju vsakršne oblike svetovnonazorske pluralnosti (kot prav tako očitnega produkta kapitalsko meščanskih eksploatacijskih družbenopolitičnih praks) na naših tleh, pač pa po nekajmesečnem zakulisnem rovarjenju začel svetloprihodnostne direktive tudi izvajati.

O tem pričata dva dogodka, ki sta le uvod v pogrom in genocidno eliminacijo še poslednjih sledi raznolikosti v naši kulturi. 1) neandertalsko brutalna (kako se ti pridevniki podajajo podobi tovariša Rusjana!) odpustitev dr. Jožeta Dežmana z mesta direktorja Muzeja novejše zgodovine; 2) vabilo na »sodelovanje«, ki smo ga tudi nepolpotovsko ali nehočiminovsko popredznačene nevladne organizacije (s skupno minresovsko družbeno oznako: narodni izdajalci) prejele z naslova Minresa na Maistrovi 10 v minulih dneh. V obeh primerih gre za eklatantna dokaza o brezdanji ignoranci, neciviliziranem trogloditstvu Kolpravleprihija (Kolektiva za pravičnost in lepo prihodnost), ki se je parazitsko/klopovsko prisesal na jasli slovenskega kulturnega subvencioniranja.

Če gre namreč pri prvem za klasični primer nizkotne javne likvidacije in ničvredne diskreditacije, izprijene, primitivne in sprevržene stalinistične prakse nezaslišanega javnega nasilja, ki zaradi svoje repetitivne zgodovinske preizpričanosti ne potrebuje dodatnih komentarjev, gre pri drugem enkavedejevskem, vosovsko odstrelitvenem ukrepu totalitarnega promiskuitetnega dvojčka na Minresu za subtilno zavajanje javnosti (beri: dezinformacija in deplatformacija), ki poskuša z značilnim mitingaško agitpropovskim pompom zamegliti, prikriti, navidezno omalovažiti dejanski naklep neke banditske klike patentirano totalitarnih, patološko resentimentniških, revanšistično podivjanih obsedencev na slovenskem Minresu.

Pismo, ki smo ga tudi nekomformistični, nekimavsko alternativni ter neuvrščeni nevladniki, za katere velja, da z vso silo zavračamo zločinski stalinistični predznak, ki ga poskušata komsomolovska komandantka, tovarišica Asta Vrečko, s partizanskim imenom Morana, in njen vosovski svetovalec za katynsko hitropostopkovno odstranitev sovražnih elementov, tovariš Marko Rusjan, s partizanskim imenom Polifem, sporoča namreč sledeče: besedilo, ki je naslovljeno na in nagovarja »deležnike v kulturi« (sic) v značilnem novoreku ljubljanskega skvotersko kolesariatskega biciklistirništva vabi na »regijski posvet za pripravo reforme kulturnega modela«, ki naj bi se domnevno odvijal v pričakovano nabito polni Štihovi dvorani Cankarjevega doma, na katerem nam bo sveti prekucuški trojček priznanih visokokulturnikov (njihovi dosežki v kulturi so res veličastni!), tovarišica Asta Vrečkova, s partizanskim imenom Morana, tovariš Marko Rusjan, s partizanskim imenom Polifem, ter tovariš sekretar Matevž Čelik, s partizanskim imenom Puklasti Mate (bralci teh vrstic lahko že po tem sklepajo, da gre torej za same intelektualne zverine) »predstavili ključne točke novih smernic kulturne politike in prihajajočih sprememb Nacionalnega programa za kulturo«, na posvet so povabljeni »vsi (že omenjeni) deležniki v kulturi (samozaposleni in druge delavke in delavci v kulturi, javni zavodi, nevladniki, ljubitelji, občinstvo (skratka: kar plebiscitarno vsi), predstavniki občin (strokovne službe in odločevalci), razvojne agencije in drugi resorji, pa tudi zainteresirana splošna javnost«. V nadaljevanju dopis omenja tudi namene veleinkluzivnega projekta in vseljudskega zborovanja, saj bo: »v letu 2023 Ministrstvo izvedlo pomembne reforme kulturnega modela (sic – slovenska kultura je potemtakem že ukalupljena v model stranke Levica): spremenilo bo obstoječi nacionalni program za kulturo, spisalo spremljajoči akcijski načrt (to zveni že kar kot »akcija v Jelenovem žlebu”), spremenilo bo krovni Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, hkrati pa izvedlo reformo statusa samozaposlenih v kulturi (beri: podeljen bo zgolj posameznikom, predvsem pa kolektivom in kombinatom, ki ustvarjajo progresivne umetnine)«; nazadnje pa se bistrogledi ter sila ostroumni dopis vendarle osredotoči na bistveno razsežnost tega zakulisnega snovanja in javnega birokratomanskega žlobudranja: »Vsi našteti procesi (zgodovina je proces, ki neogibno vodi do popolne emancipacije človeka – samo na njeni pravi strani je treba biti) bodo pomembno vplivali na kulturno politiko prihodnosti (brez dvoma: po vsej priliki bodo nevladnim organizacijam, ki jih na račun davkoplačevalcev vzdržuje protiustavna stranka Levica, podelili moč, da bodo lahko po mili volji krojile usodo slovenske kulture do ožarjene prihodnosti, ki jo predstavlja izgradnja brezrazredne družbe)«, saj želi Ministrstvo sooblikovati (beri: diktatorsko voditi) družbeni ekosistem (beri: establišment progresivnih parazitov), v kateri bosta kultura in umetnost prispevali k povezavi družbi (družba je najbolj spravljena in povezana takrat, ko iz nje odstranimo vse sovražne elemente – kakor leta 45: zverinsko pobiješ 100.000 drugače mislečih in s tem dosežeš enotnost: eni so mrtvi, drugi si ne upajo pisniti zaradi strahu – res veličasten načrt, ki je slovenskemu narodu lahko v ponos!).

Z eno besedo: če nizkokakovostni poskus leporečniškega natepavanja mitingaškega žargona prevedemo v vsakomur razumljivo slovenščino, nam z Osvobojenega ozemlja ali z Baze 23 na Maistrovi 10 sporočajo sledeče: da so neke ne povsem opredeljene kriptoskupine »strokovnjakov« pod veličastnim intelektualnim kondukatorstvom tovarišice Vrečkove, s partizanskim imenom Morama, in njenega »strokovnjaka« za kulturni samomor, tovariša Marka Rusjana, s partizanskim imenom Polifem,  v skladu z ideologijo protiustavne in protislovenske stranke Levica in ne da bi se s komerkoli posvetovali (razen seveda s »strokovnjaki«, ki jih kar mrgoli v njihovih vrstah) ali obveščali javnost, povsem samovoljno izoblikovalo nov Nacionalni program za kulturo, nov akcijski načrt za njegovo realizacijo, spremenilo zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo in izvedlo reformo zakona o samozaposlenih v kulturi. (Mimogrede: v zvezi s perečo problematiko vseh navedenih vprašanj, ki sega od morebitnih sprememb v zakonodaji do nedoslednosti na vseh področjih, ki jih omenja ministrski dopis, je Kulturno umetniško društvo KUD KDO, ki je prav tako NEVLADNA ORGANIZACIJA, večkrat javno pisalo tovarišici Vrečkovi, jo prosilo za sestanek, vendar na to ni nikoli prejelo nikakršnega odgovora in namesto dialoga doživelo ministričino brutalno, nasilno in necivilizirano pokončevalsko dekretarstvo, ki je z enim samim dopisom uničilo naš desetletni trud in naše nepridobitniško delo v kulturi in umetnosti).

Ker pa o vsebini teh zakonskih sprememb javnost ne ve ničesar, imenovani trojček pričakuje, da bodo omenjene spremembe s politbirojevsko aklamacijo in značilnim ritmiziranim ploskanjem brez kakršnekoli razprave stoje sprejete v Štihovi dvorani, ki jo bo napolnila navdušena publika, v ta namen ciljno povabljena (kakor je to storila že ob podelitvi Prešernovih nagrad) s strani stranke Levica. Z vsem tem seveda beležimo (ob številnih že zagrešenih) še eno barbarstvo v azijatskem ministrovanju tovarišice Morane, Aste Vrečko.